Jedro

predlog za obnovo postopka po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP je treba vložiti v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba – v konkretnem primeru gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2008 – izdana. V roku enega meseca je nato morebitni predlagatelj obnove postopka dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo – jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj in da sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter ga tudi vloži. Stranka je torej dolžna pokazati skrbnost v zvezi z zavarovanjem svojih pravic tako, da nemudoma preveri vsako informacijo o tem, da je bila izdana upravna odločba, ki se lahko nanaša na njene pravice oz. pravne koristi. Za začetek štetja roka je torej odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne čas, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Zaradi varstva lastninske pravice se lahko udeležujejo postopka lastniki zemljišč, na katera se nanaša gradbeno dovoljenje, torej tudi lastniki zemljišč, po katerih je predvidena dostopna pot do načrtovane gradnje.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Upravne enote Novo mesto št. 351-739/2008-83 z dne 14. 4. 2010 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom ugodila predlogu A.A., B.B. in C.C. (v tem upravnem sporu prizadetih strank) in v 1. točki izreka dovolila obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-940/2007-21 z dne 17. 3. 2008, s katerim je bila tožniku dovoljena gradnja stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. stp. 311 in 2423/1 k.o. ... Postopek je bil obnovljen v obsegu, da se ga predlagatelji obnove udeležijo kot stranski udeleženci. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je upravni organ odločil, da sklep zadrži izvršitev omenjenega gradbenega dovoljenja (v zvezi s popravnim sklepom z dne 25. 3. 2008).

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bil ta izdan v ponovljenem postopku, v katerem je moral prvostopenjski organ v skladu z navodilom pritožbenega organa za vsakega predlagatelja ugotavljati okoliščine o tem, kdaj je dejansko izvedel za izdano gradbeno dovoljenje. Prizadete stranke so predlog za obnovo postopka vložile 3. 6. 2008, v naknadni izjavi z dne 12. 6. 2008 pa so zatrjevale, da so bile z gradbenim dovoljenjem seznanjene 5. 5. 2008 – B.B. in C.C. pri Upravni enoti v Novem mestu, istega dne pa sta o tem obvestila tudi A.A. V nadaljevanju upravni organ pojasnjuje, zakaj šteje, da so v zadevi verjetno izkazane okoliščine, s katerimi predlagatelji utemeljujejo obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tako meni, da sta C.C. in B.B. verjetno izkazala obstoj služnostne poti, ki poteka po investitorjevem zemljišču, po kateri C.C. dostopa do svojega zemljišča parc. št. 2411 k.o. ..., B.B. pa do svojega zemljišča parc. št. 2263/1 k.o. ... in svojih ostalih gozdnih zemljišč. Čeprav služnost ni vpisana v zemljiški knjigi, namreč obstaja možnost, da je ta priposestvovana. Za A.A. pa je štel, da je obnovitveni razlog podan zaradi dejstva, da tožnik za dostop do mesta gradnje uporablja obstoječo pot, ki poteka po predlagateljevih nepremičninah parc. št. 2452/1 in 65/2.S k.o. ..., in ne poti, kot je prikazana v projektu. Uporabljana dostopna pot poteka tudi po zemljiščih parc. št. 2470 in 165/1.S k.o. ... v lasti B.B. Kar zadeva pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka, upravni organ glede dokaznega postopka (med drugim vpogleda v listine zadeve št. 020-210/2008 in 351-940/2007, zaslišanja prič tožnikovega sina B.D., predlagateljev obnove postopka, izvajalca gradnje E.E.) navaja, da si navedbe ene in druge strani nasprotujejo in da kljub večkratnim opozorilom, da morajo govoriti resnico, ni mogel ugotoviti, katere od njih so neresnične, da pa je na koncu presodil, da to niti ni odločilno. Po njegovem mnenju je odločilno zlasti dejstvo, da izvajanje gradbenih del še ne pomeni nujno, da je bilo gradbeno dovoljenje tudi izdano, saj je splošno znano, da se številni odločajo za gradnjo brez gradbenih dovoljenj. Tudi v primeru, če je gradbeno dovoljenje izdano in je njegova številka navedena na gradbišču, gre pa za lokacijo, kot je to v konkretnem primeru, kjer je že več objektov istega lastnika (med njimi tudi nedokončana gradnja brez gradbenega dovoljenja), ni mogoče uporabiti stališča sodne prakse, da so za presojo pravočasnosti predloga odločilne okoliščine, na podlagi katerih bi predlagatelji obnove postopka mogli sklepati, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Zato predlagatelji le na podlagi gradbenih del oz. postopkov, ki so jih v zvezi z gradnjo zaznali, niso mogli z gotovostjo sklepati, da je bilo konkretno gradbeno dovoljenje izdano. Pa tudi če so za to vedeli, niso vedeli tega, za konkretno kateri objekt in na kateri lokaciji je bilo izdano, zaradi česar so v obravnavani zadevi na upravni organ naslovili vprašanje o izdaji gradbenega dovoljenja in odgovor nesporno dobili 5. 5. 2008. Zato upravni organ meni, da je bil 3. 6. 2008 vloženi predlog za obnovo postopka pravočasen.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in se strinjal z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da na podlagi dokumentacije iz zadeve št. 020-210/2008 ni mogoče sklepati, da sta C.C. in B.B. že pred 5. 5. 2008 vedela za izdano gradbeno dovoljenje. Dne 24. 4. 2008 sta zaprosila za „podatek o izdaji gradbenega dovoljenja tožniku /.../, posebno s podatki preko katerih zemljišč je dostopna pot do mesta gradnje“, kar ne pomeni, da sta vedela za izdano gradbeno dovoljenje, ampak sta po njem le spraševala. Tudi odgovora upravnega organa, oba z dne 29. 4. 2008, ki sta bila predlagateljema poslana priporočeno 30. 4. 2008, ne potrjujeta dejstva, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, ampak pomenita le sporočilo, da je upravni organ poiskal zadevo in da ju vabi, da se zglasita pri njem. Iz uradnega zaznamka št. 020-210/2008-4 z dne 5. 5. 2008 pa je razvidno, da sta se tega dne C.C. in B.B. zglasila zaradi razjasnitve dovozne poti do predvidene gradnje. Pritožbeni organ glede vprašanja, ali gre za upravičene predlagatelje obnove postopka, še navaja, da je iz vodilne mape PGD Neoprojekt št. 03/2007 iz julija 2007 (št. lista 0.11.6) razvidno, da obstoječa cesta, ki se uporablja, poteka preko zemljišč B.B. (parc. št. 2470 in 165/1), zemljišč A.A. (165/2.S in 2452/1), medtem ko je za C.C. verjetno izkazana upravičenost, vezana na zemljišči 2414/1 in 2411 k.o. ...

