Jedro

Presoja dokazne ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje P. T. T. K. s.p. (nadalje toženka) obsodilo, da je dolžna tožnici plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2011 dalje do plačila (točka I izreka) in ji povrniti 803,70 EUR pravdnih stroškov (točka III izreka). V točki II izreka je zavrnilo zahtevek zoper S. K. (nadalje toženec), da je dolžan tožnici plačati 2.500,00 EUR s pripadki ter v točki IV izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti za 231,74 EUR pravdnih stroškov.

2. Prvostopno sodbo v obsodilnem delu izpodbija toženka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je ocena izvedenih dokazov po sodišču prve stopnje opravljena v nasprotju z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker prvostopno sodišče izvedenih dokazov ni presojalo skrbno in vestno. V posledici takšne presoje dokazov je tudi argumentacija prvostopne sodbe pomanjkljiva, zaradi česar je podana nerazumljivost prvostopne sodbe in s tem povezana bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V dokazni presoji je prvostopno sodišče kršilo pravila o dokaznem bremenu, sicer pa sama sodba tudi ne dosega zadostnega dokaznega standarda za sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo zlasti na izpovedbi prič S. G. st. in S. G. ml., pri čemer izpovedbi navedenih prič nista jasni, smiselni in skladni. Pri verodostojnosti priče G. ml. tudi ni prezreti, da je zoper njega tekel kazenski postopek na predlog toženih strank. Nasprotno, na podlagi dokazov, katere je predlagala tožena stranka in sicer izpovedbe priče N. K. ter J. M. (prevoznika, ki je opravljal prevoze lesa za toženo stranko) bi prvostopno sodišče lahko le zaključilo, da se po toženi stranki dne 22. 12. 2010 ni mogel opravljati prevoz lesa še za tožnico. Do enakega zaključka bi moralo tudi sodišče priti na podlagi tahografa, katerega je tožena stranka predlagala v dokazne namene. Skratka skrbna presoja izvedenih dokazov lahko v obravnavanem primeru privede le do zaključka, da tožena stranka dne 22. 12. 2010 ni opravila nobenega odvoza lesa last tožeče stranke. Po pravilni dokazni oceni bi sodišče moralo zavrniti tudi zahtevek zoper toženko.

Zraven tega je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da je tožnica aktivno, toženka pa pasivno legitimirana v obravnavani zadevi. Po pritožbi ne obstaja aktivna in pasivna legitimacija, ker pravdni stranki nista bili v nobenem pogodbenem razmerju.

Zmotni so tudi zaključki prvostopnega sodišča o količini lesa, ki bi ga naj tožena stranka odpeljala kritičnega dne iz deponije lesa tožnice.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožnica solastnica gozda na območju Uršlje gore in je pri prometu z lesom poslovala s toženko. Toženka, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, je kupovala smrekov les, ki se je redno vozil iz gozda tožnice za prodajo v Avstriji. Tudi ni sporno, da je pri navedenem prometu lesa bil iz gozda tožnice po toženki odpeljan les dne 17. 12. 2010, 20. 12. 2010, 21. 12. 2010 ter 3. 1. 2011, 4. 1. 2011, 11. 1. 2011 in 17. 1. 2011. Sporno je, ali je toženka opravila tudi odvoz prevzetega lesa od tožnice dne 22. 12. 2010 v količini 30 m3, ki tožnici ni bil plačan. Osrednje vprašanje je torej ali je bil dne 22. 12. 2010 po toženki opravljen odvoz tožničinega lesa (hlodovine).

6. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je podana aktivna legitimacija tožnice in pasivna legitimacija toženke. Tako pravilno ugotovitev je prvostopno sodišče sprejelo po ugotovitvi, da je tožnica kot solastnica gozda prodajala les (hlodovino) toženki kot samostojni podjetnici. Prodaja lesa (hlodovine) izkazuje obstoj prodajne pogodbe (materialnopravno razmerje) med tožnico in toženko in s tem povezano aktivno ter pasivno legitimacijo tožnice in toženke v predmetni pravdi.

7. Prvostopno sodišče na podlagi izpovedbe pravdnih strank ter prič J. K. in N. K. (poslovni stranki toženke, katerim je 22. 12. 2010 toženka dostavljala in prevzemala les s prevoznikom), J. M. (prevoznik lesa), S. G. st. in S. G. ml. (kmetovalca - gozdarja, ki sta opravljala sečnjo v gozdu tožnice in dne 22. 12. 2010 videla toženca in J. M. v tovornjaku v bližini deponije hlodovine) ter z vpogledom v listinske dokaze (med njimi tudi v tahograf tovornega vozila J. M.) pravilno zaključuje, da je toženka tudi dne 22. 12. 2010 opravila odvoz smrekove hlodovine iz tožničine deponije. Tako pravilno presojo je prvostopno sodišče sprejelo zlasti na podlagi izpovedb prič S. G. st. in S. G. ml., ki sta oba skladno povedala, da sta se tistega dneva nahajala v gozdu in ko sta odhajala iz gozda sta srečala toženca in šoferja J. M. na cesti pod deponijo lesa tožnice, pri čemer jima je šofer (J. M.) celo dejal, da gre nalagat les in ju prosil, če mu bosta lahko pomagala, v kolikor ne bo mogel speljati s strmega klanca. Ko sta naslednjega dne zjutraj ponovno prišla v gozd sta videla, da kvaliteten les na deponiji manjka in da je bila očitno opravljena „četrta fura“ hlodovine. Priči sta tudi enotni v izpovedbi, da je bila navedena „fura lesa“ opravljena 22. 12. 2010. Do drugačnega zaključka tudi ne privede pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče J. K. in N. K., pri katerih je toženec 22. 12. 2010 tudi nalagal in dostavljal les s prevoznikom M. (skupno sta bila opravljena dva prevoza), ker na podlagi izpovedb navedenih prič ni mogoče izključiti, da toženec s prevoznikom M. 22. 12. 2010 ni opravil še odvoza lesa iz gozda tožnice. Do izključitve možnosti odvoza lesa dne 22. 12. 2010 iz gozda tožnice po prevozniku M. tudi ne privede izpovedba priče J. M., ker ta ne ve povedati, ali je iz gozda vozil tudi 22. 12. 2010. Pravilen enak zaključek je prvostopno sodišče sprejelo tudi z vpogledom v tahograf, ker iz tahografa ni razvidno, iz katerega tovornjaka last J. M. (ta je povedal, da je v navedenem obdobju za prevoze imel dva oziroma tri vozila), je odvzeti tahograf. Prvostopno sodišče je tako po pravilnem dokaznem ovrednotenju izvedenih dokazov po določbi 8. člena ZPP razumno in s stopnjo prepričanja presodilo, da je toženka dne 22. 12. 2010 opravila odvoz hlodovine iz gozda tožnice, katerega pa ni plačala. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

8. Razlog za tako odločitev je prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe povsem ustrezno in zadostno obrazložilo in tako sodišču prve stopnje ni očitati bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi prvostopne sodbe so razumljivi in sklepčni.

9. Pritožbeno sodišče tudi nima pomisleka v presojo sodišča prve stopnje, da je 22. 12. 2010 toženka iz gozda tožnice odpeljala 30 m3 lesa v vrednosti 2.500,00 EUR. Pravilno količino odpeljanega lesa je prvostopno sodišče ugotovilo na podlagi dejstva, da se je z enim prevozom odpeljalo praviloma vsaj 30 m3 hlodovine. Vrednost 30 m3 lesa pa znaša 2.500,00 EUR, kot tudi pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. 10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.