Jedro

Delo na A – lestvi na višini 50 do 60 centimetrov od tal tudi po novejši sodni praksi samo po sebi ne predstavlja dela s povečano stopnjo nevarnosti in ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki predstavlja podlago za objektivno odškodninsko odgovornost na podlagi drugega odstavka 131. člena in določb 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v kolikor na to meri pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnika zoper toženo stranko za plačilo odškodnine v znesku 15.735,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo toženi stranki povrniti tudi odmerjene potrebne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da se sodišče prve stopnje v sodbi sploh ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi z obstojem objektivne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca, ki jo je tožnik primarno uveljavljal. Zato sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker do tožnikove poškodbe naj ne bi prišlo na zatrjevan način, je materialnopravno zmoten in zgrešen ter v nasprotju s spisovno dokumentacijo, in sicer z izpovedbo tožnika in priče A. A. Zmoten in protispisen je zaključek, da tožnik v svoji izpovedbi naj ne bi potrdil tožbenih trditev glede načina nastanka škodnega dogodka. Sodišče je v obrazložitvi v točkah 9 do 11 zmotno razumelo in zmotno dokazno ocenilo in tolmačilo tožnikovo izpoved glede opisovanja načina nastanka škodnega dogodka. Po navedbi pritožbe je tožnik s svojo izpovedjo potrdil tožbene trditve in ni bil nekonsistenten. Zmotna in v škodo tožnika je presoja, ali je tožnik izpovedal, da je najprej počila vrv in nato zdrsnila lestev ali pa obratno, kar z vidika potrjevanja tožbenih trditev glede načina nastanka škodnega dogodka ni bistveno, bistveno pa je, da je lestev zdrsnila na spolzki podlagi in da je pri tem prišlo do tožnikovega padca z lestve. Življenjsko nemogoče je od tožnika, ki je pred in v času škodnega dogodka delal na lestvi in bil fokusiran na opravljanje dela (napeljevanje električnega kabla po stropu), zahtevati in pričakovati, da bi si zapomnil zaporedje omenjenih momentov (pok vrvi, zdrs lestve ali obratno). Sodišče ni upoštevalo preostale relevantne izpovedbe tožnika in sicer, da je bila sporna lestev lesena in da ni imela na nogah protizdrsne zaščite, da mu je to lestev zagotovil delodajalec (toženkin zavarovanec) ter da se je lestev pri zdrsu (in ob padcu z lestve na tla) raztegnila/razprla. S temi deli izpovedbe je še dodatno potrdil zatrjevani način nastanka škodnega dogodka, kot tudi vzrok zanj. Sodišče tudi ni v celoti upoštevalo izpovedbe priče A. A. Slednji je sicer res izpovedal, da samega padca ni videl, vendar pa je izpovedal, da je takrat, ko je prišel do tožnika, videl slednjega na tleh in tudi lestev je bila na tleh razkidana″, kar pomeni razprta oziroma razširjena. Izpovedal je tudi, da je šlo za leseno lestev, ni pa se spomnil, ali je imela protizdrsno zaščito. Na tleh ležeča raztegnjena lesena lestev po škodnem dogodku sama po sebi dokazuje, da je lestev zdrsnila in da ni imela protizdrsne zaščite. Pritožbeno pojasnjuje, da je dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. umaknnjen, ker je omenjena priča v vmesnem času umrla. Izpoved priče D. D. je po navedbah pritožbe popolnoma nekreditibilna in neverodostojna in je sodišče ne bi smelo upoštevati in ji verjeti. Izpostavlja, da je priča ob prvem zaslišanju izpovedala, da sicer samega padca ni videla, je pa slišala padec v sosednjem prostoru, in ni govorila ničesar o domnevni protizdrsni zaščiti, ampak je izpovedala le, da se ne spomni, kakšna je bila pozicija lestve. Pri drugem zaslišanju (23. 