Jedro

Prvostopenjski organ je z vidika 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD štel za odločilne okoliščine in sicer, da bi tožnik lahko podal prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, da ni predložil dokazila o zavrnitvi vstopa v Slovenijo in da neverodostojna trditev tožnika, da ga je policija prisilila, da je zapustil Slovenijo, kar je tožena stranka, upravičeno ugotovila, vodi k sklepu, da so vse trditve tožnika neverodostojne – tudi tiste glede poskusov vračanja v Slovenijo. To je preveč restriktivno zavzeta dokazna ocena na podlagi preveč restriktivne razlage določila 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD je treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika. Tožena stranka očitno objektivnih ovir ni v zadostni meri ugotavljala in upoštevala oziroma iz odločbe ni razvidno, zakaj jih ni upoštevala.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-1298/2011-35 z dne 6. 6. 2013 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 1. odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) odločila, da se prošnja A.A., rojenega dne … 1952, državljana Makedonije, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zavrne. Organ se sklicuje na določbo 1. odstavka 1. člena ZUSDDD. Na podlagi podatkov, ki jih je upravni organ pridobil v skladu z določbo 139. člena ZUP iz evidence registra stalnega prebivalstva je razvidno, da je imel A.A. (tedaj A.B.) dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in sicer na naslovu Ljubljana, ... Da sta A.A. in A.B. ista oseba, je razvidno iz izpisa iz poročne matične knjige št. 13-1/3176 z dne 21.12.1996. Dokazilo, da je bil A.B. izdan dne 1.10.1991 potni list s strani Mesta Ljubljana, šteje upravni organ kot dokazilo, da je bil A.A. na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, kajti če ne bi bil, dne 1.10.1991 ne bi mogel pridobiti omenjenega potnega lista, prav tako pa tudi kasneje ne bi bil izbrisan iz evidence stalnega prebivalstva. To pomeni, da A.A. izpolnjuje naslednja pogoja: da je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter da je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Vendar pa ZUSDDD v 1. odstavku 1. člena poleg izpolnjevanja teh dveh pogojev zahteva kumulativno izpolnjevanje še tretjega pogoja, to je da tujec od 23.12.1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Organ se nato sklicuje na določbo 1. č člena ZUSDDD.

