Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje v dejanskih navedbah v obdolžilnem predlogu imelo vso podlago za konkretizacijo obdolženčevega protispisnega ravnanja, je v izreku sodbe povzelo zgolj zakonski tekst, da obdolženec ni upošteval vertikalne prometne signalizacije.

Zgolj očitek na podlagi zakonske zapovedi brez, da je v opisu hkrati konkretizirano obdolženčevo dolžnostno ravnanje pa ne zadostuje za sklep o tem, da je v konkretnem primeru mogoče tako ravnanje opredeliti kot prekršek.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje spremeni po uradni dolžnosti v delu glede prekrška po določbi prvega odstavka člena 98 ZPrCP (točka I/5 izreka izpodbijane sodbe) tako, da se v tem delu postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1, posledično pa se s stroški postopka v tem delu obremeni proračun.

II. Ob reševanju pritožbe pa se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu (točka I/1, 2, 3, 4) izreka izpodbijane sodbe in sicer glede prekrškov na podlagi določb 12. člena 107, osmega odstavka člena 27, osmega odstavka člena 45 in četrtega odstavka člena 42 ZPrCP razveljavi po uradni dolžnosti in vrne zadeva v tem delu sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega (točka I/1, 2, 3, 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe) storitve petih prekrškov in sicer prekrška na podlagi določbe dvanajstega odstavka člena 107, osmega odstavka člena 27, osmega odstavka člena 45, četrtega odstavka člena 42 in drugega odstavka člena 98 ZPrCP. Za vsak prekršek posebej je sodišče obdolžencu določilo sankcijo tako, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, nato pa mu je na podlagi določbe člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer globo v znesku 1.760,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo je obdolžencu posledično naložilo še sodno takso v znesku 226,00 EUR in pa do izdaje sodbe sodišča prve stopnje znane stroške v višini 15,54 EUR.

2. Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženčev zagovornik, ki s svojimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

3. Na podlagi uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (člen 150 ZP-1) je bilo potrebno le-to spremeniti (glede prekrška po določbi prvega odstavka člena 98 ZPrCP) zaradi kršitve materialnih določb zakona, v preostalem delu pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

Obrazložitev k točki A izreka:

4. Prvostopno sodišče je pod točko I/5) obdolženca spoznalo za odgovornega, ker naj bi v istih krajevnih in časovnih ter dejanskih okoliščinah, to je dne 11. 1. 2014 ob 01.30 uri v samem naselju B. ne upošteval vertikalne prometne signalizacije za izredne odredbe - STOP znaka pri vključevanju na navedeno prednostno cesto, s čemer naj bi kršil določbo prvega odstavka člena 98 ZPrCP. Uradni preizkus v tem delu je pokazal, da je sodišče prve stopnje kršilo materialne določbe zakona (1. točka člena 156 ZP-1), kajti dejanje, ki se v tem delu obdolžencu očita, nima (vseh) znakov prekrška. Dejanje namreč, za katero se začne postopek prekršku, ni prekršek, če v opisu dejanja že v obdolžilnem predlogu manjka katerih od zakonskih znakov prekrška, kakor tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso konkretizirani. Sodišče torej lahko sprejme svojo odločitev le takrat, kadar je v obdolžilnem predlogu opisano dejanje konkretizirano do take mere, da iz njega izhajajo prav vsi zakonski znaki prekrška. Povedano pomeni, da mora sodišče dejanske okoliščine, ki jih navedbe navede v obdolžilnem predlogu predlagatelj, pravilno subsumirati pod zakonsko normo, pri čemer pa ob upoštevanju objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo v rednem sodnem postopku pomeni, da ni vezano na predlog predlagatelja glede pravne presoje protipredpisnega ravnanja, temveč je vezano izključno na dejanje, ki je opisano v obdolžilnem predlogu. Pregled spisovnega gradiva pokaže, da je predlagatelj, ki je na prvostopno sodišče 14. 1. 2014 vložil obdolžilni predlog zoper obdolženca zaradi storitve vseh petih očitanih prekrškov, v tem delu v svojih (dejanskih) navedbah glede obdolženčevega protipredpisnega ravnanja zapisal, da je obdolženec s svojim vozilom v kritičnem času sunkovito zapeljal po lokalni cesti, proti križišču z regionalno cesto bi v B., kjer pa je z nezmanjšano hitrostjo zavil levo in z vožnjo nadaljeval v smeri B., pri čemer pa pri vključevanju na prednostno cesto ni upošteval vertikalne prometne signalizacije - znaka za izrecne odredbe (STOP znak), kjer bi se moral ustaviti in prepričati, ali se lahko vključi na prednostno cesto, medtem ko iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu (točka I/5) izhaja zgolj zakonski tekst, da obdolženec ni upošteval vertikalne prometne signalizacije (za izredne odredbe - STOP znaka pri vključevanju na navedeno prednostno cesto) in je tako kršil določbo prvega odstavka člena 98 ZPrCP. Zapisano pomeni, da je sodišče prve stopnje v dejanskih navedbah v obdolžilnem predlogu imelo vso podlago za konkretizacijo obdolženčevega protipredpisnega ravnanja, ki pa ga je pomanjkljivo povzelo v izrek izpodbijane sodbe tako, da je pri tem kršilo določbo 1. točke člena 156 ZP-1, kajti tako zapisan očitek obdolžencu v tem delu ne predstavlja prekrška po določbi prvega odstavka člena 98 ZPrCP. Zgolj očitek na podlagi zakonske zapovedi (določbe prvega odstavka člena 98 ZPrCP) brez, da je v opisu hkrati konkretizirano obdolženčevo dolžnostno ravnanje (v konkretnem primeru ga je predlagatelj v obdolžilnem predlogu opisal) pa ne zadostuje za sklep o tem, da je v konkretnem primeru mogoče tako ravnanje opredeliti kot prekršek. Glede na povedano je pritožbeno sodišče v tem delu ob upoštevanju določbe desetega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje v delu glede prekrška po določbi prvega odstavka člena 98 ZPrCP po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v tem delu postopek o prekršku zoper obdolženca na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo in v tem delu s stroški postopki obremenilo proračun.

