Jedro

Promet blaga iz enega carinskega skladišča v drugega ni neobdavčljiv. Promet blaga, opravljen na slovenskem davčnem, območju je obdavčljiv, če z zakonom ni predvidena oprostitev plačila DDV. Pri tem ni relevantno, ali ima blago carinski status in ali je promet opravila tuja ali domača pravna ali fizična oseba, temveč dejstvo, da je oseba zavezana obračunu in plačilu DDV po določbah ZDDV.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad Ljubljana št. ... z dne 12. 8. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A št. ... z dne 27. 11. 2001, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo socialnih prispevkov iz in na plače s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, davek od osebnih prejemkov - bonitet ter zamudne obresti od premalo plačanega davka od osebnih prejemkov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I/1-11 izreka prvostopne odločbe) ter plačilo razlike DDV za davčna obdobja julij, avgust, oktober, november in december 2000 v višini 7.923.237,00 SIT (točka II/1-a izreka prvostopne odločbe), obračun in plačilo zamudnih obresti, obračunanih od premalo plačanih obveznosti pod točko II/1-a od prvega dne zamude do 2. 10. 2001 (točka II/1-b izreka prvostopne odločbe), obračun in plačilo pripadajočih zamudnih obresti od premalo plačanega DDV pod točkama II 1a in b od 3. 10. 2001 do dneva plačila (točka II/1-c izreka prvostopne odločbe), ugotovljen je bil presežek DDV v znesku 0,00 SIT za obdobje leta 2000 zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju DDV (točka II/2a izreka prvostopne odločbe). Ukrepi iz točk I/1-11 izreka prvostopne odločbe izhajajo iz ugotovitev prvostopnega organa, da sta zaposlena BB in CC službene avtomobile uporabljala tudi za zasebne namene in sta torej po določbi 1. alinee 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 36/99, v nadaljevanju ZDoh) zavezanca za davek od osebnih prejemkov. Po 5. točki 17. člena ZDoh se med boniteto uvršča tudi uporaba službenih avtomobilov za zasebne namene, ne glede na način, kako je delodajalec pridobil vozilo. Tožnik je za navedeni fizični osebi, ki sta v letu 2000 uporabljali službene avtomobili tudi za zasebne namene, kot izplačevalec osebnih prejemkov zavezan po določbi 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, dalje ZDavP), hkrati z obračunom osebnih prejemkov obračunati davek od osebnih prejemkov in ga plačati v šestih dneh po izplačilu le teh in najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih prejemkov. V zvezi z obračunavanjem davka na dodano vrednost pa je bilo po pregledu prejetih računov ugotovljeno, da je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV, saj DDV pri izračunu obveznosti za DDV ni bil upoštevan v skladu s 1., 5. in 7. odstavkom 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, v nadaljevanju ZDDV). Pri pregledu izdanih računov pa so bile ugotovljene nadaljnje nepravilnosti pri prodaji alkoholnih pijač iz enega carinskega skladišča v drugega in pri nabavi blaga za reklamne namene.

