Jedro

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se ugotovi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker tožnica, ni navedla vrednosti vsakega izmed zahtevkov, in ker je sodišče ni pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da korektno navede vrednost spornega predmeta, niti ni tožena stranka opozorila sodišča, da se je pojavilo vprašanje o pravici do revizije, je nastal položaj, kot da vrednost spornega predmeta sploh ni določena. S tem je bilo onemogočeno, da bi katerakoli izmed strank vložila revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo (pod 1.), da pripada tožnici v zapuščinskem postopku po pok. R. Š. zakonita dedna pravica in (pod 2.) da je tožnica solastnica do 1/2 osebnega avtomobila Clio reg. št. ... in da dediči po zapustniku niso upravičeni do dedovanja takšnega solastninskega deleža tega avtomobila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo to sodbo.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo in predlagala, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje.

Tožnica je odgovorila na revizijo in predlagala, naj jo sodišče zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži plačilo revizijskih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je v tej pravdi uveljavljala dva zahtevka, in sicer oba nedenarne narave. Pri takšnih zahtevkih mora tožeča stranka navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnica je sicer navedla spornega predmeta v višini 2,050.000 SIT, vendar pri tem ne tudi, ali se ta znesek nanaša le na enega izmed zahtevkov in ali koliko na enega in koliko na drugega. Zahtevka imata različno dejansko in pravno podlago.

Zahtevek za ugotovitev dedne pravice je tožnica utemeljevala na dejstvu dalj časa trajajoče njene življenjske skupnosti z zapustnikom, katere posledica je pravica do dedovanja po njem. Zahtevek za ugotovitev solastninske pravice pa je utemeljevala na dejstvu, da je skupaj z zapustnikom z delom pridobivala premoženje, ki je zato postalo njuno skupno premoženje, pri čemer je bil njun delež enak. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se ugotovi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker tožnica, kot rečeno, ni navedla vrednosti vsakega izmed zahtevkov, in ker je sodišče ni pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da korektno navede vrednost spornega predmeta (45. člen ZPP), niti ni tožena stranka opozorila sodišča, da se je pojavilo vprašanje o pravici do revizije (tretji odstavek 44. člena ZPP), je nastal položaj, kot da vrednost spornega predmeta sploh ni določena. S tem je bilo onemogočeno, da bi katerakoli izmed strank vložila revizijo.

Revizija je tako vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Gre torej za nedovoljeno revizijo (drugi odstavek 374. člena ZPP), ki jo je moralo zavreči revizijsko sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (377. člen ZPP).

Posledica takšnega razpleta zadeve je odločitev, da mora tožena stranka trpeti sama svoje stroške revizije, ta odločitev pa je zajeta z izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako pa mora trpeti tožeča stranka sama stroške odgovora na revizijo, ker z njim ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve. Njeni stroški torej niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).