Jedro

Navedbe, da so o sporu med toženko in njenim delodajalcem (mestno občino) poročali mediji in pavšalne navedbe, da naj bi šlo za razvpit primer, obremenjen z lokalnimi predsodki in vplivi (ki naj bi segli tudi do sodišča), same po sebi še ne predstavljajo okoliščine, ki bi lahko vzbudila dvom v objektivno nepristranskost sodišča. Dejstvo, da imata pooblaščenca strank sedež na območju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, samo po sebi še ni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Delovnem sodišču v Mariboru, Zunanji oddelek v Murski Soboti, vložila tožbo za plačilo zneska 101.820,07 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v kateri je predlagala tudi izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. S predlagano začasno odredbo naj bi se toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino, ki je v njeni solasti, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je s sklepom Pd 103/2020 z dne 11. 12. 2020 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, na pritožbo tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje ta sklep s sklepom Pdp 40/2021 dne 3. 2. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sklep Pd 103/2020 z dne 9. 3. 2021, s katerim je izdalo predlagano začasno odredbo, ugovor toženke, ki ga je ta podala zoper izdano začasno odredbo, pa je s sklepom Pd 103/2020 z dne 26. 4. 2021 zavrnilo. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je toženka vložila pritožbo, ki ji je sodišče druge stopnje s sklepom Pdp 259/2021 z dne 25. 5. 2021 ugodilo, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru toženke zoper sklep o izdani začasni odredbi ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Toženka je po podanem odgovoru na tožbo, v katerem je ugovarjala stalno pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti in vsebinsko prerekala tožbeni zahtevek tožeče stranke tako glede glavnične terjatve kot tudi glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, vložila v spis pripravljalno vlogo. V tej vlogi je predlagala izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje iz razloga po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP), predlagala prenos stvarne in krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP v odločanje stvarno pristojnemu Delovnemu sodišču v Ljubljani, poleg tega pa je sodišču prve stopnje predlagala tudi prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožene stranke, ki se vodi pod številko Up-101/21. Toženka je namreč v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2020 z dne 10. 11. 2020 vložila ustavno pritožbo.

3. V zvezi s predlogom za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje toženka navaja, da je pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja pomembno tudi zagotavljanje videza nepristranskosti. Tožeča stranka je bivša delodajalka toženke, ki je tej izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka v tem postopku zahteva od toženke vračilo izplačanih nadomestil plač, ki jih je plačala toženki na podlagi pravnomočne sodbe sodišča druge sodbe Pdp 235/2019 z dne 9. 10. 2019, ki je bila kasneje s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2020 z dne 10. 11. 2020 spremenjena, zahtevek toženke pa zavrnjen1. Toženka navaja, da je bila ves čas sodnega postopka v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi medijsko izpostavljena, zaradi česar si kljub izobrazbi in letom delovnih izkušenj ni mogla poiskati ustrezne zaposlitve do aprila 2021. Iz priloženih člankov izhaja, da je zanimanje javnosti za njen primer in želja po medijskem linču prisotna predvsem v severovzhodnem delu Slovenije. Zato vodenje postopka zoper njo za vračilo prejetih denarnih sredstev v takem okolju ne more biti nepristransko. Gre namreč za sojenje v Murski Soboti, ki je majhen kraj, kjer vsakdo vsakogar pozna. Dodatno bo na zanimanje javnosti vplivala tudi toženkina kandidatura za poslanko državnega zbora, zaradi česar bo njen primer deležen še dodatne medijske pokritosti. Glede na čas volitev, ko toženka kandidira v osmem volilnem okraju (ki zajema tudi občino Murska Sobota) za poslanko državnega zbora, nepristranskosti sodišča ne more biti zadoščeno. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I R 177/2021. Navaja, da prenos pristojnosti upravičujejo tudi razlogi smotrnosti. Za obe stranki je namreč bolj ekonomično, da se postopek opravi na sodišču z območja sedeža obeh pooblaščencev, ki sta v Ljubljani, kot to na primer izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 1216/2011 z dne 20. 10. 2011. Pripominja, da se je sojenje v delovnem sporu prav zaradi izločitve sodnikov iz Murske Sobote odvijalo v Mariboru. Razlogov za drugačno odločitev po mnenju toženke ni tudi v tem postopku. Na sodišču v Murski Soboti dela ena sama sodnica, ki ne more ohranjati vtisa nepristranskosti sodišča v navedenih okoliščinah, sploh ne v položaju, ko v vseh zadevah pred tem sodiščem odloča ona sama in je tudi sama del tega okolja.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Na podlagi 67. člena ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Toženka predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča utemeljuje z drugimi tehtnimi razlogi, ki naj bi bili v medijskem pritisku na sodnico, ki bo o zadevi odločala in z razlogom smotrnosti, ker imata pooblaščenca obeh strank sedež v Ljubljani.

