Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v tožničinem primeru navedeni zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan glede prve pogodbe, ni pa bil podan v začetnem obdobju, na katerega se je nanašala druga pogodba o zaposlitvi za določen čas, ker v tem času tožnica ni nadomeščala odsotne delavke, saj je opravljala dela in naloge na vsebinsko drugih področjih kot začasno odsotna delavka. Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila tako sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Zato je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je Pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 2. 2012 za delovno mesto višji pravni svetovalec II sklenjena v nasprotju z zakonom oz. je nezakonita in se šteje (ugotovi), da je sklenjena za nedoločen čas; - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 18. 6. 2013, temveč ji je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2012 z vsemi pravicami po tej pogodbi trajalo do 19. 5. 2014; - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni za čas od 19. 6. 2013 do 19. 5. 2014 prijaviti v obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (matično evidenco pri ZPIZ), ji za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati bruto nadomestilo plače, kakor da bi delala, zmanjšano za denarno nadomestilo, ki ga je tožeča stranka prejemala v času od 19. 6. 2013 do 18. 12. 2013 v mesečnem bruto znesku 892,50 EUR, ter ji po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska nadomestila plače (to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila; - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 11.939,30 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in ji izplačati pripadajoči neto znesek (I. točka izreka).

- zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, in sicer: * ugotovitev, da je Pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 25. 2. 2011 za delovno mesto višji pravni svetovalec II sklenjena v nasprotju z zakonom in je nezakonita, * poziv nazaj na delo k toženi stranki na delovno mesto višji pravni svetovalec II, * prijavo v obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter obračun in izplačilo nadomestila plače, vse za čas od 20. 5. 2014 dalje, * obračun in plačilo celotnega nadomestila plače za čas od 19. 6. 2013 do 19. 5. 2014 (brez odbitka prejetega denarnega nadomestila), * denarno povračilo za znesek 7.369,42 EUR bruto (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.143,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka zoper I. in III. točko izreka sodbe v zakonitem roku vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za obdobje od 25. 2. 2012 do 20. 3. 2012 v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2012 ni bil podan zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tj. nadomeščanje odsotne delavke A.A., da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 23. 2. 2012 sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Poudarja, da je bila odsotna delavka A.A. v času nadomeščanja razporejena na enako delovno mesto, kot ga je zasedala tudi tožeča stranka (višji pravni svetovalec II). Obe delavki sta imeli enak opis del in nalog. Kljub dejstvu, da je delavka A.A. delo opravljala v takratni Službi B., ki spada v isti sektor kot takratna Služba C., za katero je delo opravljala tožeča stranka, je nesporno, da višji pravni svetovalec II opravlja vsebinsko enaka in enakovredna, istovrstna dela. Kot je izpovedala priča A.A., obe službi obravnavata zadeve oziroma odločata o pravicah, ki izhajajo iz istega zakona, to je iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Čeprav sta bili službi znotraj sektorja ločeni, je bilo to zgolj zaradi lažje organizacije dela. Tako je bila ena služba organizirana za področje zastopanja tožene stranke in vodenja tipičnih socialnih sporov (spori iz naslova pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja), druga služba pa prav tako za zastopanje in vodenje še vseh drugih pravnih/sodnih sporov in zadev tožene stranke, ki v večini prav tako izvirajo s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja (odškodninske zadeve, preplačila, izvršbe, insolvenčne zadeve, delovnopravne zadeve, pogodbe, ipd.). Ne nazadnje so vse zaslišane priče, kot tudi sama tožeča stranka, potrdile, da službi medsebojno sodelujeta, saj si delita obravnave (priča A.A. je potrdila, da je pomoč pri obravnavah s strani takratne Službe C. vsakotedenska) in da delavci obeh služb določene zadeve rešujejo skupaj (sodni spori delavcev zaradi izplačila regresa, zadeve ZUJF in zadeve v zvezi z ZOPRZUJF). Od 1. 1. 