Jedro

Tožnik je izkazal zelo nizko stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja, tako da, upoštevajoč celotno časovno obdobje od njegove izjave za televizijsko oddajo v letu 2011 do njegovega odhoda, in upoštevajoč tudi ravnanja tožnika izven BiH do vložitve prošnje v Sloveniji, na katere se sklicuje tožena stranka, ni dovolj prepričljivih in utemeljenih razlogov za oceno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan.

Tožbeni ugovor glede zdravstvenega stanja tožnika je treba presojati z vidika varstva zoper povzročitev resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ in na to vezan status subsidiarne zaščite. V zvezi s tem je odločilno stališče Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj, da resna škoda iz tega določila, ne zajema položaja, v katerem je nečloveško ali poniževalno ravnanje, kateremu bi bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu.

Pri reševanju prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ni (več) dolžna poleg odločitve o pogojih za status za begunca in morebiti o pogojih za subsidiarno zaščito odločati še o varstvu načela nevračanja, ko zdravstveno stanje tožnika in razmere v zdravstvenem varstvu v izvorni državi nimajo nobene povezave z institutom mednarodne zaščite. V teh primerih je načelo nevračanja zavarovano po Zakonu o tujcih. Izjeme so primeri sporov iz VII. Poglavja Kvalifikacijske direktive II, ki spadajo v okvir odločanja o prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki je državljan Bosne in Hercegovine, rojen ... 1986 v kraju Skugrići, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka povzema, da je tožnik živel v kraju Srebrenica, v času vojne je živel v zaščiteni coni Potočari. Prosilec je povedal, da je tisti otrok na fotografiji, ki je zaokrožila po celem svetu, na kateri mu je v času vojne general Mladić podal čokolado. Na fotografiji je tudi njegov brat, ki v rokah drži belega zajca. Po končani vojni v BiH ni imel nobenih težav. V mesecu maju 2011 so varnostni organi prijeli Mladića. V tem času je za TV ekipo Bosne in Hercegovine podal izjavo o dogodkih, ki so se zgodili v kraju Potočari. Izjavo je podal za dokumentarni film. Kadarkoli gre v Republiko Srbsko ima zaradi teh izjav, ki jih je podal zoper Mladića, težave s policijo Republike Srbske. Pogosto ga je policija privedla na policijsko postajo Vlasenica in ga zasliševala v povezavi z aktivnostjo teroristov in Vahabitov. Srbi ga sovražijo, saj je podal za bosansko televizijo izjave zoper Mladića. Živi namreč v kraju Vlasenica, kjer ima tudi hišo. Ko ga vidi policija, ga odpeljejo na policijsko postajo, vklenejo ga z lisicami in ga zaslišujejo ali načrtuje kakšno akcijo, da bi morebiti razstrelil kakšno policijsko postajo ali cerkev. Obsojajo ga terorizma in ga psihično maltretirajo. Občasno mu tudi grozijo, da bodo ubili njegov družino, če ne prekliče izjav, ki jih je podal v povezavi z Mladićem.

2. Prosilec je v nadaljevanju opisal dogodek, ki se je zgodil na njegov rojstni dan ... 2012. Rojstni dan je proslavljal z družino in prijatelji, ko je v hišo vdrlo 36 policistov, specialcev. Njegovi materi so zlomili roko in jo porinili po stopnicah. Mater so odpeljali v bolnico, njega pa na policijsko postajo, kjer so ga zasliševali 24 ur. Ker njegove matere niso želeli izpustiti, je s stolom razbil steklo na oknu, hotel je namreč skočiti iz četrtega nadstropja policijske postaje. Zaradi tega dejanja so ga želeli policisti predati tožilstvu. Vendar pa tega niso storili, na poti do tožilstva so ga vrgli iz policijskega avtomobila in ga pustili v gozdu med krajem Milići in Srebrenico. Tudi njegovo mater so izpustili.

3. Prosilec je v nadaljevanju povedal, da je bil njegov oče polkovnik in se je boril v vojni v kraju Srebrenica in Vlasenica. Kaj se je zgodilo z njegovim očetom, ne ve, našli so le nekaj njegovih osebnih predmetov. Srbska policija ve, da je bil njegov oče polkovnik in da se je boril v vojni zoper Srbe.

