Jedro

ZZK-1 ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis, ampak mora predlagatelj za vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti ustrezno listino. Edina izjema je ZLNDL, ki izrecno daje podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej zemljiškoknjižni zadevi je zemljiškoknjižna višja sodniška pomočnica dovolila vpis lastninske pravice pri enajstih v uvodu tega sklepa navedenih nepremičninah, v zemljiški knjigi vpisanih kot družbena lastnina,pravica uporabe v korist Kmetijske zadruge Š. Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica ugovoru udeleženke RS ugodila in sklep o vpisu spremenila tako,da je odločila, da se predlagani vpis ne dovoli.

Proti temu sklepu se pritožujeta nasprotna udeleženka Kmetijska zadruga Š., po pooblaščencu in predlagatelj po pooblaščencu.

Nasprotna udeleženka se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev postopka. Zatrjuje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava že po uradni dolžnosti na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini kot lastnika nepremičnin, zajetih v predlogu,vknjižiti imetnika pravica uporabe, to je pritožnico. Nanjo je lastninska pravica prešla na podlagi samega zakona in poseben predlog ali listine niso potrebne. V nadaljevanju pritožnica zatrjuje in razlaga, da RS ni lastnica spornih nepremičnin. Zakon o zadrugah (ZZad) res določa, da se kmetijska zemljišča prenesejo na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, vendar ni šlo za avtomatičen prenos, v skladu s predpisi je bilo potrebno izdelati ustrezne listine in šele na podlagi listin je prišlo do prenosa lastninske pravice. Takih listin RS ni predložila. V skladu z določilom 16. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS RS ni v šestih mesecih od uveljavitve zakona uredila prenosa lastninske pravice, sedaj pa je s takim zahtevkom prekludirana. Po njenem mnenju je RS zastarala pravica zahtevati zemljiškoknjižno dovolilo. Listine, ki so bile podlaga za vknjižbo, so vsebovale zavezovalni in razpolagalni posel, zemljiškoknjižno dovolilo je izdal zemljiškoknjižni lastnik, in kot taka je bila listina sposobna za vknjižbo v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižno sodišče se v zemljiškoknjižnem postopku ne bi smelo ukvarjati z drugim vprašanji, saj so izpolnjene vse predpostavke v skladu z ZZK-1 za prenos in vknjižbo lastninske pravice na predlagatelja. Status nepremičnin parc. št. 2500/1 in 2500/3 je delno nezazidano stavbno zemljišče in bi bilo potrebno vsaj glede teh dveh parcel ob pravilni uporabi materialnega prava ugovor zavrniti in vknjižbo dovoliti. Izpodbijana odločba je v tem delu pomanjkljivo obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, zakaj se za ti dve parceli ne uporablja ZLNDL. Predlaga spremembo tako, da drugostopenjsko sodišče ugovor zavrne in vknjižbo dovoli, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagatelj se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tudi po njegovem mnenju je predložena pogodba v obliki notarskega zapisa, ki jo je kot temelj prenosa lastninske pravice priložil, skladna z relevantnimi določbami ZZK-1. Tudi, če bi ostajali indici, da gre za ničen pravni posel, tega sodišče ne bi moglo upoštevati, saj bi bila druga udeleženka (RS) v tem primeru dolžna vložiti tožbo na ugotovitev ničnosti posla, ki se lahko dokazuje le s pravnomočno sodbo sodišča. Glede obstoja družbene lastnine s pravico uporabe v korist nasprotne udeleženke, kar naj bi bilo po mnenju sodišča ovira za prenos lastninske pravice, pa navaja in opozarja, da Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) v 14. členu res določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS oz. občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oz. po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last RS oz. občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oz. občino. Vendar pa do takega prenosa na RS ni prišlo avtomatično. Sklicuje se na prvi odstavek 16. člena ZSKZ, da morajo upravljalci prenesti kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove na sklad oz. na občino skupaj z urejeno dokumentacijo najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, v nasprotnem primeru sta zato dolžna poskrbeti sklad oz. občina. Zaključuje, da ni šlo za originarno pridobitev lastninske pravice republike in občin, kjer bi bil vpis samo deklaratorne narave, potrebno je bilo izvesti prenos s konstitutivnim vpisom v zemljiško knjigo, kar izhaja iz navodila o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad. Trdi, da RS ni poskrbela za vpis v roku, določenem v 16. členu ZSKZ, da gre za prekluzivni rok in da je s potekom tega roka ugasnila njena pravica predlagati prenos lastninske pravice v njeno korist oz. občin, s tem pa je po mnenju pritožbe Kmetijska zadruga Š. postala lastnik spornih nepremičnin, ki so vpisane v zemljiški knjigi in so predmet postopka, saj se je njena, do tedaj pravica uporabe na parcelah v družbeni lastnini, na podlagi citiranih določb ZSKZ in predvsem določb 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini avtomatično spremenila v lastninsko pravico. Iz tega izhaja, da je nasprotna udeleženka lastnica spornih nepremičnin, ki so na podlagi pogodb z dne 13.4.2010 predmet prenosa lastninske pravice na predlagatelja. Sodišče bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo dovoliti predlagani prenos lastninske pravice.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vsa ključna dejstva, predlagatelj, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja, jih s svojo pritožbeno kritiko ni uspel izpodbiti.