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral upravni organ predlog za obnovo zavreči, saj predlagatelji v njem niso zatrjevali pravočasnosti vložitve z navedbo konkretnih okoliščin in zato niso predložili dokazov. Pri tem se sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. U 450/2008 z dne 7. 1. 2010. Nadalje poudarja, da ne more biti obnovitveni razlog dejstvo, da naj bi tožnik uporabljal pot preko zemljišč B.B. in A.A., čeprav v gradbenem dovoljenju po njunih zemljiščih pot ni predvidena. Po določbi 2. točke 2. odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se postopka udeležuje le lastnik zemljišča, preko katerega je v projektu predvidena dovozna cesta. Morebitna izvedba del v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem tako pomeni le podlago za inšpekcijsko ukrepanje. Tožnik nadalje navaja, da v projektu ni predvidel dostopne poti preko zemljišč nobenega od predlagateljev, saj je iz točke I.8. izreka gradbenega dovoljenja z dne 17. 3. 2008 razvidno, da ta poteka po tam navedenih služnostnih zemljiščih, ki niso v lasti predlagateljev. Enako je razvidno tudi z grafičnega prikaza dostopa v PGD (list št. 0.11.6.) - projekt je bil pred izdajo gradbenega dovoljenja spremenjen tako, da dostopna pot ni bila več predvidena preko zemljišč B.B. in A.A. Tudi sicer sta predlagatelja to dejstvo zatrjevala šele v izjavi z dne 12. 6. 2008, kar pomeni, da so bile te trditve nepravočasne. Take so tudi navedbe obeh predlagateljev glede parcel 2470, 165/1 in 2425/1 k.o. ..., saj sta jih prvič navedla v izjavi z dne 12. 6. 2008. Tožnik se ne strinja niti s stališčem, da sta C.C. in B.B. izkazala verjetnost obstoja služnostne poti na zemljišču posega. Imetništvo služnosti mora biti v postopku obnove izkazano na način, kot je potreben v postopku, katerega obnova se predlaga. Predlagatelji je niso izkazali niti z vpisom v zemljiški knjigi, niti z overjeno listino ali notarsko overjeno listino ali s sodbo (tožbe na njeno ugotovitev niso vložili niti ob vložitvi predloga za obnovo postopka). Ker je obnova izredno pravno sredstvo, zakonskih določil ni mogoče razlagati tako, da bi bili pogoji za dovolitev obnove milejši ali širši kot pogoji za vključitev v postopek v času, ko ta še teče. Stališče upravnega organa, da naj bi za postopek obnove zadoščala verjetnost obstoja služnosti, ki naj bi bila izkazana z zatrjevanjem priposestvovanja po 117. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) bi namreč pomenilo, da bi nekdo, ki se zaradi neizpolnjevanja pogojev ne bi mogel vključiti v postopek, vanj lahko prišel preko obnove. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 196/2004 sprejelo stališče, da mora civilnopravno razmerje (to je obstoj služnosti ali drugega stvarnopravnega ali civilnopravnega upravičenja) ugotoviti sodišče v sodnem postopku in ne upravni organ. Tudi sicer je sklicevanje na navedeni člen SPZ v izpodbijanem sklepu za tožnika pomenilo presenečenje, saj se o tem predhodno ni imel možnost izjaviti. Pri tem tožnik še opozarja, da predlagatelji v predlogu z dne 3. 6. 2008 niso zatrjevali imetništva služnostne pravice ampak samo uporabo poti, kar ne zadošča za izkaz upravičenosti za vložitev predloga glede na 1. točko 2. odstavka 62. člena ZGO-1. Tožnik nadalje meni, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka. Opozarja, da je v postopku zatrjeval (pri tem se sklicuje na svojo izpoved in izpovedi F.F., D.D. in E.E.), da so predlagatelji v dnevih od 21. do 23. 4. 2008 izvedeli za izdano gradbeno dovoljenje. Prav zaradi tega sta C.C. in B.B. 24. 4. 2008 odšla na upravno enoto in tam z vlogo zaprosila za podatek o izdaji gradbenega dovoljenja, njuna vloga pa je bila fokusirana na točno določeno osebo (tožnika) in točno določen podatek o dostopni poti, ki je sestavina gradbenega dovoljenja. To kaže, da sta predlagatelja že tedaj vedela, da je gradbeno dovoljenje izdano. Čeprav je upravni organ dokaze, ki se nanašajo na dejansko stanje med 21. in 24. 4. 2008 izvedel, pa jih ni ocenil. Ker je opustil dolžnost vrednotenja izvedenih pričevanj, kar je za ta postopek bistveno, je kršil 10. člen ZUP. Zato pri presoji dokazov niso bili upoštevani tisti, s katerimi je tožnik dokazoval nepravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka. Če bi organ razen vloge z dne 24. 4. 2008 upošteval tudi dogajanje pred njeno vložitvijo, bi bilo očitno, da je bila omenjena vloga posledica tega, da so predlagatelji že vedeli, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Tudi zaključek organa, da tudi če so predlagatelji vedeli za izdano gradbeno dovoljenje, pa niso vedeli za kateri objekt in na kateri lokaciji je bilo izdano, je v nasprotju z izjavami predlagateljev v spisu, iz katerih izhaja, da je bil problem v novogradnji na zatrjevani poti. Pri tem tudi ni bilo spoštovano pravilo o dokaznem bremenu, saj je to glede pravočasnosti na strani predlagateljev. Če organ ni gotov v resničnost njihovih trditev, pomeni, da niso izkazali pravočasnosti svoje vloge. Nadalje opozarja na to, da je bila obravnava na kraju samem, združena z ogledom, nepopolna, saj niso bila opravljena zaslišanja in izvedba ogleda tistih mest, na katerih tožnik zatrjuje komunikacijo z C.C. in B.B. Z izvedbo navedenega bi odpadel dvom, da predlagatelji niso videli gradbiščne table s podatki, da jim ni bila znana lokacija in vrsta gradnje ter da niso mogli sklepati, da naj bi se izdano gradbeno dovoljenje nanašalo na sosednji nedokončani objekt. Tožnik predlaga, naj sodišče samo odloči o zadevi in predlog predlagateljev zavrže, podrejeno, da ga zavrne, in pri tem navaja razloge, zaradi katerih mu s potekom časa objektivno nastaja velika škoda zaradi odločitve, ki mu onemogoča nadaljevanje gradnje. Če sodišče o zadevi ne bo odločilo meritorno, pa naj sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Prizadete stranke A.A., B.B. in C.C. v odgovoru na tožbo vztrajajo pri razlogih izpodbijanega sklepa in poudarjajo, da bi morali v postopku sodelovati zato, ker preko zemljišč investitorja, na katerih je dovoljena gradnja stanovanjske hiše, poteka pot do njihovih nepremičnin, ki se neprekinjeno uporablja že več kot 100 let, z gradnjo hiše na poti pa je onemogočen dostop do njihovih zemljišč.