4. Na vprašanje, ali bi bil varen v kakšnem drugem kraju v BiH, je prosilec povedal, da je v BiH sama korupcija in da ima policija nadzor na celem območju BiH. Kamorkoli bi šel, bi ga policija našla in ga maltretirala. Tudi njegov brat ima težave zaradi tega, ker je podal izjavo o Mladiću. Ne more se preseliti drugam, v kraju Vlasenica ima hišo, zemljo. Drugje nima sorodnikov, živeti bi moral na ulici in ne bi imel možnosti za zaposlitev. V Bosni in Hercegovini je bil zaposlen na bencinski črpalki od leta 2009 do 2010. Zdravstveno ni bil zavarovan, ker ga delodajalc ni prijavil. 5. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da iz dokumentacije izhaja, da je prenarejal potni list. Iz potnega lista je namreč izbrisal žig o zavrnitvi vstopa v Republiko Slovenijo. Prosilec je povedal, da nima prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo, niti ni prenarejal potni list. V potnem listu je namreč samo izbrisal črte okoli žiga. To je storil, ker mu na mejnem prehodu policisti niso pustili, da bi vstopil v Republiko Slovenijo, saj ni navedel naslova bivanja v Republiki Sloveniji.

6. V nadaljevanju je bil soočen, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da ga je dne 29. 5. 2015 prijela policija na naslovu ... v Ljubljani. Po končanem policijskem postopku so ga nastanili v Center za tujce v Postojni. Prosilec je bil pozvan, da pojasni, iz katerega razloga ni zaprosil za mednarodno zaščito nemudoma po vstopu v Republiko Slovenijo in zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito šele v Centru za tujce v Postojni. Prosilec je povedal, da ga je policija ob prijetju odpeljala na Policijsko postajo Vič in nato v Center za tujce v Postojno. Nihče ga nič ni vprašal, ko je bil čez vikend nastanjen v Centru za tujce v Postojni, je podal izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito.

7. Na vprašanje, kdaj je podal izjave glede dogodkov v kraju Potočari in komu natančno, kateri TV hiši, je prosilec odgovoril, da je podal izjavo, ko je bil prijet Ratko Mladić, torej, v mesecu maju 2011. Izjavo je podal za federalno TV. V nadaljevanju je prosilec povedal, da je po aretaciji Mladića na njegov dom v kraj Turija, Lukovac, prišel njegov sosed, ki je bil zaposlen na federalni TV in mu predlagal, da bi podal izjave za federalno TV BIH, za oddajo »...«. Odšli so v kraj Potočare. Prvi dan tam ni bilo nobene TV, drugi in tretji dan, pa so bile TV iz celega sveta. Posneli so dokumentarno oddajo o dogodkih, ki so se zgodili v kraju Potočari v času vojne (leta 1995) in o njegovem srečanju z Mladićem. Potem, ko so objavili to oddajo, so se zanj začele nočne more. V tej oddaji je govoril zoper Mladića, povedal je, kaj vse so počeli, kako so z njim ravnali v času vojne, ko se je nahajal v kraju Potočare, Njegov rojstni kraj je namreč Vlasenica. Leta 1993 je skupaj z družino pobegnil iz rojstnega kraja v Srebrenico, takrat je bil star približno 7 do 8 let. V Srebrenici je živel do leta 1995, nato pa je z družino odšel v Potočare. Dne 7. 7. 1995 je prišlo do etničnega čiščenje Muslimanov. Takrat je prišel v Potočare tudi Ratko Mladić in mu izročil čokolado in škatlo cigaret. Čokolado mu je vzel nazaj, medtem ko mu je pustil cigarete. Takrat je bil še otrok in ko jim je Ratko Mladić dejal, da jih ne bodo pobili, mu je verjel. To je bilo leta 1995. Po tem dogodku oziroma srečanju z Mladićem, pa so po treh ali štirih dneh odšli živeti v Tuzlinski Kanton, tam živi torej od leta 1995. 8. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito navedel dostop do spletne strani, kjer se nahaja članek britanskega časopisa» The Times«. Iz članka je razvidno, da se je 24-letni I.A. predstavljal kot deček, ki ga je Ratko Mladić pobožal z roko po glavi in mu izročil čokolado. Ta fant zdaj živi v mestu Prohiči, zaposlen je v gradbeništvu in je v Srebrenici izgubil očeta in strica. Hkrati je Federalna TV BIH v svoji oddaji »...« imela drugega fanta, ki je prav tako trdil, da je I.A. V tej oddaji so 26-letnega I.A. prav tako predstavljali kot dečka, ki ga je Mladić pogladil po glavi in mu izročil čokolado. Ko je torej Federalna TV Bosna in Hercegovina objavila svojo oddajo s popolnoma enako zgodbo z drugo osebo, so mediji opazili, da se pojavljata dve osebe z enakimi osebnimi imeni, s tem, da je I.A., ki je podal izjavo za Federalno TV podal nekoliko drugo zgodbo ter da je nezaposlen, rojen leta 1985 in da je zaposlen na bencinski črpalki. Na vprašanje, katera od teh dveh oseb je on, tista oseba, ki je dala intervju za britanski »The Times«, ali oseba, ki je podala izjavo za Federalno TV BIH, ali pa ni sploh nobena od teh omenjenih oseb, je prosilec odgovoril, da je on podal izjavo za bosansko federalno TV. Na fotografiji članka» The Times« ni on kot odrasel I.A., je pa na fotografiji kot majhen deček z Mladićem.

