Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, ker je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno in utemeljeno uveljavljala zastaranje terjatve. Tožnica je sklenila delovno razmerje pri predhodniku tožene stranke 20. 5. 2005 in je na ta dan imela 21 let, 1 mesec in 24 dni skupne delovne dobe, 20 let delovne dobe v javnem sektorju pa je dopolnila na dan 27. 9. 2007. Zahtevo za izplačilo jubilejne nagrade je vložila šele 8. 11. 2017, pri tem pa ni navedla, katero jubilejno nagrado za 20 let dela zahteva. Tožbo je vložila 7. 3. 2018, zato je ob upoštevanju določbe 206. člena ZDR in 202. člena ZDR-1, kjer je določen splošni petletni zastaralni rok, v katerem zastarajo terjatve, ki izvirajo iz pravic in obveznosti vezanih na delovno razmerje, kamor sodi tudi jubilejna nagrada, ugovor tožene stranke utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2017 in št. ... z dne 31. 1. 2018 (točka I izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek 433,13 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 7. 11. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe in zahtevek, da tožena stranka tožnici povrne po sodišču odmerjene stroške sodnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka II izreka) in odločitev o stroških postopka v delu odločitve, da tožnica sama krije svoje stroške, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do tožničinih navedb o pripoznavi terjatev s strani tožene stranke, kar je razvidno iz korespondence tožnice in tožene stranke, ki jo je predložila sodišču prve stopnje. Gre za dopisa z e-pošte A.A. in B.B., iz katerih izhaja, da je bila zastarana terjatev iz naslova neizplačila jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe priznana v smislu določb 341. člena OZ. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh njenih pripomb na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 8. 10. 2019 in ni upoštevalo dejstva, da se njen pooblaščenec na obravnavi ni več oglašal, tožnica pa je bila zaradi bolniškega staleža odsotna. Za vse je morala poskrbeti sama. Pritožbeno sodišče vsekakor prosi, da se jasno opredeli do vprašanja ali bi tožena stranka z izplačilom zastarane terjatve oškodovala javna sredstva. Sodba je nezakonita tudi iz razloga, ker sodišče ni odločilo o podredno postavljenem odškodninskem zahtevku tožnice in s tem kršilo 26. člen Ustave RS. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za škodno postopanje, saj uslužbenec delodajalca ni poskrbel za pravočasno izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe in je s tem ravnal nezakonito. Zmotno je tudi stališče sodišča, da se določba 3a. člena Zakona o plačah v javnem sektorju ne more uporabiti za druge osebne prejemke. Tožena stranka bi lahko napako neizplačila jubilejne nagrade po uradni dolžnosti sama popravila pri prvi naslednji plači. Prav tako je neprimerna obrazložitev sodišča, da posledic nepravočasnega uveljavljanja pravic delavca ni mogoče prevaliti na delodajalca, saj je šlo za nevestno delo uslužbenca kadrovske službe. Potrebna je torej večja fleksibilnost in pripravljenost delodajalca, saj je delavec šibkejša stranka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in samo odloči o izplačilu nagrade, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, ker je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno in utemeljeno uveljavljala zastaranje terjatve. Tožnica je sklenila delovno razmerje pri predhodniku tožene stranke 20. 5. 2005 in je na ta dan imela 21 let, 1 mesec in 24 dni skupne delovne dobe, 20 let delovne dobe v javnem sektorju pa je dopolnila na dan 27. 9. 2007. Zahtevo za izplačilo jubilejne nagrade je vložila šele 8. 11. 2017, pri tem pa ni navedla, katero jubilejno nagrado za 20 let dela zahteva. Tožbo je vložila 7. 3. 2018, zato je ob upoštevanju določbe 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) in 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kjer je določen splošni petletni zastaralni rok, v katerem zastarajo terjatve, ki izvirajo iz pravic in obveznosti vezanih na delovno razmerje, kamor sodi tudi jubilejna nagrada, ugovor tožene stranke utemeljen. Z zastaranjem obveznost dolžnika ne preneha, preneha pa pravica upnika (tožnice) zahtevati izpolnitev obveznosti. Ker ima v postopku pravico podati ugovor zastaranja vsak dolžnik, ima to pravico tudi tožena stranka. Iz tega razloga v obravnavani zadevi pritožbene navedbe o oškodovanju javnih sredstev niso pomembne.

6. Prav tako je tudi pravilna obrazložitev, da se 3.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v obravnavanem primeru ne more uporabiti, saj je ta določba povezana s plačo in ne z drugimi prejemki, kamor sodi jubilejna nagrada.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, vendar se ni bilo dolžno opredeliti do dokazov, ki za odločitev niso bistveni. Iz listin, ki jih je tožnica vložila v spis pod prilogo A10 in A11, ne izhaja, da je tožena stranka tožničino terjatev iz naslova jubilejne nagrade pripoznala. Gre le za dopise v zvezi s tem, da tožnica jubilejne nagrade ni prejela, ne pa za pripoznavo terjatve s strani tožene stranke.

8. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami, da je postavila podredni zahtevek za plačilo odškodnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica postavila le navidezen podredni zahtevek. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da v primeru, če bi tožnica dejansko postavila podredni zahtevek, bi bila tudi ta terjatev zastarana.

9. Prav tako pa tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je potrebna večja fleksibilnost delodajalca, ker je delavec šibkejša stranka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ima delavec zakonsko možnost pri delodajalcu uveljavljati svoje pravice, vendar to od njega terja določeno aktivnost, prav tako pa neznanje prava škoduje. Tako zgolj dejstvo, da tožnici delodajalec ni izplačal jubilejne nagrade še ne pomeni, da ji je kršil njene ustavne pravice in da ji je s tem povzročil škodo.

10. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.