Jedro

Po določilih ZDR/90 in ZTPDR je bil razlog za odpoved delovnega razmerja, da delavec ni hotel delati na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen z dokončnim sklepom o razporeditvi, ne pa nepodpis pogodbe o zaposlitvi. Če delodajalec sploh ni sprejel sklepa o razporeditvi, delavec pa predloga nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, je ostala v veljavi dotedanja pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in ga razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, ter mu za čas od 23. 3. 2001 do vrnitve na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico, posebej pa je odločilo, da mu je dolžna plačati razliko v plači za čas od oktobra 2000 do marca 2001 in od 23. 3. 2001 dalje plačo. Tožnik ni bil pripravljen podpisati nove pogodbe o zaposlitvi, zato mu je tožena stranka odpovedala delovno razmerje, ni pa izpeljala nikakršnega postopka v zvezi z njegovo razporeditvijo in ni izdala nobenega sklepa o razporeditvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Presodilo je, da tožnik ni bil prekludiran glede varstva svojih pravic, ker ni ugovarjal v 15 dneh od poziva k podpisu nove pogodbe oziroma od predložitve nove pogodbe. Tožnik je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas in ne za čas trajanja mandata. Nepodpis spremenjene pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja. Ker ga tožena stranka ni razporedila na drugo delovno mesto, je bil tako še naprej razporejen na delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje in mu pripada tudi plača za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela neposrednosti, ker ni na vsaki obravnavi znova izvedlo vseh že izvedenih dokazov, je pa to storilo na zadnjem naroku. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče dokaze izvajati po uradni dolžnosti in glede spremembe tožbe.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, ko toženi stranki na eni strani očita neizdajo sklepa o razporeditvi, na drugi strani pa navaja, da neizdaja sklepa o razporeditvi ne predstavlja kršitve pravic. Tožena stranka je s svojimi dejanji jasno izrazila svoj namen, da tožnika razporedi na drugo delovno mesto, čeprav o tem ni izdala posebnega sklepa. Delovno mesto, na katerega je bil tožnik do tedaj razporejen, ne obstaja več, zato je izrek o denarnih zahtevkih nerazumljiv in v nasprotju samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišče pri tem tudi ni upoštevalo, da je bila pogodba za opravljanje dela vodje sektorja sklenjena le za čas trajanja mandata, glede na spremembe v lastniški strukturi pa ni določljiva, saj toženi stranki višina povprečne plače v podjetju P. ni (več) znana. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je bila kršitev načela neposrednosti popravljena s tem, ko je sodišče prve stopnje dokaze vpogledalo na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je ves čas nasprotovala povečanju tožbenega zahtevka in v spremembo tožbe ni privolila. Tožnik je razpolagal z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati, saj je edini družbenik in direktor družbe M. M., d.o.o., dokaze v zvezi s tem pa bi moralo sodišče izvesti po uradni dolžnosti.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka ne navaja izrecno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče lahko upoštevalo le tiste, ki so v reviziji vsaj smiselno dovolj določno opredeljene. Pri tem ni moglo upoštevati tistih navedb, ki se nanašajo na očitke prvostopni sodbi (izreku te sodbe), saj je predmet revizije lahko le drugostopna sodba. Sodišče druge stopnje bi lahko storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, če na pritožbene navedbe o zatrjevanih kršitvah pravil pravdnega postopka na prvi stopnji sploh ne bi odgovorilo. Vendar očitno ni tako, saj se revizija v tem delu nanaša na izpodbijano sodbo.

Prav tako ni mogoče upoštevati sklicevanja na pritožbene in druge navedbe v postopku. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz izrecno določenih razlogov, ki jih mora stranka izrecno ali vsaj dovolj določno navesti in utemeljiti.