9. 2022) več kot dve leti po prvem, pa je priča kar na začetku sama od sebe pričela izpovedovati, da je lestev imela protizdrsno zaščito in dve ″špagi″ in da misli, da je bila zaščita gumijasta. Ko pa je pooblaščenec tožeče stranke vprašal, če se je kritičnega dne ogledala sporno lestev, je povedala, da si lestve podrobneje ni pogledal in da ni bil pozoren nanjo, kar pa pomeni, da tudi ne more vedeti, ali je imela protizdrsno zaščito ali ne. Da naj bi lestev imela protizdrsno zaščito je priča sklepa po tem, ″ker drugače lestev ne bi zadostila standardom″. Gre torej za domnevo priče, ki je neupoštevna, izpoved te priče pa nezanesljiva in ne daje podlage za zaključek, da naj bi lestev kritičnega dne imela protizdrsno zaščito. Tudi izpoved priče D. D. ne daje podlage za takšen zaključek, saj omenjena priča kritičnega dne ni bila niti na kraju škodnega dogodka niti ni vedela za konkretno katero lestev gre. Toženka ni dokazala, da bi sporna lestev kritičnega dne imela zaščito, dokazno breme pa je bilo na njej, zato bi sodišče moralo zaključiti, da sporna lestev ni imela protizdrsne zaščite in da torej ni bila ustrezna. Pisna izjava pod prilogo B4, ki jo je podala priča C. C. in se nanjo tudi opira sodišče, je v tujem jeziku in kot takšna nima in ne more imeti dokazne vrednosti. Na izjavo brez overjenega prevoda se sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo opreti, zato je po navedbi pritožbe absolutno bistveno kršilo določila 226. člena ZPP in storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (VS RS sklep III Ips 76/2016). Vsebina omenjene listine tudi ne ustreza temu, kot zmotno zaključuje sodišče, kar je priča izpovedala na glavni obravnavi. Pisna izjava je že na prvi pogled sila sporna in v najslabšem primeru tudi iz tega vidika neuporabna, saj obstaja resen sum, da je bila napisana naknadno, najverjetneje po diktatu nekoga s strani delodajalca. V času, na katerega ta pisna izjava datira (6. 9. 2016) se namreč na strani delavca (C. C.) še ni niti vedelo, na kaj bo tožnik opiral svoj zahtevek in kaj bo sploh sporno, pa je v pisni izjavi že zapis o tem, da naj bi lestev imela protizdrsno zaščito in ustrezne vrvi, torej točno to, kar je postalo sporno v pravdi, kar pomeni, da je več kot očitno izjava antidatirana in kot takšna neverodostojna. Bolj verjetno je, da je bila pisna izjava napisana nekje v novembru ali decembru 2019, malo pred podajo pripravljalnega spisa tožene stranke z dne 16. 12. 2019, saj je tudi vsebina izjave takšna, da ščiti interese delodajalca. Četudi je sodnik zadnji odstavek te izjave sam prevedel, je z njeno uporabo še vedno bistveno kršil določila 226. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj njegov prevod ni overjen prevod in je torej brezpredmeten. Zato sodišče te izjave ne bi smelo uporabiti. Četudi bi sodnik to smel storiti, še vedno ostaja očitno neskladje med tem, kar je omenjena priča izpovedala na narokih 14. 2. 2020 in 23. 9. 