2. Zaradi ugotavljanja izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja A.A. v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje, je bilo z njim dne 29.5.2012 opravljeno zaslišanje v prostorih Upravne enote Ljubljana. Na zapisnik je A.A. med drugim povedal, da je junija 1991 odšel v Nemčijo zaradi dela ter se po dveh mesecih vrnil in ostal v Sloveniji do začetka vojne v Sloveniji. Nato so prišli k njemu na dom policisti ter stanovalcem rekli, da morajo Slovenijo zapustiti in da so v Sloveniji lahko le Slovenci. Vsi stanovalci, to je 7 družin, so naslednjega dne po obvestilu policistov Slovenijo zapustili in odšli v Nemčijo. Kot priče, ki lahko potrdijo resničnost njegovih izjav, je navedel C.C., Č.Č. in D.D. V nadaljevanju A.A. na zapisnik navaja, da je zapustil Republiko Slovenijo v času vojne v Sloveniji, 6 oziroma 7 mesecev po odhodu iz države pa se je želel vrniti v Slovenijo z namenom, da vloži prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vendar so mu slovenski organi vstop v Slovenijo zavrnili, zato se je vrnil v Nemčijo in še istega dne ustavil na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bonnu z namenom, da vloži prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Dokazila o tem nima, so pa bili tedaj z njim Č.Č., tedanja žena E.E. in hči F.F. Do leta 1995 oz. 1996 se je nato poskušal vrniti v Slovenijo 2 do 3 krat letno, vendar so ga vsakič na slovenski meji zavrnili, tako do leta 1995 oz. leta 1996 ni nikoli vstopil v Republiko Slovenijo. Leta 1996 se je v Makedoniji poročil z G.G. ter se tri mesece po poroki z njo vrnil v Nemčijo ter tri mesece kasneje odšel v Belgijo, kjer je prebival do leta 1999, ko je na nemškem Veleposlaništvu v Belgiji prejel dovoljenje za prebivanje v Nemčiji ter se nato tega leta vrnil v Nemčijo. Še istega leta, torej leta 1999, je nato prvič vstopil v Republiko Slovenijo, medtem ko se v obdobju od 1996 do 1999 ni poskušal vrniti v Slovenijo. Leta 1999 je prišel v Slovenijo k družini, k bivši ženi E.E. z namenom, da si uredi status. V ta namen se je oglasil na Helsinškem monitorju, da mu pri tem pomagajo, ter odšel na Ministrstvo za notranje zadeve, kjer je leta 1991 vložil prošnjo za stalno prebivanje, vendar dokazila o tem nima. Od leta 1999 dalje se je vračal v Slovenijo vsako leto in preživel pri družini, to je pri bivši ženi E.E. in njunih otrocih več časa kot v Nemčiji. Povedal je tudi, da se je s G.G. poročil ob soglasju žene E.E. in sicer zato, da si je uredil papirje v Nemčiji, kljub temu pa živi in je živel z bivšo ženo E.E. v življenjski skupnosti. Od 30.5.2005 dalje ima dovoljenje za stalno prebivanje v Nemčiji, od G.G. pa se je leta 2010 razvezal. 3. Upravni organ je kot priče povabil na zaslišanje C.C., D.D., Č.Č. in E.E. Razen D.D. so se vabilu vsi odzvali, pooblaščenka pa je po telefonu in kasneje tudi pisno opravičila izostanek in soglašala, da se zasliši priče kljub njeni odsotnosti. C.C. je povedala, da živi na ..., že od leta 1980 in leta 1991 ni nikoli prišla na ta naslov policija ter tam živečim stanovalcem naročila, da morajo zapustiti državo in tudi druge tam živeče družine tedaj Republike Slovenije niso zapustile. Tudi E.E. je na zapisnik navedla, da jih v letu 1991 nihče od organov Republike Slovenije ni silil k temu, da morajo državo zapustiti in je bila to izključno želja A.A. E.E. je bila tedaj v Sloveniji v rednem delovnem razmerju in je na njegovo željo prenehala z delovnim razmerjem in odšla z njim v Nemčijo. Č.Č. pa je na zapisnik povedal, da je leta 1991 živel pri stricu, zato ne ve, ali je leta 1991 res prišla na ... policija ter stanovalcem naročila, da se morajo izseliti iz Slovenije. Na osnovi navedenih izjav prič tako organ ugotavlja, da A.A. ob začetku vojne v Sloveniji ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih. Tedaj A.A. v Republiki Sloveniji še ni imel statusa tujca, zato tudi iz države ni mogel biti odstranjen po Zakonu o tujcih. Zakon o tujcih je namreč v 81. členu določal, da so za tiste državljane SFRJ, ki so bili državljani druge republike in niso zaprosili za sprejem v slovensko državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu v roku 6 mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu, to je do 25.12.1991, začele določbe Zakona o tujcih veljati dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, to je 26.2.1992. Tako je bil A.A. vse do 25.12.1991 izenačen z državljani Republike Slovenije, s takim statusom je bil zato tudi dne 1.10.1991 upravičen do pridobitve potnega lista SFRJ, ki mu je bil izdan s strani Mesta Ljubljana. Glede na dejstvo, da je bil tedaj, ko je A.A. pri tedanjem Mestnem sekretariatu za notranje zadeve zaprosil za potni list, odprt tudi rok za oddajo prošenj za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, bi lahko tudi to prošnjo oddal, v kolikor jo je imel namen oddati, zato organ ne more slediti izjavi A.A., ki jo je podal na zapisnik, da se je želel 6 do 7 mesecev po njegovi zapustitvi Republike Slovenije, potem ko mu je brat sporočil, da se v Sloveniji vlaga prošnje za sprejem v slovensko državljanstvo, želel vrniti v Slovenijo z namenom, da vloži prošnjo, pa so njegov vstop ne mejnem prehodu Karavanke slovenski organi zavrnili. Glede na dejstvo, da navaja A.A. poskus vstopa v Republiko Slovenijo v obdobju, ko so se oddajale prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu, v tem obdobju pa je bil imenovani izenačen z državljani Republike Slovenije, organ njegove izjave ne more šteti kot merodajne, dokazila o zavrnitvi vstopa v Republiko Slovenijo pa nima. V verodostojnost izjave A.A. organ dvomi, ker so se tudi nekatere njegove druge izjave izkazale za neresnične; npr. da je leta 1991 prišla na dom policija in 7 družin prisilila, da so zapustili Slovenijo, da se je od bivše žene E.E. razvezal in se ob njenem soglasju poročil s G.G., ter da živita z E.E. kot mož in žena, kar E.E. odločno zanika. Tudi Č.Č. na zapisnik navaja, da sta z mamo Nemčijo zapustila, ker jih je oče zapustil in odšel v Nemčiji živet k drugi ženski, s katero se je kasneje tudi poročil, kar mu je zameril. Prav tako tudi organ ne more slediti navedbi A.A., da se je poskušal vsako leto 2-3 krat letno vrniti v Slovenijo, pa so ga vsakič na slovenski meji zavrnili, medtem ko se je njegova družina 2 do 3 leta po njihovem odhodu vrnila v Slovenijo, četudi niso imeli urejenega statusa. Prav tako je iz uradne evidence organa razvidno, da A.A. pred 2.2.2011 ni nikoli zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. V postopku je bilo torej na podlagi povedanega ugotovljeno, da je bil A.A. na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, torej izpolnjuje dva od treh pogojev, ki jih ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni pa izpolnjen pogoj njegovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje, saj organ ugotavlja, da ne gre za upravičeno odsotnost iz 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD. Tožnikoma je bila dana tudi možnost, da se v roku 8 dni od prejema seznanitve o neizpolnjevanju pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, torej pred izdajo odločbe, izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