2014 sta obe službi združeni v eno ... službo. Četudi sta bili službi organizacijsko ločeni, ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da sta službi oziroma tožeča stranka in odsotna delavka A.A. „večinoma“ opravljali delo na vsebinsko različnih področjih. Vsebina dela se namreč v obeh službah zelo prepleta. Tudi zaslišana priča A.A. je potrdila, da v sodnih socialnih sporih zavarovanci poleg odprave odločb zahtevajo tudi plačilo odškodnine. Glede na navedeno ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v obdobju od 25. 2. 2012 do 20. 3. 2012 ni nadomeščala odsotne delavke A.A., ker je opravljala naloge na vsebinsko drugih področjih. V zadevi je bistveno, da so delavci obeh takratnih služb opravljali istovrstna dela in da je tudi vsebina dela enaka, saj vse delo pri toženi stranki (konkretno vodenje sodnih sporov) izhaja iz področnega zakona tožene stranke. Ker je bil v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2012 podan zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi za čas nadomeščanja A.A. (op. glede nadomeščanja delavke D.D., kar je prav tako urejala pogodba o zaposlitvi z dne 23. 2. 2012, je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da je v obdobju od 21. 3. 2012 do 18. 6. 2013 šlo za nadomeščanje odsotne delavke), je šteti, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 23. 2. 2012 sklenjena zakonito, tako da ni prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Podredno, v kolikor Višje delovno in socialno sodišče pritožbenim navedbam tožene stranke pod točko I te pritožbe ne bi sledilo, se tožena stranka pritožuje tudi glede višine dosojenega denarnega povračila, ki se prizna delavcu v primeru ugotovitve, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Dosojeni znesek denarnega povračila v višini petih povprečnih plač tožeče stranke v zadnjih treh mesecih pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja v višini 11.939,30 EUR bruto je vseeno previsok. V konkretnem primeru je namreč potrebno upoštevati dejstva, da je tožeča stranka pri toženi stranki delala le dve leti in slabe štiri mesece, da je še mlada, da nima družinskih članov, ki bi jih morala preživljati, in da ima glede na svojo izobrazbo in opravljen pravniški državni izpit na trgu dela prednost pri zaposlovanju v primerjavi z drugimi pravniki, ki tega izpita nimajo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da med strankama v postopku ni bilo sporno, da je delavka A.A., za nadomeščanje katere je bila v obdobju od 25. 2. 2012 do 20. 3. 2012 sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, pred odsotnostjo zasedala delovno mesto višji pravni svetovalec v službi B., tožeča stranka pa je delo opravljala v Službi C.. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da višji pravni svetovalec v obeh službah sicer opravlja istovrstna dela, vendar pa večinoma na vsebinsko različnih področjih. Tožena stranka je sama navedla, da je bila ena služba organizirana za področje zastopanja tožene stranke in vodenje tipičnih socialnih sporov (zadeve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja), druga, to je Služba C., v kateri je delo opravljala tožeča stranka, pa za zastopanje in vodenje še vseh drugih pravdnih sodnih sporov in zadev tožene stranke. V času sklepanja sporne pogodbe o zaposlitvi sta bili službi organizacijsko in po vsebini dela ločeni, vsebina dela obeh služb pa tudi ni bila prepletena, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, kar izhaja med drugim tudi iz izpovedi priče E.E., namestnice vodje službe C., ki je pojasnila, da je A.A. opravljala dela v zadevah ..., medtem ko teh zadev v Službi za C. niso reševali. V zvezi z medsebojno pomočjo med službama pojasnjuje, da gre za manjši obseg dela, pri čemer se je tožeča stranka v času, ko je bila zaposlena pri tožeči stranki, obravnave v zadevah ... udeležila zgolj dvakrat. Glede pritožbene navedbe, da se zaradi spremembe zakonodaje vsebina dela pri toženi stranki spreminja, tožeča stranka navaja, da iz izpovedi priče E.E. izhaja, da je v zadnjih dveh letih prišlo povečanje nalog zaradi ... (tožbe so se vlagale konec leta 2012) in vtoževanja .... Navedeno na delo tožeče stranke v času, ko naj bi nadomeščala delavko A.A., torej ni imelo nobenega vpliva. Bistvenega pomena za odločitev v konkretnem sporu je, da tožeča stranka v času, ko naj bi nadomeščala A.A., od nje ni prevzela nobenih spisov, oziroma da ni prevzela nobenih spisov iz Službe B.. A.A. pa, kot je sama izpovedala, ob vrnitvi iz porodniške tudi ni prejela spisov od tožeče stranke, ampak spise, ki jih je pred tem reševala sodelavka iz iste službe F.F..

