Jedro

V primeru, da je tekom 6-mesečnega odpovednega roka ugotovljena delavčeva začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni in to stanje obstoji tudi v času izteka odpovednega roka, delavcu lahko v skladu s 36. členom ZDR v posledici trajnega presežka preneha delovno razmerje s potekom začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da glasi: "Sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 22.6.1993 se spremeni tako, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z zaključkom bolniškega staleža dne 22.5.1993. Tožena stranka je dolžna priznati tožniku delovno dobo za čas od 11.4.1993 do 22.5.1993 ter mu za ta čas zagotoviti izplačilo nadomestila plače za čas bolniškega staleža z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. v mesecu od mesečnega nadomestila za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 23.5.1993 dalje se kot neutemeljen zavrne." V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo, kolikor se je le-ta nanašala na razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 14.9.1992, češ da je ta sklep postal pravnomočen, hkrati pa zavrnilo tožnikov smiselni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki od 10.4.1993 dalje. Pri tem se v izreku svoje odločitve ni formalno izreklo o sklepu komisije za pritožbe tožene stranke z dne 22.6.1993 (pismeni odpravek z dne 1.7.1992), s katerim je le-ta zavrnila tožnikovo zahtevo za varstvo pravic z dne 15.3.1993, s katero je tožnik po izteku roka za ugovor uveljavljal razveljavitev sklepa delavskega sveta o prenehanju delovnega razmerja v posledici trajnega presežka z dne 14.9.1992, ker je naknadno zbolel, vzroki za obolelost in kasnejšo invalidnost pa naj bi obstojali že v času izdaje navedenega prvostopnega sklepa.

Hkrati pa iz obrazložitve izpodbijanega sodnega sklepa in sodbe izhaja, da je sodišče tožnikovo vlogo z dne 15.3.1993 smiselno štelo za zahtevo za uveljavljanje pravic, češ da mu zaradi odprtega bolniškega staleža delovno razmerje na podlagi sklepa z dne 14.9.1992 po izteku odpovednega roka ne bi moglo zakonito prenehati, ki jo je tožena stranka po mnenju sodišča dne 22.6.1993 zakonito zavrnila in ob že predhodni pravnomočnosti sklepa z dne 14.9.1992 pri tem sklepu, po katerem je bilo tožniku delovno razmerje zaključeno z 10.4.1993, vztrajala.

Zoper gornji sklep in sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik smiselno iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa in sodbe ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo, pri pravni presoji zadeve pa je materialno pravo delno napačno uporabilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da je sklep delavskega sveta tožene stranke o opredelitvi tožnika za trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja po izteku 6-mesečnega odpovednega roka z dne 14.9.1992 postal dokončen in pravnomočen. Dejstvo, da je bil tožniku tekom odpovednega roka priznan bolniški stalež in da je bila kasneje (tekom sodnega postopka) ugotovljena njegova invalidnost, na samo zakonitost tega sklepa ne vpliva, saj delavčeva delanezmožnost in invalidnost naknadno ni bila ugotovljena za čas pred dokončnostjo navedenega sklepa (kar bi lahko bil razlog za obnovo postopka v zvezi z izdajo tega sklepa). Sama prisotnost vzrokov za kasnejšo delanezmožnost in kasneje nastalo invalidnost v času izdaje navedenega sklepa, kot to zatrjuje pritožba, na zakonitost spornega sklepa ne bi mogla vplivati. Tako pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je 6-mesečni odpovedni rok tožniku pričel teči z dokončnostjo navedenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je z 10.10.1992. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob izteku tega odpovednega roka dne 10.4.1993 dejansko v bolniškem staležu, oz. je bil takrat zaradi operacije nezmožen za delo in je ta nezmožnost trajala od 10.3. do 22.5.1993. Takšno tožnikovo stanje sicer ni povzročilo prekinitve teka odpovednega roka, pač pa je v skladu z določili 36. c člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) pomenilo, da tožniku do 22.5.1993 delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati. V skladu z 2. alineo navedenega člena ZDR namreč delavcu ne more prenehati delovno razmerje iz nujnih operativnih razlogov tudi v času odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče to zaščitno zakonsko določbo razlaga tako, da je začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni ovira za prenehanje delovnega razmerja v posledici trajnega presežka ne glede na iztek odpovednega roka in je mogoče ob izteku odpovednega roka, če le-ta sovpada z začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni, sklep o prenehanju delovnega razmerja realizirati šele s prenehanjem začasne nezmožnosti za delo.

V tožnikovem primeru je bilo ugotovljeno, da je začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni prenehala z 22.5.1993. Zato je tožnik v zahtevi za uveljavljanje pravic z dne 15.3.1993 utemeljeno opozarjal na takratni bolniški stalež oz. nezmožnost za delo zaradi bolezenskega stanja, tako da tožena stranka ob obravnavi te zahteve dne 22.6.1993 ne bi smela vztrajati pri prenehanju delovnega razmerja z iztekom 6-mesečnega odpovednega roka, temveč šele z 22.5.1993, ko je prenehala tožnikova začasna nezmožnost za delo. V okviru zahtevka je zato sodišče druge stopnje, v skladu z določili člena 373, točka 4 ZPP, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ustrezno korigiralo toženkin sklep z dne 22.6.1993 in tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja pri toženki še za čas od 10.4. do 22.5.1993 ter toženki naložilo, da tožniku za ta čas zagotovi izplačilo ustreznega nadomestila plače za čas bolniškega staleža, ne glede na to, ali je končni plačnik tega nadomestila toženka sama, ali pristojni zavod za zdravstveno zavarovanje.

Ker zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 22.5.1993 tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bil utemeljen, ga je v tem delu že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Prav tako je prvostopno sodišče utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo, kolikor je tožnik poskušal izpodbijati sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 14.9.1992, o opredelitvi za trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja, ker je ta sklep že postal pravnomočen. Zato predlagatelj v tem delu s pritožbo ni mogel uspeti in jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.