Jedro

Razžalitev dobrega imena in časti je pogoj za zatrjevani civilni delikt. Pogoj za razžalitev dobrega imena in časti je, da ne gre le za subjektivno dojemanje razžalitve, marveč mora biti podana protipravnost dejanja v objektivnem pogledu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter po sodišču odmerjene pravdne stroške z enakimi obrestmi, v 15-ih dneh. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 157.440,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženka najprej tožila tožnika zaradi odškodnine, ker naj bi jo poskušal posiliti in da je zaradi tega hudo duševno trpela. V tožbi in nato v vlogah (v zadevi opr. št. P, ki je predhodni spis, saj je tožnik vložil v tej zadevi nasprotno tožbo), je toženka trdila (vloga z dne 2.12.2002 v zadevi opr. št. P), da poudarja, da je toženca (sedaj tožnika) prepoznala po fotografijah kot storilca kaznivega dejanja in da so ga prepoznale tudi druge oškodovanke, da je specialni povratnik in da je zakrivil škodni dogodek. Zaradi tega je tudi stekel kazenski postopek zoper njega, čeprav je bil nedolžen, kar je sodišče tudi večkrat razsodilo in je končno sodba po skoraj devetih letih postala pravnomočna. Takšno dejansko stanje ne dopušča zavrnilne sodbe, posebej ne z obrazložitvijo, kot jo ponuja izpodbijana sodba. Trditev, da ni dokazal duševnih bolečin, je najmanj preuranjena. Že povprečen človek razume, da kazenski postopek povzroči hude strese, posebej, če gre za nedolžnega človeka. Lažne obtožbe, ko se na podlagi njih uvede kazenski postopek, ki traja leta in leta, že same po sebi pomenijo krnitev ugleda, časti in dobrega imena. Te lažne obtožbe je toženka ponovila v tožbi v zadevi opr. št. P in nato še v vlogi z dne 2.12.2002. Gre za obrekovanje, ki je kaznivo dejanje in ki samo po sebi pomeni žalitev dobrega imena in časti in pomeni duševne bolečine, na kar je tožnik odreagiral že v vlogi z dne 30.9.1996. Odškodninska odgovornost zaradi krnitve ugleda in časti je podana jasno in nedvoumno. Jasno je, da so zaradi tega nastale duševne bolečine. Zato je nenavadno, da sodišče ni postavilo predlaganega izvedenca psihološke stroke zaradi ocene stopnje in trajanja teh bolečin, ki bi tudi pojasnil glede meritev kortizola pri tožniku, ki se sprošča ob duševnih stresih. Očitno je, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek. V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal odškodnino na podlagi 1. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika), po katerem prisodi sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik ni z ničemer izkazal svojih trditev, da je prav toženka z zoper njega vloženo tožbo (opr. št. P zaradi plačila odškodnine) v javnosti povzročila, da so ga ljudje označili za posiljevalca, niti da bi toženka raznašala naokrog take trditve o njemu. Tega ni potrdil niti v svoji izpovedi, na katero se je oprlo tudi sodišče prve stopnje. Kot je tožnik izpovedal, je bil v kazenskem postopku že od leta 1992 dalje zaradi očitanega mu kaznivega dejanja zlorabe mladoletne osebe in spoznan je bil za krivega s sodbo, ki je postala pravnomočna v letu 1998, zaradi česar je doživljal javno sramoto in ponižanje, ko so se zbirale gruče mladoletnikov in kričale za njim, da je posiljevalec in zoper njega so bili sproženi kar trije kazenski postopki zaradi očitanih kaznivih dejanj posilstva. Nedvomno lahko kazenski postopek povzroči pri obdolžencu hude strese, kar navaja tožnik v pritožbi, vendar pa so vse pritožbene navedbe v zvezi s kazenskim postopkom zaradi poskusa kaznivega dejanja posilstva nad toženko, neupoštevne, saj je tožnik v postopku gradil odškodninsko odgovornost toženke na njenih tožbenih trditvah in raznašanju le-teh, s čimer naj bi bil prizadet, in ne na kazenski ovadbi oz. kazenskem postopku. (Nasprotno) tožbo je tožnik vložil skupaj z odgovorom (kot reakcijo) na (tožničino) tožbo zaradi plačila odškodnine, katera pa je bila očitno umaknjena, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Zato tudi ni tudi mogoče slediti pritožbi, ko se sklicuje na trditve toženke v tožbi (opr. št. P), da je toženca (sedaj tožnika) prepoznala po fotografijah kot storilca kaznivega dejanja in da so ga prepoznale tudi druge oškodovanke,... in da je zaradi tega stekel kazenski postopek. Tožba je bila vložena šele v letu 1996, preiskava zoper tožnika zaradi dveh očitanih poskusov kaznivega dejanja posilstva (in ne le glede toženke) pa je bila uvedena že v letu 1994, kazenski postopek pa se je zaradi drugega očitanega mu poskusa kaznivega dejanja posilstva nadaljeval tudi še po ustavitvi kazenskega postopka zaradi očitanega kaznivega dejanja poskusa posilstva toženke, in kot že ugotovljeno, je tudi tožnik potrdil, da je bilo zoper njega uvedenih več kazenskih postopkov. Da bi prav toženka z vloženo tožbo in širjenjem tožbenih trditev v javnosti povzročila, da so ljudje tožnika označili za posiljevalca, tožnik ni z ničemer izkazal, nobenih dokazov o tem ni tožnik ponudil in je taka prvostopenjska ugotovitev pravilna. Da pa bi že tožbene trditve same po sebi pomenile razžalitev njegovega dobrega imena in časti, kar tako določno trdi tožnik šele v pritožbi, ni mogoče pritrditi, saj je pogoj za zatrjevani civilni delikt, da ne gre le za subjektivno dojemanje razžalitve, marveč mora biti podana protipravnost dejanja v objektivnem pogledu. Kot že obrazloženo, pa tožnik ni dokazal, da je do zatrjevanih reakcij okolja (zmerjanja mladoletnikov za posiljevalca, pogovor o tem dveh žensk v Italiji) prišlo zaradi vložene odškodninske tožbe oz. širjenja toženkinih tožbenih trditev. Zato je bila seveda nepotrebna izvedba predlaganega dokaza z izvedencem psihološke stroške glede ocene stopnje in trajanja zatrjevanih duševnih bolečin, s tem sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb in tak pritožbeni očitek ni utemeljen. Ob vsem povedanem so bila v postopku na prvi stopnji ugotovljena vsa odločilna dejstva in tudi materialnopravno je izpodbijana odločitev pravilna. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ko tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev ni zasledilo (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP), izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154, 165. čl. ZPP).