Jedro

Gospodarski subjekt, ko se odloči, da opravljanje določene dejavnosti in s tem tudi pogodba zanj nima več smisla, mora upoštevati tudi upravičene interese nasprotne pogodbene stranke, odločitev pa skrben gospodarski subjekt tudi sprejme šele, ko ugotovi, da so prednosti njegovega ravnanja večje od posledic, ki jih mora nositi zaradi kršitve pogodbe. Vsekakor pa je dolžen pogodbena razmerja v takem primeru urediti in poskrbeti tudi za povračilo škode, če ta nastane zaradi prenehanja izpolnjevanja pogodbe.

Tožena stranka se ne more sklicevati na to, da naj bi zaradi odklanjanja rešitve s strani tožeče stranke odpadla podlaga za izvajanje pogodbe, s čimer očitno želi doseči učinke ničnosti pogodbe v smislu 4. odstavka 39. člena OZ. Če bi želela rešiti razmerje, v katerem ne bi prišlo do kršitve pogodbe z njene strani, bi to lahko reševala v okviru instituta spremenjenih okoliščin. Sicer mora za svoje ravnanje nositi pravne posledice, ki so v dolžnosti povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno (in vmesno) sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, I.) da je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička v posledici kršitve pogodbe, v delu, ko tožeča stranka uveljavlja plačilo 744.026,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, po podlagi utemeljen in II.) da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 2.966.725,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka se je pritožila zoper I. točko izreka te sodbe iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožeča stranka se je pritožila zoper II. točko izreka te sodbe iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj jo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke tudi v tem delu ugodi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pravni podlagi vtoževanih terjatev

8. Kot pravno podlago vtoževanih terjatev je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo 239. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odstavek 239. člena OZ). Če pa dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (2. odstavek 239. člena OZ).

9. Nadalje je pomemben še 1. odstavek 243. člena OZ, ki določa, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

10. Svoje razmerje pa sta pravdni stranki uredili v Pogodbi o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju pogodba), ki jo je v delih, ki so relevantni za odločitev, v svojo sodbo pravilno povzelo že sodišče prve stopnje, zato višje sodišče tega ne bo ponavljalo.

O pritožbi tožeče stranke

11. Glede na zgoraj navedeni 1. odstavek 243. člena OZ bi bila za primer kršitve pogodbe tožeča stranka upravičena le do povračila škode, ki bi bila enaka temu, česar tožeča stranka ni prejela zaradi prenehanja izvrševanja pogodbe (seveda zmanjšano za stroške, kar pa na tem mestu ni pomembno), pa bi prejela, v kolikor bi se pogodba izvršila tako, kot se glasi.

12. Tožeča stranka na podlagi pogodbe ni bila upravičena zahtevati udeležbe v lastništvu in rezultatih poslovanja družbe L d.o.o., temveč je imela le pravico do udeležbe v dobičku, ki ga je ustvarjal koncesionar (pravni prednik tožene stranke) v igralnem salonu N in ki bi ga še nadalje ustvarjal on ali njegov pravni naslednik, če bi pogodbo izpolnjeval še naprej. Zato je zaradi odsotnosti pravne podlage ta del zahtevka neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