Prav tako s svojimi očitki na račun procesnih kršitev ne more uspeti nasprotna udeleženka. Sklep je namreč ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zmožen preizkusa, zato smiselno zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP, ni podana.

Oba pritožnika tudi neutemeljeno grajata materialnopravno odločitev. Ker sta njuni pritožbi v tem delu smiselno enaki, ju je pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj.

Predlagatelj je predlagal vpis lastninske pravice na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil s Kmetijsko zadrugo Š., ki pa v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica nepremičnin, ki so predmet pogodbe. Pri teh nepremičninah je še vedno vpisana družbena lastnina, Kmetijska zadruga Š. pa kot imetnica pravice uporabe. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da ni pogojev za vpis, ker predlagatelj ni navedel pravnega temelja in tudi ni priložil listine, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegove pravne prednice, Kmetijske zadruge Š.. Iz tega razloga je ugodilo ugovoru udeleženke RS. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s trditvami pritožnikov, ki se nanašajo na pravilnost in popolnost listine, sklenjene med predlagateljem in nasprotno udeleženko (pogodbo o prevzemu novega vložka povečanega osnovnega kapitala, sklenjeno v obliki notarskega zapisa).

Ukvarjalo se je le z vprašanjem, ali je predlagatelj izkazal obstoj pogojev, ki bi privedli do vpisa lastninske pravice v korist njegove pravne prednice Kmetijske zadruge Š.. Ta pogoj bi predlagatelj moral izkazati, ker njegova pravna prednica ni vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica predmetnih nepremičnin. Ni sporno, da ustrezne listine nima in jo ni predložil. Take listine nima niti nasprotna udeleženka. Oba se neuspešno sklicujeta na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), saj ta zakon v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Nanj se je nasprotna udeleženka že neuspešno sklicevala, in sicer v drugi zemljiškoknjižni zadevi, ko je na njegovi podlagi pri teh nepremičninah predlagala izbris družbene lastnine in njene pravice uporabe ter vknjižbo lastninske pravice na njeno ime, a je bil njen predlog pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče meni enako kot prvostopenjsko, in sicer, da v obravnavanem primeru ne gre za zemljišča, ki bi se lastninila po določbah ZLNDL. Gre za zemljišča, ki so predmet lastninjenja po drugih zakonih (po Zakonu o zadrugah – ZZad in po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov – ZSKZ). Pritožbena argumentacija, zakaj je v tem primeru kot podlago za pridobitev lastninske pravice nasprotne udeleženke potrebno upoštevati ZLNDL, je zmotna. Lastninska pravica ne zastara, razlog, ki ga navaja pritožba (nepravočasno predlagan vpis v zemljiško knjigo) pa ne more privesti do izgube te pravice. ZLNDL je subsidiarne narave in velja samo za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis. Za tako situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Pritožbeno sodišče meni, da mora temeljiti vpis lastninske pravice, pridobljene v postopku lastninjenja, na ustrezni listini, pri čemer izhaja iz dejstva, da je ZZK-1 matični predpis tega področja in je treba vse vpise obravnavati enako. ZZK-1 ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis, ampak mora predlagatelj za vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti ustrezno listino, kar velja tudi v tem primeru (edina izjema je ZLNDL, ki izrecno daje podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe, vendar kot že rečeno, v tem primeru ne pride v poštev).

Zemljiškoknjižni postopek ima izvedbeno naravo in se v njem ne odloča o spornih pravicah. Zemljiškoknjižno sodišče ne ugotavlja materialnih, temveč le formalne pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo in samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisa v zemljiški knjigi (124. in 149. člen ZZK-1). Ker predlagatelj ni predložil listine, ki bi izkazovala prenos iz družbene lastnine na nasprotno udeleženko, je bil s sklepom sodnice vpis pravilno zavrnjen. Pritožba nasprotne udeleženke nima argumentov, zakaj bi bilo potrebno glede parcel 2500/1 in 2500/3 ravnati drugače. Stališče, da je tudi v tem primeru potrebna listina, je pravilno, ne gre za nepremičnine, ki bi se lastninile po ZLNDL. V zvezi s tem prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve. Z vprašanjem, kdo je dejanski lastnik predmetnih nepremičnin, se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo, kar jasno izhaja iz obrazložitve sklepa in je tako postopanje pravilno. Zato so pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, zakaj šteje, da RS ni lastnica spornih nepremičnin, za odločitev nepomembne.

Pritožbi nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče, ki tudi ni zasledilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).