Tožba je utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 66. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) mora vloga vsebovati sestavine, ki jih določa zakon. Po določbi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil ta podan v zakonskem roku. Ko upravni organ prejme predlog za obnovo, najprej preizkusi procesne predpostavke za njegovo obravnavo, med drugim, ali je predlog pravočasen (1. odstavek 267. člena ZUP). To stori na podlagi okoliščin, ki morajo biti glede na prej navedeni 265. člen ZUP navedene že v samem predlogu za obnovo postopka. Če teh ni, predlog ne omogoča preizkusa glede njegove pravočasnosti, zato je kot vloga nepopoln. Upravni organ je v takem primeru v skladu s 67. členom ZUP dolžan pozvati predlagatelja, da svoj predlog v tej smeri dopolni. Drugačno stališče ne izhaja niti iz sodbe tega sodišča v zadevi opr. št. U 450/2008, na katero se sklicuje tožnik, saj je iz obrazložitve razvidno, da je upravni organ predlagatelja obnove pozval, naj izkaže, da je predlog za obnovo postopka pravočasen glede na to, da teh okoliščin v predlogu ni navajal. Glede na navedeno je nepravilno tožbeno stališče, da upravni organ v takem primeru ni dolžan pozivati strank na dopolnitev, ampak mora vlogo zavreči. V zadevi ni sporno, da je bila obnova postopka, ki je bil končan z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 17. 3. 2008, predlagana iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker prizadetim strankam v njej ni bila dana možnost sodelovanja. Iz predloga za obnovo postopka, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da so predlagatelji kot podlago za zahtevano udeležbo navajali dejstvo, da čez tožnikovo zemljišče, na katerem je dovoljena gradnja, poteka pot, ki se je neprekinjeno uporabljala več kot 100 let, in da je tožnik na področju poti začel graditi ter s tem onemogočil dostop do tam naštetih zemljišč v lasti predlagateljev.

