Jedro

Tožnik bi bil ob izpolnjenih ostalih pogojih upravičen do denarnega nadomestila le v primeru, če bi odpoved pogodbe o zaposlitvi, podano v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih, pravočasno izpodbijal pred sodiščem. Ker to ni storil, je tožena stranka pravilno odločila, da ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita prvostopenjska odločba št. ... z dne 3. 5. 2013 in dokončna odločba št. ... z dne 5. 9. 2013 ter, da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 18. 2. 2013. Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz listin v sodnem spisu izhaja, da je bil tožnik varovana kategorija delavcev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mu ne bi smel brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zakon res določa, da mora delavec Zavodu RS za zaposlovanje ob oddaji vloge za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti priložiti tožbo v primeru, če mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Sodišče je v nasprotju z listinsko dokumentacijo in pa v nasprotju z zatrjevanjem tožnika razlogovalo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 28. 2. 2013. Če bi sodišče zaslišalo predlagane priče kot naprimer tožnikovo ženo, bi se lahko prepričalo, da so tudi drugi delavci odločbe o prenehanju delovnega razmerja prejeli šele 29. 3. 2013 in ne 18. 2. 2013, kot zmotno ugotavlja sodišče. Tudi navedba sodišča, da je tožnik v svoji vlogi dne 2. 4. 2013 navedel, da ni uveljavljal sodnega varstva, ne spremeni dejstva, da je tožnik sodno varstvo uveljavljal pravočasno. Zavod RS za zaposlovanje ga tudi ni obvestil, da je njegova vloga nepopolna. Formalnosti glede ustavno zagotovljene pravice do osebnega dostojanstva in socialne države vsekakor ne razumevajo tako restriktivnega naziranja sodišča, da upošteva zgolj formalnopravne vidike. Tožnik ni zamudil prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva glede nezakonitosti odpovedi. Razlogovanje sodišča, da je bila tožba vložena po preteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva je torej zmotno in v nasprotju z dejanskim stanjem ter listinskimi dokazi v spisu. Tožnik se sklicuje tudi na pravico do enake obravnave in na pravico do enakega sodnega varstva, ki mu jo prav tako zagotavlja Ustava RS. Bil je namreč v neenakopravnem položaju napram delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in niso predstavljali varovane kategorije delavcev. Namen zakonodajalca je bil, da se varuje starejše delavce, ne pa da le-ti izgubijo pravico do nadomestila za primer brezposelnosti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da tudi če bi sodišče z zaslišanjem prič ugotovilo, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel šele 29. 3. 2013, je tožbo zoper delodajalca vložil šele 17. 5. 2013 in je torej zamudil prekluzivni rok za sodno varstvo. Odločba Zavoda RS za zaposlovanje je bila izdana 3. 5. 2013, torej že po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva zoper delodajalca. V preostalem pa se tožena stranka v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 5. 2013. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka je zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da je delodajalec tožniku redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih, tožnik pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločbe ali sodnega varstva.

7. Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) v 1. odstavku 63. člena določa, da pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposelen po svoji krivdi ali volji. Skladno z 8. alinejo 2. odstavka istega člena gre za tak primer tudi, če zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, delavec za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.

8. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pogodba o zaposlitvi je prenehala veljati z 20. 3. 2013. Kar ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je tožnik ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi užival posebno varstvo starejših delavcev. Bil je namreč starejši od 55 let. Skladno z 201. členom v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) uživajo delavci, starejši od 55 let, posebno varstvo. V 114. členu ZDR je določeno, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Varstvo ne velja le v primeru, če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s 3. odstavkom 88. člena tega zakona in v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca. V sporni zadevi izjemne določene v 2. odstavku 114. člena ZDR niso bile podane, tožnik pa tudi ni dal soglasja za prenehanje delovnega razmerja. V tem primeru sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka pravilno ugotavljata, da je delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpovedal v nasprotju z določbami zakona, torej v nasprotju s 114. členom ZDR. V takem primeru pa ZUTD glede na že citirano 8. alinejo 2. odstavka 63. člena zahteva, da delavec zahteva arbitražno odločitev oziroma sodno varstvo.

9. Za odločitev v zadevi je torej odločilna ugotovitev, ali je tožnik pravočasno vložil tožbo zoper delodajalca, s katero je uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožba na Delovno sodišče v Celju vložena dne 20. 5. 2013. 10. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka, določenega v 3. odstavku 204. člena ZDR. Gre za prekluzivni materialni rok. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena dne 18. 2. 2013, kar izhaja tudi fotokopije pogodbe o zaposlitvi, kjer je na drugi strani lastnoročno potrjeno, da je tožnik odpoved prejel dne 18. 2. 2013. Vendar tudi če bi odpoved prejel 29. 3. 2013, kot to navaja v pritožbi, bi bila tožba, ki je bila na sodišče vložena 20. 5. 2013, vložena prepozno, torej po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka. Sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarja, da rok za vložitev tožbe ni začel teči šele z vročitvijo prvostopenjske odločbe tožene stranke, torej da bi tožnik šele tedaj zvedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja. V zvezi s tem je svoje stališče tudi že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Psp 379/2012 z dne 25. 10. 2012, ki jo navaja tudi sodišče prve stopnje. Bistveno je namreč, da se tožnik na nepoznavanje pravne ureditve v zvezi z delovnimi razmerji in varstvom starejših delavcev ne more sklicevati. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče zaslišalo priče v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 18. 2. 2013, ali pa dne 29. 3. 2013, saj tako zaslišanje ne bi pripeljalo do drugačnega zaključka v zvezi s pravočasno vložitvijo tožbe.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z nepopolnostjo vloge za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Tožnik je v vlogi označil, da v zvezi s prenehanjem zaposlitve ni uveljavljal sodnega varstva v skladu z zakonom. Gre za popolno vlogo, sposobno za obravnavo in odločanje.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil tožnik neenakopravno obravnavan glede na druge delavce, zaposlene pri istem delodajalcu, ki jim je bila prav tako odpovedana pogodba o zaposlitvi, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno razlikovati med delavci, ki uživajo posebno pravno varstvo, določeno v ZDR oz. sedaj ZDR-1 kot npr. starejši delavci, v primerjavi z drugimi delavci. Varovanim kategorijam delavcev namreč delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le izjemoma in sicer v primeru, če so za to izpolnjeni pogoji. Gre za to, da že zakonodajalec varuje ranljive in s tem težje zaposljive delavce pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru pa ZUTD takim delavcem nalaga, da zoper delodajalca v primeru, če je šlo za nezakonito odpoved, uveljavljajo sodno varstvo in da v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostanejo še naprej v delovnem razmerju. Za ostale delavce, ki ne spadajo v kategorijo t.i. varovanih kategorij delavcev pa pogoj uveljavljanja sodnega varstva ni določen, saj za te delavce posebno varstvo ne velja. V primeru, da ostanejo brez zaposlitve imajo namreč večje možnosti, da se kot iskalci zaposlitve zaposlijo kot pa npr. delavci, ki uživajo posebno varstvo po določbah ZDR.

13. Tožnik bi bil ob izpolnjenih ostalih pogojih upravičen do denarnega nadomestila le v primeru, če bi odpoved pogodbe o zaposlitvi, podano v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih, pravočasno izpodbijal pred sodiščem. Ker to ni storil, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno odločila, da ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.