4. A.A. je pisno seznanitev prejel po pooblaščenki dne 6.12.2012. Dne 13.12.2012 je prejel upravni organ dopis pooblaščenke, v katerem je izrazila željo, da se ji pošlje kopije zapisnikov o zaslišanju prič, saj tedaj, ko je potekalo zaslišanje prič, niti A.A. niti pooblaščenka, nista bila prisotna in je tujec soglašal, da se zaslišanje prič opravi kljub njegovi odsotnosti. Dne 19.4.2013 je upravni organ prejel odgovor na seznanitev, v kateri tujec navaja, da mu razlogi za navedbe, ki so jih priče podale upravnemu organu in se ne skladajo z njegovimi trditvami, niso poznani, ter da vztraja pri izjavah, ki jih je podal na zaslišanju pri upravnemu organu. V nadaljevanju navaja, četudi organ ne bi verjel njegovim navedbam o opravičeni odsotnosti meni, da so določbe v zvezi s pogojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji neustavne, da je bil njegov izbris leta 1992 nezakonit, če ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, bi se lahko vrnil v Slovenijo in meni, da bi morala Slovenija vsakemu izbrisanemu, ki to želi, vrniti dovoljenje za stalno prebivanje, saj mu je ta status nezakonito vzela. Organ zaključuje, da do dovoljenja za stalno prebivanje ni upravičen vsak, kdor to dovoljenje želi in je bil izbrisan iz registra stalnega prebiva, temveč mora izpolnjevati tudi druge pogoje, ki jih zakon določa in so v tej odločbi podrobno navedeni. Ker pa je bilo v postopku na podlagi povedanega ugotovljeno, da A.A. ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje, je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka te odločbe.

5. V pritožbi zoper prvostopenjski akt pritožnik pravi, da je upravni organ v izpodbijani odločbi na podlagi izjav zaslišanih prič (C.C., Č.Č., E.E.) ugotovil, da pritožnik ob začetku vojne v Sloveniji ni bil prisilno odstranjen iz Slovenije. Pritožnik je v svoji izjavi na zapisnik pri upravnem organu dne 25.7.2012 sicer izjavil, da so ob začetku vojne v Sloveniji prišli k njim na ... policisti, ki so jim rekli, da morajo zapustiti Slovenijo, zato je z družino odšel v Nemčijo. Čeprav organ ni sledil zgoraj omenjeni izjavi pritožnika, pa je pritožnik prav tako izjavil, da je večkrat poskušal prečkati slovensko mejo, da pa je bil na meji tudi zavrnjen. Izjave prič omenjeni izjavi pritožnika ne nasprotujejo. Priča Č.Č., pritožnikov sin je izjavil, da je oče ponovno pričel prihajati v Slovenijo leta 1996 ali 1997, potem ko je pridobil dovoljenje za prebivanje v Nemčiji. Podobno je izjavila tudi priča E.E. Iz navedenega je moč sklepati, da se pritožnik resnično ni mogel vrniti v Slovenijo (prestopiti slovenske meje), dokler si ni uredil dovoljenja za prebivanje v Nemčiji. Pritožnik meni, da bi moral upravni organ, če že ni verjel njegovi izjavi o tem, da je na njihov dom prišla policija in jim naložila, da Slovenijo zapustijo, moral upoštevati njegovo izjavo, da ga niso spustili preko slovenske meje in ugotoviti upravičeno odsotnost na podlagi 6. alineje 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD. Iz izjave stranke in prič pa jasno izhaja, da se je po ureditvi statusa v Nemčiji (ki je to omogočil) redno vsako leto vračal v Slovenijo, kjer ima družinske člane in nepremičnino, ter da si je prizadeval urediti status v Sloveniji in tu nadaljevati z dejanskim življenjem.

