Jedro

Iz podatkov v spisu, tožbenih navedb in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sodišče ni našlo nobene dejanske podlage za oceno, da bi tožena stranka očitno morala uporabiti kakšno drugo metodo psiho-socialnega svetovanja oziroma pristopa k obravnavi tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja. V podatkih v spisu ni (bilo) nič o tem, da bi tožnik imel neke posebne potrebe zaradi kakšne njegove specifične ranljivosti in tega tudi ni kazal na obravnavi pred sodiščem.

Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na pogostost varnostnih problemov, v katere je bil vpleten tožnik že takoj kmalu po vložitvi prošnje in potem ves čas, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce. Tožnik je bil namreč v varnostne incidente vpleten tako v Azilnem domu, kot tudi zunaj njega. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, in ki dopušča prosilcu več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2000, državljan Maroka, omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 11. 4. 2023 od 15:15 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 11. 7. 2023 do 15:15 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 14. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je bil dne 3. 4. 2023 s strani socialne službe Azilnega doma Vič obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. S strani osebe, ki dela v ambulanti Azilnega doma Vič je bila 22. 3. 2023 podana pritožba zoper prosilca, saj jo je ta nadlegoval in obtožil rasističnega vedenja. Zaposlena oseba v ambulanti je prosilca prosila, naj se ji umakne z vrat ambulante, da bo lahko vstopila. Prosilec se je do nje vedel neprimerno, ker mu ni hotela izročiti večje količine tablet za terapijo, ki jo je predpisal dr. B. 3. Tožeča stranka nadalje navaja, da iz dokumentacije izhaja, da je socialni delavec (ob prisotnosti uradnega prevajalca) opravil razgovor s prosilcem 23. 3. 2023 glede dogodka 22. 3. 2023, pri katerem je kršil hišni red in glede odnosa do zaposlenih in nastanjenih. Prosilcu so bile predstavljene tudi njegove pravice, v kolikor se čuti, da je žrtev rasizma oziroma da ga kdo verbalno ali fizično nadleguje na podlagi rasne pripadnosti ali druge osebne lastnosti. Na razgovoru je bil tudi opozorjen, na kršitve hišnega reda in da bo, če s kršitvami ne preneha, podan predlog za omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni. Prosilec je podpisal izjavo, da je seznanjen s hišnim redom, da pravila pozna in razume.

4. Iz uradnega zaznamka socialne službe in varnostne službe izhaja, da je bil prosilec dne 25. 3. 2023 vpleten v fizični obračun z dvema varnostnikoma. Do incidenta je prišlo pri večerji, ko je varnostniku, ki je na drugem prosilcu uporabil silo, ker je ta kadil v prostoru, grozil s smrtjo. Prosilec je bil posledično s strani varnostne službe odpeljan v sobo za pridržanje, kjer je začel z glavo in telefonom udarjati ob steno. Varnostniki so prosilca obvladali z lisicami. Na kraj dogodka je prišla tudi policija, z njim je ob prisotnosti prevajalca in socialnega delavca opravila razgovor. Poškodovani telefon prosilca je bil zasežen.

5. Iz uradnega zaznamka socialne službe in poročila varnostne službe izhaja, da je prosilec dne 26. 3. 2023 ponovno kršil pravila hišnega reda. Prosilec je pristopil k recepciji, da prevzame poškodovani telefon, ki ga je med incidentom dne 25. 3. 2023 zasegla varnostna služba. Prosilec je ob prisotnosti prevajalca opisal omenjeni incident. Zaradi groženj je bila ponovno klicana policija.

6. Po poizvedbi na policiji je organ ugotovil, da je bil prosilec v letu 2023 že večkrat obravnavan s strani policije glede storitev kaznivih dejan tatvine, velike tatvine in grožnje. Dobil je tudi plačilna naloga zaradi kršitev določil Zakona o varstvo javnega reda in miru.

