Jedro

Vrhovno sodišče sodi, da glede na popolnoma drug(ačn)o materialnopravno naziranje v razveljavitvenem sklepu, ki je v ospredje postavilo režim skupnega premoženja, pritožbeno sodišče res ni smelo prvič odločati, sicer bi trpela ustavna pravica do pravnega sredstva. Gre namreč za vprašanje, ki pomeni pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, saj jo je slednje povsem zanemarilo. Zato je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru utemeljeno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh izprazniti stanovanje površine 77 m2 v devetem nadstropju, s kletjo, v stanovanjski stavbi na naslovu ..., del stavbe, št. 36, stavba 178, katastrska občina ... (ID ...) in ga prostega oseb in stvari prepustiti v posest tožniku. Sklenilo je, da je tožnik dokazal pridobitev lastninske pravice na stanovanju na pravnoposloven način in toženkino soglasje ob nakupu stanovanja, da se to vpiše na tožnika, saj toženka ob nakupu stanovanja lastninske pravice ni mogla pridobiti, ker ni imela slovenskega državljanstva. Toženka ni dokazala pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice s financiranjem kupnine s strani brata in ji dane kot darilo, saj lastninske pravice ni mogla pridobiti na stanovanju, niti lastninske pravice v pričakovanju, ni pa tudi zatrjevala in dokazala originarne pridobitve lastninske pravice, npr. skupno premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). Zato ni dokazala, da ima na stanovanju pravico, ki preprečuje tožnikov zahtevek, kar je vodilo v ugoditev tožnikovemu zahtevku na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da sodišče prve stopnje zaradi spregleda materialnopravne ureditve režima skupnega premoženja (stanovanje je bilo kupljeno s kupoprodajno pogodbo, ki jo je v času trajanja zakonske zveze s prodajalko sklenil tožnik, zato zanj velja domneva, da spada v skupno premoženje) in zato materialnopravno zmotnega pristopa k presojanju tožnikovega tožbenega zahtevka ni ugotavljalo odločilnega, ali je tožnik dokazal, da je stanovanje njegovo posebno premoženje. Obenem je opustilo materialnoprocesno vodstvo v zvezi s tožnikovimi nepopolnimi trditvami o odločilnih dejstvih o njegovem viru sredstev za nakup stanovanja. Ocenilo je, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nobenih odločilnih pravnorelevantnih, sicer med strankama spornih dejstev, samo pa vseh teh dejstev ne more ugotavljati, saj bi s tem bistveno poseglo v pravico do pritožbe pravdnih strank. Prav tako ne more nadomestiti opuščenega materialnoprocesnega vodstva, saj je to pridržano izključno sodišču prve stopnje. Pojasnilo je še, da glede na čas vložitve tožbe, tj. 3. 9. 2020, z vračilom zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje strankam ne bodo kršene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

3. Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje se je pritožil tožnik. Kot bistveno navaja, da zgolj ugotovitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje zaradi spregleda materialnopravne ureditve režima skupnega premoženja in zato materialnopravno zmotnega pristopa k presojanju tožnikovega tožbenega zahtevka ni ugotavljalo odločilnega, ali je tožnik dokazal, da je stanovanje njegovo posebno premoženje, ne predstavlja obširnega in samostojnega sklopa dejstev in pravnih vprašanj, ki bi pred sodiščem druge stopnje, če bi le to izvedlo pritožbeno obravnavo, bolj podaljšalo postopek, kot pa ga bi podaljšala vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da toženka s sklicevanjem, da naj bi bilo stanovanje skupno premoženje zakoncev oziroma na določbe ZZZDR in Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), uveljavlja pritožbene novote, kar je nedopustno. Iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 30. 10. 2020 o nasprotni tožbi namreč izhaja, da je toženka glede stanovanja tožbi tožnika ugovarjala zgolj iz razloga, češ da to stanovanje predstavlja njeno posebno premoženje. Meni, da bi sodišče druge stopnje ugotovljene pomanjkljivosti glede na naravo lahko odpravilo samo ter bi to moralo storiti, ker je postopek do odločitve višjega sodišča 16. 12. 2022 že tako ali tako trajal predolgo, ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena SZ-1, da se predmetni spori obravnavajo prednostno. Novo sojenje, že drugo po vrsti, za tožnika predstavlja kršitev njegove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nadalje opozarja, da je sodišče druge stopnje odločilo, ne da bi upoštevalo njegov odgovor na pritožbo toženke, s čimer je tožnika prikrajšalo za pravico do izjave, ki je del poštenega sojenja, in s tem kršilo 22. člen Ustave, obenem pa storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da ne gre za takšne okoliščine, ki omogočajo izjemno uporabo določbe prvega odstavka 355. člena ZPP. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča druge stopnje, da bi s sprejetjem dokončne odločitve bistveno poseglo v pravico do pritožbe pravdnih strank. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je treba ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje le takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kako drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva. V tej zadevi ne gre za takšno okoliščino, saj je toženka v več kot dve leti trajajočem postopku brez dvoma uveljavljala vse svoje ustavne pravice. Niti iz razveljavitvenega sklepa ne izhaja, da bi se sklicevalo na nesorazmeren poseg v kakšno drugo ustavno pravico. Sklene, da bi sodišče druge stopnje ugotovljene procesne kršitve postopka glede na naravo in obseg lahko samo odpravilo oziroma bi lahko samo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti, skladno s prvim odstavkom 355. členom ZPP. Ob upoštevanju 111. člena SZ-1, ki zapoveduje prednostno obravnavo in ob dejstvu, da je od vložitve tožbe preteklo že dve leti in pol, pa je izkazana tudi kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP, ki sodišču druge stopnje prepoveduje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP v prvem odstavku 357.a členu določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklep sodišča druge stopnje sme izpodbijati le iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik poleg razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP uveljavlja tudi razloge, zaradi katerih ni mogoče vložiti pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, kot sta nedopustno upoštevanje pritožbenih novot in spregled njegovega odgovora na toženkino pritožbo. Ker ta dva očitka nista predmet odločanja o pritožbi zoper razveljavitveni sklep, Vrhovno sodišče nanju ne odgovarja.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je po prvem odstavku 355. člena ZPP razveljavitev prvostopenjske odločitve in vrnitev zadeve v novo odločanje pred sodišče prve stopnje _izjema_. Praviloma mora o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Sodišča morajo namreč zagotavljati učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta je lahko ogrožena ravno v primeru, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Ker je razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje izjema, mora pritožbeno sodišče, če to stori, svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložiti, pri čemer mora izključiti sleherno možnost, da bi razveljavitev povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Razveljavitev prvostopenjske odločbe je mogoča le, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Okoliščine, ki omogočajo tak izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi pomenila ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja ali pa bi bila neekonomična z vidika človeških ali finančnih virov. Novo odločanje pred sodiščem prve stopnje je potrebno tudi takrat, če bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, na primer, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.1 V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti.2 Toda pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč.3 Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Samo če pravega sojenja na prvi stopnji ni (bilo), ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.4

10. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče prestavilo težišče materialnopravne presoje oziroma izhodiščnega trditvenega in dokaznega bremena. Izhajalo je iz soglasnih trditev strank – zdaj bivših zakoncev, da je bilo sporno stanovanje kupljeno v času trajanja njune zakonske zveze. To po vzpostavlja domnevo, da je stanovanje del skupnega premoženja, ki jo mora v prvi vrsti izpodbiti tožnik, ki trdi, da je lastnik – dokazati mora, da je stanovanje njegovo posebno premoženje oziroma ga je financiral iz lastnih virov sredstev sicer med trajanjem zakonske zveze. Višje sodišče je sodišču prve stopnje očitalo, da je zaradi nepravilnega materialnopravnega pristopa dejansko stanje nepopolno ugotovilo; ni presojalo, ali je tožnik dokazal, da je stanovanje njegovo posebno premoženje. Obenem je sodišču prve stopnje očitalo tudi procesno kršitev, opustitev materialnoprocesnega vodstva v zvezi s tožnikovimi nepopolnimi trditvami o odločilnih dejstvih o njegovem viru sredstev za nakup stanovanja. Ocenilo je, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nobenih odločilnih, sicer med strankama spornih dejstev.

11. Vrhovno sodišče v tej fazi ne more in ne sme presojati, ali je materialnopravno stališče višjega sodišča pravilno ali ne, kot tudi ne, ali bi bilo materialnoprocesno vodstvo sodišča prve stopnje v resnici potrebno, saj to presega pritožbenega razloge iz 357.a člena ZPP. Pretehtati mora le, ali so (ob zavzetem materialnopravnem izhodišču in ob ugotovljeni procesni situaciji) za razveljavitev prvostopenjskega sklepa v resnici obstajali razlogi ali pa bi višje sodišče lahko odločilo sámo.

12. Vrhovno sodišče sodi, da glede na popolnoma drug(ačn)o materialnopravno naziranje v razveljavitvenem sklepu, ki je v ospredje postavilo režim skupnega premoženja, pritožbeno sodišče res ni smelo prvič odločati, sicer bi trpela ustavna pravica do pravnega sredstva. Gre namreč za vprašanje, ki pomeni pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, saj jo je slednje povsem zanemarilo. Zato je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru utemeljeno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Vrhovno sodišče ob tem opozarja, naj ima sodišče prve stopnje, eventualno v bodoče tudi sodišče druge stopnje, v mislih, da drugi odstavek 111. člena SZ-1 določa, da se spori po tožbi za izpraznitev stanovanja obravnavajo prednostno. Zakonodajalec je torej ocenil, da je v tovrstnih zadevah kriterij za presojo obstoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja drugačen - strožji.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

15. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Ta možnost sicer ni neomejena. Drugi odstavek 355. člena ZPP namreč v tovrstnih primerih prepoveduje razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. 2 Pravica do pritožbe pritožniku omogoča višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti, tako da lahko uveljavlja dejanske, materialne in postopkovne napake pri sojenju na prvi stopnji. 3 Zato tudi sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji še ne pomeni kršitve te pravice. Tako tudi Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str. 11. 4 Tako VS RS v sklepu Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019.