V skladu s 5. točko 1. odstavka 263. člena ZUP je treba predlog za obnovo postopka iz navedenega obnovitvenega razloga vložiti v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba – v konkretnem primeru gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2008 – izdana. V roku enega meseca je nato morebitni predlagatelj obnove postopka dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo – jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj in da sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter ga tudi vloži. Stranka je torej dolžna pokazati skrbnost v zvezi z zavarovanjem svojih pravic tako, da nemudoma preveri vsako informacijo o tem, da je bila izdana upravna odločba, ki se lahko nanaša na njene pravice oz. pravne koristi. Tako stališče je sodišče zavzelo tudi v sodbi v zadevi I U 239/2010. Za začetek štetja roka je torej odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne čas, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Kdaj je predlagatelj izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja obnove postopka. Kot to pravilno navaja tožnik v tožbi, mora biti pravočasnost izkazana z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj zakonsko predpisanega subjektivnega roka. To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi so predlagatelji obnove postopka zatrjevali pravočasnost predlagane obnove postopka, kot onih, s katerimi je tožnik kot stranka z nasprotnim interesom dokazoval nasprotno. Tako naj bi C.C. izvedel za izdano gradbeno dovoljenje najkasneje 21. 4. 2008, ko je bil na dvorišču pri tožniku, istega dne tudi B.B., ki je za to zvedel od tožnikovega sina D.D., ki je istega dne po telefonu o tem seznanil tudi A.A. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, so o času, v katerem naj bi posamezni od predlagateljev izvedel za izdano gradbeno dovoljenje za stavbo, ki naj bi stala na dosedanji dostopni poti, izpovedali F.F., E.E. in D.D. (str. 9 in 10 obrazložitve). Kljub temu da je organ podrobno povzel vsebino njihovih izpovedb, pa se v nadaljevanju do njih ni opredelil, čeprav je to bistvenega pomena za popolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se nanašajo na dogajanje v času, ki bi z vidika pravočasnosti vloženega predloga lahko pomenil, da ta ni bil vložen v zakonsko določenem roku. Ker se v skladu z 2. odstavkom 100. člena ZUP rok, ki je določen v mesecih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok, je predlog, vložen 3. 6. 2008, pravočasen le, če so predlagatelji izvedeli za gradbeno dovoljenje 3. 5. 2008 ali kasneje.

Glede na navedeno se sodišče strinja s tožnikom, da upravni organ ni ocenil vseh relevantnih dokazov v zadevi in s tem ravnal v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, ki zahteva kritično in logično presojo dokazne vrednosti vsakega dokaza posebej in medsebojnega součinkovanja izvedenih dokazov (tako Janez Breznik in ostali v: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 105). Gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na drugačno presojo pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka in s tem na odločitev v zadevi (4. točka 1. odstavka 237. člena ZUP).

Potem ko upravni organ ugotovi, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, je dolžan v skladu z določbo 1. odstavka 267. člena ZUP tudi preizkusiti, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, upravni organ kot dejstvo, ki omogoča A.A. in B.B. udeležbo v postopku, šteje okoliščino, da investitor za dostop do mesta gradnje ne uporablja poti, ki je prikazana v projektu, ampak obstoječo pot, ki poteka po nepremičninah navedenih predlagateljev. Navaja namreč (str. 3 obrazložitve), da dejanski dostop do obravnavane gradnje v naravi poteka drugje, kot je prikazan v projektu, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, v katerem je dostop prikazan tako, da se priključi na kategorizirano pot pred nepremičninami, ki so v lasti B.B. in A.A., to je preko zemljišča v lasti G.G. Sodišče se tudi v tem delu strinja s tožnikom, da navedeno ne more biti podlaga za uveljavljanje pravice udeleževati se postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Ne more biti dvoma, da se zaradi varstva lastninske pravice lahko udeležujejo postopka lastniki zemljišč, na katera se nanaša gradbeno dovoljenje, torej tudi lastniki zemljišč, po katerih je predvidena dostopna pot do načrtovane gradnje. Njen potek je razviden iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), v obravnavanem primeru, ko je gradbeno dovoljenje že izdano, pa tudi iz izreka. Če tožnik v nasprotju s tem za dostop do mesta gradnje uporablja obstoječo pot, ki poteka po zemljiščih A.A. in B.B., gre za vprašanje (ne)dovoljenosti uporabe njunih zemljišč v ta namen in s tem za vprašanje, ki se rešuje v civilnih sodnih postopkih, ne pa v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato lastniki zemljišč, po katerih poteka pot, na katero se gradbeno dovoljenje ne nanaša, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne morejo varovati svojih lastninskih upravičenj.

