Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Solastnik ima pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ). Če solastnik solastne stvari ne more uporabljati, ker mu je bila souporaba onemogočena, mu pripada pravica do uporabnine. Gre za primer prikrajšanja, urejen v 198. členu OZ, ki ga je skladno s sodno prakso treba razlagati skupaj s 190. členom OZ. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, prikrajšani pa vanj ne sme privoliti. Če se solastnik prostovoljno odpove uporabi svoje nepremičnine, do plačila uporabnine ni upravičen.
Stališče sodne prakse je, da je solastnik, ki solastno nepremičnino zapusti zaradi okoliščin, zaradi katerih mu je onemogočena njena uporaba, med katere spada tudi nasilje solastnika, neupravičeno prikrajšan, zato je do plačila uporabnine upravičen, tudi če souporabe ni izrecno zahteval.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 1.071,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da je za obdobje od 1. 9. 2016 do 16. 4. 2019 tožnici dolžan plačati uporabnino v skupnem znesku 3.888,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega mesečnega zneska v višini 127,48 EUR od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, z zapadlostjo prvega obroka 6. 10. 2016 in z zapadlostjo zadnjega obroka v znesku 63,62 EUR 6. 5. 2019 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnica po temelju upravičena do povračila 19 %, toženec pa do 81 % pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno po pravnomočnosti sodbe.
2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče odločilna dejstva glede zamenjave ključavnice in interesa za izvajanje soposesti ugotovilo v nasprotju z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 121/2019, s katero je bil toženec obsojen na izročitev ključev. Ob tem je predlog tožnice za civilno delitev solastnega premoženja napačno interpretiralo kot izgubo interesa za izvajanje soposesti. Sodišče tudi ni sledilo razlogom Višjega sodišča glede možnosti normalne uporabe nepremičnine in je dokaze v smeri podanega nasilja pomanjkljivo ocenilo, pri čemer se je osredotočilo le na fizično nasilje. Absurdna, neživljenjska in nelogična je razlaga o odrivanju kot načinu komunikacije med gluhimi, ki tudi ne pojasni tožničine reakcije, ko je pograbila nož. Tega ne bi storila, če se ne bi čutila ogrožene. Sodba je prezrla listinske dokaze o nasilju, in sicer zapisnike CSD z 21. 7. 2019, 29. 12. 2009, 11. 1. 2010 in zdravniško potrdilo z 21. 7. 2009. Ti dokazi so ostali neocenjeni oziroma je sodišče njihov pomen zbanaliziralo in s tem kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne bi smelo prezreti dejstva, da je nastanitev v varni hiši namenjena žrtvam nasilja in je odobrena le ob tako izpolnjenih pogojih. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo je podano tudi zato, ker je sodišče delu verzijskega zahtevka ugodilo, čeprav je ugotovilo, da temelj zanj ne obstoji. Zahtevek ni zastaran, saj je treba upoštevati tožničino invalidnost. Gluhota izjemno otežuje komunikacijo z osebami, ki ne obvladajo znakovnega jezika. Ko je bila tožnica v varni hiši, so zato glede na njeno invalidnost in gmotno stanje obstajale nepremagljive ovire za sodno uveljavljanje zahtevka. Zastaranje ni moglo začeti teči, dokler je trajalo protipravno stanje, ki ga je zakrivil toženec, in je škoda še nastajala.
3. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev. Kot bistveno je izpostavil, da je Višje sodišče v prvem sojenju svojo presojo opravilo zgolj posredno brez izvedene pritožbene obravnave, sodišče prve stopnje pa je vse dokaze neposredno izvedlo in dokazno oceno sprejelo v skladu z načelom proste presoje dokazov. V nadaljevanju se je posebej opredelil do posamičnih pritožbenih navedb glede listinskih dokazov in indicev, ki naj bi potrjevali, da je bila tožnica solastno nepremičnino prisiljena zapustiti.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnica in toženec sta bivša zakonca in solastnika stanovanjske hiše, iz katere se je tožnica izselila 11. 1. 2010. Od toženca v tem postopku zahteva plačilo uporabnine od izselitve do 16. 4. 2019, ko ji je bil na podlagi pravnomočne sodbe izročen ključ vhodnih vrat sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožnici dosodilo nadomestilo za uporabo solastne nepremičnine za obdobje od vložitve tožbe 1. 9. 2016 do 16. 4. 2019, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.