9. Prosilec je bil soočen, da je iz članka razvidno, da je oseba I.A., ki je dala intervju za federalno TV (torej on), rojena leta 1985, iz njegovega potnega lista pa izhaja, da je rojen leta 1986. Prosilec je pojasnil, da ne ve, zakaj so navedli ta datum rojstva, sam je rojen leta 1985. 10. Na vprašanje, na kakšen način je bil preganjen v izvorni državi, kdo natančno ga je preganjal, je prosilec odgovoril, da je naredil napako, da je podal izjavo za dokumentarni film, še posebno, ko je izjavil, da se sicer strinja, da mu je Mladić vzel čokolada nazaj, ne strinja pa se s tem, da je Mladić vzel toliko človeških življenj. Ta izjava je bila velika napaka. Kadarkoli je odšel domov v Vlasenico, kjer ima mater, je bil s strani policije in stanovalcev, ki so srbske narodnosti, težave. Iz Turije, občina Lukovac, kjer ima stalno prebivališče, se je redno vračal v Vlasenico, kjer živi njegova mati. V nadaljevanju je prosilec povedal, da ne ve povedati, kolikokrat je bil maltretiran s strani policije. Policija je večkrat prišla v njegovo hišo in opravila hišne preiskave. Prosilec je povedal, da so ga imeli za terorista, ker je podal za federalno TV BIH izjave zoper Mladića. S strani policije je dobil večkrat zaušnice. Ko je denimo zjutraj odšel po časopis, so ga na cesti zaustavili in ga pregledali. Ko je praznoval v letu 2012 svoj rojstni dan, je na njegov dom v Vlasenici, prišla policija brez razloga in naredila hišno preiskavo. Policist je takrat njegovi materi zlomil roko, ko jo je porinil po stopnicah.

11. Na vprašanje, kako pogosto so ga odpeljali na policijsko postaja, je prosilec odgovoril, da nekaj časa v Vlasenici ni redno hodil vsak dan, ampak enkrat na 10 dni, ker ni želel, da bi se kaj zgodilo njegovi materi. Kolikokrat so ga odpeljali na policijsko postajo, ne ve povedati. Vedno, ko je odšel iz hiše po ulici, je moral iti mimo policijske postaje. Ko so ga policisti videli, so mu oklenili noge in roke ter ga odpeljali na policijsko postajo.

12. V kraju Turija, kjer živi ni bil preganjan. V Federaciji Bosne in Hercegovine je bil preganjen samo v enem primeru in sicer v kraju Doboj, leta 2013 odšel na sejem, ljudje na sejmu so ga prepoznali in začeli nanj psovati. Policija je naredila o dogodku zapisnik in ga nato odpeljala domov v kraj Turija.