6. Pritožnik sicer meni, da veljavna zakonodaja, po kateri morajo izbrisani prebivalci in prebivalke dokazovati dejansko življenje v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, za izbrisane ni ustrezna in je v tem smislu nasprotju z Ustavo RS. Pritožnik nedvomno sodi v kategorijo izbrisanih - na dan 23. 12. 1990 je imel prijavljeno stalno prebivališče, na dan osamosvojitve 25. 6. 1991 pa je bil državljan druge republike nekdanje SFRJ in 26. 2. 1992 je bil »zaradi uveljavitve 81. člena Zakona o tujcih« (Ur. l. RS, št. 11/1991) izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ko so upravni organi stalne prebivalce brisali iz registra stalnega prebivalstva, niso preverjali, ali oseba v Sloveniji živi ali ne in v kakšnem položaju se nahaja. Pritožnik, ki je Slovenijo sprva zapustil zaradi začasnega dela v Nemčiji in ne zaradi preselitve, je po izgubi statusa v Sloveniji in zavrnitev na meji v Nemčiji zaprosil za azil. Izbris je torej hudo posegel v njegovo osebno in družinsko življenje, ki je varovano z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Da je izbris kot odvzem pravnega statusa hudo prizadel prav to pravico žrtev, je v sodbi v zadevi Kurič in drugi proti Sloveniji izrecno potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (št. pritožbe 26828/06). Zakon, ki dvajset let po izbrisu od izbrisanih zahteva, da dokazujejo izpolnjevanje pogojev, odvisnih od njihovih preteklih življenjskih situacij, ki jih za nazaj ne morejo spreminjati, je po mnenju pritožnika protiustaven. Tovrsten pogoj je v nasprotju z 2. členom Ustave, konkretno v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo kot podnačelom pravne države. Nesprejemljivo je, da zakon, sprejet dve desetletji po izbrisu, izbrisane neenako obravnava in nekaterim povrnitev statusa omogoča, drugim pa s postavljanjem najrazličnejših pogojev ne, pri čemer so bili izbrisani vsi na enak način, brez preverjanja njihovih individualnih osebnih okoliščin. S tovrstnim postavljanjem pogojev za nazaj ne more iti za pravno urejanje splošnih situacij za naprej, temveč gre lahko samo za vrednotenje posameznikov za nazaj, kar pa z vidika načela varstva zaupanja v pravo nedopustno. Pritožnik opozarja, da je bil ZUSDDD-B (Ur. 1. RS, št. 50/2010) sprejet z namenom, da se izbrisanim prebivalcem omogoči ponovna ureditev pravnega statusa na način, da se pridobi dovoljenje za stalno prebivanje. Nedvomno je torej namen zakona v popravi krivic skladno z že navedenimi odločbami Ustavnega in Evropskega sodišča, ki popravo krivic zahtevajo, ključna elementa poprave krivic pa sta vrnitev statusa in povračilo škode za pretrpljene krivice. Glede na navedeno pritožnik trdi, da sistem poprave krivic, ki se nanaša na urejanje statusov in je opredeljen v ZUSDDD, ni učinkovit in skladen z Ustavo, ker ne obravnava vseh izbrisanih prebivalcev in prebivalk na enak način, temveč jih postavlja v različne položaje. s tem pa je tudi v nasprotju s 14. (enakost pred zakonom) in 22. členom Ustave (pravica do enakega varstva pravic).

7. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V drugostopenjski odločbi pravi, da je organ prve stopnje na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, to je registra stalnega prebivalstva in potnega lista takratnega Mesta Ljubljana pravilno ugotovil, da pritožnik sodi v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, to je med tujce, ki so bili na dan 25.6.1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, in ki so na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče. Glede na navedeno bi pritožnik v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje moral izpolniti še pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

8. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, kdaj je navedeni pogoj izpolnjen oziroma katere odsotnosti iz Republike Slovenije ne prekinejo dejanskega življenja ZUSDDD določa v 1. č členu. Če je oseba iz Republike Slovenije odsotna zaradi enega od razlogov, določenega v alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD (našteta zgoraj), med katerimi sta tudi prisilna odstranitev iz Republike Slovenije ter zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, ki ju je kot razloga za svojo odsotnost iz Republike Slovenije navedel pritožnik, je njena odsotnost upravičena oziroma dopustna in taka oseba pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, če je iz Republike Slovenije odsotna več kot pet let, izpolnjuje za obdobje petih let, za nadaljnje obdobje pa samo pod pogojem, da se je po petletni dopustni odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, na kar kažejo njena ravnanja v tem naslednjem, petletnem obdobju.

9. Organ prve stopnje je v postopku pravilno ugotovil, da A.A. ob začetku vojne v Sloveniji ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih. Namreč tedaj A.A. v Republiki Sloveniji še ni imel statusa tujca, zato tudi iz države ni mogel biti odstranjen po Zakonu o tujcih. A.A. je bil tako vse do 25. 2. 1992 izenačen z državljani Republike Slovenije, zato je bil tudi 1. 10. 1991 upravičen do pridobitve potnega lista SFRJ, ki mu ga je izdalo Mesto Ljubljana. Ko je A.A. pri tedanjem Mestnem sekretariatu za notranje zadeve zaprosil za potni list, je bil v tem času odprt tudi rok za oddajo prošenj za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Takrat, kot je pravilno ugotovil organ prve stopnje, bi lahko prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo imenovani oddal, v kolikor jo je imel namen oddati. Glede na dejstvo, da A.A. v svoji izjavi navaja neuspeli poskus vstopa v Republiko Slovenijo v obdobju, ko so se oddajale prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu, v tem obdobju pa je bil A.A. izenačen z državljani Republike Slovenije, organ prve stopnje njegove izjave, po mnenju ministrstva, pravilno ni štel kot merodajne, dokazila o zavrnitvi vstopa v Republiko Slovenijo pa imenovani nima. V verodostojnost izjave A.A. je organ prve stopnje dvomil, ker so se tudi nekatere druge navedbe imenovanega izkazale za neresnične: npr. da je leta 1991 prišla na dom policija in sedem družin prisilila, da so zapustili Slovenijo, saj je zaslišana priča C.C. povedala, da živi na Litijski cesti 81 že od leta 1980 in da leta 1991 ni prišla na ta naslov policija ter tam živečim stanovalcem naročila, da morajo zapustiti državo in je tudi druge tam živeče družine niso zapustile. Tudi E.E. je na zapisnik izjavila, da jih v letu 1991 nihče od organov Republike Slovenije ni silil k temu, da morajo Slovenijo zapustiti in je bila to izključno želja A.A. E.E., bivša žena imenovanega, je bila tedaj v Sloveniji v rednem delovnem razmerju in je na voljo tedanjega moža A.A. prenehala z delovnim razmerjem in odšla z njim v Nemčijo. Tudi v izjavo A.A., da se je od bivše žene E.E. razvezal in se ob njenem soglasju poročil s G.G., ter da živita z E.E. kot mož in žena, je organ prve stopnje upravičeno podvomil. E.E. je to navedbo A.A. namreč odločno zanikala.

