Jedro

Za isto upravno zadevo v smislu določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP gre takrat, ko teče postopek oziroma organ odloča o isti pravici, obveznosti ali pravni koristi (istem zahtevku, kadar postopek ne teče po uradni dolžnosti) istega subjekta. Identičnost razlogov v predlogih različnih vlagateljev, da se isti upravni akt izreče za ničnega, ne more biti razlog za zavrženje kasneje vloženega predloga iz razloga po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote A., št. ... z dne 25. 5. 2007 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. 2. Toženka je tožniku dolžna povrniti 80 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog, da se za ničnega izrečeta odločba št. ... z dne 23. 1. 2004 (inšpekcijska odločba) in sklep (o dovolitvi izvršbe) z isto številko z dne 10. 11. 2004. V obrazložitvi ugotavlja, da je že inšpekcijska zavezanka A.A.A. d.o.o. 29. 8. 2006 vložila predlog za izrek inšpekcijske odločbe z dne 23. 1. 2004 za nično. O njenem predlogu je bilo odločeno s sklepom z dne 29. 9. 2006, pritožba je bila z odločbo z dne 21. 3. 2007 zavrnjena ter nato 10. 5. 2007 vložena tožba na Upravno sodišče RS. Glede na to je upravni organ tožnikov predlog z dne 15. 5. 2007 zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj o predlogu za ničnost odločbe že teče postopek. Iz istih razlogov je toženka zavrgla tudi tožnikov predlog za izrek ničnosti sklepa z dne 10. 11. 2004. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da je pravilna ugotovitev, da v zvezi s podanim predlogom za izrek ničnosti odločbe in sklepa že teče postopek ter da ni nikjer predpisano, da je mogoče zahtevo zavreči le, kadar jo poda ista oseba. Prav tako ne drži, da bi tožnik v svojem predlogu navajal nova dejstva, saj smiselno navaja iste razloge kot A.A.A. d.o.o., njegov zahtevek pa se opira na isto dejansko stanje in pravno podlago. Poudarja tudi, da je bil tožnik seznanjen s potekom postopka za ugotavljanje ničnosti odločbe z dne 23. 1. 2004 in sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 10. 11. 2004, saj so mu bili kot stranskemu udeležencu v inšpekcijskem postopku vročeni dokumenti.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi bilo glede na določbo 129. člena ZUP dovoljeno zavrženje zahteve le v primeru, če bi to zahtevo, o kateri je bilo že odločeno, vložila ista stranka. Po njegovem mnenju mora biti podana ne le objektivna ampak tudi subjektivna identiteta. Ker tožnik še nikoli prej ni vložil predloga za izrek ničnosti, navajal pa je tudi nova dejstva, predvsem višino kazni, ki je odvisna od subjekta, ki je stranka v postopku, odločitev upravnega organa ni pravilna in pomeni kršitev pravil postopka. Predlaga, da sodišče upravna akta obeh stopenj odpravi ter da odločbo z dne 23. 1. 2004 in sklep z dne 10. 11. 2004 izreče za nično. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik, ki je v inšpekcijskem postopku zoper inšpekcijsko zavezanko A.A.A. d.o.o. sodeloval kot stranski udeleženec, vložil predlog za izrek ničnosti zgoraj navedene inšpekcijske odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe. Pred tem je predlog za izrek ničnosti istih upravnih aktov vložila tudi inšpekcijska zavezanka. O njenem predlogu v času vložitve tožnikovega predloga še ni bilo pravnomočno odločeno, kar je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa in katerim tožnik ne ugovarja.

V obravnavani zadevi je bila kot pravna podlaga za zavrženje tožnikove zahteve uporabljena določba 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), ki določa, da se zahteva s sklepom zavrže med drugim tudi takrat, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Glede na tožbene ugovore je zato v zadevi bistveno odgovoriti na vprašanje, ali pojem "ista upravna zadeva" predpostavlja ne le odločanje o istem zahtevku (z enako dejansko in pravno podlago), ampak tudi identičnost vlagatelja takega zahtevka.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oz. druge stranke na področju upravnega prava. Glede na tako definicijo je po mnenju sodišča mogoče govoriti o isti upravni zadevi takrat, ko teče postopek oz. organ odloča o isti pravici, obveznosti ali pravni koristi (istem zahtevku, kadar postopek ne teče po uradni dolžnosti) istega subjekta.

Poleg tega se na ničnost lahko sklicuje vsakdo, zato je upravni organ dolžan odločiti o vsakem predlogu upravičenih vlagateljev (1. odstavek 280. člena ZUP) oz. kadar ne gre zanje, tak predlog šteti kot pobudo za ugotovitev ničnosti odločbe po uradni dolžnosti. Upravni organ mora zato o takih predlogih odločiti po vsebini, razen v primeru, ko predlog v zvezi z istim upravnim aktom ponovno vlaga isti predlagatelj iz istih razlogov, ko gre torej lahko za situacijo iz 4. točke 129. člena ZUP. Zgolj identičnost razlogov, uperjenih zoper isti upravni akt, zato samo po sebi ne more biti razlog za zavrženje.

Ker predloga za ugotovitev ničnosti omenjene odločbe in sklepa v obravnavani zadevi ni vložil isti predlagatelj, ne gre za isto upravno zadevo v smislu določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Glede na navedeno je sodišče izpodbijani sklep odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, da o predlogu odloči po vsebini. Ker je predmet tega upravnega spora presoja zakonitosti procesnega sklepa o zavrženju tožnikovega predloga, je sodišče zato presojalo le, ali so bili izpolnjeni pogoji za njegovo zavrženje ne pa tudi, ali so podani pogoji za ničnost odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe, kar bo, kot rečeno, predmet ponovljenega upravnega postopka.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR (1. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik.