Jedro

Tožnik je med opravljanjem dela padel s stola, ki je imel zlomljene sprednje noge. Stol sam po sebi ni nevarna stvar, lahko pa ob določenih okoliščinah to postane. V spornem primeru je stol, katerega noge so se zlomile, postal nevarna stvar, iz katere izvira večja nevarnost za vsakogar, ki bi sedel nanj. Ker škoda izvira iz stola z zlomljenimi sprednjimi nogami, je zanjo objektivno odgovoren imetnik tega stola (tožena stranka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu z dne 5.9.2005. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007). Navaja, da njena odgovornost ne more biti objektivna, saj stol, s katerega je padel tožnik, ni nevarna stvar. Nevarna stvar je tista, pri kateri ob redni rabi in pri običajni pazljivosti izvira večja nevarnost bodisi za uporabnike, bodisi za tretje osebe. Predlaga spremembo vmesne sodbe tako, da se ugotovi, da odškodninska odgovornost ne obstaja, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je stol postal nevarna stvar zaradi pomanjkljivosti, ki so bile vzrok za nesrečo. Kot tak je predstavljal nevarnost za vsakogar, ne le za tožnika. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik, ki je delavec tožene stranke, dne 5.9.2005 poškodoval med opravljanjem svojega dela. V sedečem položaju je čistil metalurške izdelke, ko sta se na stolu zlomili obe sprednji nogi v obliki črke U. Tožnik je padel in si poškodoval desni komolec. Krivdne odgovornosti tožene stranke ni ugotovilo, pač pa je ugotovilo njeno objektivno odgovornost. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je sicer zlom obeh sprednjih nog nesrečno naključje, zaradi katerega pa je stol, ki v normalnih pogojih ni nevarna stvar, povzročil nastanek škode. Pritožbeni očitek, da je s to ugotovitvijo sodišče prišlo v nasprotje samo s sabo, ni utemeljen, saj je za odločitev bistveno to, da je stol z zlomljenimi nogami nevarna stvar. Če je do tega stanja prišlo po spletu okoliščin oziroma naključju, to na navedeno dejstvo ne vpliva. Ni namreč bistveno, kako je stvar postala nevarna.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka za nastalo škodo objektivno odgovorna. Po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Objektivna odgovornost je opredeljena v 2. odstavku 131. člena OZ, ki določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo in v 150. členu OZ, ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Stol sam po sebi ni nevarna stvar, saj iz njega ob redni uporabi in običajni pazljivosti ne izvira večja nevarnost. Vendar pa pritožba spregleda, da škoda ni nastala ob uporabi stola kot takega, ampak stola z zlomljenimi sprednjimi nogami. Stvar, ki sicer ni nevarna, to lahko postane ob določenih okoliščinah. Tako je bilo tudi v spornem primeru, ko je stol, katerega noge so se zlomile, postal stvar, iz katere izvira večja nevarnost za vsakogar, ki bi nanj sedel. Ni sporno, da je bila imetnica stola tožena stranka. Iz navedenega izhaja, da škoda, ki je nastala tožniku, izvira iz nevarne stvari (stola z zlomljenimi nogami), zanjo pa odgovarja tožena stranka.

Po 153. členu OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek). Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek). Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (3. odstavek). Tožena stranka okoliščin, zaradi katerih bi bila prosta odgovornosti, ni navajala.

Glede na navedeno je odločitev, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastanek škode tožniku, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor nanjo pa k razjasnitvi stvari ni pripomogel. Zato stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V tej zadevi ne gre za spor, glede katerega bi bila revizija dovoljena že na podlagi samega zakona (1. do 4. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004; 2. odstavek 367. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 32. člena ZDSS-1 odločalo o tem, ali se revizija dopusti. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.