Očitek, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju - kar je smiselno mogoče razumeti kot zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - ni utemeljen. Sodišče toženi stranki ne "očita", da ni izdala sklepa o razporeditvi. To je dejstvo, ki ga tožena stranka sploh ne zanika. Ima pa to dejstvo določene posledice tako za delavca, kot za delodajalca. Te so različne, zato ne gre za nasprotje v obrazložitvi, ki poskuša toženi stranki pojasniti, kakšne so.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča. Tožnik je izpodbijal dva sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ki ju je (na prvi in drugi stopnji) sprejel predsednik uprave. Po sklepu z dne 6. 3. 2001 naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo s 6. 3. 2001 zato, "ker ne podpiše vročene pogodbe o zaposlitvi, na podlagi česar tožena stranka ugotavlja, da nima sklenjene pogodbe o delu in kot tak ne more biti v rednem delovnem razmerju." Kot pravna podlaga za tako odločitev sta v sklepu navedena 11. in 12. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj. - ZDR90). S sklepom z dne 23. 3. 2001 je bila pritožba tožnika zavrnjena z utemeljitvijo, da njegove navedbe v pritožbi ne spreminjajo ugotovljenih dejstev, "da po prenehanju funkcije člana uprave ni podpisal v skladu z določili pogodbe iz leta 1995 nove pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil razporejen na drugo delovno mesto".

Taka odločitev tožene stranke je napačna. Določbe 11. in 12. člena ZDR90 se nanašajo na primere, ko delavec na novo sklepa delovno razmerje, ne pa na primer, ko ima delavec že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po ZDR90 in Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), ki sta veljala v času izdaje izpodbijanih sklepov, je delodajalec lahko razporedil delavca na drugo delovno mesto s sklepom (tretji odstavek 17. člena ZTPDR). Šele dokončen sklep o razporeditvi (106. člen ZDR90) je zavezoval delavca ali imel zanj določene posledice, če se ni ravnal v skladu z njim. Po določbi 9. točke 100. člena ZDR90 mu je lahko tudi prenehalo delovno razmerje.

Po takrat veljavni zakonski ureditvi je bil razlog za odpoved delovnega razmerja, da delavec noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen z dokončnim sklepom, ne pa nepodpis pogodbe o zaposlitvi. To pa v posledici pomeni, da je v primeru, ko delodajalec sploh ni sprejel sklepa o razporeditvi, tožnik pa predloga nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, ostala v veljavi dotedanja pogodba o zaposlitvi - v primeru tožnika pogodba z dne 1. 10. 1995, sklenjena s pravnim prednikom tožene stranke. Gledano z današnjega (pogodbenega) zornega kota: pogodba o zaposlitvi se lahko spremeni le ob soglasju volj obeh pogodbenih strank. Če take volje pri eni stranki ni, se pogodba ne more (več) spremeniti zgolj z enostransko odločitvijo druge stranke. V veljavi ostane podpisana pogodba, ki se lahko odpove le iz v zakonu predpisanih razlogov, med katerimi pa ni razloga, da delavec ni pripravljen podpisati spremenjene pogodbe o zaposlitvi. Nepodpis nove (spremenjene) pogodbe o zaposlitvi, ob obstoju veljavne (podpisane) pogodbe o zaposlitvi, zato v nobenem primeru ne more pomeniti, da delavec nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Ob jasni zakonski ureditvi je povsem neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na to, da je (s ponudbo nove pogodbe) s konkludentnimi dejanji jasno izrazila svoj namen, da tožnika razporedi na drugo delovno mesto in da je tožnik prekludiran, ker na tako ravnanje tožene stranke ni pravočasno reagiral in uveljavljal varstva pravic. Tožnik ne more nositi posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Če ga je imela namen razporediti na drugo delovno mesto, bi to morala storiti na zakonit način, torej na način, kot ga je določala takrat veljavna zakonodaja (ZTPDR in ZDR90). Tudi če bi tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, to ne bi pomenilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, le spora med strankama ne bi bilo.

Kar uveljavlja tožena stranka z navedbami v točki 4 revizije, ni utemeljeno. Te navedbe lahko vplivajo morda na utemeljenost zahtevkov tožnika po višini (glede zneskov in/ali časovno), gotovo pa ne gre za vprašanje prostega razpolaganja z zahtevkom iz 3. člena ZPP. Tožnik je uveljavljal zahtevka iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar je lahko storil ne glede na morebitno lastništvo zasebne družbe oziroma tudi ne glede na zaposlitev v taki družbi. Tožena stranka pri tem zaide tudi v protislovje, ko tožniku s tem očita kršitev pogodbe o zaposlitvi, čeprav mu je delovno razmerje odpovedala ravno zato, ker naj take pogodbe ne imel sklenjene.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno 378. člen ZPP).