Jedro

Trajajoč položaj neuvedbe razlastitvenega postopka proti plačilu odškodnine ne odlaga trenutka začetka teka zastaralnega roka, ki je pri odškodninskih terjatvah po splošnih določbah odškodninskega prava vezan na vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnicam plačati 31.577,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Pravdne stroške toženke v višini 1.869,46 EUR je naložilo v plačilo tožnicam.

2. Zoper navedeno sodbo vlagajo tožnice pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinjajo se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je uveljavljani zahtevek zastaral po določilih Zakona o zastaranju terjatev. Sodišču očitajo, da ni pojasnilo, s katerim datumom naj bi začel teči zastaralni rok in katere okoliščine naj bi pravnima prednikoma tožnic izkazovale časovno opredeljen nastanek škode in njeno višino, kot tudi, iz katerih okoliščin bi lahko sklepala, da je pravni prednik toženke od določenega trenutka ravnal protipravno, torej, da ne bo izpeljal dolžnega postopka omejitve lastninske pravice in določitve denarne odškodnine za to. Tudi ni obrazložilo, na kakšni pravni podlagi bi lahko pravna prednika tožnic utemeljevala škodo v pravnem sistemu, ki ni priznaval zasebne lastnine, in kako bi izkazovala protipravnost omejitve lastninske pravice nasproti predniku toženke, ki je deloval v javno korist. Zaradi odločitve o zastaranju zahtevka je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo obsega vplivnega območja postavljene infrastrukture, kar je osnova za izračun višine in uporabe metode vrednotenja primerne odškodnine, kot je to izpostavilo ESČP v zadevi Guiso -Gallisay vs. Italy, ki jo povzemata tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 874/2009 in I Ips 15/2011. Sodišče se tako tudi ni opredelilo do zatrjevanih navedb tožnic o vsebini in naravi zatrjevane škode. Tožnice so v tožbi nazorno opredelile temeljne pravne probleme s sklicevanje na aktualne sodne odločitve, iz katerih izhaja, katera so v sorodnih primerih relevantna pravna dejstva in okoliščine. Napačen sklep prvega sodišča o zastaranju zahtevka izhaja iz napačnega pojmovanja škode, ki jo tožnice v tej zadevi uveljavljajo, in v zamenjavi pojma odškodnine za to škodo ter pojma odškodnine v smislu denarnega nadomestila za omejitve lastninske pravice na podlagi razlastitvenega postopka. Tožnice ne uveljavljajo terjatve iz naslova neplačane odškodnine za omejitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Omejitev lastninske pravice je sicer dejansko stanje, iz katerega pa neposredno ne izvira uveljavljana odškodninska terjatev, čeprav je nominalno izražena v enakem denarnem znesku. V primeru dejanske razlastitve, za kar gre v obravnavanem primeru, je prizadeti lastnik zemljišča, dokler se ne opravi zakonita razlastitev z odmero in izplačilom denarnega nadomestila, v brezizhodnem položaju, ker sam ni aktivno legitimiran za sprožitev postopka razlastitve lastninske pravice. Trajajoč protipravni položaj toženke, ki vzdržuje stanje neplačanega zmanjšanja vrednosti premoženja in prizadeti stranki onemogoča sleherno ukrepanje v zavarovanje svojih pravic, je škoda per se. Protipravna opustitev dolžnega ravnanja, torej opustitev postopka omejitve lastninske pravice in določitve nadomestila, izpolnjuje vse znake civilnega delikta po splošnih določilih Zakona o obligacijskopravnih razmerjih in sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika. Škoda je posledica trajnega protipravnega stanja. Dokler se ne izvede postopek, škoda nastaja, se s časom povečuje in ne zapade v plačilo, ker ni določena. Škoda bi bila znana po višini in zapadla v plačilo, ko bi toženka izpeljala dolžen postopek. Tedaj bi tožnicam začel teči zastaralni rok za odškodninsko terjatev iz naslova škode, ki je nastajala od dejanske razlastitve v letu 1975 do plačila denarnega nadomestila. Ker škoda nastaja in se povečuje vsak dan protipravnega stanja, se njena višina tudi izračuna glede na odmik plačila od datuma protipravne razlastitve. Aktualna metoda določanja višine odškodnine je razvidna iz omenjene odločbe ESČP, izhaja pa tudi iz starejše sodbe ESČP v zadevi Almedia Garret vs. Portugalska. Podano je mnenje, da je vsebina škode trajno protipravno stanje, ki ga povzroča nepoplačana razlastitev zemljišča. Glede vsebine škode in metode obračunavanja višine odškodnine se je VS RS oprlo na omenjene odločbe ESČP. Ker toženka s svojo neaktivnostjo vzdržuje nezakonito stanje, je v takšnih primerih primeren način določitve odškodnine takšen, da se za osnovo sprejme tržna vrednost zemljišča, povečano za obresti, ki tečejo od razlastitve do sprejetja sodbe sodišča. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče tožnicam odreklo sodno varstvo in jih pušča v obstoječem protiustavnem položaju, kar pomeni, da daje toženki neomejeno možnost, da še naprej nekaznovano krši svojo zakonsko dolžnost izpeljave postopka omejitve lastninske pravice in odmere denarnega nadomestila.