7. Iz dokumentacije izhaja, da je prosilec za mednarodno zaščito večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (Uradni list RS, št. 173/21) ter kljub večkratnim opozorilom socialnih delavcev in večkratnim razgovorom je nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s tem pa ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu. Iz navedene dokumentacije je razvidno, da pri prosilcu ne gre za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča dejanja. Obravnavala ga je tudi policija za kršenja javnega reda in miru. Pristojni organ je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 11. 4. 2023, ustno za zapisnik, št, 2142-43/2023/4, prosilcu za mednarodno zaščito izrekel ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

8. Prosilec je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z dejanji, o katerih je bil pristojni organ nazadnje obveščen. Pri tem pa je imel prosilec možnost zjasnitve o vsakem posameznem dejanju. Uradna oseba je prosilca seznanila z njegovimi dejanji. Uradna oseba je prosilca seznanila s podano pritožbo. Prosilec pri dogodku ne vidi nobene težave glede svojega ravnanja. Uradna oseba je prosilca seznanila s poročilom socialne službe in varnostne službe glede incidenta v jedilnici. Prosilec trdi, da mu je varnostnik poškodoval oko in zlomil zob, udaril ga je tudi v prst. Telefon je poškodoval, ker je njegov in lahko z njim dela, kar želi. Uradna oseba je prosilca seznanila tudi s poročilom socialne in varnostne službe. Prosilec se je zagovarjal, da prevajalec, ki je bil prisoten ni znal prevajati. Zaradi napada varnostnika je prosilec moral poiskati pomoč v bolnišnici, kjer je bil 2 uri in ima zaradi obiska v bolnišnici tudi papirje, ki jih ni predložil. Dne 4. 4. 2023 je prosilec samovoljno zapustil Azilni dom Vič. Na obravnavi dne 11. 4. 2023 je povedal, da je s prijatelji odšel na izlet z avtobusom v Novo Gorico. Povedal je tudi, da je v Novi Gorici ukradel trenirko in bil zaradi tega obravnavan s strani policije. V Azilni dom se je vrnil naslednji dan, 5. 4. 2023. Tožena stranka pravi, da prosilec prosi za izgon iz Slovenije, saj noče ostati v Sloveniji. Pojasni še, da je tri mesece res veliko in prosi za skrajšanje.

9. Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1. Pristojni organ je na podlagi opisanega dejanskega stanja ocenil, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prosilec je z opisanimi ravnanji kršil navedene določbe. Z njim je bilo iz razloga ponavljajočih kršitev opravljenih več razgovorov s strani socialne službe, vendar ti razgovori niso imeli ustreznega učinka. Prosilec je vsa očitana dejanja priznal. Prosilec je sicer dobro poznal pravila hišnega reda v azilnem domu, ki so mu bila s strani socialne službe večkrat ponovljena, vendar jih je kljub temu še naprej kršil. Prosilec je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, ne ogroža samo sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu. Pristojni organ je bil obveščen da je bil prosilec večkrat obravnavan s strani policije, in sicer: dne 28. 2. 2023 kot osumljenec storitve kaznivega dejanja tatvine po II. in III. odstavku 204. člena KZ-1 RS; dne 22. 3. 2023 kot osumljenec storitve kaznivega dejanja velike tatvine na posebno predrzen način po 3. točki I. odstavka 205. člena KZ-1 RS; dne 25. 3. 2023 kot osumljenec storitve kaznivega dejanja grožnje po I. odstavku 135. člena KZ-1 RS; dne 22. 3. 2023 mu je bil izdan plačilni nalog; dne 28. 3. 2023 mu je bil izdan plačilni nalog.

10. Tožena stranka v obrazložitvi akta tudi pravi, da je že v letu 2021 PP Ilirska Bistrica prosilca obravnavala in sicer dne 15. 6. 2021 in dne 24. 6. 2021 kot kršitelja določil 1. točke I. odstavka 145. člena Zakona o tujcih (12. člen ZTuj-2). Poudarja, da prosilec ustrahuje tudi izredno ranljive skupine ljudi, ki imajo za seboj travmatične izkušnje in jih s svojim početjem močno vznemirja.

11. Pristojni organ je preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo prosilcu omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vsa ravnanja prosilca, ki so jih zabeležili v prostorih azilnega doma, pristojni organ meni, da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi prosilec v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma s kršitvami nadaljeval. To potrjujejo tudi njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. Dejstvo, da bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal, motil, nadlegoval ostale prosilce. Vsa dejanja in predlogi socialne službe azilnega doma, pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka, tako da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Le na ta način se lahko prepreči prosilčevo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda. Če bi prosilec ostal v azilnem domu, bi tako lahko nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

12. V tožbi tožnik pravi, da zakonske podlage za omejitev gibanja ni, kajti gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice. Tožnik meni, da mu je s tem kršena eno bistvenih načel Ustave ter več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti). Kot dokaz predlaga vpogled v upravni spis in zaslišanje tožnika. Upoštevajoč upravno-sodno in ustavno-sodno prakso v Sloveniji, je treba izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave.