V zvezi z računi za prodajo alkoholnih pijač iz enega carinskega skladišča v drugega, je bilo v postopku ugotovljeno, da je predmet obdavčitve v okviru opravljanja dejavnosti tožnika promet blaga, opravljen med pritožnikom in med družbo DDD d.o.o., E. Promet blaga oziroma prenos lastninske pravice na blagu od tožnika na družbo DDD d.o.o. izhaja iz računov in ostale predložene dokumentacije, kot so predračuni, izdani FFF za blago, pripeljano v carinsko skladišče E, izdajnih listov za blago, iz katerih je razviden tožnik kot dobavitelj in kupec DDD d.o.o., nahajanja blaga ter blaga po nabavni ceni, katerega količina se ujema s količino iz računa ter iz enotne carinske listine (ECL), iz katere je razvidno, da je bil carinskemu organu priložen izdajni list, katerega številka se ujema s številko izdajnega lista za kupca DDD E. Iz ECL izhaja, da je pošiljatelj blaga tožnik, prejemnik pa DDD d.o.o., prevozna pot pa je bila opravljena na liniji A - G - E. Nadalje iz dokumentacije izhaja, da se je blago, preden je bilo na podlagi izdajnega lista, ki je bil izdan družbi DDD d.o.o., E, pripeljano v carinsko skladišče v E, nahajalo v carinskem skladišču v A z oznako ..., to je na območju Republike Slovenije. Iz tega izhaja, da blago, ki ga je FFF iz države H plačal na podlagi s strani tožnika izstavljenih predračunov, ni bilo izneseno iz Republike Slovenije oziroma ni zapustilo slovenskega davčnega oziroma carinskega območja, zato le to ni bilo predmet oprostitve plačila DDV v smislu določbe 31. člena ZDDV, ki določa oprostitve DDV pri izvozu blaga ter mednarodnem prevozu. Dokazila, da bi bilo blago izvoženo po določbi 59. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 28/01, v nadaljevanju Pravilnik) niso bila predložena. Blago prav tako ni predmet oprostitev plačila DDV v skladu z določbo 26. in 27. člena ZDDV. Blago je bilo po naročilu tuje družbe FFF iz države H s strani tožnika pripeljano v carinsko skladišče DDD d.o.o., E, kar je razvidno iz izdajnih listov ter iz ECL. S prehodom blaga iz enega carinskega skladišča v drugo je bil opravljen promet blaga, s tem pa je bila prenesena tudi lastninska pravica na blagu. Po mnenju tožene stranke je bil tako opravljen obdavčljiv promet blaga med dvema družbama in iz računov kot tudi ostalih dokumentov izhaja, da je tožnik v prometu blaga družbi DDD d.o.o. zaračunal blago, ki je potovalo iz enega carinskega skladišča v drugo na ozemlju Republike Slovenije (3. člen in 1. odstavek 4. člena ZDDV). Po 1. točki 1. odstavka 15. člena ZDDV se za kraj, kjer je bil opravljen promet blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje oziroma prevoz blaga. DDV v tem prometu blaga se obračuna takrat, ko je blago dobavljeno oziroma ko so storitve opravljene (1. odstavek 19. člena ZDDV). Tožnik niti ne zanika, da je družbi DDD izstavil račune. Na podlagi sklenjenega pravnega posla je FFF pridobil lastninsko pravico na blagu. Po 1. odstavku 34. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80, 20/80 in 36/90, v nadaljevanju ZTLR) se lastninska pravica na premični stvari na podlagi pravnega posla pridobi z izročitvijo v posest pridobitelja. Izročitev premične stvari se šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s to stvarjo. Tožnik drugačnega dejanskega stanja oziroma pravnega posla ne pojasnjuje oziroma za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja ni predložil dokumentacije. Tožnik je zavezanec za obračun in plačilo blaga, ki ga je opravil v prometu blaga po 1. točki 3. člena ZDDV na območju Republike Slovenije, kar je v pristojnosti in predmet ugotavljanja in odločanja davčnega organa. Zato ne gre za poseganje v pristojnost drugega davčnega oziroma carinskega organa iste stopnje. Določbe 2. odstavka 1. člena ZDavP, ki določa, kdaj carinski organ odloča o davkih in pravicah strank v postopku, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožena stranka še doda, da se pojasnila tožnika o poteku poslov, to je ponudbi tožnika z dne 26. 1. 1999, prejemu ponudbe in naročilu FFF z instrukcijo za odpremo z dne 29. 1. 1999, predračunom tožnika - FFF, 3. 2. 1999, potrdilo o plačilo po predračunu - FFF, 3. 2. 1999, potrdilo o dobavi - tožnik, 10. 2. 1999 nanašajo na leto 1999, ki pa ni predmet inšpekcijskega postopka.