2022 in vsebino te izjave Na neverodostojnost omenjene priče pa kaže tudi dejstvo, da je na naroku izpovedovala, da je delodajalcu napisala dve izjavi, v pisni izjavi pa nato piše, da je dala samo eno izjavo. Vse izpostavljeno ustvarja resen dvom v kreditibilnost te priče. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena, saj so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino dokumentacije. Priča C. C. je namreč izpovedal, da na lestev ni bil pozoren in se je ni ogledal, dočim sodišče zaključuje, da je ocena C. C. o tem, da je zapisal, da je imela lestev protizdrsno zaščito plod tega, da po škodnem dogodku posvetil pozornost lastnostim lestve. Takšen zaključek je v direktnem nasprotju z vsebino izpovedbe priče. Sodišče je napačno zaključilo, da naj bi bila sporna lestev ustrezna. Dokazno breme, da naj bi lestev imela protizdrsno zaščito, je bilo na toženi stranki, ki tega ni dokazala. Zato bi moralo sodišče ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu sprejeti odločitev, da lestev ni imela protizdrsne zaščite in da je to bilo vzrok za škodni dogodek. Ugotovitve sodišča, da naj bi vsak dan prišel na gradbišče nekakšen varnostnik, ki naj bi pregledoval lestve in da če je z njimi kaj narobe, jih izloči in da se je sporna lestev še kasneje uporabljala, so izven trditvene podlage tožene stranke. Ker je sodišče ta dejstva ugotovilo samo po uradni dolžnosti, je bistveno kršilo določila 2. in 7. člena ZPP v povezavi s 339. členom ZPP. To, da je izvedenec iz varstva pri delu ocenil, da lestve morajo imeti protizdrsno zaščito (gumijaste nogice), da zadostijo standardu SIST EN 131 pa ne pomeni, da so jo tudi imele. Toženka ni dokazala obstoja protizdrsne zaščite, tožeča stranka pa je dokazala, da je toženkin zavarovanec ravnal protipravno, ko tožniku ni zagotovil varne/ustrezne lestve, da je prišlo do poka oziroma strganja varovalne vrvi kot tudi do zdrsa lesene ″A lestve″ na spolzkih keramičnih ploščicah in do padca tožnika zato, ker lestev ni bila ustrezna. S tem je dokazala tudi vzročno zvezo med protipravnostjo toženkinega zavarovanca in škodnim dogodkom ter prevalila dokazno breme na toženko, ki bi morala dokazati, da naj bi do škodnega dogodka prišlo brez njene krivde. To, da je tožnik stal na lestvi in jo na ta način obremenil, pa ni upošteven vzrok za zdrs iz lestve ali za pok vrvi. Tožnik je namreč na njej moral stati in se je torej pričakovalo, da bo obremenjena in da bo tožnik s stegnjenimi rokami na njej montiral električni kabel po stropu. V tem ni nobene protipravnosti na strani tožnika, zato je nejasen in obenem napačen zaključek sodišča pod 15. točko obrazložitve, da vrv sama od sebe ne more počiti. Na lestev in vrv so bile določene obremenitve, ki jih je povzročil tožnik s svojim stanjem na lestvi, vendar se takšna obremenitev ne more šteti kot vzrok poka vrvi in zdrsa lestve, saj je stanje človeka na lestvi običajno. Zaključek sodišča, da naj bi bil vzrok škodnega dogodka v tožniku, ki naj bi nepravilno obremenil lestev in pri tem ni ravnal s tolikšno pazljivostjo, da bi obvaroval svoje življenje in zdravje (12. člena ZVZD), je materialnopravno napačen, neargumentiran in nima podlage v izvedenih dokazih, obenem pa presega trditve toženke, kar tudi pomeni bistveno kršitev 2. in 7. člena ZPP. Izvedenec je tudi ugotovil, da tožnik s strani toženkinega