13. Na vprašanje pooblaščenca, kateri dogodek, ki mu je bil izpostavljen, je bil zanj najhujši dogodek, je prosilec odgovoril, da je bil zanj najhujši dogodek, ko so policisti materi zlomili roko. Torej dogodek, ko so v Vlasenici praznovali njegov rojstni dan in so v njihovo hišo vdrli policisti. Bili so na dvorišču, njegova družina in njegovi prijatelji. Slišal je policijsko sireno, takoj je vedel, da prihajajo k njemu na dom. Njegov prijatelj mu je dejal, da bodo policisti naredili hišno preiskavo zaradi domnevnega terorizma in eksploziva. Ko so policisti prišli, so mu zvezali roke in noge in na glavo posadili kapo. Njegova mati jih je spustila v hišo, ko je odprla vhodna vrata, so jo policisti odrinili, padla je po stopnicah in si zlomila roko. Odpeljali so ga na policijsko postajo v Vlasenico, tam je čakal na prevoz na policijsko postajo v Zvorniku. Na cesti proti Zvorniku so ga vrgli iz avtomobila, saj ga niso hoteli odpeljati na zaslišanje. Ko je bil na policijski postaji v Vlasenici, so mu govorili, da mora zanikati vse izjave. Poučili so ga, da njegove izjave, da je Mladić vzel veliko življenj ne držijo, veliko življenj je vzel Arkan in njegovi ljudje.

14. Na vprašanje, kolikokrat so ga peljali na policijsko postajo, je prosilec odgovoril, da so ga v enem mesečnem obdobju pripeljali na policijsko postajo dvakrat do trikrat. Leta 2014, po končani tekmi, ko se je vračal domov od prijatelja, kjer sta preko televizijskega ekrana spremljala tekmo, ga je policija ustavila in ga odpeljala na policijsko postajo v Vlasenico, ga slekla do golega in ga privezala ob radiator. Polivali so ga z vodo in ga obmetavali s kockami ledu. V nadaljevanju je prosilec povedal, da ga sicer policisti niso nadlegovali vsakokrat, ko so ga videli. Sam je zmanjšal svoje prihode v Vlasenico, kjer ima družina vrt, ki ga obdelujejo. V kraju Vlasenici se ne želi uradno prijaviti, ker je to območje Republike Srbske in sam ne želi živeti v Republiki Srbski.

15. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je podal še dva druga razloga zaradi katera, je zapustil izvorno državo. Eden je ta, da je izvorno državo zapustil zaradi zdravstvenih razlogov. Prosilec je povedal, da je leta 2006 izgubil zdravstveno zavarovanje in si ga od takrat ni uredil. Težave ima z jetri, v preteklosti se je namreč drogiral in popil velike količine alkohola. Izgubil je veliko telesne teže, ne more jesti. Injekcije interfenon, ki so namenjene zdravljenju jeter, so zelo drage. Glede želje po nadaljnjem izobraževanju pa je prosilec navedel, da se želi šolati, rad bi obiskoval glasbeno šolo.

16. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je pri prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je pravzaprav podal dva intervjuja za dokumentarni film z naslovom »...« in za oddajo “...”. Povedal je, da je podal izjave samo v enem dokumentarnem filmu. Podal je izjavo, katero so emitirali na Federalni TV BiH v oddaji “...” in jo napisali v časopisu Dnevni avaz.

17. Na vprašanje pooblaščenca, ali je bil glede jeter pri zdravniku, je prosilec povedal, da je bil pred dvema letoma pri zdravniku, ki mu je dejal, da bo napoten v program za zdravilo interfenon. Če bi imel 100 tisoč evrov, bi si lahko privoščil zdravljenje v Federaciji Bosne in Hercegovine. Te injekcije so zelo drage. Da bi prišel v ta program bi moral počakati od 6 mesecev do dveh let. Tudi, če bi bil v tem programu, bi moral te injekcije sam plačevati.

18. Na vprašanje pooblaščenca, ali ima zaradi očeta, tudi kašne težave v izvorni državi, je prosilec odgovoril pritrdilno. Njegov oče je bil v vojni polkovnik, imel je svojo enoto, ki ji je poveljeval. Tudi oče se je moral braniti, tako kot Srbi in tudi njegova enota je morala ubijati drugo stran. Od očeta je nasledil pitje alkohola.

19. Iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, št. 2255-34/2015/1 (3E651-31) z dne 30. 5. 2015 izhaja, da so policisti PP Ljubljana Vič dne 29. 5. 2015 imeli v postopku I.A. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da ima omenjeni v evidencah zaveden ukrep zavrnitve vstopa v Republiko Slovenijo. Istega dne je bil I.A. predan v nadaljnji postopek policistom PPIU Ljubljana. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da ima v svojem potnem listu na strani 4 odtisnjen žig o zavrnitvi vstopa v Republiko Slovenijo MMP Dobova z dne 10. 4. 2015 in prav tako žig o zavrnitvi vstopa MMP Obrežje z dne 11. 4. 2015. Na obeh omenjenih žigih so bili opazni sledovi mehanskega brisanja. Pri nadaljnjem pregledu potnega lista je bilo ugotovljeno, da v njem ni veljavnega vstopnega žiga, s katerim bi I.A. dokazoval zakonitost vstopa in bivanja v schengenskem območju. I.A. je podal izjavo na zapisnik, v kateri je navedel, da mu je bil dejansko dvakrat zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, ker ni vedel namena in cilja potovanja. Nato se je vrnil v Zagreb, od koder je dne 13. 5. 2015 odpotoval z avtobusom do Munchena. Iz Republike Hrvaške je na njemu nepoznanem mejnem prehodu vstopil na Madžarsko in pot nadaljeval do Dunaja, kjer je ostal do 28. 5. 2015 in pobiral staro železo za znance, s katerimi je na Dunaju živel. Znanec mu za opravljeno delo ni plačal, zaradi česar je preko nekdanjega mejnega prehoda Šentilj odpotoval v Ljubljano. V Ljubljano je prišel z namenom iskanja zaposlitve, katere pa do kontrole policistov ni našel. V razgovoru je I.A. povedal, da je žiga o zavrnitvi vstopa v Republiko Slovenijo brisal sam na Dunaju z namenom prikritja dejstva, da mu je bil pred tem že dvakrat zavrnjen vstop in bi na ta način lažje prišel v Republiko Slovenijo.

20. Pristojni organ ugotavlja, da I.A. ni zaprosil za mednarodno zaščito nemudoma po vstopu v Republiko Slovenijo. Iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255- 34/2015/1 (3E651-31) z dne 30. 5. 2015 izhaja, da je prišel v Ljubljano z namenom iskanja zaposlitve, katere pa ni našel do prijetja s strani policistov. V času bivanja v Ljubljani je bil nastanjen pri prijatelju. Za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v času postopka s strani policistov PP Vič, niti v nadaljnjem postopku na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Ljubljana. Za mednarodno zaščito je zaprosil po nastanitvi v Centru za tujce v Postojni, kjer je dne 1. 6. 2015 podal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Prosilec je povedal, da ga v policijskem postopku ni nihče nič vprašal. Po končanem policijskem postopku so ga odpeljali v Center za tujce v Postojno, kjer je podal izjavo.

21. Prosilec za mednarodno zaščito utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, da je bil v izvorni državi preganjen s strani policije, ker je za federalno televizijo Bosne in Hercegovine ob prijetju Mladića v mesecu maju 2011, podal izjavo o dogodkih, ki so se zgodili v času vojne v kraju Potočari. Pri prošnji za mednarodno zaščito z dne 5. 6. 2015 je prosilec navedel dostop do spletne strani, kjer se nahaja članek britanskega časopisa» The Times«. Iz članka je razvidno, da se je 24 letni I.A. predstavljal kot deček, ki ga je Ratko Mladić pobožal z roko po glavi in mu izročil čokolado. Ta fant zdaj živi v mestu Prohiči, zaposlen je v gradbeništvu in je v Srebernici izgubil očeta in strica. Hkrati je Federalna TV BIH v svoji oddaji »...« imela drugega fanta, ki je prav tako trdil, da je I.A. V tej oddaji so 26 letnega I.A. prav tako predstavljali kot dečka, ki ga je Mladić pogladil po glavi in mu izročil čokolado. Ko je torej Federalna TV Bosna in Hercegovina objavila svojo oddajo s popolnoma enako zgodbo z drugo osebo, so mediji opazili, da se pojavljata dve osebe z enakimi osebnimi imeni, s tem, da je I.A., ki je podal izjavo za Federalno TV podal nekoliko drugo zgodbo ter da je nezaposlen, rojen leta 1985 in da je zaposlen na bencinski črpalki.