3. Toženka je odgovorila na vročeno pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Strinja se s presojo sodišča, da je uveljavljana terjatev zastarala, nasprotuje pa ugotovitvi, da je bil poseg v lastninsko pravico pravnih prednikov tožnikov protipraven in da zanj ni bila plačana določena odškodnina.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana sodba vsebuje celovite in popolne razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi, zato jo je mogoče preizkusiti. Opredelilo se je do vseh spornih dejstev, ki so odločilni za odločitev. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnice od toženke zahtevajo plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja toženke, ki se kaže v opustitvi dolžne uvedbe in izvedbe razlastitvenega postopka ter odmere odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz splošnih določb odškodninskega prava, in sicer iz določb Občega državljanskega zakonika (ODZ, pravno pravilo paragrafa 1295), ki, enako kot določila Zakona o obligacijskih razmerjih in sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, terja za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnitev štirih predpostavk: nastanek nedopustne škode, da je ta posledica protipravnega ravnanja povzročitelja, da med njima obstoji vzročna zveza in odgovornost povzročitelja.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija: pravni prednik toženke je v letih 1974/75 na nepremičnini parc. št. 423/5, k.o. X., v lasti pravnih prednikov tožnic (A. in M. K.) zgradil električni daljnovod in dva kablovoda; ta zgrajena in položena infrastruktura stoji še danes in jo toženka uporablja za namen izvajanja javne službe, to je zagotavljanja dobave električne energije; pravni prednik toženke je postavil infrastrukturo brez izvedbe razlastitvenega postopka oziroma postopka za omejitev lastninske pravice, postopek izvedbe ni bil nikoli uveden; kljub pridobljenemu soglasju prednikov tožnic za gradnjo prednik toženke z lastniki ni sklenil nikakršne pogodbe o obsegu omejitev oziroma ustanovitvi služnosti; za poseg v lastninsko pravico ni bilo izplačano nikakršno nadomestilo.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje o obstoju podlage za odškodninski tožbeni zahtevek. Pri presoji, ali je bilo podano nezakonito ravnanje toženke, je pravilno izhajalo iz ureditve instituta razlastitve. Tako ni dvoma, da je pravni prednik toženke posegel v lastninsko pravico brez pravnega naslova, s čimer je dejansko omejil lastninsko pravico takratnih lastnikov nepremičnin. Ustvaril je stanje, ki je podobno de facto razlastitvi, ki še traja, le da lastninske pravice ni odvzel. V Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. l. SRS, št. 27/72), ki je urejal odvzem nepremičnine in omejitev lastninske pravice, je določeno, da je razlastitveni upravičenec ob predpostavki javnega interesa (ki med strankami ni bil sporen, saj je bila gradnja namenjena nemoteni dobavi električne energije) dolžan izvesti najprej postopek omejitve lastninske pravice, in postopek za določitev odškodnine. Pravni prednik toženke (kot razlastitveni upravičenec) je takšno dolžno ravnanje opustil. Pritrditi je pritožbenemu stališču, da pravna prednika tožnic razlastitvenega postopka nista mogla začeti in tudi nista imela na razpolago nobenega pravnega sredstva, ki bi k temu prisilila pravnega prednika toženke. Sta pa imela že v tedanjem pravnem sistemu, ki je poleg družbene lastnine poznal tudi zasebno lastnino, možnost uveljavljati odškodnino zaradi nedopustnega ravnanja po splošnih pravilih odškodninskega prava. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitem ravnanju prednika toženke s škodno posledico, ki se lahko kaže v zmanjšanju premoženja oziroma v prikrajšanju za vrednost nepremičnin (1).