13. Tožnik opozarja, da je v vsej dokumentaciji polno pomanjkljivosti in izjav, ki jih tožnik ne more šteti za resnične. Tožnik ima v mislih predvsem navedbe tožene stranke, da je bil prosilec seznanjen s hišnim redom, da je bilo s prosilcem opravljenih več razlogov. Namreč iz vse dokumentacije ni nikjer zapisnika o kakšnem razgovoru, kjer bi prosilec bil resnično seznanjen s posledicami svojega ravnanja ob pomoči prevajalca in da bi mu bila dana možnost da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. S tem sta mu bili kršeni pravica do prevajalca kot tudi pravica do izjave o dejstvih in okoliščinah in učinkovitega pravnega sredstva.

14. Ti dve kršitvi predstavljata absolutno kršitev pravil upravnega postopka iz 2. ter 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Zapisnikov se sploh ne da preizkusiti, kajti večina njih ima pomanjkljivosti in napake. Tožnik opozarja predvsem na uradni zaznamek z dne 23. 3. 2023. To naj bi bil uradni zaznamek o razgovoru med socialno delavko in prosilcem. V uradnem zaznamku je sicer napisano, da je bil razgovor opravljen s pomočjo prevajalca, vendar v uradnem zaznamku ni zapisano ime in priimek prevajalca ter tudi podpisa ni, uradni zaznamek je brez številke, je brez imena in priimka socialne delavke ter podpisa ter brez podpisa prosilca. Ta kršitev tudi predstavlja absolutno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. V tem uradnem zaznamku je tudi navedeno, da je prosilec podpisal izjavo, da je seznanjen s hišnim redom, vendar tudi te podpisane izjave ni v dokumentaciji. Tožena stranka opira omejitev gibanja tudi na dogodek, ki naj bi se zgodil dne 25. 3. 2023, in o katerem naj bi bil spisan uradni zaznamek. Tega uradnega zaznamka tožnik ni našel v dokumentaciji ter se tako ne more opredeliti do njega.

15. Druga zadeva, ki bodo v oči je ta, da je tožena stranka iz razloga ponavljajočih kršitev opravila več razgovorov s strani socialne službe. Zakaj tožena stranka ni opravila kakšnega psihosocialnega razgovora ter poskušala ugotoviti, kaj bi morebiti bili vzroki njegovemu ravnanju? Tožnik lahko zgolj naredi logičen zaključek, da se je tožena stranka poslužila instituta "omejitve gibanja" zgolj iz kaznovalnega vidika, s čimer je bilo kršeno več načel Ustave. Kot že omenjeno, pa je kršen predvsem 2. odstavek 32.člena Ustave RS, kjer se pravica do gibanja sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil, zavaroval javni red.

16. Tožnik se sprašuje, kakšen namen je tožena stranka sploh zasledovala ob odvzemu svobode prosilcu in namestitvi v Center za tujce ter kašen učinek bo to imelo? Na podlagi česa tožena stranka dela zaključke, da bo sedaj tožnik prenehal s kršitvami? Tožena stranka ima namreč tudi možnost, da bi prosilcu omejila gibanje na izpostavo Azilnega doma, ki sta namreč kar dve, in te možnosti sploh ni presojala ter opravila testa, ali bi bil milejši ukrep omejitve gibanja na eno izmed dveh izpostav možen. S tem, da ni preizkusila, ali je možna omejitev gibanja na eno izmed izpostav Azilnega doma, je kršila 2. odstavek 84. člena, ki zelo jasno določa, da je omejitev gibanja mogoče odrediti na center za tujce, le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave.

17. Ukrep pridržanja in omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni brez dvoma pomeni odvzem osebne svobode ter gre za ukrep primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost omejitev gibanja na prostore Centra za tujce.

18. Slovenski zakonodajalec je uredil manj prisilno sredstvo pridržanja v centru za tujce in sicer pridržanje na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, kar pa je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti so npr: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (čl. 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti vZMZ-1 ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa.

19. Tožena stranka bi morala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Tožniku tudi pri ustnemu izreku o omejitvi gibanja, ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica.