6. Solastnik ima pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ). Če solastnik solastne stvari ne more uporabljati, ker mu je bila souporaba onemogočena, mu pripada pravica do uporabnine. Gre za primer prikrajšanja, urejen v 198. členu OZ, ki ga je skladno s sodno prakso treba razlagati skupaj s 190. členom OZ. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, prikrajšani pa vanj ne sme privoliti. Če se solastnik prostovoljno odpove uporabi svoje nepremičnine, do plačila uporabnine ni upravičen. Izhodišče prvostopne sodbe, da je za odločitev bistveno, kaj je pravi razlog, da je tožnica zapustila solastno nepremičnino, je torej pravilno.
7. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo z odločbo I Cp 121/2019 s 13. 3. 2019 in med drugim razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek na plačilo uporabnine zavrnilo zaradi njegove nesklepčnosti. Opozorilo je na stališče sodne prakse, da je solastnik, ki solastno nepremičnino zapusti zaradi okoliščin, zaradi katerih mu je onemogočena njena uporaba, med katere spada tudi nasilje solastnika, neupravičeno prikrajšan, zato je do plačila uporabnine upravičen, tudi če souporabe ni izrecno zahteval. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj ob upoštevanju zgornjega izhodišča ponovno oceni vse izvedene dokaze, pri čemer je na podlagi predloženih listin zavzelo stališče, da so pogoji za verzijski zahtevek izpolnjeni. Ker je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju vztrajalo pri prvotni dokazni oceni, da razlog za izselitev tožnice ni bilo neposredno nasilje toženca, temveč je šlo za premišljeno odločitev tožnice ob razpadu zakonske zveze, je pritožbeno sodišče sprejeto dokazno oceno, upoštevajoč načelo neposrednosti, preizkusilo na pritožbeni obravnavi.
8. Pritožbeno sodišče je ponovno zaslišalo obe stranki in njuni hčeri ter skušalo ugotoviti, kakšne so bile razmere v družini zadnjih nekaj mesecev skupnega življenja. Ker je od takrat preteklo že več kot deset let in gre za odmaknjeno obdobje, sta stranki predvsem izpostavljali prepira v juliju in decembru 2009 ter prikazovali vsaka svoje doživljanje dogodkov, pri tem pa sta poudarjali tiste okoliščine, ki bi jima v postopku lahko bile v korist. Tudi zaslišani priči sta izpovedovali enako kot v prvotnem zaslišanju, pri čemer je sodišče dobilo vtis, da je takrat mld. A., ki je spore med staršema doživljala kot otrok, te dojemala hujše, kot sta jih stranki sami.
9. Bolj kot personalni dokazi tako pravo sliko odnosov v družini kaže izjava 12 letne hčerke A., ki jo je dala CSD dva dni po dogodku iz julija 2009. Iz nje izhaja, da sta starša takrat že razmišljala o ločitvi, živela sta v ločenih sobah in kuhala vsak zase. Toženec je še vedno želel, da mu tožnica pojasni, kaj počne in kje se zadržuje, ona pa tega ni bila več pripravljena storiti. Spomladi je bil med njima in toženčevim očetom, ki je bival v spodnjem delu hiše in za katerega sta se zavezala skrbeti, večji prepir, predvsem zaradi denarja, zato sta hčerki za posredovanje zaprosili policijo. Iz izjave nadalje izhaja, da stranki pri medsebojni komunikaciji, ki zaradi gluhonemosti poteka s kretnjami, nista izbirali izrazov in je bila uporaba določenih besednih zvez pogosta. Tako je toženec ob tožničini grožnji z nožem hčerki rekel, vidiš, mama me hoče ubiti, hčerka mu je odgovorila, da on pravi, da bi ubil kakšnega maminega prijatelja, če bi prišel v hišo, tožnica pa je v prepiru s tastom in tožencem izrekla, da bi njen oče tasta ubil, če bi vedel, kako se obnaša. Razmere med strankama tako v zadnjem letu pred izselitvijo tožnice niso več temeljile na elementih, ključnih za obstoj zakonske zveze, klub temu pa souporaba solastne nepremičnine ni bila bistveno ovirana.
10. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da med zakoncema ni prihajalo do pojavov fizičnega nasilja. Zgolj močnejše odrivanje tožnice po stopnicah navzgor v juliju 2009 nevzdržnega nasilja, zaradi katerega nepremičnine ne bi bilo mogoče uporabljati, ne predstavlja, prav tako tega ne potrjuje zapis v zdravniškem kartonu o udarnini desne roke. Pritožbeno sodišče ne verjame tožnici, da bi padla, kot je izpovedala na pritožbeni obravnavi, saj tega v tožbi ni zatrjevala, prav tako tega ni potrdila hči A. Šlo je za zakonski prepir, kjer je tožnica zavračala komunikacijo s tožencem, on pa je pri vprašanjih vztrajal in je ni želel pustiti pri miru. Po oceni pritožbenega sodišča je prav to vztrajanje tožnico pripeljalo do tega, da je vzela nož in ga usmerila proti tožencu. To pa je bil tudi nadaljnji razlog, da se je s konflikti v družini seznanil CSD. Vendar ta dogodek pri tožnici ni vzbudil strahu pred tožencem. Kljub njegovemu neodobravanju potovanj v Pariz je tja po mesecu juniju odšla še dvakrat, in sicer v mesecu avgustu 2009 in nato zopet preko novoletnih praznikov 26. 12. 2009, ter se domov vedno znova vrnila. Tožnica se torej na očitke toženca ni ozirala in se mu ni podrejala, temveč je ravnala v skladu s svojimi interesi, čeprav je lahko pričakovala nadaljnje prepire.
11. Pritožbeno sodišče po izvedenih dokazih tudi pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da tožnica s strani toženca ni bila žrtev hujšega psihičnega nasilja, zaradi katerega bi bila nepremičnino primorana zapustiti, temveč je bila to njena prostovoljna odločitev. Tožnica že pred izselitvijo ni bivala v skupni spalnici, temveč se je preselila v ločeno sobo, ki ji je omogočala zasebnost. Čeprav sta se vanjo s hčerko zaklepali, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tega nista počeli zaradi občutka ogroženosti, temveč ker sta se želeli izogniti nadaljnjim prepirom. Ti so bili obremenjujoči še posebej za A., ki je z materjo zgradila zelo tesen odnos, se čutila odgovorno, da jo zaščiti, in je prepire med staršema težko sprejemala. Odločitev tožnice za odhod iz solastne nepremičnine je bila tako posledica nevzdržnosti obstoječe zveze, v kateri ni bilo več elementov medsebojne naklonjenosti, pomoči, razumevanja, spoštovanja in medsebojnega zaupanja, do nje pa je prišlo po daljšem premisleku, kot je ob zaslišanju opisala tudi starejša hči B. 12. V zvezi s psihičnim nasiljem je tožnica izpostavljala, da jo je toženec naganjal od hiše, pa tudi, da je rekel, da jo bo ubil. Pritožbeno sodišče po neposrednem zaslišanju obeh strank pritrjuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da grožnje s smrtjo niso bile resno izrečene in tožnici ne verjame, da se je zaradi njih bala za svoje življenje, saj je tudi sama uporabljala podobne besede. Verjame pa ji, da ji je toženec večkrat rekel, naj se izseli, ker je ob zaslišanju potrdil, da ga je motilo, da je v hiši bivala, ni pa ničesar prispevala k preživljanju hčera ali k stroškom. Vendar toženčeve besede niso bile neposreden razlog njene izselitve in jih po oceni pritožbenega sodišča ni jemala kot grožnjo. Ob zaslišanju je namreč izpovedala, da jo je toženec podil ven, že naslednji trenutek pa jo je kaj vprašal, npr. kje ima slušni aparat, in mu je na vprašanje odgovorila. Zakonca sta bila odtujena, skupno bivanje je bilo težavno in čustveno naporno, nedvomno so bili prisotni izbruhi jeze, kar vse pa ni preseglo praga prepirov zakoncev ob razpadu zakonske zveze.