22. Prosilec je bil pri osebnem razgovoru z dne 13. 7. 2015 vprašan, katera od teh dveh oseb je on, tista oseba, ki je dala intervju za britanski »The Times«, ali oseba, ki je podala izjavo za Federalno TV BIH, ali pa ni sploh nobena od teh omenjenih oseb. Prosilec je povedal, da je on sam podal izjavo za bosansko federalno TV in ne za članek »The Times«. Britanski časopis »The Times« je ob omenjenem članku objavil tudi fotografijo, ki se nahaja v spisovni dokumentaciji in ki je označena pod številko 1. Iz fotografije je razvidno, da je Ratko Mladić podal roko mlademu dečku. Prosilec je pri osebnem razgovoru povedal, da ni sam na fotografiji v zgornjem desnem kotu kot odrastel I.A., ki je podal izjavo za članek »The Times«, je pa na isti fotografiji kot mladoleten deček, ki mu je Mladić podal čokolado. Pristojni organ ugotavlja, da se pojavljata dve osebi z enakimi osebnimi imeni (I.A.), ki zatrjujeta, da sta na fotografiji ob Ratku Mladiću. 23. Prosilec je preko pooblaščenca posredoval tri internetne naslove, ki naj bi omogočile dostop do vsebine oddaje »...«. Pristojnemu organu s pomočjo informatikov MNZ ni uspelo priti do vsebine navedene oddaje ,,...", saj je bila vsebina te oddaje umaknjena s spletnih straneh. Pri tem sta prosilec in pooblaščenec omenila, da tudi sama ne moreta dostopiti preko spleta do omenjene vsebine in zaprosila pristojni organ, da s pomočjo informatikov omogoči dostop do vsebine oddaje »...«. Kakor je že pristojni organ navedel, informatikom MNZ ni uspel dostop do vsebine omenjene oddaje, ker je bila vsebina umaknjena iz spletnih strani.

24. Četudi pristojni organ ni seznanjen z vsebino oddaje ,,...«, za katero je prosilec podal izjavo o dogodkih, ki so se zgodili v kraju Potočari leta 1995, pa iz izjav prosilca izhaja, da je bila v oddaji "...” sporna njegova izjava, da se sicer strinja, da mu je Mladić vzel čokolado nazaj, ne strinja pa se s tem, da je Mladić vzel toliko človeških življenj. Ta izjava je bila velika napaka. Kadarkoli je odšel v Vlasenico, je bil s strani policije in stanovalcev, ki so srbske narodnosti, težave. Prosilec ni znal povedati kolikokrat je bil maltretiran s strani policije. Policija je večkrat prišla v njegovo hišo in opravila hišne preiskave, imeli so ga za terorista, iskali so orožje. S strani policije je dobil večkrat zaušnice. Ko je denimo zjutraj odšel po časopis, so ga na cesti zaustavili in ga pregledali. Ko je praznoval v letu 2012 svoj rojstni dan, je na njegov dom v Vlasenici, prišla policija brez razloga in naredila hišno preiskavo. Policija naj bi iskala eksploziv v povezavi s terorizmom. Policist je takrat njegovi materi zlomil roko, ko jo je porinil po stopnicah. Ta dogodek je bil zanj najhujši, ki ga je doživel. 25. Prosilec je pri osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe, iz katerega razloga ga policija v Vlasenici povezuje s terorizmom in eksplozivom, odgovoril, da ne ve, iz katerega razloga ga povezujejo s terorizmom. Sam ne ve, kaj je sploh terorizem. Meni pa, da so ti dogodki povezani z izjavami, ki jih je podal v oddaji ,,...« v povezavi z Ratkom Mladićem (osebni razgovor z dne 13. 7. 2015, stran 6, odstavek 3).