20. Kar se tiče absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, jih je tožnik že navedel in vztraja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Odločilna dejstva ter razlogi za omejitev gibanja sploh ne obstajajo in ni jasno, na kaki podlagi je tožena stranka sklepala na obstoj le teh. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

21. Tožnik na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je v tej tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode, pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11.12. 2003 (odst. 3) navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice.

22. Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s 4. odstavka 15. člena Ustave, 1. in 2. odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odstavek 5. člena EKČP. 23. Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in da se do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

24. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da so bili s strani socialne službe s tožečo stranko večkrat opravljeni razgovori v prisotnosti prevajalca za arabski jezik zaradi njegovih kršitev dnevnega reda. Iz vseh uradnih zaznamkov socialne in varnostne službe je razbrati, da tožnik kljub večkratnim opozorilom ni upošteval hišnega reda. Odgovoru je priložilaa zapisnik z dne 27. 3. 2023, iz katerega je razvidno, da se je s podpisom tožnik strinjal z zapisom. Predlaga zaslišanje prič: zaposlenih na uradu: C. C., Č. Č., D. D. in E. E. 25. Na glavni obravnavi je sodišče zaslišalo tožnika in vpogledalo v upravne spise. Zavrnilo je predlog tožene stranke za zaslišanje omenjenih prič. Pooblaščenka tožnika je v spis in toženi stranki predložila tudi kopijo izvida z dne 25. 3. 2023 Urgentnega kirurškega bloka v Ljubljani, v katerem piše za tožnika piše, da _„si je poškodoval arkado, levi palec na roki, zbit ima zob /.../ ni sodeloval pri pregledu /.../ odklanja predlagano terapijo , da je nesodelujoč, orientiran, neprizadet, nevroloških izpadov možganskih živcev nima /.../ ni znakov krvavitve._ Sodišče je na glavni obravnavi pojasnilo strankam, da je tožnik že ob ustni naznanitvi ukrepa povedal, da je bil po incidentu 25. 3. 2023 z rešilcem pripeljan v bolnico, kjer je bil 2 uri, da so ga poškodovali varnostniki, kar je tožena stranka vključila tudi v obrazložitev izpodbijanega akta.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

26. Sodišče bo utemeljilo, da izpodbijani akt ni nezakonit oziroma da je tožba neutemeljena po vrsti, kot si sledijo tožbeni ugovori oziroma argumenti v tožbi. Sodišče ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov, ki se izvršujejo v Centru za tujce v Postojni, za odvzem svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne zgolj za omejitev gibanja.1 Ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

27. Izpodbijani ukrep pridržanja ima jasno in vnaprej določeno pravno podlago v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, preko katere se v notranji pravni red prenaša določba člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Po slednji določbi se prosilca sme pridržati tudi _„kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda“_, tožena stranka pa se je oprla na del določila iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki zadeva nujno potrebno varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V konkretnem primeru gre za zahteve javnega reda in na to se tožena stranka upravičeno sklicuje v izreku in v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Glede tožbenega očitka o odsotnosti pravne podlage sodišče še pripominja, da v predmetni zadevi ni relevanten drugi odstavek 20. člena Ustave, ki se nanaša na pridržanje osumljenca v zvezi s konkretnim kazenskim postopkom, ampak drugi odstavek 19. člena Ustave, ki pravi, da se nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Za obravnavani primer sta to zakon ZMZ-1 in Direktiva o sprejemu 2013/32/EU.

28. Sodišče EU je pojem „javnega reda“ v kontekstu Direktive o sprejemu 2013/33/EU interpretiralo na način, da pojem javni red vsekakor predpostavlja – razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev – resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.2 Dejanja v Azilnem domu in izven azilnega doma, ki so našteta v obrazložitvi izpodbijanega akta kot tista dejanja, s katerimi je tožnik ogrožal javni red, svojo in osebno varnost drugih, in ki jih sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), brez dvoma spadajo v okvir pojma javnega reda. Pravna podlaga za ukrep pridržanja je torej tudi z vsebinskega razloga podana.