13. Neutemeljen je pritožbeni očitek pomanjkljive dokazne ocene sodišča prve stopnje. To se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov, ki pa jih je ocenjevalo v luči pravno relevantnih okoliščin, upoštevajoč stališče sodne prakse, da zgolj običajni prepiri med zakoncema, ki izvirajo iz nevzdržnosti zakonske zveze in zaradi katerih je posledično prišlo do opustitve uporabe solastne nepremičnine, še ne predstavljajo zadostnega razloga za dosojo uporabnine, če niso izkazane okoliščine, zaradi katerih souporaba upravičeno ne bi bila mogoča1. 14. Iz zapisnika CSD z 29. 7. 2009 izhaja, da je bila tožnica vabljena na razgovor, ker je bilo ob obisku strokovne delavke na domu pravdnih strank in opravljenem razgovoru s hčerko A. in tastom tožnice ugotovljeno, da je mlajša hči žrtev nasilja v družini2, saj skuša preprečiti prepire in jo skrbi za mamino varnost. Tožnici je bilo predočeno, da ima v primeru nasilja možnost sprožitve postopka po ZPND in umika v varno hišo, a se za ta korak ni odločila. Iz omenjenega zapisnika je nadalje razvidno, da so bila med zakoncema prisotna nesoglasja finančne narave, pri čemer se je tožnica zavedala svojega položaja in je tudi že imela kontakte z odvetnico, kar pritožbeno sodišče poudarja v luči pritožbenih navedb o invalidnosti tožnice kot nepremagljivi oviri za pravočasno uveljavljanje tožbenega zahtevka. Tudi zapisnik CSD z 11. 1. 2010, ki ga izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot posledico tožničine odločitve, da se izseli iz solastne nepremičnine. Ker je bila ta možnost tožnici že ponujena v mesecu juliju, ko je CSD zaznal prva nesoglasja v družini in izrazil zaskrbljenost za zdrav razvoj mld. hčerke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za možnost, ki jo strokovni organ v določenih situacijah (tožnica je gluhonema, v času odselitve je izgubila zaposlitev) ponudi kot možno rešitev za urejanje razmer ob odločitvi za razvezo zakonske zveze in sama po sebi še ne pomeni, da gre za nujen umik žrtve nasilja zaradi ogrožujočega okolja, v katerem ne bi bilo več varno ostati. To potrjuje tudi zapis CSD ob nenapovedanem obisku družine na domu z 29. 12. 2009, kjer je bila prisotna le mld. A., ki je socialni delavki omenila, da se z mamo pogovarjata o bivanju v varni hiši. Ob takratnem obisku je socialna delavka A. obrazložila, da ni odgovorna za težave med staršema, ki sta zase sposobna skrbeti sama. Ogroženosti tožnice, ki se je takrat nahajala v Parizu, strokovna delavka ni ugotovila. Iz omenjenega zapisa pa je tudi mogoče razbrati ozadje prepira med strankama 24. 12. 2009. Tožnica je namreč takrat toženca obvestila, da namerava čez dva dni ponovno odpotovati v Pariz in se vrniti šele 4. januarja, čemur je sledil njegov izbruh jeze, z grožnjami, ki pa tožnice od namere niso odvrnile, pa tudi toženec je z zamenjavo ključavnice tožnici dostop preprečil šele, ko je dom že zapustila in se s hčerko odselila v varno hišo. 15. Dokazni postopek ni potrdil, da bi tožnica po izselitvi do vložitve tožbe še želela souporabljati sporno nepremičnino in se vanjo vrniti, in to kljub temu, da je po smrti tasta bila prosta cela bivalna enota in da je toženec predlagal tak način delitve solastnega premoženja, prav tako predhodno tudi ni zahtevala nadomestila za toženčevo uporabo njenega solastninskega deleža. Svoj interes za izvajanje soposesti je izrazila šele v tem postopku z zahtevkom na izročitev ključev. Njenemu zahtevku je pritožbeno sodišče z odločbo s 13. 