Jedro

Tožeča stranka kot lastnica sedmih parcel zahteva od tožene stranke, zaradi zasedenosti in uporabe teh nepremičnin za potrebe mednarodnega mejnega prehoda, letno nadomestilo za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 4. 2019 in zakonske zamudne obresti.

Delovanje mejnega prehoda samo po sebi ne pomeni, da tožena stranka uporablja vse sporne nepremičnine, ki se v tem območju nahajajo. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka s tem, ko je priznala, da skrbi za urejenost vseh nepremičnin tožeče stranke, te brez dvoma uporabljala. Skrb za urejenost in čistočo mejnega prehoda ne pomeni, da jih tožena stranka uporablja bodisi za potrebe mejne kontrole bodisi za potrebe svojih uslužbencev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 382,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 1.996,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 31,6875 EUR za vsak mesec od 1. 2. 2014 do 30. 4. 2019, računano od zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

II. V presežku, nad zneskom 1.996,31 EUR s pp, se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Zoper II. in III. točko izreka se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožila tožeča stranka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot lastnica sedmih parcel v katastrski občini ... zahteva od tožene stranke, zaradi zasedenosti in uporabe teh nepremičnin za potrebe mednarodnega mejnega prehoda, letno nadomestilo za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 4. 2019 in zakonske zamudne obresti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predlog tožene stranke za razlastitev spornih nepremičnin pravnomočno zavrnjen in da v delu, kjer gre za parkirišče, ne gre za objekt javne infrastrukture, pač pa za parkirišče k prodajalni (kar je tožeča stranka trdila v postopku razlastitve). Na podlagi dokaznega postopka je nadalje zaključilo, da tožena stranka dejansko uporablja le 15,97 % nepremičnin tožeče stranke (26 m² parcele 0001, ki predstavlja zunanji rob cestišča in 150 m² parcele 0002, na kateri stoji del nadstreška), za katere je zato dolžna tožeči stranki povrniti uporabnino. Ostalih nepremičnin ne potrebuje in ne uporablja, kajti skrbi tožene stranke za čistočo tudi na ostalih nepremičninah in s tem za javno podobo Republike Slovenije, ne gre šteti za uporabo s strani tožene stranke. Pri izračunu višine uporabnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi ugovore tožene stranke, da je izvedenec A. A. vrednosti nepremičnin 64.880,00 EUR neupravičeno prištel še 10.000,00 EUR iz naslova izboljšav – asfaltiranja, saj ta znesek prestavlja vložek tožene stranke v nepremičnine in ga tožeča stranka neupravičeno šteje v svojo korist. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ugovor zastaranja tožene stranke za uporabnino za januar 2014. 7. V zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja pritožnica najprej uveljavlja, da tožena stranka uporablja vse njene nepremičnine, ki predstavljajo zaokroženo celoto. Pri tem se sklicuje na grafični prikaz nepremičnin ter satelitski posnetek mejnega prehoda. Vendar se ne glede na dejstvo, da so vse sporne nepremičnine, ne le parceli 0001 in del parcele 0002, del mejnega prehoda, višje sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka drugih nepremičnin tožeče stranke ne uporablja. Zato so pritožbene trditve, da se tudi preostale parcele, razdrobljene med nepremičnine tožene stranke, uporabljajo za izvajanje mejnega nadzora, neutemeljene. Da je stanje na terenu tako, kot izhaja iz grafičnega prikaza v prilogi A8, je namreč potrdil tudi B. B., pogodbeni izvajalec upravljanja za Ministrstvo za javno upravo, izhaja pa tudi iz dopisov Ministrstva za notranje zadeve (prilogi B4 in B15 spisa) ter dopisa Ministrstva za javno upravo pooblaščencu tožeče stranke (priloga B6 spisa). Pritožnica dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izpodbija, niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da sama svojih preostalih nepremičnin, ki v pretežni meri predstavljajo parkirišče, sicer pa zelenico, ni označila kot zasebnega zemljišča ter s tem prepovedala uporabe naključnim mimoidočim (in torej ne toženi stranki).

8. Delovanje mejnega prehoda samo po sebi po stališču višjega sodišča ne pomeni, da tožena stranka uporablja vse sporne nepremičnine, ki se v tem območju nahajajo. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka s tem, ko je priznala, da skrbi za urejenost vseh nepremičnin tožeče stranke, te brez dvoma uporabljala. Skrb za urejenost in čistočo mejnega prehoda ne pomeni, da jih tožena stranka uporablja bodisi za potrebe mejne kontrole bodisi za potrebe svojih uslužbencev.

9. Tudi zgolj pavšalne pritožbene trditve o izključenosti pritožnice pri uveljavljanju upravičenj zaradi specifičnosti izvajanja mejnega nadzora in oblasti na tem območju so neutemeljene. Pritožnica namreč niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve (str. 15 in 16 izpodbijane sodbe), da je v postopku razlastitve N 18/2006, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, sama uveljavljala, da je na spornih parcelah predvidena gradnja brezcarinske prodajalne in njej pripadajočega parkirišča. To je bil tudi razlog, da je sodišče predlog tožene stranke za razlastitev teh nepremičnin zavrnilo. Ker tožena stranka s predlogom za razlastitev ni uspela prav zato, ker ne gre za objekte javne infrastrukture in torej lahko tožeča stranka na svojih parcelah mirno izvršuje svojo lastninsko pravico, so nerelevantne tudi pritožbene trditve, da naj bi tožena stranka te nepremičnine smatrala kot del mejnega prehoda C. Pri tem pritožnica tudi sama priznava, da nepremičnine občasno uporabljajo naključni mimoidoči. To pa ne pomeni, kar pritožnica neutemeljeno zaključuje, da uporaba tretjih v zvezi z izvajanjem mejnega nadzora dejansko pomeni uporabo tožene stranke. Pritožbeni očitki o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka svoje nepremičnine prosto uporablja, so zato neutemeljeni kljub temu, da gre za območje mejnega prehoda. Pritožbenih trditev o svoji ne povsem prosti uporabi nepremičnin na tem območju tožeča stranka poleg tega tudi ni konkretizirala.

10. Ker je bilo dejansko stanje v zadevi popolno in pravilno ugotovljeno, je posledično pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti uporabnino le za 15,97% celotne površine v lasti tožeče stranke. V preostanku namreč tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bila prikrajšana zaradi nezmožnosti uporabe svojih nepremičnin.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi določb procesnega prava. Ker ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ti pa so jasni, skladni, vsebinsko izčrpni in prepričljivi, je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP, dokazna ocena je po oceni višjega sodišča izčrpna in prepričljiva, dokazi so ovrednoteni pravilno, dokazni zaključek pa je povsem razumen. Pritožbeni očitek o nevestnem in neskrbnem pregledu dokazov je povsem neobrazložen, zato ni podana niti očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

12. S tem se je višje sodišče opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Utemeljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, toženi stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki je višje sodišče glede na vrednost izpodbijanega dela odmerilo priglašenih 625 točk oziroma 375,00 EUR za odgovor na pritožbo (Tarifna številka 19 in 22 Odvetniške tarife – OT) in 12,5 točk oziroma 7,50 EUR za materialne izdatke (po tretjem odstavku 11. člena OT), kar skupaj znaša 382,50 EUR. Toženi stranki v primeru zamude tožeča stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje do plačila.