29. Ob tem sodišče na zaslišanju in glavni obravnavi ni razčiščevalo, v kolikšni meri je tožnik povzročil incident z varnostnikoma v Azilnem domu dne 25. 3. 2023 oziroma ali sta varnostnika očitno prekoračila dovoljeno mero uporabe sile, ali ne. Tožnik je namreč ta dogodek na zaslišanju na glavni obravnavi opisal precej drugače, kot ga je povzela tožena stranka v izpodbijanem aktu. Kaj se je točno zgodilo v sobi za pridržanje med varnostnikoma in tožnikom, in če sta varnostnika prekoračila dovoljeno uporabo sile, je stvar drugega postopka in morebitnega zadoščenja in varstva pravice tožnika v drugem pritožbenem ali sodnem postopku, ki ga lahko sprožita tako tožnik kot tudi tožena stranka, ki je najela storitve varnostne službe. O teh možnostih je bil tožnik obveščen na razgovoru dne 27. 3. 2023, kot je razvidno tudi iz nadaljevanja te obrazložitve. Glede preostalih dejanj ogrožanja javnega reda s strani tožnika, ki jih je tožena stranka, povzela v izpodbijanem aktu, pa tožnik v upravnem postopku ni navajal, da se niso zgodila, kakor tudi ne na zaslišanju na glavni obravnavi, razen povsem pavšalno, čeprav je tožena stranka v upravni spis vključila podatke o obravnavanju tožnika s strani policije v primeru dveh tatvin in ene grožnje.

30. Glavni tožbeni argument namreč ne gre v smer, da tožnik ni ogrožal javnega reda, ampak tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi pomanjkljive dokumentacije, ki naj bi izkazovala preventivne ukrepe tožene stranke pred izrekom ukrepa pridržanja. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče ugotavlja naslednje:

31. Uradni zaznamek z dne 3. 4. 2023 koordinatorke Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov je zapis o tem, kaj se je po opisu medicinske sestre dogajalo ob incidentu s tožnikom v ambulanti dne 22. 3. 2023; ta zapis pa vsebuje tudi oceno o grožnjah prosilca nastanjenim v Azilnem domu in podpornemu osebju. Uporabnost tega dokumenta za dokazno oceno ni odločilno odvisna od tega, ali ga je podpisal tožnik ob prisotnosti prevajalca, ali ne.

32. Uradni zaznamek socialne službe sektorja za sprejem in oskrbo z dne 23. 3. 2023 o tem, kako je socialna delavka zaradi incidentov, ki jih je storil tožnik, opravila z njim razgovor in ga obvestila o možnih posledicah (vključno s pridržanjem), bi sicer imel večjo težo, če bi imel tožnik tudi možnost, da se na zapisnik podpiše in da bi bilo iz njega razvidno, v katerem jeziku je potekal razgovor. Vendar pa tožnik ne trdi, da do tega posvetovalnega in informativnega razgovora s socialno delavko ni prišlo.

33. Sledil je razgovor tožnika z uradno osebo dne 27. 3. 2023. Na tem razgovoru poročilu o dogodku z dne 26. 3. 2023, ki vsebuje žig in navedbo operativnega vodje ter varnostnika, tožnik ni oporekal v tem smislu, da ne bi posredovala policija. Glede tega varnostnega dogodka je svoj delež v tem incidentu tožnik opisal s tem, da je rekel varnostniku, da je rasist. Uradna oseba ga je tekom razgovora z dne 27. 3. 2023 opozorila na tri predhodne incidente, dne 23. 3. 2023, dne 25. 3. 2023 in dne 26. 3. 2023, kar ni zanikal, je pa zatrdil, da se želi pritožiti, za kar je dobil ustrezne usmeritve s strani uradne osebe in sicer, da mu je brezplačna pravna pomoč na voljo v Azilnem domu ob torkih prek organizacije F.; uradna oseba mu je tudi povedala, da bo glede pritožbe direktorici predala informacijo nadrejenim in da ga bo obvestila o tem, kako potega postopek. V tem razgovoru je bil obveščen tudi o možnosti, da organ sprejme ukrep pridržanja zaradi zagotovitve varnosti. Pomembno je, da je ta zapisnik o razgovoru s tožnikom podpisan s strani uradne osebe in tožnika, navedeno pa je tudi ime tolmača in da je bil zapisnik prebran v angleščini in preveden v arabski jezik.