6. Okoliščine, ki jih toženka v predlogu navaja, niso takšne, da bi utemeljevale prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Po ustaljeni sodni praksi so drugi tehtni razlogi predvsem okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča. Navedbe, da so o sporu med toženko in njenim delodajalcem, mestno občino (tožečo stranko), v zvezi z postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poročali mediji in pavšalne navedbe, da naj bi šlo za razvpit primer, ki naj bi bil obremenjen s številnimi lokalnimi predsodki in vplivi (ki naj bi segli tudi do sodišča), same po sebi še ne predstavljajo okoliščine, ki bi lahko vzbudila dvom v objektivno nepristranskost krajevno pristojnega sodišča oziroma sodnice, ki bo v tem sporu odločala. Pojmovanje nepristranskosti, kakršno navaja toženka, bi pomenilo, da nobeno sodišče ne bi smelo soditi v zadevah, kjer je ena od strank občina, na območju katere ima pristojno sodišče sedež. Toženka le na splošno izraža svoj dvom v nepristranskost sodišča, konkretnih okoliščin, ki bi potrjevale domnevo, da ima tožeča stranka kot občina takšen vpliv na vse sodnike pristojnega sodišča, da ti ne morejo dajati niti videza nepristranskosti, pa ne navaja.2 Tudi sklicevanje toženke na dejstvo, da kandidira za poslanko v Državni zbor RS in njeno previdevanje, da bo s tem primer deležen dodatne medijske pozornosti, ne nakazuje na možnost vzbuditve dvoma v objektivno nepristranskost sicer po splošnih pravilih krajevno pristojnega sodišča. Medijska odmevnost zadeve brez navedb konkretnih okoliščin, kako naj bi ta vplivala na nepristranskost sodišča, ne zadostuje za zaključek, da je podan drug tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Toženka se v zvezi s tem sklicuje neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I R 177/2021 z dne 12. 1. 2022, saj je odločitev v tej zadevi temeljila na okoliščini, da je bila ena od pravdnih strank zaposlena na oddelku sodišča, ki bi moralo odločati o vloženi tožbi. V tej zadevi je vrhovno sodišče pojasnilo, da bi lahko to dejstvo pri nasprotni stranki vzbudilo vtis pristranskosti, hkrati pa bi to lahko negativno vplivalo na percepcijo javnosti o nevtralnosti in s tem objektivni nepristranskosti odločanja v postopku.

7. Tožena stranka utemeljuje svoj predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča tudi s tem, da imata pooblaščenca obeh strank sedež na območju sodišča, za katerega predlaga vrhovnemu sodišču, da ga določi kot stvarno pristojnega, kar bo vplivalo na nižje stroške. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu I R 1216/2011 z dne 20. 11. 2011 (pravilno I R 126/2011 z dne 20. 10. 2011). Ta zadeva pa ni primerljiva, saj sta predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v tej zadevi podali obe stranki, pri čemer je imela tožena stranka na območju delegiranega sodišča tudi začasno prebivališče. Pri tem je v citirani zadevo vrhovno sodišče tudi glede na predlagane dokaze (ki niso bili le listinski) ocenilo, da bo dokazni postopek pred delegiranim sodiščem cenejši. Dejstvo, da imata pooblaščenca obeh strank sedež na območju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pa samo po sebi ni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča iz razloga smotrnosti. Postopek bi se za pooblaščenca sicer lažje opravil na sodišču, kjer imata sedež, vendar pa to ne velja za obe stranki, ki imata naslov na območju Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti in ki sta bili v tem postopku predlagani za zaslišanje.

8. V predlogu toženka navaja tudi, da se je sojenje v delovnem sporu zaradi izločitve sodnikov odvijalo v Mariboru, kar bi pomenilo, da je prišlo do določitve krajevne pristojnosti po višjem sodišču po 66. členu ZPP. To dejstvo (v zvezi s katerim toženka sicer ni predložila ustreznega sklepa pristojnega sodišča, ki bi potrjeval to njeno navedbo) za odločitev o določitvi krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP, ki jo tožnica uveljavlja s tem predlogom, ni pravno relevantno.

9. Ker uveljavljane okoliščine ne dajejo podlage za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, je vrhovno sodišče toženkin predlog zavrnilo.

10. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Toženka v predlogu zmotno navaja, da je s sodbo VIII Ips 19/2020 z dne 10. 11. 2020 vrhovno sodišče sodbe sodišča druge stopnje razveljavilo, saj jo je spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S to sodbo sodišča prve stopnje je bil zavrnjen tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je bil zavrnjen tudi njen reintegracijski in reparacijski zahtevek. 2 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII R 6/2021 z dne 25. 5. 2021.