3. 2019 ugodilo, saj toženec obveznosti prostovoljno ni izpolnil, torej ji je souporabo kljub pozivu preprečeval, sodišče pa ji je z izpodbijano sodbo od vložitve tožbe dalje priznalo nadomestilo za nastalo prikrajšanje. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razlogi tožnice za opustitev bivanja v sporni nepremičnini ob odselitvi niso izvirali iz toženčeve preprečitve uporabe niti niso bili posledica njegovih nasilnih ravnanj, temveč nevzdržnih razmer med zakoncema, zaradi katerih je bilo skupno življenje nesmiselno nadaljevati, je tožbeni zahtevek za obdobje pred vložitvijo tožbe, v katerem si tožnica ni prizadevala za souporabo, pravilno zavrnilo. Solastnik namreč nima proste izbire med (so)uporabo solastne nepremičnine in plačilom uporabnine, temveč morajo biti za dosojo uporabnine podani posebni razlogi, zaradi katerih te, kljub izraženemu namenu, ni bilo mogoče uporabljati in je zaradi tega realno prikrajšan.
16. Neutemeljena je pritožbena graja odločitve o zastaranju tožbenega zahtevka za obdobje pred 31. 8. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega pet letnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Tožnica se šele v pritožbi sklicuje na nepremagljive ovire, ki naj bi jih za uveljavljanje njenega zahtevka predstavljala gluhonemost. Gre za prepozne trditve, glede katerih pritožbeno sodišče vseeno dodaja, da so tudi neutemeljene. Iz izvedenih dokazov je namreč mogoče razbrati, da se je tožnica že pred odselitvijo posluževala pravnih poti, ko je urejala finančne zadeve, prav tako je v letu 2011 že sprožila postopek za delitev solastnega premoženja, na naroke in razgovore je vedno prišla s tolmačem, ki ga je sama angažirala, in je torej znala poskrbeti za svoje pravno varstvo. Trditev, da bi bilo zastaranje zadržano zaradi obstoja zakonske zveze s tožencem in kdaj je ta bila razvezana, tožnica ni podala pravočasno, zato se tudi na ta pavšalno uveljavljan zadržek v pritožbi ne more uspešno sklicevati.
17. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenih razlogov po preizkusu dokazne ocene na pritožbeni obravnavi pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
18. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Te je sodišče odmerilo upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo. Tožencu je priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, enako število točk za pritožbeno obravnavo, 150 točk za njeno trajanje, 40 točk za odsotnost iz pisarne, kar ob upoštevanju dodatka za materialne izdatke iz 11. člena OT ter DDV, ob vrednosti točke 0,6 EUR, znaša 1.071,64 EUR. Ta znesek je tožnica tožencu dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pa bo v nadaljevanju, skladno z izpodbijanim sklepom, odločilo sodišče prve stopnje.
1 Primerjaj odločbe VSL II Cp 3522/2015, I Cp 485/2015, I Cp 1347/2014. 2 Da je CSD postopke vodil zaradi zaščite mld. A., izhaja tudi iz dopisa CSD PP X. in PU Y. z 21. 7. 2009 (priloga A 27) in dopisa PU Y. z 29. 12. 2009 (priloga A 28).