34. Bistven pa je razgovor s tožnikom preden mu je bil izrečen ukrep pridržanja, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in dveh uradnih oseb. Zapisnik je tožnik podpisal. Tožnik je bil na tem razgovoru obveščen o kršitvah hišnega reda; informiran je bil o dotedanjem postopku v zvezi z njegovim ogrožanjem javnega reda; povedal je, da je bil po incidentu z varnostnikom z rešilcem prepeljan v bolnico, kjer je bil 2 uri, v Azilni dom pa se je vrnil sam; obveščen je bil tudi o primerih, ko ga je policija obravnavala zaradi dveh tatvin in enega ogrožanja. Ko mu je bilo rečeno, da bo izdan ukrep pridržanja, je dobil možnost, da se o tem izreče. Prosil je za izgon iz države in rekel je, da je tri mesece veliko. Povedal je, da je celoten postopek razumel. Razgovor z branjem zapisnika vred je potekal 45 minut. 35. Sodišče je na podlagi vpogleda v spis in zaslišanja tožnika ugotovilo, da je dinamika incidentov, v katerih je bil tožnik udeležen po vložitvi prošnje dne 14. 2. 2023 zelo intenzivna in sicer z začetkom dne 22. 3. 2023 (vpletenost medicinske sestre), pa še pred tem izven Azilnega doma dne 28. 2. 2023 zaradi tatvine, in nato dne 25. 3. 2023 (vpletenost varnostnika in policije), dne 26. 3. 2023 (dogodek v recepciji) ter še dve obravnavi za kaznivo dejanje tatvine in grožnje v letu 2023. Ta dinamika dejanj, ki ogrožajo javnost, ne glede na to, ali sta varnostnika ob incidentu dne 25. 3. 2023 prekomerno uporabila silo, je izkazana kot zelo intenzivna in pomeni dovolj resno nevarnost za javni red.

36. Po stališču Sodišča EU ogrožanje javnega reda lahko pridržanje ali nadaljevanje pridržanja prosilca na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33 z vidika nujnosti upraviči pod pogojem, da njegovo individualno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe ali notranjo ali zunanjo varnost zadevne države članice.3 Za izrek takega ukrepa mora pristojni nacionalni organi prej v vsakem primeru posebej preveriti, ali je nevarnost, ki jo oseba pomeni za javni red, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za pravico do svobode te osebe.4 Treba je preveriti, ali je bilo pridržanje odrejeno ob strogem upoštevanju načela sorazmernosti in ali ti razlogi še vedno veljajo.5

37. Sodišču niso bili predloženi dokazi, da tožena stranka v konkretnem primeru ni ravnala dovolj postopoma, tako da ne bi upoštevala načela sorazmernosti, saj je bil s tožnikom opravljen svetovalni razgovor že dne 23. 3. 2023, torej takoj naslednji dan po prvem incidentu v Azilnem domu. Razgovor je opravila socialna delavka. Naslednji razgovor s tožnikom je opravila uradna oseba dne 27. 3. 2023 in ga je tudi obvestila o možnih posledicah njegovega obnašanja. Na tretjem razgovoru dne 11. 4. 2023 pa tožnik ni naredil nič takega, kar bi kazalo na to, da je bil ustno izrečeni ukrep pridržanja na tem razgovoru neprimeren v tem smislu, da s pridržanjem ne bi bilo mogoče zadostiti legitimnega cilja po zavarovanju javnega reda. Nadalje tudi ni podlage za oceno, da ukrep ni bil nujen v tem smislu, da bi bil lahko isti legitimen cilj dosežen tudi s kakšnim milejšim ukrepom, kar bo sodišče podrobneje utemeljilo v nadaljevanju. Ukrep tudi ni nesorazmeren v ožjem pomenu besede. Sodišče je namreč preko zaslišanja tožnika na glavni obravnavi preverilo in ugotovilo, da je režim odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce takšen, da je sorazmerno poseženo v svobodo tožnika glede na pomen pravice do varnosti ostalih uporabnikov storitev Azilnega doma, tam zaposlenih in drugih strokovnih sodelavcev, ki tja občasno prihajajo in tudi javnosti, s katero bi tožnik lahko prišel v stik zunaj Azilnega doma. Iz podatkov v spisu, tožbenih navedb in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sodišče ni našlo nobene dejanske podlage za oceno, da bi tožena stranka očitno morala uporabiti kakšno drugo metodo psiho-socialnega svetovanja oziroma pristopa k obravnavi tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja. V podatkih v spisu ni (bilo) nič o tem, da bi tožnik imel neke posebne potrebe zaradi kakšne njegove specifične ranljivosti in tega tudi ni kazal na obravnavi pred sodiščem. Vse ostale psihosocialne pomoči prosilcem v podobnih okoliščinah pa so v sferi strokovnega preudarka specializirane službe za oskrbo in integracijo migrantov v Azilnem domu.