10. Tudi Č.Č. (sin) je na zapisnik izjavil, da sta z mamo Nemčijo zapustila, ker jih je oče zapustil in odšel v Nemčiji živet k drugi ženski, s katero se je kasneje tudi poročil, kar mu je sin zameril. Organ prve stopnje pa prav tako ni mogel verjeti navedbi A.A., da se je poskušal 2-3 krat na leto vrniti v Slovenijo, pa so ga vsakič na slovenski meji zavrnili, medtem ko se je njegova družina 2 do 3 leta po njihovem odhodu vrnila v Slovenijo, četudi niso imeli urejenega statusa. A.A. pred 2. 2. 2011 tudi ni nikoli zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, kar je razvidno iz uradnih evidenc. Pritožnik je bil iz Republike Slovenije odsoten praktično od leta 1991 do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, t.j. do 2. 2. 2011. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. U-II-1/10-19 z dne 10. 6. 2010 že odločalo o dopustnosti referenduma in ugotovilo, da zakonska rešitev v ZUSDDD-B, ki se nanaša na pogoj dejanskega življenja, na ustavno skladen način odpravlja protiustavnosti ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02. Medtem ko se Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi "Kurič in ostali proti Sloveniji" ni opredelilo do ustreznosti ali neustreznosti ureditve v ZUSDDD-B. 11. V tožbi tožnik pravi, da čeprav organ ni sledil izjavi tožnika, da je bil prisiljen zapustiti Slovenijo zaradi pritiskov policije, tožnik pa je prav tako izjavil, da je večkrat poskušal prečkati slovensko mejo, da pa je bil na meji tudi zavrnjen. Izjave prič omenjeni izjavi tožnika ne nasprotujejo. Priča Č.Č., tožnikov sin je izjavil, da je oče ponovno pričel prihajati v Slovenijo leta 1996 ali 1997, potem ko je pridobil dovoljenje za prebivanje v Nemčiji. Podobno je izjavila tudi priča E.E.. Tudi iz navedenega je moč sklepati, da se tožnik resnično ni mogel vrniti v Slovenijo (prestopiti slovenske meje), dokler si ni uredil dovoljenja za prebivanje v Nemčiji. Tožnik meni, da bi upravni organ, če že ni verjel njegovi izjavi o tem, da je na njihov dom prišla policija in jim naložila, da Slovenijo zapustijo, moral upoštevati njegovo izjavo, da ga niso spustili preko slovenske meje in ugotoviti upravičeno odsotnost na podlagi 6. alineje 3. odstavka l.č člena ZUSDDD. Iz izjave stranke in prič pa jasno izhaja, da se je po ureditvi statusa v Nemčiji (ki je to omogočil) redno vsako leto vračal v Slovenijo, kjer ima družinske člane in nepremičnino, ter da si je prizadeval urediti status v Sloveniji in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožnik sicer meni, da veljavna zakonodaja, po kateri morajo izbrisani prebivalci in prebivalke dokazovati dejansko življenje v Sloveniji od 23.12.1990 dalje, za izbrisane ni ustrezna in je v tem smislu nasprotju z Ustavo RS. Predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo ter odločbo tožene stranke št. 214-1298/2011-35 z dne 6.6.2013 spremeni tako, da se prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi. Podrejeno tožnik upravnemu sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke št. 214-1298/2011-35 z dne 6.6.2013 razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da dejstvo, ali se je tožnik poskušal vrniti v Republiko Slovenijo po tem, ko jo je junija leta 1991 zapustil, v tožnikovem primeru ni pravno pomembno. Ugotovljeno je namreč bilo, da tožnik Republike Slovenije ni zapustil zaradi enega od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zaradi katerega bi bila njegova odsotnost iz Republike Slovenije upravičena. Samo v primeru, da bi bila tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, bi bilo zaradi ugotavljanja izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje potrebno ugotavljati ali se je tožnik v nadaljnjem obdobju petih let, torej po petih letih upravičene odsotnosti, poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Ker pa tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije že v prvih petih letih po tem, ko je zapustil Republiko Slovenijo, ni bila upravičena, glede na četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD tudi ni potrebno ugotavljati, ali se je tožnik po tem, ko je zapustil Republiko Slovenijo, v Slovenijo poskušal vrniti.