zavarovanca ni nikoli prejel navodil za varno delo z lestvami niti ni bil z njimi nikoli seznanjen. Tega sodišče ni upoštevalo, zato je storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če pa bi se slučajno ugotovilo, da naj bi tožnik povzročil škodni dogodek, je ta bil posledica tožnikove nepoučenosti oziroma neusposobljenosti glede dela z lestvijo, za kar pa nosi odgovornost toženkin zavarovanec. Sodišče je bistveno kršilo določila 2. in 7. člena ZPP v povezavi s 339. členom ZPP, ko je uporabilo izvedensko mnenje izvedenca v delu, ko je ta ocenil, da naj bi toženka imela izdelano izjavo o varnosti z oceno tveganja in naj bi imel tožnik opravljeno usposabljanje/izobraževanje VPD. Takšna kršitev je vplivala na zakonitost sodbe. Izvedenec je po uradni dolžnosti, kar po ZPP ni dopustno, od toženkinega zavarovanca pridobival dokumentacijo v zvezi z domnevnim usposabljanjem tožnika s področja VPD. Mnenje je v omenjenem segmentu gradil na podlagi listin, ki jih v spisu ni. V danem primeru bi sodišče v skladu s pravili ZPP moralo šteti, da tožnik ni bil ustrezno teoretično in praktično usposobljen za varno delo z lestvijo, saj toženka ni predložila nobenega dokaza, da bi tožnika usposobila za delo z lestvijo, da toženka ni sprejela izjave o varnosti z oceno tveganja in da tožniku tudi ni zagotovila OVO. Posledično bi sodišče moralo presoditi, ali so te opustitve delodajalca vplivale na škodni dogodek. Ker tega ni storilo, je podana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi opisane kršitve ZPP je štelo, da naj bi bil usposobljen za delo in je zmotno zaključilo, da naj bi vzrok za škodni dogodek izviral iz sfere tožnika. Če bi sodišče upoštevalo zgoraj omenjena pravila ZPP in mnenja v tem delu ne bi upoštevalo, bi moralo zaključiti, da tožnik ni bil sposoben za konkretno delo in da je ta zavarovančeva opustitev glede usposabljanja tožnika bila vzrok za škodni dogodek. Zmotno in zgrešeno je stališče, da naj bi bilo delo z lestvijo vsakdanje običajno opravilo in da usposabljanje niti ni potrebno. Zaključek, da naj bi bil tožnik iz razloga, ker naj bi to delo opravljal pri delodajalcu že leto in nekaj mesecev, očitno usposobljen delavec, je neargumentiran. Ocena sodišča, da že zdrava pamet narekuje pravilno uporabo lestve in da usposabljanje za delo z lestvijo ni potrebno, je pravno zgrešena in nepreverljiva, saj so usposabljanja za delo z lestvami še kako potrebna in obstajajo. Zaključek sodišča, da naj bi tožnik bil usposobljen in izkušen delavec je napačen, zaradi zmotnega zaključka o tožnikovi (ne)usposobljenosti za delo z lestvijo, pa sodišče tudi ni presojalo vzročne zveze v smeri, ali je tožnikova neusposobljenost vplivala na nastanek nesreče in tako izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih – kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP postopka. Ker bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, je materialnopravno napačen tudi izrek o stroških. Tožnik predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki v plačilo naloži stroške postopka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe1, na podlagi izvedenih dokazov2 kot neutemeljen zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je z direktno tožbo (964. in 965. člen Obligacijskega zakonika (OZ)) uveljavljal zoper toženo stranko.