26. Pristojni organ ugotavlja, da I.A. uveljavlja preganjanje s strani policistov Republike Srbske, kamor se je občasno vračal in kjer sta z materjo po očetu podedovala hišo in vrt, ki sta ga obdelovala in ne na območju Federacije Bosne in Hercegovine, kjer prosilec dejansko živi že od njegovega osmega leta, torej od leta 1995. 27. Na območju Federacije Bosne in Hercegovine, je prosilec povedal, da v kraju Turija, kjer živi ni bil nikoli preganjen. Prosilec je v nadaljevanju povedal, da je bil pravzaprav le enkrat v življenju preganjen na območju Federacije Bosne in Hercegovine, in sicer v kraju Doboj, leta 2013, ko je obiskal neki sejem. Ljudje na sejmu so ga prepoznali in ga začeli preklinjati. Takrat se mu ni nič zgodilo, saj je stekel do policijskega avtomobila, zadevo je prijavil policiji, policija je naredila policijski zapisnik in ga odpeljala domov v kraj Turija, kjer živi.

28. Prosilec zmotno meni, da se kraj Doboj nahaja v entiteti Federacije Bosne in Hercegovine, saj iz priloženega zemljevida, ki je priložen k spisovni dokumentaciji izhaja, da se kraj Doboj nahaja na območju oziroma entiteti Republike Srbske, kjer je prosilec zatrjeval, da je preganjen s strani policistov. Dogodek, ki se je prosilcu zgodil v kraju Doboj in ga je prosilec natančno opisal dokazuje, da je tudi policija v Republiki Srbski ustrezno ukrepala in zaščitila prosilca, saj je prosilec zatrjeval, da je policija o dogodku naredila policijski zapisnik in po končanem policijskem postopku celo prosilca odpeljala iz Republike Srbske na območje Federacije Bosne in Hercegovine, v kraj Turija, kjer ima prosilec stalno prebivališče. Iz izjav prosilca izhaja, da prosilec lahko računa na pomoč pristojnih organov tudi v Republiki Srbski.

29. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec podal nasprotujoče izjave glede kraja stalnega bivališča. Prosilec je tako pri 8. točki prošnje kot pri osebnem razgovoru izjavil, da ima stalno bivališče na naslovu ..., Federacija Bosne in Hercegovine in ne v Vlasenici, Republiki Srbski. Tudi iz kopije njegovega potnega lista, ki ga je pristojnemu organu posredovala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana, izhaja, da ima prosilec stalno bivališče na naslovu ..., Federacija Bosne in Hercegovine. Ker je prosilec v svojem potnem listu izbrisal vstopne žige, mu je policija zaradi prenarejenja osebnega dokumenta odvzela potni list in pristojnemu organu posredovala le kopijo potnega lista. Pristojni organ torej ugotavlja, da prosilčeve izjave pri 32. točki prošnje (stran 7, odstavek 6), da ne bi mogel živeti izven kraja Vlasenica, Republika Srbska, ne držijo. Iz prosilčevih izjav, ki jih je podal tako pri prošnji za mednarodno zaščito kot pri osebnem razgovoru, izhaja, da prosilec že od leta 1995 živi v Federaciji Bosne in Hercegovine na naslovu ... in ne v Vlasenici (Republika Srbska). V Vlasenici ima prosilec hišo, ki sta jo z materjo podedovala po očetu, in vrt, ki ga skupaj z materjo obdelujeta. V Vlasenico (Republiko Srbsko) se prosilec vrača le občasno.

