Jedro

V tej zvezi je tožnici pojasniti še, da četudi bi Organ za brezplačno pravno pomoč ugodil njeni prošnji za razširitev odločbe za BPP (kar ji očitno je, glede na Odločbo Bpp 419/2020 z dne 9. 9. 2020, l. št. 136 spisa), za brezplačno pravno pomoč ni mogoče zaprositi za nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom tožnici naložilo, da v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča na Ptuju plača predujem za opravljeno izvedensko delo K. M. v višini 2.426,58 EUR (točka I. izreka). V kolikor tožnica naloženega v postavljenem roku ne bo izpolnila, bo sodišče navedeni znesek prisilno izterjalo (točka II. izreka).

2. Zoper sklep se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnica ni dolžna plačati predujma za izvedensko delo ter da se stroški krijejo iz proračuna sodišča. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je v predmetni zadevi predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, pri čemer je sodišče navedeno delo zaupalo K., ki je navedeno delo opravilo, priglasilo svoje stroške in katere je sodišče prve stopnje priznalo v višini 2.426,58 EUR. Glede na to, da ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče prve stopnje odredilo, da se plačilo izvedenine izvrši iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Vendar je težava nastopila, ko je organ za Brezplačno pravno pomoč naknadno sporočil, da stroškov za izvedenca ne more pokriti, saj niso bili zajeti z odločbo Bpp 115/2018 z dne 16. 3. 2018. Tožnica meni, da sodišče ne bi smelo izvesti dokaza z izvedencem vse dokler denarna sredstva ne bi bila založena. ZPP v tretjem odstavku 153. člena namreč določa, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če stranka v danem roku ne založi potrebnih stroškov, navedeni dokaz pa se je izvajal na predlog tožnice in ne po uradni dolžnosti. V kolikor sredstva ne bi bila zložena, sodišče dokaza ne bi smelo izvesti, tako da teh stroškov sedaj ni dolžna kriti. Pa tudi sicer je bila prepričana, da bo ta strošek kril BPP, v kolikor bi vedela da ga ne bo, dokaza ne bi predlagala oziroma bi ga umaknila. Dodaja še, da je pristojni organ zaprosila za razširitev odločbe za BPP, v posledici česar je odločitev sodišča prve stopnje o tožničini dolžnosti kritja stroškov v vsakem primeru prehitra.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v 366. členu določa, da se v postopku zoper sklep uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo. Isti zakon pa v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi sodišče druge stopnje uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni ugotovilo, sodišče prve stopnje pa je tudi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila tožnici z odločbo Organa za brezplačno pravno pomoč Bpp 115/2018 z dne 16. 3. 2018 (l. št. 112-118 spisa) odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem prve in druge stopnje v zvezi z zadevo zaradi plačila odškodnine. Tožnici kot prosilki se je dodelil odvetnik A. A. Dne 24. 4. 2018 je tožnica po pooblaščencu vložila tožbo na povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela v posledici protipravnega ravnanja toženke ter med drugim predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Navedeno izvedensko delo je bilo zaupano K., ki je delo opravilo, priglasilo svoje stroške in katere je sodišče prve stopnje priznalo v višini 2.426,58 EUR.

7. Glede na navedeno je neutemeljeno tožničino navajanje, da je bila prepričana, da ji je brezplačna pravna pomoč krita tudi za strošek izvedenca, saj iz zgoraj navedene odločbe Organa za brezplačno pravno pomoč jasno izhaja, kaj točno je bilo tožnici krito iz sredstev sodišča, prav tako neutemeljeno je njeno navajanje, da stroškov izvedenca v višini 2.426,58 EUR ni dolžna kriti. V obravnavani zadevi, kjer tožnica vtožuje plačilo nepremoženjske škode, namreč sodišče brez pomoči izvedenca ne more presoditi, ali je tožnica v posledici škodnega dogodka res utrpela zatrjevano škodo, kaj je vzrok za njeno škodo in kakšen je njen obseg. Vse dokler pa sodišče (s pomočjo izvedenca) ne razreši vprašanja, kakšne posledice sploh izvirajo iz škodnega dogodka oziroma v kakšnem obsegu, tudi o višini te škode ni mogoče presojati. Pomeni, da je sodišče prve stopnje za presojo utemeljenosti tožničinih trditev moralo izvesti iz njene strani predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke.

8. V tej zvezi je tožnici pojasniti še, da četudi bi Organ za brezplačno pravno pomoč ugodil njeni prošnji za razširitev odločbe za BPP (kar ji očitno je, glede na Odločbo Bpp 419/2020 z dne 9. 9. 2020, l. št. 136 spisa), za brezplačno pravno pomoč ni mogoče zaprositi za nazaj, torej za dejanja in storitve, ki so že bile opravljene.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.