6. Pritožbeno ni sporno, da je se tožnik telesno poškodoval v škodnem dogodku – delovni nezgodi 5. 9. 2016 kot delavec zavarovanca tožene stranke, ko je po navodilih delodajalca napeljeval električne kable za luč po stropu enega od prostorov v novo zgrajenem objektu v ... v Nemčiji in kot je po zaključku sodišča prve stopnje izpovedal tudi sam, ko je opravljal montažo luči na stropu prostora, visokega 2,20 metrov, z iztegnjenimi rokami (sam je visok 1,78 metra), stal pa je na A – lestvi na višini 50 do 60 centimetrov od tal. 7. Nosilni razlogi sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe so: da po izvedenem dokaznem postopku ni sledilo po tožniku zatrjevanem načinu nastanka (in vzroku) škodnega dogodka in pri tem trditvam tožnika, da je bil vzrok tožnikovega padca neustrezna A – lestev (z dotrajanimi in „neizpravnimi“ varovalnimi vrvmi in brez protizdrsne zaščite)3; da je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal povsem običajno delo, ki ga opravljajo električarji in ne zahteva posebnega strokovnega nadzora nad izvajanjem del; da je bil tožnik izkušen delavec, saj je takšno delo že samo pri zavarovancu tožene stranke opravljal leto in nekaj mesecev pred škodnim dogodkom4; ugotovilo je, da je imel tožnik opravljeno usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu dne 3. 8. 2015, da je bil sposoben za opravljanje dela na višini, da je za opravljanje svojega dela prejel predpisano varovalno opremo5, opredelilo pa se je tudi do očitkov tožnika o opustitvi varnostnih ukrepov in glede očitkov o neusposobljenosti za varno delo6. Zaključilo je, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja tožene stranke (oziroma njenega zavarovanca) oziroma da je toženi stranki uspelo dokazati, da ni kriva za nastanek škodnega dogodka. Pojasnilo je tudi, da tožeča stranka ni izkazala trditev, da je tožnik pri delu uporabljal lestev z dotrajanimi in neizpravnimi varovalnimi vrvmi, zato tudi njene navedbe, da naj bi delo na višini s takšno lestvijo predstavljalo delo s povečano stopnjo nevarnosti, niso utemeljene7. 8. Neutemeljeni so na več mestih v pritožbi izpostavljeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta absolutna bistvena kršitev je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti sodba nima. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus, kar je bistvena vsebina te postopkovne kršitve.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelil0 do po tožeči stranki (primarno) zatrjevani objektivni odškodninski odgovornosti. Tožeča stranka je, kot izpostavlja tudi v pritožbi, v trditveni podlagi zatrjevala, da A - lestev z zatrjevanimi dotrajanimi in „neizpravnimi“ varovalnimi vrvmi ter brez protizdrsne zaščite predstavlja nevarno stvar, delo na takšni lestvi pa nevarno dejavnost. Pravilno je pojasnilo, da trditve, da bi tožnik pri delu uporabljal takšno neustrezno lestev, niso bile izkazane, zato navedbe tožeče stranke, da naj bi delo s takšno lestvijo predstavljalo delo s povečano stopnjo nevarnosti, niso utemeljene. Delo na A – lestvi na višini 50 do 60 centimetrov od tal pa tudi po novejši sodni praksi samo po sebi ne predstavlja dela s povečano stopnjo nevarnosti in ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki predstavlja podlago za objektivno odškodninsko odgovornost na podlagi drugega odstavka 131. člena in določb 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v kolikor na to meri pritožba. To potrjuje tudi novejša sodna praksa8, ki upošteva, da je objektivna odgovornost le izjema od splošnega pravila in da ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, temveč le zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča posledice. Podlaga objektivne odgovornosti torej niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja oziroma opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi. Lestev, za katero ni dokazano, da ni bila ustrezna, ni nevarna stvar in delo tožnika, ki ga je opravljal na lestvi, v konkretnem primeru na višini 50 do 60 centimetrov od tal, tudi ni nevarna dejavnost. Zato v obravnavanem primeru ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kot bo še pojasnjeno, ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost9. 10. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno in dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno in tudi skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP vrednotilo tako izpovedbo tožnika, kot tudi izpovedi v dokaznem postopku zaslišanih prič, ki jih v tudi sicer obširni kritiki dokazne ocene in zaključkov sodišča pritožba posebej izpostavlja. Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zaslišan kot stranka ni potrdil tožbenih trditev o načinu nastanka škodnega dogodka, pri čemer je bilo tožbeno zatrjevano, da se je nenadoma strgala ena od (dveh) varovalnih vrvi, nameščena sredi lestve, zato je prišlo do močnega zanihanja in posledično zdrsa lestve in da ta tudi ni imela protizdrsne zaščite, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje in padel z lestve ter se poškodoval. Pritožba ima sicer prav, da od oškodovanca (tožnika) ni mogoče pričakovati, da bi si zapomnil vsako podrobnost škodnega dogodka, vendar v danem primeru ne gre le za nekonsistentnost v sami izpovedbi tožnika, ampak za neskladje med trditvami10 in izpovedjo tožnika. V obravnavani zadevi sam padec tožnika res ni bil sporen, sporno pa je bilo, ali je vzrok padca v neustrezni (″neizpravni″ in neprimerni) lestvi, kar je trdila tožeča stranka, čemur je tožena stranka nasprotovala. Poudariti je, da je sodišče prve stopnje tožnika neposredno zaslišalo, avtentičnost njegove izpovedbe pa potrjuje tudi prepis zvočnega posnetka naroka glavne obravnave z dne 14. 2. 2020.11 Pritožbeni očitki o zmotnem povzemanju, razumevanju in dokazni oceni tožnikove izpovedi, pri čemer pritožba ob tem ponuja svojo lastno dokazno oceno in lastno vrednotenje tožnikovih navedb in izpovedi, razlike, ki jih je sodišče izpostavilo, pa minimalizira kot nebistvene, so neutemeljeni.