Tožeča stranka meni, da je bila tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 25. 2. 2011 sklenjena v nasprotju z zakonom, saj je bila delavka G.G., ki jo je tožnica nadomeščala od 25. 2. 2011 do 24. 2. 2012, zaposlena na drugem delovnem mestu in sicer na delovnem mestu samostojni svetovalec II, ki ne zahteva zgolj izobrazbe univerzitetno diplomiranega pravnika, pa tudi opravljen pravniški državni izpit ni pogoj za zasedbo tega delovnega mesta, delovne naloge na tem delovnem mestu pa so veliko bolj splošne in enostavne. Stališče sodišča, da je bila navedena pogodba sklenjena skladno z zakonom, je napačno, saj je tožeča stranka sklenila pogodbo in opravljala delo na povsem drugem delovnem mestu kot odsotna delavka. Napačno je tudi stališče sodišča, da je tožnica v obdobju od 21. 3. 2012 do 18. 6. 2013 dejansko nadomeščala odsotno delavko D.D., ki je delo sicer opravljala v Službi C., vendar zaradi neopravljenega pravniškega državnega izpita ni mogla zastopati na sodišču oziroma podpisovati določenih vlog. Tožeča stranka tudi dela D.D., zaposlene na delovnem mestu samostojni svetovalec II, nikoli ni prevzela, ampak je še naprej opravljala svoje naloge na samostojnem delovnem mestu. Tožeča stranka ponovno opozarja na stališče ustaljene sodne prakse, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni dovoljeno skleniti za nadomeščanje relativno trajne odsotnosti delavcev zaradi starševskih dopustov in ostalih odsotnosti (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 423/2006 z dne 9. 4. 2007).

V zvezi z višino dosojenega denarnega povračila tožeča stranka poudarja, da je primerno in nikakor ni previsoko. Tožnica si že vse čas od prenehanja dela pri toženi stranki (18. 6. 2013) prizadeva pridobiti novo zaposlitev, vendar do sedaj ni bila uspešna in je tako še vedno brezposelna. Možnosti za zaposlitev so izjemno omejene, tudi za delavce s pravno izobrazbo. Na višino denarnega povračila tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožeča stranka samska, da nima brezposelnega zakonca in šoloobveznih otrok, saj tožeča stranka nima drugih rednih prihodkov niti prihrankov. Izguba zaposlitve je tožečo stranko hudo prizadela, upoštevati pa je treba tudi, da na njeni strani ni bilo nikakršnih oteževalnih okoliščin, ki bi onemogočale nadaljevanje dela pri toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas – prva je bila sklenjena dne 25. 2. 2011 za določen čas od 25. 2. 2011 dalje za čas odsotnosti G.G., ki je bila na porodniškem dopustu in dopustu za nego in varstvo otroka, za delo na delovnem mestu višji pravni svetovalec II v Službi C., v Sektorju H.. Druga pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena dne 23. 2. 2012, prav tako za določen čas za delo na delovnem mestu višji pravni svetovalec II v Službi C., in sicer za čas od 25. 2. 2012 do 20. 3. 2012 za nadomeščanje A.A., ki je bila na dopustu za nego in varstvo otroka (in je pred odsotnostjo zasedala delovno mesto višjega pravnega svetovalca II v Službi B.) in za čas od 21. 3. 2012 dalje za nadomeščanje D.D., zaposlene na delovnem mestu samostojni svetovalec II v Službi C., za čas njene odsotnosti zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka. Druga (to je zadnja) pogodba je prenehala veljati z dnem vrnitve delavke D.D. na delo dne 18. 6. 2013. Obe pogodbi o zaposlitvi sta bili sklenjeni za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Upoštevalo je zlasti določbe 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki v 2. alinei 1. odstavka določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, kakor tudi določbo 54. člena ZDR, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (to je t.i. transformacijo v pogodbo za nedoločen čas) in sicer, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

9. Glede na trditev tožnice, da dejansko ni nadomeščala v pogodbah navedenih odsotnih delavk, ker ni opravljala del in nalog, ki so jih pred odsotnostjo opravljale te delavke, je prvostopenjsko sodišče presojalo, ali je v pogodbah navedeni zakonski razlog – nadomeščanje začasno odsotnega delavca – dejansko obstajal ob sklenitvi obeh pogodb za določen čas. Ugotovilo je, da je bil v tožničinem primeru navedeni zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan glede prve pogodbe (za obdobje od 25. 2. 2011 dalje do 24. 2. 2012 – nadomeščanje G.G.), ni pa bil podan v začetnem obdobju, na katerega se je nanašala druga pogodba o zaposlitvi za določen čas (v obdobju od 25. 2. 2012 do 20. 3. 