Tožnik je nabavljal dobrine, ki jih je uporabil v reklamne oziroma sponzorske namene. Ker gre za uporabo blaga za poslovne namene, davčni zavezanec ima pravico do odbitka vstopnega DDV in hkrati pomeni obveznost obračuna izstopnega DDV v skladu s 4. in 5. členom ZDDV. Davčna osnova je po določbi 3. odstavka 21. člena ZDDV enaka tržni vrednosti blaga v času in kraju opravljenega prometa. Prvostopni organ je kot tržno vrednost upošteval nabavno vrednost blaga in ugotovil, da tožnik o darilih manjše vrednosti, ki imajo reklamni namen (majice, kape) ni vodil posebne evidence. V zapisniku so v razpredelnici na strani 49 in 50 opisane ugotovitve v zvezi z reklamiranjem, prav tako pa so ugotovitve iz zapisnika povzete v odločbi na strani 29 in 30. Prvostopni organ je preveril predložene dokaze o nagradni igri K... in promocijski material v obliki majic in kap K... in o nagradni igri I... ter promocijska poročila, iz katerih izhaja, v katerih lokalih je potekala promocijska akcija in kakšna je količina porabljenega promocijskega materiala. Prvostopni organ je pripombam ugodil in je glede na predložene dokaze upošteval, da so izpolnjeni pogoji opredeljeni v 2. odstavku 5. člena ZDDV, ki določa, da se za promet blaga, opravljenega za plačilo ne šteje dajanje daril manjše vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti tožnika in je ugotovil, da zato v teh primerih ni prišlo do prometa blaga, opravljenega za plačilo, kot je to ugotovil z zapisnikom. Za ostali promocijski material, ki je naveden v tabelah prvostopnega organa, pa so ugotovitve ostale nespremenjene. Mogoče je tudi preveriti, v kakšnem obsegu so bile pripombe upoštevane (informacijski in obračunski del obrazcev DDV za april 2000 ter od avgusta do decembra leta 2000), in sicer z vpogledom v razpredelnico na strani 32 odločbe prvostopnega organa. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi, glede na to, da se tožnik sklicuje na pripombe, povzela razpredelnico, iz katere je razvidno (in je zato mogoče preveriti), da je bil pri izračunu obveznosti ugovor upoštevan v delu, ki se nanaša na reklamni material. Tožena stranka odgovori tudi na pritožbeno navedbo, da ni jasno, za kateri promocijski material so bili izpolnjeni pogoji za oprostitev po 2. odstavku 5. člena ZDDV in se pri tem sklicuje na dopis prvostopnega organa z dne 5. 8. 2002, v katerem je predložena razpredelnica, v kateri se navaja primeroma račune, ki so bili upoštevani in so izpisani s poudarjenim tiskom (razpredelnico povzame tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe). Tožena stranka sklepno potrdi odločbo prve stopnje kot pravilno in se v zvezi z ostalimi ugotovitvami v postopku sklicuje na razloge iz te odločbe.

Tožeča stranka vlaga najprej tožbo zaradi molka organa iz vseh tožbenih ugovorov, ki jo kasneje razširi tudi na novo izdani akt. Uvodoma tožeča stranka ugotavlja, da načelo materialne resnice ni bilo spoštovano, saj tožena stranka pri svojem delu ni bila objektivna, kajti namesto da bi pravilno in popolno ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno odločitev, je odločitev sprejemala in utemeljevala na podlagi nepopolno izkazanih dejstev ter na podlagi subjektivnih tolmačenj davčne zakonodaje, to je določb ZDDV. Tožeča stranka se v zvezi z izvajanjem carinskega postopka pod šifro 3171 - ponoven izvoz v carinsko skladišče ne strinja s stališčem tožene stranke in zato ponovno navaja, kako je potekal promet blaga: družba FFF iz H je od tožeče stranke kupovala blago, ki je bilo v carinskem skladišču (obstoj poslovnega razmerja izhaja iz dokumentacije, ki je bila toženi stranki na razpolago, to je ponudbe tožeče stranke, naročilnice, predračuna in računa za vsak posamični primer). Družba FFF je kupljeno blago prodajala naprej družbi DDD d.o.o. ali pa morebiti drugim fizičnim ali pravnim osebam. V zvezi z navedenim tožeča stranka nima dokazil o vseh prodajah med navedenima pravnima osebama, čeprav ima po naključju v svoji posesti enega od računov, ki ga je sicer družba FFF očitno izstavila družbi DDD d.o.o. (račun z dne 26. 