11. Prepričljiv je tudi zaključek, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil trditev tožeče stranke, da toženkin zavarovanec kot tožnikov delodajalec naj ne bi zagotovil ustrezne in varne lestve oziroma da bi bila neustrezna in ″neizpravna″ lestev vzrok za padec tožnika, in da je torej toženi stranki uspelo dokazati, da je bila lestev, ki jo je tožnik uporabljal, ustrezna. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tako izpovedi v dokaznem postopku zaslišanih prič (sodelavcev tožnika), ki jih izpostavlja pritožba, kot tudi strokovno mnenje izvedenca iz varstva pri delu. Čeprav nobena od zaslišanih prič poteka škodnega dogodka ni videla, je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo njihove izpovedbe. Tako kot tožnik so bile tudi priče, ki jih izpostavlja pritožba, A. A., B. B., D. D. in tudi C. C. (ta dvakrat) neposredno zaslišane pred sodiščem.12 Izpoved priče C. C. je tudi ustrezno dokazno vrednotilo v povezavi s pisno izjavo pod prilogo B4 v spisu. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je s tem, ko je izjavo upoštevalo, kršilo določbo 226. člena ZPP in storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev določbe 226. člena ZPP je relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) in je na pritožbeni stopnji na podlagi 286.b člena ZPP upoštevna le ob izpolnjenem pogoju nekrivde, ki ga pritožnik v pritožbi ni navedel. Pred sodiščem prve stopnje tožnik namreč kršitve te določbe ni uveljavljal niti tega ne trdi, pa je to možnost imel glede na to, da je bila ta izjava obravnavana v dokaznem postopku, v pritožbi pa tudi ne pojasni razlogov, čemu to kršitev uveljavlja šele v pritožbi. Zato pritožbeni očitek o kršitvi te postopkovne določbe ni upošteven. Prav tako pa tudi zaradi upoštevanja te izjave ni podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izjavo na naroku v soglasju s strankami v upoštevanem delu prevedel sodnik, s tem sta se stranki strinjali, poleg tega pa je bila ta priča tudi neposredno ustno dvakrat zaslišana, tudi glede okoliščin zapisa te izjave. Zato ni pritrditi obširnim pritožbenim navedbam o nekonsistentnosti, nekredibilnosti in neverodostojnosti te priče, ki jo pritožba izpodbija predvsem z lastnim vrednotenjem pričanja in dvomi v verodostojnost pisne izjave.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 2. in 7. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP, kar neutemeljeno očita pritožba. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bila lestev ″izpravna″,13 sodišče prve stopnje pa ob dokaznem vrednotenju izpovedi tako tožnika kot zaslišanih prič ni preseglo bistvene vsebine trditev, kot skuša z v pritožbi predstavljeno kritiko dokazne ocene in z ob tem ponujeno svojo lastno dokazno oceno in zaključki predstaviti pritožba.