13. Tožba je utemeljena.

14. Tako kot že v nekaterih predhodnih zadevah, kot na primer v sodbah Upravnega sodišča v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, sodišče tudi v tej zadevi upoštevajoč 1. odstavek 46. člen Protokola št. 11 h Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) zakonitost izpodbijanega akta presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1) V zadevi Kurić in ostali je namreč bila izdana t.i. pilotska sodba za šest pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. ESČP pilotsko sodbo izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presojo ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 413). ESČP je v zadevi Kurić in ostali ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 356). ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 360-362), ki je relevantna v tem upravnem sporu.(2) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 341-349); ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“ (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 351-353), vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki so morda želeli dobiti državljanstvo drugih republik bivše SFRJ in ne Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 354-359). Za obravnavani upravni spor je sodba v zadevi Kurić in ostali pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 267-268) na državni ravni zaradi omenjenih kršitev pravic in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 415 in 9. točka izreka sodbe).

15. V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi ključnih zakonskih določil, na katera je tožena stranka oprla negativno odločitev v obravnavanem primeru, to pa je določilo 3. odstavka (1. in 3. alineja) 1.č. člena in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

16. Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 23. 12. 1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kar je pogoj iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD. Med strankama tudi ni sporno, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da tudi ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz evidence stalnega prebivalstva v Sloveniji. Med strankama nadalje ni sporno, da je tožnik meseca junija 1991 odšel v Nemčijo zaradi dela. To z vidika ZUSDDD ni prepovedan razlog v tem smislu, da bi tožniku onemogočil vložitev prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD. Tožena stranka je tudi sprejela, da se je tožnik pozneje še vrnil in ostal v Sloveniji do začetka vojne v Sloveniji (26. 6. 1991), ko je Slovenijo tudi zapustil. Omenjeni izbris iz registra stalnega prebivalstva se je zgodil 26. 2. 1992. Tožnik v tožbi nekako sprejema dokazno oceno tožene stranke, da tožnik ni bil prepričljiv v trditvi, da so k njemu na dom prišli policisti in stanovalcem rekli, da morajo zapustiti Slovenijo, ker so v Sloveniji lahko samo policisti. Dokazna ocena tožene stranke glede tega vprašanja je dovolj prepričljiva oziroma je preveč neprepričljiva trditev tožnika o prisili policije, da je zapustil Slovenijo glede na pridobljene izjave prič v postopku; pri omenjeni trditvi tožnik v tožbi niti ne vztraja. Vztraja pa pri tem, kar je za obravnavani spor bistveno, da se je po 6 ali 7 mesecih poskušal vrniti v Slovenijo, a so mu slovenski organ vstop zavrnili. Ko je bil zavrnjen na meji, naj bi se še istega dne ustavil na Veleposlaništvu Slovenije v Bonnu z namenom, da vloži prošnjo za sprejem v državljanstvo. Tedaj so bili z njim Č.Č., tedanja žena E.E. in hči H.H., (ki je pooblaščenka za sprejemanje pisanj v tem upravnem sporu). V postopku je povedal tudi, da se je do leta 1995 oziroma 1996 dvakrat do trikrat letno poskušal vrniti v Slovenijo, a so ga vsakič na meji zavrnili, leta 1999 pa so mu prvič dovolili vstop v Slovenijo, ko je prišel k bivši ženi, da si uredi status. Takrat je šel na Helsinški monitor ter na Ministrstvo za notranje zadeve. Od leta 1999 naj bi se vsako leto vračal v Slovenijo in tu preživljal več časa kot v Nemčiji.

17. Najprej je treba v zvezi s temi dejstvi izpeljati interpretacijo določila 1. ali 3. alineje 3. odstavka 1.č. člena ZUSDDD. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa oziroma če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da samo pod pogojem, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa, ali pa neposredno zaradi tega, ker ni v času bivanja v Sloveniji mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje zaradi izbrisa. V okvir omenjenih dveh določil namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog iskanja dela, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je izbrisana. Tak bi bil lahko tožnikov primer, zato pojma „zapustiti“ Slovenijo iz 1. in 3. alineje 3. odstavka 1.č. člena ZUSDDD ni mogoče razlagati tako, kot je to storila tožena stranka v odgovoru na tožbo, ko je zavzela stališče, da določila 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD v konkretnem primeru sploh niti ni mogoče uporabiti, ker tožnik ni zapustil Slovenije iz „upravičenih“ razlogov, ki so določeni v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD. Tudi prvostopenjski organ na eni strani utemeljuje (v zadnjem stavku tretjega odstavka na strani 4 odločbe), da „ne gre za upravičeno odsotnost“ iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, vendar pa se kljub temu pred tem spušča v dokazno oceno o tem, ali je tožniku mogoče verjeti, da se je poskušal po izbrisu vrniti v Slovenijo v smislu določila 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD (drugi in tretji odstavek na strani 3 prvostopenjske odločbe). Glede na to, da je organ torej napačno – preozko – razlagal pojem „upravičeno odsotnost“ iz 1. in 3. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, bi moral ustrezno ugotavljati tudi, ali je tožnik v zadostni meri izkazal, da se zaradi izbrisa ni mogel vrniti v Slovenijo (prvo obdobje petih let) in če bi bil ta pogoj potrjen, bi moral organ ugotavljati še, ali je v nadaljnjem obdobju petih let po preteku obdobja prvih petih let, izkazal „ravnanja, ki kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Sloveniji.“