10. 1999). Tožeča stranka meni, da v obravnavanem postopku niti ni relevantno, kaj je družba FFF z zadevnim blagom delala oziroma komu ga je prodajala, temveč je ključno, da je tuja družba FFF kupila blago v carinskem skladišču. Tožeča stranka je nato blago, ki ga je kupila družba DDD d.o.o. po naročilu družbe FFF dostavila v carinsko skladišče družbe DDD d.o.o. Vsa ta dejstva so nesporna in jih je tožeča stranka podprla tudi z listinskimi dokazi, tako v inšpekcijskem postopku, kot v pripombah na zapisnik. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da dokumentacije za leto 1999, ki je bila predložena davčnemu organu, ni mogoče upoštevati, ker je bilo inšpicirano obračunsko obdobje leta 2000, saj meni, da nosi tožeča stranka kot davčni zavezanec po določbi 15. člena ZDavP dokazno breme samo za svoje trditve, ni pa zavezana namesto tožene stranke ugotavljati in dokazovati dejanskega stanja, medtem ko mora tožena stranka resnično dejansko stanje po uradni dolžnosti ugotoviti v popolnosti, tako da ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Glede na povedano bi morala tožena stranka upoštevati tudi določbe ZTLR, saj se po določbi 34. člena ZTLR na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo v posest pridobitelja, pri čemer se, skladno z določbo 2. odstavka 34. člena ZTLR šteje izročitev za opravljeno tudi z izročitvijo listine na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s to stvarjo (ni torej vedno potrebna izročitev stvari v posest zaradi uresničitve prenosa lastninske pravice, kot zakon zmotno tolmači tožena stranka). Če pa pusti pridobitelj lastninske pravice na premični stvari to stvar še naprej v posesti prenosnika iz kakšnega drugega razloga, kot se je to zgodilo tudi v vseh konkretno obravnavanih primerih, pridobi na njej lastninsko pravico v trenutku, ko sklene z lastnikom stvari pravni posel, na podlagi katerega se pridobi lastninska pravica (določbe 4. odstavka 34. člena ZTLR). V vseh obravnavanih primerih je družba FFF pridobila lastninsko pravico na blagu v trenutku, ko je sprejela ponudbo tožeče stranke za nakup blaga, saj je v smislu prejemne teorije, ki velja po našem obligacijskem pravu, pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik (v konkretnem primeru tožeča stranka) prejme od druge stranke (v konkretnem primeru družbe FFF) izjavo, da ponudbo sprejema (31. člena ZOR). Jasno je torej, da v obravnavanih primerih ni šlo za prenos lastninske pravice na blagu s tožeče stranke na družbo DDD d.o.o., ampak za prenos lastninske pravice s tožeče stranke na družbo FFF, ki ni domača pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, in da je bilo blago namenjeno za izvoz, zaradi česar DDV v skladu z veljavnim ZDDV ni mogel biti obračunan in tudi ne biti plačan s strani tožeče stranke. Nerelevantna je okoliščina, da družba FFF zadevnega blaga ni prevzela v neposredno posest, ampak je zgolj dala tožeči stranki navodilo, da zadevno blago dostavi v carinsko skladišče družbe DDD, ki ji je blago prodala. Tožeča stranka še opozarja, da