Jedro

1. Ker so toženci kot dediči, ki po delitvi zapuščine odgovarjajo za zapustnikove dolgove vsak do višine podedovanega premoženja, navadni sosporniki (195.čl.ZPP), se učinek vloženega odgovora na tožbo ostalih treh tožencev ne razteza na pritožnika. 2. Pritožbene navedbe toženca so prepozne, saj z njimi izpodbija dejansko stanje glede pokritosti terjatve s podedovanim premoženjem, iz tega pritožbenega razloga pa se zamudno sodbo ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V gornji pravdni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo delno zamudno sodbo, s katero je prvemu tožencu A.J. naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek 3.347.932,69 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2001 dalje do plačila v roku 15 dni. Proti delni zamudni sodbi se je prvi toženec pritožil. V pritožbi priznava, da ni odgovoril na tožbo, vendar meni, da sodišče ni pravilno odločilo, saj bi moralo upoštevati, da je prvi toženec kot dedič odgovoren za zapustnikove dolgove samo do višine vrednosti podedovanega premoženja. Iz določila 3. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju (ZD) izhaja, da je več dedičev nerazdelno odgovornih za zapustnikove dolgove, vendar vsak samo do višine vrednosti svojega dednega deleža. Iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici je razvidno, da je prvi toženec podedoval po svojem očetu 1/4 deleža v družbi S. d.o.o. Iz kopije izpiska sodnega registra pa je izhaja, da znaša vložek prvega toženca v tej družbi 120.000,00 SIT. V dokaz teh navedb prilaga pritožbi sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici in kopijo izpiska iz sodnega registra. Z delno zamudno sodbo je toženec obremenjen za neprimerno višji znesek kot znaša njegov delež v družbi S. d.o.o. in ker je po ZD odgovoren za pokojnikove dolgove samo do višine vrednosti podedovanega premoženja, je izrek delne sodbe nesklepčen, ker v njem niso zapisane omejitve iz 142. čl. ZD. Zato predlaga razveljavitev zamudne sodbe, izdane proti njemu. Pritožba ni utemeljena. V tem primeru je bila na prvi stopnji izdana zamudna sodba na podlagi 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tem določilu izda sodišče zamudno sodbo, če sta med drugimi pogoji (ki v tej zadevi niso sporni) izpolnjena tudi naslednja: da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. tč. 1. odst. navedenega čl.) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. tč. istega določila). Tožeča stranka je v tej zadevi zahtevala, da ji dediči pokojnega B.C. vrnejo denarna sredstva, ki jih je dvignil na podlagi dovoljene prekoračitve sredstev na tekočem računu B.C. V tožbenih navedbah je povzela ugotovitve sklepa o dedovanja, katero premoženje predstavlja zapuščino po pokojnem in kdo so dediči ter višino njihovih dednih deležev. V sklepu o dedovanju vrednost podedovanega premoženja ni bila ocenjena, ker to niti ni nujno. Iz tožbenih navedb pa se je dalo razbrati, da tožeča stranka ne dvomi v pokritost dajatve s podedovanim premoženjem glede na vsebinski opis tega premoženja. Tožba je bila po oceni sodišča prve stopnje sklepčna, saj je utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka izhajala iz navedb tožbe in priloženih dokazov. Zato je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da izda zoper prvega toženca, ki ni v roku, ki mu je bil postavljen za odgovor na tožbo, nanjo odgovoril. Ostali trije toženci so na tožbo odgovorili in v odgovoru ugovarjali prav pokritosti dajatve s podedovanim premoženjem. Ker pa so toženci kot dediči, ki po delitvi zapuščine odgovarjajo za zapustnikove dolgove vsak do višine podedovanega premoženja, navadni sosporniki (195. čl. ZPP), se učinek vloženega odgovora na tožbo ostalih treh tožencev ne razteza na pritožnika. Sodišče prve stopnje je zato po poteku roka za odgovor na tožbo pravilno izdalo zoper 1. toženca v tej zadevi delno zamudno sodbo. Pritožbene navedbe, v katerih prvi toženec zatrjuje, da znaša vrednost njegovega podedovanega deleža samo 120.000,00 SIT, ker naj bi znašal toliko vložek v družbi S. d.o.o., so prepozne, saj s temi pritožbenimi navedbami toženec izpodbija dejansko stanje, iz tega pritožbenega razloga pa se zamudno sodbo ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP). Tudi trditve, da bi sodišče moralo že na podlagi določbe 142. čl. ZD v izrek sodbe vpisati omejitev, so zmotne. Prvi toženec bi moral oporekati tožbenim navedbam, da je terjatev tožeče stranke pokrita s podedovanim premoženjem in le v tem primeru bi se takšen ugovor toženca v pravdnem postopku moral raziskati in na ugovor v izreku sodbe zapisati omejitev do katere višine je dolžan izpolniti obveznost. Pritožbene navedbe toženca so torej prepozne, saj z njimi izpodbija dejansko stanje glede pokritosti terjatve s podedovanim premoženjem, te navedbe pa bi bile upoštevne le, če bi jih pravočasno postavil v odgovoru na tožbo. Na to dolžnost je bil opozorjen s pozivom sodišča, da odgovori na tožbo in ker so bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo zamudne sodbe po čl. 318 ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve postopka, ki jo smiselno očita pritožba, niti ni zmotno uporabilo materialno pravo, saj so tožbene navedbe utemeljevale zahtevek tožeče stranke zoper prvega toženca. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo (čl. 353 ZPP).