V zvezi z obravnavanim dostopom sodišče še dodaja, da je upravni organ druge stopnje drugače kot prvostopenjski ugotovil, da je v PGD (list 0.11.6.) razvidno, da obstoječa cesta, ki se uporablja, poteka preko zemljišč B.B. in A.A. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v predložene upravne spise zadeve št. 351-940/2007, je upravni organ 20. 2. 2008 prejel spremenjeni list št. 0.11.6., iz katerega je razviden dostop, kot je opisan tudi v točki I./8 izreka gradbenega dovoljenja z dne 17. 3. 2008. Tudi upravni organ v obrazložitvi gradbenega dovoljenja izrecno navaja, da je bil PGD dopolnjen v grafičnem delu s prikazom dostopa do javne ceste.

Glede na navedeno tožnik v tožbi utemeljeno zatrjuje, da v izreku gradbenega dovoljenja zemljišča A.A. in B.B. niso predvidena za dostopanje do novogradnje in da je bil PGD pred izdajo gradbenega dovoljenja v tem delu spremenjen.

Sodišče je že iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Kljub drugačnemu tožnikovemu predlogu upravnega akta ni odpravilo in s sodbo odločilo o stvari (spor polne jurisdikcije), saj bi moralo v tem primeru sprejeti dokazno oceno, kar pa je mogoče le v primeru, ko bi samo neposredno izvedlo dokaze, relevantne za ugotavljanje pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka.

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča iz te sodbe, odpraviti pomanjkljivosti glede obsega sprejete dokazne ocene izvedenih dokazov, pomembnih za presojo pravočasnosti predloga za obnovo postopka, in se med drugim opredeliti, ali je bil dopis C.C. in B.B. z dne 24. 4. 2008 za posredovanje podatkov o izdaji gradbenega dovoljenja posledica dejstva, da sta bila seznanjena, da ima tožnik za gradnjo spornega objekta gradbeno dovoljenje. Če bo ugotovil, da sta C.C. in B.B. pravočasno vložila predlog za obnovo postopka, bo moral preizkusiti, na kar opozarja tudi tožnik v tožbi, ali sta predlagatelja z navedbami v predlogu za obnovo zatrjevala le dejstvo, da vaščani in med njimi tudi onadva to pot uporabljata za dostop do svojih zemljišč, ali pa sta s tem zatrjevala tudi obstoj pravice (služnosti) in če je tako, ali je ta verjetno izkazana, glede na to, da predlagatelja zanjo nista predložila izpisa iz zemljiške knjige, overjeno listino oz. niti v času postopka za izdajo gradbenega dovoljenja še ni tekel sodni postopek, v katerem bi se ugotavljal obstoj stvarne služnosti v korist zemljišč C.C. in B.B. V skladu z 9. točko 260. člena ZUP se na ta obnovitveni razlog namreč lahko sklicuje le oseba, ki bi morala kot stranski udeleženec sodelovati že v prvem postopku, pa ji takrat ta možnost ni bila dana. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je pravda za ugotovitev stvarne služnosti začela teči šele v letu 2009 (opr. št. P 161/2009), torej celo po vloženem predlogu za obnovo postopka.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z Zakonom o pravdnem postopku in s podzakonskimi predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).