so razlogi tožene stranke o odločilnih dejstvih nejasni in sami s sabo v nasprotju, saj med drugim tudi navaja, da naj ne bi držala trditev tožeče stranke, da je bilo blago iz carinskega skladišča namenjeno za izvoz, saj naj bi bilo po mnenju tožeče stranke to blago namenjeno izključno prodaji na domačem trgu. Istočasno pa tožena stranka v isti odločbi na 28 strani navaja, da je bila ta vrsta blaga (K...) namenjena prodaji lastnikom prosto carinskih prodajaln, prodaji na domačem trgu in prodaji na tuje trge na območje držav L in M. Tožeča stranka se ne strinja z razlago tožene stranke, ki se nanaša na 1. odstavek 4. člena ZDDV, in meni, da gre pri prenosu lastninske pravice za to, da prodajalec lastninsko pravico ob prodaji (oblika prenosa lastninske pravice) izgubi, kupec pa lastninsko pravico pridobi. Ker torej zakonodajalec v določbi 1. odstavka 4. člena ZDDV govori o prenosu lastninske pravice kot podlage za obdavčitev prometa, misli na izgubo lastninske pravice na eni strani in na pridobitev lastninske pravice na drugi strani. Zato po mnenju tožeče stranke iz vsebine izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana izključno z namenom odmere davka za vsako ceno. Dodaja še, da je pravilnost neobračuna DDV potrdil tudi carinski organ, ki je na ECL sam označil, da blago ni podvrženo plačilu DDV. Tožena stranka ne more posegati v pristojnost drugega davčnega organa istega ranga in torej iz tega razloga ne more odločiti drugače, kot je pred njo na svojem pravnem področju odločil pristojni davčni organ. V zvezi z nabavo reklamnega materiala pa tožeča stranka ponavlja, da ne more ugotoviti, v katerem delu oziroma v kolikšnem obsegu je bilo pripombah ugodeno. V izpodbijani odločbi tožena stranka nikjer ne navaja, na kateri promocijski material (oziroma v kakšni količini oziroma vrednosti) so bili po njenem mnenju izpolnjeni pogoji, opredeljeni v 2. odstavku 5. člena ZDDV. Po mnenju tožeče stranke je očitno, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju sami s seboj in da ima izpodbijana odločba v tem delu toliko bistvenih pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti in jo je zato treba odpraviti. Dodaja še, da obveznost obračuna izstopnega davka za reklamno blago, navedeno v tabeli na straneh 29 in 30 izpodbijane odločbe, v skladu s 4. in 5. členom ZDDV, kot to pravno zmotno navaja tožena stranka, v nobenem primeru nikakor ni mogla nastati. Iz določb 5. člena ZDDV namreč jasno izhaja, da se za promet blaga, opravljen za plačilo, ne šteje dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, katerih vrednost posameznega darila ne presega 2.000,00 SIT. Blago v okviru reklamnih akcij oziroma promocij, ki se daje različnim osebam le občasno, pri čemer vrednost posameznega podarjenega blaga ne preseže vrednosti 2.000,00 SIT, je dejstvo. Zato so po mnenju tožeče stranke izpolnjeni vsi zakonski pogoji za to, da se brezplačna podelitev reklamnega blaga opredeli kot neobdavčljiv promet. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da izvede dokaze in da za potrebe izvedbe dokazov in ugotovitve materialne resnice razpiše glavno obravnavo, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo v delih, ki so s tožbo izpodbijani in samo odloči o stvari, podrejeno pa, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 11. 7. 2002. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sta sporni dve vprašanji, ki sta vplivali na naloženo obveznost plačila DDV, to je prenos alkoholnih pijač iz enega v drugo carinsko središče in uporaba izdelkov v reklamne namene.

