Jedro

Delavec je odškodninsko odgovoren zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in izdaje poslovne skrivnosti, če je v postopku dokazano, da je do škode prišlo zaradi ravnanja delavca, da je delavec za svoje ravnanje odgovoren in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo. V postopku pred sodiščem prve stopnje to ni bilo ugotovljeno. S tem, ko je toženec z informacijami o cenah in ugodnejših plačilnih pogojih seznanjal potencialne kupce, ni kršil poslovne skrivnosti, saj je to sodilo v okvir njegovega dela. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi toženec s temi podatki seznanil tudi konkurenčno podjetje. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in izdaje poslovne skrivnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec plačati znesek odškodnine v višini 9.704.846,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2003 dalje do plačila in ji povrniti njegove pravdne stroške v znesku 338.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni izdajal poslovne skrivnosti. To izhaja tako iz izjave toženca, kot tudi iz izpovedbe priče A. A., saj so toženca, ko so se sprejemale cene, poslali domov. Toženec je razpolagal z informacijami tudi o vseh morebitnih ugodnostih in plačilnih pogojih, to pa je predstavljalo odločilno prednost posameznih ponudnikov na trgu. Razlika je, če je toženec seznanjal s ceniki in plačilnimi pogoji potencialne kupce, oz. če je te podatke posredoval konkurenčni družbi. Ker je za te pogoje izvedela nepooblaščena oseba (konkurenčna družba I. d.o.o.), je toženec izdal poslovno skrivnost. Toženec je kršil konkurenčno prepoved, zato je tožeča stranka upravičena do vtoževane odškodnine. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko ni upoštevalo poslovne vizitke toženca, ki jo je tožeči stranki poslala ena od njenih strank. V času še veljavnega delovnega razmerja pri tožeči stranki je toženec delal neposredno za konkurenčno družbo. Sodišče prve stopnje je pretiran poudarek dalo izpovedbam prič, direktorjem kupcev, katerim je toženec ponujal produkte za svoj račun ali račun konkurenčne družbe. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kot so zaslišanje B. B., poizvedb pri DURS-u in NKBM itd.. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj zapisnik glavne obravnave ni pravi odraz dogajanja. Priča tožeče stranke ga. A. A. zapisnika glavne obravnave iz tega razloga niti ni hotela podpisati. Sodišče prve stopnje stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka dolžna povrniti tožencu in ki so po stališču tožeče stranke odmerjeni previsoko, ni obrazložilo. Zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da v primeru, da bo pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje, naj jo predodeli drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi ugotovitve, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi toženec izdal poslovno skrivnost oz. da bi kršil prepoved konkurence. Ker je ugotovilo, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti toženca za zatrjevano škodo tožeče stranke, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo že po temelju, zato se v ugotovitev pravilnosti višine vtoževane terjatve ni spuščalo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Na podlagi spisovne dokumentacije je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da ji je toženec odškodninsko odgovoren zaradi izdaje poslovne skrivnosti, kršitve prepovedi konkurence oz. nevestnega opravljanja dela, in da je z temi ravnanji toženca tožeči stranki nastala vtoževana škoda v znesku 9.704.846,00 SIT. Po trditvah tožeče stranke je to škodo sestavljala materialna škoda v smislu izgubljenega dobička v višini 3.704.846,00 SIT, poslovno moralna škoda v višini 3.000.000,00 SIT in škoda, ki je tožeči stranki nastala zaradi povečanja naporov vzpostavitve poslovnih odnosov s kupci, prav tako v višini 3.000.000,00 SIT.

Toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.5.2002 (A l) za nedoločen čas na delovnem mestu področnega prodajnega zastopnika za področje prireje mleka. Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da je toženec izdal poslovno skrivnost tako, da je nepooblaščeni tretji osebi, družbi I. d.o.o., posredoval informacijo o cenah izdelkov tožeče stranke in da naj bi v času, ko je bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki, prodajal tudi produkte za konkurenčno družbo I. d.o.o.. V zvezi s tem je bilo v postopku ugotovljeno, da je toženec opravljal delo prodajalca produktov tožeče stranke, v okviru katerih je tržil tudi program C., zato je moral kot prodajalec potencialne kupce obveščati o značilnostih produktov tožeče stranke, med katere je sodila tudi cena produktov oz. morebitni ugodnejši plačilni pogoji. Če je toženec svoje delo hotel opravljati, je moral potencialne kupce seznaniti z vsemi pogoji prodaje, zaradi česar mu tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da je s tem izdal poslovno skrivnost tožeče stranke. Iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi toženec s temi podatki seznanil konkurenčno firmo I. d.o.o. Dejstvo, da je v času po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki toženec pričel opravljati posle zastopanja za konkurenčno firmo I. d.o.o., z ozirom na preostale izvedene dokaze (zaslišanje prič, zaslišanje toženca, listinska dokumentacija, ki se nahaja v spisu) še ne pomeni, da je toženec v času delovnega razmerja pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved oz. da ni varoval poslovne skrivnosti. Delavec je odškodninsko odgovoren delodajalcu, če je v postopku dokazano, da je do škode prišlo zaradi ravnanja delavca, da je delavec za svoje ravnanje odgovoren in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo. V postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni bilo ugotovljenega. S tem, ko je toženec z informacijami o cenah in ugodnejših plačilnih pogojih seznanjal potencialne kupce, ni kršil poslovne skrivnosti, saj je to sodilo v okvir njegovega dela, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi toženec s temi podatki seznanil tudi konkurenčno podjetje.

Ob upoštevanju navedenega se pritožba tožeče stranke neutemeljeno sklicuje na to, da je toženec izdal poslovno skrivnost oz. da je kršil prepoved konkurence. Tožeča stranka poleg tega v postopku ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da bi zatrjevana škoda nastala zaradi nevestnega ravnanja toženca, kot je to navajala v tožbi.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze in na podlagi tako izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da toženec ni odškodninsko odgovoren tožeči stranki za zatrjevano škodo. V zvezi z opustitvijo dokaza po pribavi podatkov od DURS in NKBM pa je potrebno ugotoviti, da je toženec na podlagi predloga tožeče stranke dostavil zahtevane podatke iz NKBM, vendar pa iz pregleda prometa, ki ga je toženec prejel na transakcijski račun (B 9), ne izhaja, da bi toženec s strani konkurenčnega podjetja I. d.o.o. v obdobju, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, prejel kakršenkoli znesek. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da zapisnik o glavni obravnavi, ni bil sestavljen v skladu s potekom same obravnave. Tožeča stranka v pritožbi niti ne navaja, kateri zapisnik naroka za glavno obravnavo naj bi bil sporen. Z ozirom na to, da se v svojih pritožbenih navedbah sklicuje na zaslišanje priče A. A., pritožbeno sodišče zaključuje, da se ta pritožbena navedba nanaša na zapisnik glavne obravnave z dne 18.3.2004. Po vpogledu v navedeni zapisnik je potrebno ugotoviti, da je bila tega dne poleg toženca zaslišana priča A. A., D. ter priče E. E., F. F., G. G. in J. J. Na tej glavni obravnavi je bil navzoč pooblaščenec tožeče stranke. Iz vsebine zapisnika ni razvidno, da bi katerakoli od strank podala pripombe v zvezi s sestavo tega zapisnika, ta zapisnik pa sta podpisali obe stranki. Ker iz citiranega zapisnika ni razvidno, da bi katerakoli od strank ugovarjala zoper njegovo vsebino, je potrebno z ozirom na določbo 2. odst. 124. čl. ZPP zaključiti, da obsega vse bistvene podatke o vsebini naroka, kot jih določa 2. odst. 123. čl. ZPP. V zvezi s tem se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na to, da je vsebina tega zapisnika sporna zato, ker ga ni podpisala priča A. A., saj v skladu z določbo 1. odst. 126. čl. podpišejo zapisnik predsednik senata, zapisnikar, stranke oz. njihovi zakoniti zastopniki ali pooblaščenci (in tolmač, če je na naroku prisoten). Priča zapisnika ne podpisuje, razen, če se zasliši pred zaprošenim sodnikom ali predsednikom senata (2. odst. 126. čl. ZPP), vendar pa tak primer v tem individualnem delovnem sporu ni bil podan. Sporni zapisnik je bil sestavljen na naroku, ki ga je opravil razpravljajoči senat. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Te stroške je sodišče prve stopnje priznalo in odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. 1. RS, št. 67/2003), kar je razvidno iz stroškovnika toženca (B 11). Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.