13. Res je sodišče prve stopnje v tem delu uporabilo izraz „nesklepčnost tožbe“. Ta izraz se običajno uporablja le za fazo postopka ob predhodnem preizkusu tožbe, ne pa v fazi po opravi glavne obravnave, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem očitno sodišču prve stopnje ni bilo jasno, kaj naj bi bila relevantna pravna in dejanska podlaga temu delu zahtevka. V tem okviru je tožečo stranko na naroku z dne 16.12.2009 povprašalo o trditveni podlagi v zvezi s tem, saj vedno obstaja tudi možnost nepravilnega razumevanja navedb ali spregleda kake pomembne trditve. Na pojasnilo tožeče stranke pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti drugega kot to, da za ta del tožbenega zahtevka ni podlage. Tu ne gre za kakšne odpravljive pomanjkljivosti, ki bi jih bilo moč odpraviti v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP). V takem primeru sodišče prve stopnje tudi ni moglo storiti več, kot pa je. Nikakor pa ni bilo dolžno tožeči stranki že takoj povedati, da je tak zahtevek neutemeljen, saj to sodišče stori v izdani sodbi. Višje sodišče sicer glede na navedbe tožeče stranke verjame, da je bila tožeča stranka presenečena, ko je bil ta del zahtevka zavrnjen. Vendar pa to še ne pomeni sodbe presenečenja, ki ne bi bila dovoljena. Tako daleč namreč materialno procesno vodstvo ne seže. 14. Ob tem je na te pomanjkljivosti opozarjala tudi tožena stranka. V takem primeru pa sodišče ni dolžno še dodatno opozarjati tožeče stranke na te pomanjkljivosti. Materialno procesno vodstvo namreč služi preprečitvi, da bi bila v postopku kakšna pomembna vprašanja in dokazi spregledani. Ko na pomanjkljivosti opozori že nasprotna stranka, pa sodišče ni dolžno še dodatno opozarjati nanje, temveč zakon predpisuje dolžnost stranke navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi stranka izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Če stranka svoje dolžnosti ne izpolni, se nikakor ne more sklicevati na to, da je do tega prišlo zaradi kršitev sodišča. 15. Ker tako ni podlage za zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v II. točki izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta del zahtevka. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so relevantne za njegovo odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo II. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

16. Pravni prednik tožene stranke (Ž d.d.) je s tožečo stranko in L d.o.o. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju, v njej pa je sprejel določene dolžnosti, ki jih je povzelo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka je sprejela odločitev o pripojitvi družbe Ž d.d. in o prenehanju dejavnosti prirejanja posebnih iger na srečo. Taka odločitev je seveda v okviru svobodne gospodarske pobude, kar priznava tudi tožeča stranka. Pri tem pa je treba upoštevati tudi, da so pravice ene stranke omejene s pravicami nasprotne stranke, nihče pa ne sme s svojimi ravnanji drugemu povzročiti škode (primerjaj tudi 9. in 10. člen OZ). Zato je logično, da mora gospodarski subjekt, ko se odloči, da opravljanje določene dejavnosti in s tem tudi pogodba zanj nima več smisla, upoštevati tudi upravičene interese nasprotne pogodbene stranke, odločitev pa skrben gospodarski subjekt tudi sprejme šele, ko ugotovi, da so prednosti njegovega ravnanja večje od posledic, ki jih mora nositi zaradi kršitve pogodbe. Vsekakor pa je dolžen pogodbena razmerja v takem primeru urediti in poskrbeti tudi za povračilo škode, če ta nastane zaradi prenehanja izpolnjevanja pogodbe.

17. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo relevantna dejstva, ki izhajajo iz spisa Ministrstva za finance Republike Slovenije. Dejstvo, da se je pravni prednik tožene stranke zaradi odločitve tožene stranke o opustitvi igralniške dejavnosti odpovedal koncesiji, nenazadnje izhaja tudi iz navedb tožene stranke, ki sama priznava, da je sprejela tako odločitev. Koncesija pravnemu predniku tožene stranke ni bila odvzeta, ker bi upravni organ našel kak razlog, zaradi katerega bi moral odvzeti koncesijo. Odvzeta je bila zaradi odločitve pravnega prednika tožene stranke, in to še pred izvedbo pripojitve Ž d.d. k toženi stranki. Le to je tisto dejstvo, ki je za odločitev pomembno. Pri tem je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, da bo časovno obdobje, za katero se bo škoda ugotavljala, predmet nadaljnjega obravnavanja po pravnomočnosti vmesne sodbe (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Do poslovne odločitve in s tem do odpovedi koncesiji je prišlo pred potekom (prvega) triletnega obdobja iz pogodbe, zato je v tej fazi postopka pomembno le to, ali obstaja podlaga za odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbe, ne pa tudi to, kaj bi se zgodilo, če po poteku (prvega) triletnega obdobja pravni prednik tožene stranke oziroma tožena stranka ne bi zaprosila za podaljšanje koncesije. Zato se tudi višjemu sodišče zaenkrat o tem še ni treba opredeliti, saj o tem sodišče prve stopnje še ni sprejelo odločitve. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato v tej fazi postopka odveč. V tej fazi postopka tudi povsem zadostuje pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi v primeru, da tožena stranka ne bi kršila pogodbe, tožeča stranka še naprej prejemala dogovorjeni delež dobička.

18. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je razmerje s tožečo stranko skušala urediti, vendar do dogovora ni prišlo zaradi ravnanj tožeče stranke, ki ni bila pripravljena na ureditev razmerja. Nasprotno pa je tožeča stranka trdila, da takih poskusov ni bilo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da to ni pomembno, saj bi se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti razbremenila le pod predpostavko, da bi pravdni stranki nova razmerja izrecno uredili ali da bi se tožeča stranka takšnim zahtevkom izrecno odpovedala, zato ni pomembno, ali je bila tožeča stranka res pozvana k sodelovanju pri tem. Ob takem izhodišču sodišča prve stopnje, ko oceni, da je določeno dejstvo nepomembno, ni potrebe, da bi ocenjevalo dokaze, ki naj bi to dejstvo dokazovali, čeprav jih je izvedlo. Zaradi tega ravnanja ni prišlo do kršitve 8. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost odločitve sodišče prve stopnje (1. odstavek 339. člena ZPP).

19. Poskus dogovora pred prenehanjem izpolnjevanja pogodbe, ki ga zatrjuje tožena stranka, predstavlja poskus mirne ureditve razmerij, da tožeči stranki škoda sploh ne bi nastala. V poslovanju gospodarskih družb v primeru daljšega poslovnega razmerja lahko pride do sprememb. Zato je vsaki pogodbeni stranki treba priznati tudi upravičenje do zahteve za spremembo pogodbenega razmerja, nasprotna stranka pa ne more trdo vztrajati pri spoštovanju pogodbe, ki drugi stranki ne predstavlja več primernega cilja. Pri tem v obravnavani zadevi ni sporno, da se pravdni stranki nista dogovorili za drugačno ureditev razmerja, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi. Vendar pa tudi v primeru, da je tožeča stranka odklanjala drugačno ureditev razmerij, to še ne pomeni, da bi pogodba prenehala veljati zgolj zato. Za take primere je že v zakonu predvidena razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ki pa jo je mogoče zahtevati le s tožbo pred sodiščem (112. člen OZ). Tožena stranka se pri tem ne more sklicevati na to, da naj bi zaradi odklanjanja rešitve s strani tožeče stranke odpadla podlaga za izvajanje pogodbe, s čimer očitno želi doseči učinke ničnosti pogodbe v smislu 4. odstavka 39. člena OZ. Če bi želela rešiti razmerje, v katerem ne bi prišlo do kršitve pogodbe z njene strani, bi to lahko reševala v okviru instituta spremenjenih okoliščin. Dejstvo, da se je pripojitev bližala in je zato morala nekaj storiti, je te dolžnosti ne odvezuje. Ker pa se je tožena stranka oziroma pod njenim vplivom njena pravna prednica odločila, da to reši samovoljno, mora za svoje ravnanje nositi pravne posledice, ki so v dolžnosti povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe po prej navedenih določilih OZ.

20. Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da se tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za povrnitev škode, saj nova razmerja niso bila urejena, tožeča stranka pa se (tudi upoštevaje navedbe obeh pravdnih strank) ni odpovedala tem zahtevkom. S tem pa se izkaže, da res ni bilo potrebe po ocenjevanju dokazov v zvezi z dejstvom, ali je tožena stranka oziroma njen pravni prednik ponudil tožeči stranki drugačno ureditev razmerij. Če je morala tožena stranka oziroma njen pravni prednik odločitev sprejeti pod časovnim pritiskom zaradi bližajoče se pripojitve, so to razlogi na njeni strani, ki na obveznosti, nastale zaradi kršitve pogodbe, ne vplivajo.

21. Ker je tako tožena stranka kršila pogodbo, svojih interesov pa tudi ni uveljavila na pravno dopusten način, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v posledici kršitve pogodbe po podlagi utemeljen.

22. V tej fazi postopka so zadostne tudi trditve in predlagani dokazi tožeče stranke v zvezi z višino škode. V kolikor bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je potrebno te navedbe dopolniti in morda predlagati še dodatne dokaze, bo imelo možnost uporabe materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Do sedaj se z višino škode niti ni ukvarjalo, saj je utemeljeno razpravo najprej omejilo na ugotavljanje podlage zahtevka, kar je v takih primerih še posebej primerno.

23. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za njegovo odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je tako v I. točki izreka pravilna. Ker višje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

24. V skladu s 4. odstavkom 163. člena ZPP je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.