Glede poslov v zvezi z alkoholnimi pijačami sodišče ugotavlja, da sam promet blaga iz enega carinskega skladišča v drugega ni neobdavčljiv. Promet blaga opravljen na slovenskem davčnem območju je obdavčljiv, če z zakonom ni predvidena oprostitev plačila DDV. Pri tem ni relevantno, ali ima blago carinski status in ali je promet opravila tuja ali domača pravna ali fizična oseba, temveč dejstvo, da je oseba zavezana obračunu in plačilu DDV po določbah ZDDV. Pri obravnavanem poslu je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila alkoholna pijača iz enega carinskega skladišča v A prepeljana v drugo carinsko skladišče v E. Iz listinske dokumentacije, ki jo je davčni organ pridobil v postopku inšpekcije za sporno blago, je razvidno, da je bila alkoholna pijača prodana tuji pravni osebi FFF iz H, kar je razvidno iz predračunov, ki jih je tožeča stranka izdajala navedeni tuji pravni osebi. Istočasno je davčni organ pridobil tudi račune, ki jih je izdajala tožeča stranka domači pravni osebi DDD d.o.o. iz E za enako količino alkoholnih pijač in v enakih vrednostih, pridobljeni pa so tudi carinski dokumenti, ki dokazujejo prenos blaga iz enega carinskega skladišča v drugo. Po določbi 1. odstavka 19. člena ZDDV se DDV obračuna takrat, ko je blago dobavljeno oziroma takrat, ko so storitve opravljene. Davčna obveznost za obračun DDV nastane tudi v primeru predplačila (4. odstavek 19. člena ZDDV), kar bi torej lahko v obravnavanem primeru pomenilo, da je davčna obveznost nastala že z dnem izdaje predračunov. Tožeča stranka v postopku zatrjuje, da je blago prodala tuji pravni osebi in da je bilo blago namenjeno izvozu ter iz tega razloga ni zavezana obračunu DDV (31. člen ZDDV). Vendar pa tudi po presoji sodišča iz upravnih spisov niso razvidni podatki oziroma listine, ki bi izvoz tega blaga dokazovali. Katere so te listine, pa določa 59. člen Pravilnika. Sodišče sodi, da v obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, da bi lahko prišli do takšnega sklepa, ki ga navajata davčna organa, to je, da je bilo sporno blago prodano družbi DDD d.o.o. Tožnik namreč zatrjuje, da je bilo blago prodano tuji pravni osebi FFF, kar dokazuje s potekom posla (in prilaga listine, ki se sicer res nanašajo na drugo obračunsko obdobje). Vendar pa je tudi za obravnavano obračunsko obdobje bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka najprej izdala predračun pravni osebi FFF in šele potem druži DDD d.o.o. Manjka torej dejanska ugotovitev, komu je bila alkoholna pijača s strani tožeče stranke dejansko prodana oziroma kako je potekal promet blaga. Tudi če je bila prodana tuji pravni osebi FFF, gre za obdavčljiv promet, kolikor seveda niso izpolnjeni pogoji iz 31. člena ZDDV. Iz postopka tudi ni jasno, ali je domača pravna oseba DDD d.o.o., kateri je tožeča stranka prav tako izdajala račune in ki je navedena kot prejemnik na carinskih dokumentih, navedeno blago tudi dejansko plačala tožeči stranki, kar bi bilo mogoče ugotoviti pri navzkrižni kontroli. Glede na povedano je po presoji sodišča v tem delu dejansko stanje toliko nepopolno ugotovljeno, da ni podlage za zaključek (zmotna presoja dokazov), da je bilo sporno blago prodano s strani tožeče stranke domači pravni osebi DDD d.o.o., E, in je zato izpodbijana odločba in pred njo odločba prvostopnega davčnega organa nezakonita. Kolikor bo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je tožnik alkoholno pijačo dejansko prodal že navedeni tuji pravni osebi po predračunih in da to blago ni bilo izvoženo v tujino, potem gre tudi v tem primeru, po presoji sodišča, za obdavčljiv promet. V zvezi s proizvodi za reklamne in sponzorske namene pa ima tožeča stranka prav, ko trdi, da tako izpodbijane odločbe kot odločbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Oba davčna organa sicer navajata, da sta deloma ugodila pripombam tožeče stranke in upoštevala del tega prometa kot promet za poslovne namene po 2. odstavku 5. člena ZDDV, vendar pa iz razlogov odločitve prvostopnega organa in tožene stranke ni razvidno, v katerem delu je bilo tožniku ugodeno, predvsem pa ni razvidno, v katerem delu tožniku ni bilo ugodeno in kateri so razlogi, ki so oba davčna organa pripeljali do te odločitve. V tem delu je tožena stranka kršila določbe postopka (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur.l. RS št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP), zato je izpodbijana odločba tudi v tem delu nezakonita.

Sodišče je glede na povedano tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je po uradni dolžnosti presodilo izpodbijano odločbo tudi v delu, v katerem je tožnik ne izpodbija in ugotovilo, da je odločitev tožene stranke v ostalem delu pravilna in na zakonu utemeljena, razen obračuna zamudnih obresti (glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004).

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.