38. Sodišče je na glavni obravnavi z zaslišanjem tožnika preverilo tudi, ali je bil v 12 dneh, od kar je zaprt v Centru za tujce, kjer pravi, da ima dostop do skupnih prostorov, kjer je televizija, in da ima 2 uri na dan možnost ostati na dvorišču centra, da je v sobi skupaj še z enim tujcem, udeležen v kakšnem varnostnem incidentu v Centru za tujce. Odgovoril je, da nima nobenih težav ne z varnostniki in ne s policijo. Tudi to kaže na to, da je ukrep upravičen z vidika načela sorazmernosti tudi še času odločanja sodišča. 39. Tožnik v tožbi tudi ne navaja pravne podlage, na podlagi katere bi moral imeti pravnega zagovornika pred izrekom ukrepa pridržanja, in ta pravna podlaga iz prava EU in notranje zakonodaje tudi sodišču ni poznana; poleg tega pa tožnik niti ne utemeljuje, kako bi lahko prisotnost pooblaščenca na razgovoru dne 11. 4. 2023 v konkretnem primeru vplivala na drugačno odločitev.

40. Preostane še tožbeni ugovor, da slovenski zakonodajalec ni prenesel v notranji pravi red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in da zato ukrep pridržanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni možen oziroma dopusten oziroma da s tega vidika nima potrebne pravne podlage. Tožeča stranka s tem meri na interpretacijo, da ukrep pridržanja ne glede na konkretne okoliščine posamičnega primera nikoli ni dopusten, dokler slovenski zakonodajalec ne bo prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/3/EU v notranji pravni red.

41. Glede tega pravnega vprašanja se je Upravno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, tako glede pridržanja po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU kot tudi v zvezi s pridržanjem po Dublinski uredbi 604/2013, že opredelilo in sodišče enako interpretacijo ZMZ-1 v luči prava EU in enako odločitev sprejema tudi v tem primeru.

42. Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je v relevantnem času s spremembami že posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa in zaradi neizpolnitve obveznosti iz določbe člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2013 pristojni organ pridržanja po tem predpisu dalj časa niti ni mogel izvajati. Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, _„če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.“_ Po določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU države članice _„zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“_

43. Upravno sodišče je zato dostikrat tožbam v tovrstnih upravnih sporih ugodilo, ker določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ni bila prenesena v notranji pravni red, saj se to določilo nanaša na konkretno uporabo načelo sorazmernosti in standarda, da je ukrep pridržanja v smislu odvzema prostosti skrajno sredstvo in da se lahko izreče samo.6 Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je _„manj prisilni ukrep“_ od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.7 Pri zgoraj omenjenih alternativah pridržanja pa gre zgolj za omejitev gibanja. Vendar je sodišče v teh nekaj primerih tožbi ugodilo, ker ni bilo očitno, da noben ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki je milejši od odvzema prostosti v Centru za tujce, ne bi mogel doseči istega legitimnega cilja. Če pa je sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ugotovilo, da je očitno, da noben milejši ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne bi bil učinkovit z vidika varstva pravic drugih, potem omenjena sistemska pomanjkljivost v odostnosti prenosa prava EU v notranji pravni red ni bila podlaga za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit.8 Tak je tudi obravnavani primer. Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na pogostost varnostnih problemov, v katere je bil vpleten tožnik že takoj kmalu po vložitvi prošnje in potem ves čas, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce. Tožnik je bil namreč v varnostne incidente vpleten tako v Azilnem domu, kot tudi zunaj njega. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, in ki dopušča prosilcu več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

44. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

45. Ker je sodišče v prvi točki izreka ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit, tožnik pa v delu utemeljitve zahteve za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo utemeljuje z argumenti o nezakonitosti akta, v tem okviru težko popravljive škode očitno ni uspel izkazati. V preostalem delu zahteve tožnik težko popravljivo škodo veže na sam odvzem prostosti ter na pravico do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Sodišče tožbi ni ugodilo, zato tudi v tem smislu težko popravljiva škoda ni izkazana. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.

46. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Glej na primer: I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28. 2 C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 65. 3 Ibid. odst. 67. 4 Ibid. odst. 69. 5 Ibid. odst. 73. 6 Glej na primer: I U 775/2020, 3. 7. 2020, odst. 36; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 43-55; 7 Natančneje o razliki med odvzemom svobode in omejitvijo gibanja glej na primer: I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28. 8 Glje na primer: I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021, I U 1828/2021, 17. 12. 2021.