Jedro

Razlogi, navedeni v 3. točki 39. člena ZKP, zaradi katerih sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, temeljijo na posebnem pravnem razmerju, nastalem na podlagi pogodbe ali odločbe oblastvenega organa med sodnikom in v citirani določbi naštetimi osebami in zgolj neko dejansko razmerje med sodnikom in temi osebami ni razlog za izločitev sodnika po tej točki.

Izrek

Zahteva obsojenega N.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati stroške postopka.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je N.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 1 mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati povprečnino v znesku 500 EUR. Oškodovanko je sodišče s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenec je dolžan plačati 650 EUR povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitve 3. točke 39. člena ZKP ter zaradi kršitve 41. in 61. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Navaja, da mu kljub njegovi zahtevi ni bilo omogočeno, da bi v sodnem postopku uporabljal svoj jezik. Določba 3. točke 39. člena ZKP naj bi bila kršena, ker naj bi bila razpravljajoča sodnica z domnevno oškodovanko v razmerju oskrbovanca, saj naj bi bila njena pacientka v Zdravstvenem domu K. Sodnica naj bi med postopkom na obsojenčev odgovor, da je Bošnjak, v zapisnik zapisala, da je Musliman. S tem naj bi mu bili kršeni ustavni pravici do izražanja narodne pripadnosti (61. člen URS) in do svobodnega izpovedovanja vere (41. člen URS).

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec H.J., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Obsojenec je bil opozorjen na pravico do sodnega tolmača, pri čemer je izjavil, da razume slovenski jezik in se tej pravici odpoveduje. Uveljavljanje kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je možno samo, če obsojenec nanjo ni mogel opozoriti med glavno obravnavo. V zvezi z uveljavljanimi kršitvami ustavnih pravic pa vrhovni državni tožilec navaja, da pravno varstvo teh kršitev ni stvar tega postopka in ne more biti predmet obravnavanega izrednega pravnega sredstva.

4. Pisni odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 5.8.2008. Navaja, da je res zapisnik podpisal in s sodnico ni polemiziral o svoji narodnostni in verski pripadnosti, vendar zgolj zato, ker mu je tako svetoval zagovornik. Pojem oskrbnika in oskrbovanca po njegovem mnenju ni mogoče zreducirati le na pojem iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sicer pa je za ta odnos med sodnico in oškodovanko izvedel kasneje in ni mogel tega uveljavljati med glavno obravnavo.

B.

5. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Ta kršitev v konkretnem primeru ni podana, saj kljub drugačni trditvi vložnika iz spisa ne izhaja, da bi obsojenec med postopkom izrecno zahteval, da uporablja svoj jezik in da v svojem jeziku spremlja potek obravnave. Sodišče je obdolženca na glavni obravnavi 26.5.2005 (zapisnik na list. št. 27) v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZKP poučilo o pravici do prevajanja, nakar je obdolženec izjavil, da razume slovenski jezik in se odpoveduje tej pravici. Na glavni obravnavi 17.8.2007, ki se je zaradi poteka časa začela znova, sodišče obdolžencu sicer res ni ponovilo navedenega pouka o pravici do uporabe svojega jezika, s čimer je ravnalo v nasprotju z 8. členom ZKP. Vendar to v ničemer ni vplivalo na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), saj je obdolženec ves čas postopka na prvi stopnji aktivno spremljal potek glavne obravnave in sodeloval ne le s podajanjem zagovora v slovenskem jeziku, temveč je pričam tudi postavljal vprašanja in podajal pripombe na izvedene dokaze.

6. V skladu z določbo 3. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca. Navedeni razlogi temeljijo na posebnem pravnem razmerju, nastalem na podlagi pogodbe ali odločbe oblastvenega organa med sodnikom in v citirani določbi naštetimi osebami. Zgolj neko dejansko razmerje med sodnikom in temi osebami, kot je razmerje med pacientko določenega zdravstvenega doma in tam zaposleno medicinsko sestro, obstoj katerega v konkretnem primeru zatrjuje vložnik, ni razlog za izločitev sodnika po tej točki 39. člena ZKP (prim. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 94). Razmerje med sodnico in oškodovanko, ki ga zgolj posplošeno zatrjuje vložnik in ni z ničemer izkazano, bi kvečjemu lahko pomenilo izključitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, česar pa vložnik ne uveljavlja. Stranka mora zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP). Obsojenec med postopkom ni zahteval izločitve sodnice. Tudi v pritožbi se obsojenčev zagovornik ni skliceval na kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (člen 384. ZKP), zato je vložnik z zahtevo po izločitvi sodnice iz razloga po 3. točki 39. člena ZKP prekludiran in je ne more uspešno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Tako kot vsi državni organi so tudi sodišča v razmerju do udeležencev sodnih postopkov dolžna spoštovati vse posameznikove z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine, med njimi seveda tudi pravici iz 41. in 61. člena URS. Vendar kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni predmet postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskih zadevah. Razlogi, iz katerih se lahko vloži to izredno pravno sredstvo, so določeni v prvem odstavku 420. člena ZKP. V povezavi z določbo drugega odstavka 371. člena ZKP je s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče uveljavljati le morebitne kršitve pravic obrambe, ne pa tudi kršitve ostalih ustavnih pravic, ki s predmetom kazenskega postopka nimajo nobene povezave. Ne glede na navedeno je tudi za vložnikova navajanja v zvezi s kršitvami 41. in 61. člena URS ugotoviti, da gre za posplošena zatrjevanja vložnika, ki niso izkazana s podatki spisa niti kako drugače in njihove utemeljenosti že zato ni mogoče presojati.

8. Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenega N.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer sodno takso (6. točka 92. člena ZKP).