Obrazložitev k točki B izreka (sklep):

5. Glede prekrška pod točko I/1 pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) ugotavlja, da se obdolžencu očita, da je kritičnega dne kot voznik v cestnem prometu v naselju B. odklonil strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali ima v organizmu alkohol ali pa več alkohola, kot je dovoljeno. Iz obrazložitve napadene sodbe v tem delu (točka 15) pa izhaja očitek, da naj bi obdolženec sicer storil prekršek po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP s tem, ko je zavestno odklonil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom oziroma zavestno ni hotel sodelovati pri izvedbi le-tega in je nato s kraja odpeljal oziroma pobegnil. Tako zapisani razlogi v obrazložitve izpodbijane sodbe so v očitnem nasprotju z očitkom obdolžencu, ki izhaja iz sodbenega izreka, kjer pa se mu očita odklonitev strokovnega pregleda, ki mu sploh ni bil odrejen. Tak očitek je tudi protispisen, kajti iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1) izhaja zgolj odklon preizkusa z indikatorjem, kar je predlagatelj tudi obsežno pojasnil v navedbah v obdolžilnem predlogu, kjer je zapisal, da naj bi obdolženec s svojim ravnanjem nedvoumno in odločno nakazal, da je odklonil preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem. Ker gre torej za očitno nasprotje med sodbenim izrekom in obrazložitvijo o tem, saj je v konkretnem primeru obdolženec odklonil (strokovni pregled, ali preizkus z indikatorjem), pa se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, zaradi česar je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti (določba petega odstavka člena 163 ZP-1) in vrniti zadevo v tem delu prvostopnemu sodišču v nov postopek.

6. Glede prekrškov pod točko I/2, 3 in 4 izreka preizkušane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v obrazložitev izpodbijane sodbe sicer korektno povzelo obdolženčev zagovor (točka 3), nato pa je v točkah 9), 10), 11) in 12) povzelo izpovedi zaslišanih prič (M. K., A. G., S. S. in K. S.), nato pa je (točka 13) zapisalo, da ocenjuje, da je glede na v bistvenih okoliščinah skladne izpovedbe policistov, navedba priče K. S. neprepričljiva in torej ne potrjuje zagovor obdolženca, da je zaradi tega, ker so bili policisti agresivni do K. S., obdolženec ravnal v skrajni sili ter odpeljal s kraja, ker se je bal, da bodo napadli še njega. Glede vseh treh očitanih prekrškov v nadaljevanju zaključuje (obrazložitev 17 in 18), da je protipredpisno ravnanje obdolžencu v teh delih dokazana izključno na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedi zaslišanih policistov. Taka obrazložitev sodbe je pomanjkljiva, saj ne vsebuje potrebne dokazne ocene, v posledici česar so tudi razlogi glede vseh treh očitanih prekrškov pomanjkljivi. Iz določbe drugega odstavka člena 133 ZP-1 namreč izhaja, da mora sodišče vestno pretehtati prav vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo šteje za dokazano, katero pa ne. Zato je resničnost dejstev, ki izhajajo iz izpovedi posameznih prič, vedno stvar presoje dokazov, ki jih sodišče presoja po načelu proste presoje dokazov (člen 71 ZP-1). Iz določbe četrtega odstavka člena 135 ZP-1 izhaja, da mora obrazložitev sodbe vsebovati tudi razlog za vsako posamezno točko sodbe, torej tudi razloge za očitek o tem, da je obdolženec spoznan za odgovornega posameznega prekrška in tudi za vsak prekršek posebej mora biti jasno navedena dokazna ocena vseh, v tem delu izvedenih dokazov. Obrazložitev mora torej med drugim vsebovati tudi dejansko stanje z dokazno oceno o odločilnih dejstvih, in prav dejansko stanje, ki ga ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem postopku je osrednji del obrazložitve vsake sodbe. Prav dokazna ocena, ki temelji na podlagi izvedenih dokazov, pa je najpomembnejši del obrazložitve vsake sodbe, kajti sodišče je prav v tem delu dolžno konkretno pojasniti, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali pa nedokazano. Zato mora biti obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev logična, prepričljiva in tudi izkustveno sprejemljiva, tako, da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma. Posebej skrbno pa se mora sodišče opredeliti vedno tudi do dokazov, ki si nasprotujejo, še zlasti, če so za obdolženca razbremenilni. V konkretnem primeru, kot pravilno opozarja pritožba, glede ključnega dejstva o tem, da naj bi obdolžencu v kritičnem času bil odrejen preizkus alkoholiziranosti, ni podana niti skladnost med izpovedjo priče K. in ostalima dvema policistoma G. in S., saj slednja dva nista slišala, da bi obdolžencu bil odrejen preizkus alkoholiziranosti (policist S. naj tudi ne bi slišal, da je bilo obdolžencu odrejeno, da iz vozila izstopi), medtem ko je obdolženec ves čas postopka trdil, da mu policist preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni odredil, temveč je od njega zahteval le osebne dokumente, medtem pa naj bi se policisti ukvarjali predvsem s K. S., ne pa z njim, zaradi česar naj bi deloval tudi v skrajni sili. Take izpovedi zaslišanih policistov, je sodišče ocenilo v bistvenih okoliščinah za skladne, vendar pa teh bistvenih okoliščin, v čem so te izpovedi policistov skladne, ni pojasnilo. Istočasno pa je izpoved priče K. S. brez, da bi to izpoved dokazno ocenjevalo, ocenilo za neprepričljivo in pavšalno in zaključilo, da taka izpoved v ničemer ne potrjuje obdolženčevega zagovora. V konkretnem primeru namreč ni bistveno, ali so policisti do K. S. bili agresivni ali ne, odločilna za presojo utemeljenosti obdolžilnega predloga je namreč ugotovitev, ali je obdolžencu kot predhodno zaznanemu vozniku v cestnem prometu bil odrejen preizkus alkoholiziranosti na jasen in nedvoumen način, kot tudi, ali so vse nadaljnje odredbe policista bile jasne in s strani obdolženca zaznane, pa jih ni upošteval, pa tudi, ali je s kraja dogodka odpeljal na nedovoljen način in pri tem tudi ni upošteval zapovednih norm o nakazanju svoje namere. Taka dokazna ocena prvostopnega sodišča je torej pomanjkljiva, zaradi česar posledično tudi razlogi prvostopne sodbe v tem delu niso prepričljivi, saj ne temeljijo na jasni in nedvoumni dokazni oceni, zato se je v tem delu prvostopnemu sodišču pripetila bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, zaradi česar je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek (določba petega odstavka člena 163 ZP-1). Zaradi tako sprejete odločitve se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedbe obrambe ni posebej opredeljevalo.

7. V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče ob temeljiti analizi pritožbenih izvajanj moralo, kot utemeljeno izpostavlja tudi pritožba, odločiti najprej o dokaznem predlogu obrambe o tem, da se opravijo poizvedbe na PP Š. o prevzemu alkotesta s strani policistov K., S. in G. v noči iz 10. na 11. 1. 2014, saj o tem dokaznem predlogu doslej prvostopno sodišče še ni odločalo. Nato pa bo glede na nakazana neskladja v izpovedih zaslišanih prič (tudi policistov), moralo sprejeti odločitev o tem, ali je potrebno zaradi popolno ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni prekrškovni zadevi zaslišanja posameznih prič in tudi obdolženca ponoviti in ob morebitnih neskladjih posameznih izpovedi, tudi v odnosu do obdolženčevega zagovora, opraviti potrebna soočenja, kar bo prvostopno sodišče najlažje opravilo ob razpisu ustne obravnave (člen 125 ZP-1). Tako izveden dokazni postopek pa bo terjal skrbno in analitično dokazno oceno vseh, v tem postopku izvedenih dokazov, ki bo podlaga za sklep o tem, ali je mogoče z gotovostjo obdolžencu očitati storitev očitanih prekrškov.