18. Glede na to, da je tožena stranka kljub temu, da je zmotno štela, da 4. odstavek 1.č člena ZUSDDD sploh ne pride v poštev v konkretnem primeru, češ da tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDD, vendarle ocenjevala tudi verodostojnost tožnika glede zatrjevanih poskusov vračanja v Slovenijo v smislu 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, pa sodišče zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka dodaja tudi, da je tožena stranka zmotno interpretirala in uporabila 4. odstavek 1.č člena ZUSDDD in se s tega vidika sklicuje na interpretacijo, podano v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12, ki je naslednja:

19. Določilo 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD pravi, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“

20. Katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji, je precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

21. Prvostopenjski organ je z vidika 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD štel za odločilne okoliščine in sicer, da bi tožnik lahko podal prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, da ni predložil dokazila o zavrnitvi vstopa v Slovenijo in da neverodostojna trditev tožnika, da ga je policija prisilila, da je zapustil Slovenijo, kar je tožena stranka, kot že rečeno, upravičeno ugotovila, vodi k sklepu, da so vse trditve tožnika neverodostojne – tudi tiste glede poskusov vračanja v Slovenijo. To je preveč restriktivno zavzeta dokazna ocena na podlagi preveč restriktivne razlage določila 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“(3) To pa kaže na bolj široko razlago pojma „ravnanja“, kot jo je zavzel drugostopenjski organ.

22. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić in ostali upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 299). Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti (ibid. odst. 302) z občutki nemoči in frustracijami (ibid. odst. 303). ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa (ibid. odst. 292). Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji (ibid. odst. 293). ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

23. Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani(4), ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.(5) Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.

24. Ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD je torej treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika. Tožena stranka očitno objektivnih ovir ni v zadostni meri ugotavljala in upoštevala oziroma iz odločbe ni razvidno, zakaj jih ni upoštevala. Bolj celovito bi namreč morala zaslišati omenjeni dve priči, na kateri se je skliceval tudi tožnik že v pritožbi, in tudi tožnika, in sicer z vidika potreb uporabe 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati tudi izjave tožnika in prič, ki gredo tožniku v prid z vidika 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, poleg tega pa bo morala s konkretnejšim zaslišanjem tožnika razčistiti, kako se je odražal njegov zatrjevani interes za vrnitev v pravno relevantnem obdobju, in katere so bile objektivne ovire, da tožnik ni svojih ravnanj konkretneje usmeril v dejansko vrnitev ter tako pridobljen dokaze vključiti v celovito dokazno oceno.

25. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (4. odstavek 1.č člena ZUSDDD) in je nepopolno in netočno ugotovila dejansko stanje tudi zaradi napačno vodenega dokaznega postopka (kršitev 8. in 10. člen ZUP ter 2., 3. in 5. točka 214. člena ZUP). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo na glavni obravnavi, ker niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev o tožnikovi prošnji po vsebini, saj je po naravi te upravne stvari upravni organ pristojen za odločanje o prošnjah po ZUSDDD, tožena stranka pa ni pravilno in popolno izpeljala ugotovitvenega postopka in je tudi nepravilno uporabila materialno pravo (2. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1). Poleg tega tožnik tudi ni uveljavljal, da bi mu novi postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (1. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1). Tožnik je podrejeno uveljavljal, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek in tudi ni predlagal izvedbe kakšnega dokaza, razen vpogleda v spis. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1710 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (3) : Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2).

opomba (4) : Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. opomba (5) : Up-200/04 z dne 22. 6. 2006.