9. Sodišče prve stopnje pa je zahtevek tožnic zavrnilo, ker je ugotovilo, da je njihova odškodninska terjatev zastarala. Pritožbeno sodišče se strinja z obširnimi razlogi, na katerih gradi takšen zaključek. Toženka je v pravdi podala ugovor s potrebno trditveno podlago (list. št. 30), ki ji tožnice niso konkretno nasprotovale. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb Zakona o zastaranju terjatev (ZZT; Ur. l. FLRJ, št. 40/53 in 75/54), ki je veljal v času posega v lastninsko pravico takratnih lastnikov nepremičnin. Kot je sodišče že pravilno pojasnilo, zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, odkar je imel upnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Z zastaranjem preneha pravica terjati izpolnitev obveznosti. Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja, v vsakem primeru pa zastara v 10 letih od nastanka škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera smel terjati izpolnitev obveznosti - ko je ob običajni vestnosti imel možnost zvedeti za povzročitelja škode in za škodo. Sodišče prve stopnje je dovolj natančno in konkretno pojasnilo, kdaj je štelo, da je škoda nastala, ter kdaj in na podlagi kakšnih okoliščin sta pravna prednika tožnic lahko zvedela za povzročitelja in okviren obseg škode. Pravni prednik tožnic je za odgovorno osebo oziroma storilca zvedel vsaj leta 1975, ko je bil dokončno zgrajen daljnovod. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu. Že tedaj so nastale negativne posledice nezakonite (dejanske) razlastitve (omejitve lastninske pravice) oz. neizvedbe zakonitega postopka z določitvijo in izplačilom odškodnine. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da sta takratna lastnika že tedaj lahko zvedela za obstoj in obseg škode, ki je bila v zmanjšanju njunega premoženja. Pri tem je pomembno, da tožnice niso trdile, da škoda in njen povzročitelj z izgradnjo spornega daljnovoda, ne bi bila znana.

10. Ni mogoče slediti pritožbenemu razlogovanju, da bi začel teči zastaralni rok šele z izvedbo dolžnega postopka. V primeru izvedbe razlastitvenega postopka, ki mu sledi določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče, protipravno ravnanje ne obstoji. Zato s pritožbenim zavzemanjem, da zastaranje še ni pričelo teči, ker škoda zaradi „permanentnega protipravnega stanja“, ki ga povzroča neizvedena razlastitev spornih nepremičnin, še nastaja in se povečuje ter zato še ni zapadla, tožnice ne morejo uspeti v pritožbi. Gre za nedovoljene dejanske pritožbene novote, saj jih na prvi stopnji niso podale, v pritožbi pa tudi ne zatrjujejo zakaj jih brez svoje krivde niso mogle navesti že prej (1. odst. 337. člen ZPP). Trditvam, na katerih je toženka gradila ugovor zastaranja, sploh niso nasprotovale. Ne glede na to pritožbeno sodišče odgovarja, da trajajoč položaj neuvedbe razlastitvenega postopka proti plačilu odškodnine, ne odlaga trenutka začetka teka zastaralnega roka, ki je pri odškodninskih terjatvah po splošnih določbah odškodninskega prava vezana na vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode. Z obema predpostavkama za učinkovito uveljavljanje svoje vtoževane odškodninske terjatve pa sta bila pravdna prednika tožnic, kot je bilo navedeno, seznanjena najkasneje leta 1975, ko je pravni prednik toženke postavil daljnovod, ne da bi predhodno izvedel ustrezen postopek za pridobitev stvarnopravnih upravičenj za poseg in plačilo zanj. Zastaranje pa je nastopilo tudi za tožnice, saj sprememba na strani upnika, na potek zastaralnega roka ne vpliva (4. člen ZZT). Na tek zastaranja pa tudi ne vpliva dejstvo, da so tožnice kot odškodninski zahtevek uveljavljale poleg glavnice (kot vrednost nepremičnin zaradi izničenja vsebine lastninske pravice) tudi kapitalizirane zamudne obresti od leta 1975 dalje, ko je s posegom pravne prednice toženke prišlo do nezakonite omejitve lastninske pravice tedanjih lastnikov. Obresti so z vidika nastanka vedno akcesorna terjatev, pa čeprav se lahko uveljavljajo tudi samostojno. Z zastaranjem glavne terjatve zastarajo tudi stranske terjatve (10. člen ZZT).

11. Ker je zastaralni rok potekel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Sodišču prve stopnje se zato tudi ni bilo dolžno opredeljevati do spornih navedb glede površine vplivnega območja postavljene infrastrukture in različnih metod obračunavanja odškodnine za škodo, ki se kaže v zmanjšanju premoženja tožnic, s sklicevanjem na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice, saj se vse to nanaša le na odmero odškodnine.

12. V pritožbi uveljavljani in po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi tako niso podani (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

13. Ker tožnice s pritožbo niso uspele, krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP). Enako velja za toženko, ki z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški odgovora niso potrebni in jih krije sama (1. odst. 155. člena ZPP).

(1) Za varstvo pravic zasebnih lastnikov v situaciji, ko je zgrajena določena infrastruktura na zasebnem zemljišču v splošnem interesu, pa toženka ni začela z razlastitvenim postopkom, je sodna praksa v podobnih primerih zavezala stališče, da ima takšno ravnanje znake civilnega delikta (prim. odl. VS RS III Ips 59/2010, II Ips 874/2009, VSL I Cpg 859/2009 in druge).