2012), ker v tem času tožnica ni nadomeščala odsotne delavke A.A., ker je opravljala dela in naloge na vsebinsko drugih področjih kot začasno odsotna delavka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odsotna delavka pred odsotnostjo pripravljala odgovore na tožbe, pripravljalne vloge, pritožbe in revizije oziroma zastopala toženo stranko na sodiščih v zadevah ... ter v delovnih sporih v zvezi s tožbami delavcev tožene stranke zaradi premalo izplačanega regresa za letni dopust. Zato je bila po presoji sodišča prve stopnje pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 2. 2012 sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Druga pogodba je bila sicer sklenjena za nadomeščanje dveh delavk, kot je že navedeno v 7. točki obrazložitve te sodbe. Medtem ko v obdobju od sklenitve druge pogodbe do 20. 3. 2012 zatrjevani in v pogodbi navedeni razlog za sklenitev pogodbe za določen čas ni bil podan, pa je v drugem obdobju od 21. 3. 2012 do 18. 6. 2013 po ugotovitvah sodišča prve stopnje dejansko šlo za nadomeščanje delavke D.D.. Zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi mora biti podan za ves čas trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne pa le za njegov del. Zato je bila po presoji sodišča prve stopnje pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 2. 2012 sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas.

10. Vsa vprašanja, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, se nanašajo na navedbe oz. stališča tožene stranke, podana tekom postopka na prvi stopnji. Prvostopenjsko sodišče se je do vseh navedenih vprašanj ustrezno opredelilo, pritožbeno sodišče pa se s prepričljivimi razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja. Čeprav je bila A.A. razporejena na enako delovno mesto višji pravni svetovalec II, kot tožnica, ki naj bi jo v času od 25. 2. 1012 do 20. 3. 2012 nadomeščala, je dejstvo, da je A.A. pred odsotnostjo opravljala delo v Službi B. in opravljala naloge pooblaščenke tožene stranke v zadevah ... (v zvezi z izpodbijanjem odločb) ter v delovnih sporih, ne pa v zadevah, ki jih je obravnavala Služba C.. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu višji pravni svetovalec II v Službi C.. Opravljala je delo na drugih pravnih področjih kot A.A., v Službi C., v kateri so se obravnavale odškodninske zadeve, izvršbe, preplačila ipd., ne pa tudi zadeve iz ... in delovni spori. Bistveno je, da delo ni bilo organizirano tako, kot v pritožbi zatrjuje tožena stranka in da ni šlo za istovrstno delo, ampak za delo na vsebinsko različnih področjih, kot je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, čeprav je med službama obstajalo medsebojno sodelovanje v zadevah, ki izhajajo iz ZUJF-a in v zadevah v zvezi s povračilom premalo izplačanih regresov. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno izpostavilo, da tožeča stranka v času, ko naj bi nadomeščala A.A., niti od nje niti od Službe B. ni prevzela nobenih spisov, pa tudi po vrnitvi s porodniškega dopusta A.A. (ki naj bi jo tožnica nadomeščala) ni prevzela zadev od tožeče stranke, ampak spise, ki jih je pred tem reševala sodelavka iz iste službe F.F., kar dodatno dokazuje, da v obdobju od 25. 2. 2012 do 20. 3. 2012 dejansko ni bil podan v pogodbi zatrjevan zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je nadomeščanje odsotne delavke A.A.. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v obsegu, ki je razviden iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sodne razveze dne 19. 5. 2014 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini petih povprečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri denarnega povračila ustrezno upoštevalo vse kriterije, določene v 2. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), svojo odločitev pa je natančno obrazložilo v 13. točki obrazložitve sodbe. Čeprav tožena stranka v pritožbi meni drugače, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojeno povračilo tudi po višini primerno in nikakor ni previsoko, saj je sodišče prve stopnje pri presoji v zadostni meri upoštevalo tudi vse okoliščine na strani tožnice, ki jih izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Pri tem je zlasti pomembno, da je tožnica že v času trajanja sodnega postopka aktivno iskala zaposlitev tako v I. kot v J. in K., vendar neuspešno, saj je razpisov za delovna mesta zelo malo, kandidatov s podobnimi kvalifikacijami kot jih ima tožnica, pa zelo veliko.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.