13. Utemeljeno in pravilno je upoštevalo tudi izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu, določenega v tem postopku, ki je najprej po sklepu sodišča z dne 3. 7. 2020, v katerem mu je bila začrtana naloga, izdelal pisno mnenje, nato pa je bil tudi ustno neposredno zaslišan na glavni obravnavi. Opredelilo se je do pripomb tožeče stranke glede po izvedencu pribavljenih in upoštevanih listin glede usposobljenosti tožnika in pojasnilo, da je v določbi 252. člena ZPP podlaga, da se lahko izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si izvedenec ustvaril mnenje. Listine, na katere se je oprl izvedenec, so priloga izvedenskega mnenja14 , pritožba pa kršitve 252. člena ZPP ne uveljavlja. Posledično zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvi 2. in 7. člena ZPP, ker je sodišče upoštevalo izvedensko mnenje tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitve, ki se nanašajo na usposobljenost tožnika za konkretno delo.

14. Za zaključek, da gre pri delu, ki ga je tožnik ob škodnem dogodku opravljal, za običajno delo električarja, ki ne zahteva nobenega strokovnega nadzora nad izvajanjem dela, je sodišče prve stopnje imelo oporo v izvedenskem mnenju, da pa je šlo za že izkušenega delavca, pa je imelo oporo v izpovedbi samega tožnika. Na podlagi izvedenskega mnenja je utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik opravljeno usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu, da je bil sposoben za opravljanje dela na višini, da je za opravljanje svojega dela prejel predpisano varovalno opremo, za zaključek, da vzrok padca ni bila tožnikova neusposobljenost glede opravljanja konkretnega dela, pa je poleg lastne presoje sodišča, da je šlo za enostavno delo, ki ga opravljajo tudi običajni ljudje v vsakdanjem življenju, imelo oporo tudi v izvedenskem mnenju.15 Tudi glede nepravilne obremenitve lestve (s spremembo težišča pri nagibu) s strani delavca kot vzroka za škodni dogodek, kot izhaja iz razlogov v točkah 15 in 22 obrazložitve, je imelo oporo v mnenju izvedenca16. 15. Ob obrazloženem se tako pritožbene navedbe pokažejo za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno utemeljeno zavrnilo tožnikov odškodninski tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Obrazložene stroškovne odločitve, ki glede potrebnosti pravdnih stroškov pravilno temelji na določbi 155. člena ZPP, glede povrnitve le-teh pa je na prvem odstavku 154. člena ZPP, pritožba vsebinsko ne izpodbija. Pritožbo tožnik v tem delu veže le na morebitni pritožbeni uspeh glede glavne stvari, s katero pa ob zgoraj že obrazloženem ni bil uspešen.

17. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora svoje stroške pritožbe kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj točke od 1 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj točke od 8 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj točke 16, 17-19, 21–22 obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj točko 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj npr. odločbe VSRS II Ips 394/2011, II Ips 101/2015, tudi npr. VSL II Cp 2007/2016 in še druge. 9 Odločba VS RS II Ips 348/1998, ki jo omenja pritožba, je bistveno starejšega datuma kot prej navedene in tudi glede na dejanske okoliščine primera ni primerljiva z obravnavano zadevo. 10 Kar je zatrjevala tožena stranka že v odgovoru na tožbo. 11 Primerjaj prepis zvočnega posnetka dela naroke glavne obravnave z dne 14. 2. 2020 (list. št. 60-68 v spisu). 12 Prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 14. 2. 2020, za pričo D. D. še zapisnik naroka glavne obravnave z dne 23. 9. 2022. 13 Primerjaj točko II odgovora na tožbo tožene stranke. 14 Primerjaj pisno mnenje izvedenca iz varstva pri delu in priloge C 2-8. 15 Primerjaj pisno mnenje izvedenca iz varstva pri delu z dne 17. 8. 2020, stran 8. 16 Primerjaj pisno mnenje izvedenca iz varstva pri delu z dne 17.8.2020, stran 9 in prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca na naroku za glavno obravnavo 26. 2. 2021.