30. Pristojni organ je v zvezi s presojo, ali zdravstveno stanje prosilca I.A. v povezavi z dostopom do zdravljenja v njegovi izvorni državi, ugotavljal v okviru subsidiarne zaščite na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ. Po oceni pristojnega organa prosilec v konkretnem primeru ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno-sodni praksi. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije ugotavlja, da I.A. ni upravičen do podelitve statusa begunca, saj ni izkazal individualnih potreb po mednarodni zaščiti. Organ je tudi ugotovil, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve alineje 28. člena ZMZ. Vse navedbe prosilca glede razlogov za zapustitev izvorne države so se presojale že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ker pa je Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 245/2011 navedlo, da resna škoda, kot je opredeljena v drugi alineji 28. člena ZMZ, v posebej utemeljenih primerih ne izključuje zdravstvenega stanja posameznega prosilca, čeprav zdravstveno stanje ne more biti edini in ključni element subsidiarne zaščite, je pristojni organ preverjal tudi, če prosilec I.A. zaradi svojega zdravstvenega stanja izpolnjuje pogoje za podelitev subsidiarne oblike zaščite. Tožnik ima poškodovana jetra, saj se je v preteklosti drogiral in zaužil veliko alkohola. Injekcije za jetra (interfenon) so zelo drage. Organ se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi N. proti Združenemu kraljestvu. Pristojni organ je nadalje preverjal situacijo v izvorni državi prosilca glede zdravstvenih storitev in dostopa do njih. V ta namen je pristojni organ na podlagi drugega odstavka 22. člena ZMZ pridobil informacije o zdravstvenem varstvu v BiH. Prosilčev pooblaščenec je predložil tudi dva članka, ki govorita o težavah, s katerimi se srečujejo ljudje v povezavi z zdravstvenim zavarovanjem. Po obravnavi teh poročil tožena stranka navaja, da se bo prosilec moral zgolj čim prej prijaviti na Uradu za zaposlovanje, na podlagi česar bo tudi obvezno zdravstveno zavarovan in bo tako lahko koristil potrebne zdravstvene storitve. Po preučitvi specifičnih informacij o izvorni državi pristojni organ brez dvoma ugotavlja, da prosilec I.A. zaradi svojega zdravstvenega stanja ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo iz druge alineje 28. člena ZMZ. Pristojni organ je ugotovil, da se jetrna bolezen, za katero trpi prosilec, lahko uspešno zdravi v entiteti Federaciji Bosne in Hercegovini. Na podlagi preučenih specifičnih informacij pristojni organ nima razloga, da bi dvomil v kvaliteto oskrbe, ki jo prosilcu lahko nudi izvorna država.

31. V tožbi tožnik uvodoma pojasnjuje, da je tekom postopka vseskozi zatrjeval, da je v izvorni državi žrtev preganjanja s strani policije Republike Srbske v Vlasenici. BiH je po načinu ureditve federacija, sestavljena iz dveh ločenih entitet (Federacija Bosne in Hercegovine ter Republika Srbska) in distrikta Brčko. Tožnik s tem v zvezi še navaja, da je policija Republike Srbske znotraj BiH avtonomen organ. Tožnik od leta 1995 živi v vasi Turija (občina Lukavac, federacija BIH), v vasi Vlasenica (ki se nahaja v Republiki Srbski) pa je njegov rojstni kraj, tam ima hišo ter posest, tam živi tudi njegova mama. V vas Vlasenica se tožnik redno vrača, ker ima tam vrt, ki ga obdeluje, na ta način služi in od tega živi, saj je brezposeln in brez rednih dohodkov. Tožnik pojasnjuje še, da je v postopku zatrjeval, da se je preganjanje začelo maja 2011, po tem, ko je bil ujet general Mladić. Tožnik je namreč za federalno televizijo (oz. njeno dokumentarno oddajo) komentiral Mladićevo prijetje in dogodke v Srebrenici leta 1995. Tožnik je eden redkih, ki so preživeli genocid v Srebrenici – je deček na fotografiji oz. posnetku, ki je obkrožila svet leta 1995, ko so Srebrenico zavzeli general Mladić in srbska vojska. Na sliki oz. posnetku je razvidno, kako mu je Mladić ob obljubi, da se nikomur ne bo nič zgodilo podaril čokolado. Iz tožnikovih izjav torej smiselno izhaja, da je žrtev preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja (javno se je izpostavil in govoril proti Mladiću, ki je v Republiki Srbski še vedno narodni heroj), razlog preganjanja pa je tudi to, da je bil tožnikov oče S.A. med vojno v BIH polkovnik, njegova enota pa je bila skupaj z N.O. odgovorna za požig srbske vasi Kravica v BIH.

32. Iz odločbe izhaja, da se tožena stranka niti na enem mestu ne izjavi o preganjanju tožnika s strani policistov Republike Srbske v vasi Vlasenica, kar je bistvo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. In to navkljub temu, da je tožena stranka na str. 8, odst. 4. izpodbijane odločbe več kot očitno prepoznala, da je tožnik takšno preganjanje zatrjeval. Drži sicer, da se je tožena stranka izjavila o preganjanju tožnika v mestu Doboj (ki se nahaja v entiteti Republike Srbske), vendar pa je spregledala bistveno razliko med obema dogodkoma. Preganjanje v mestu Doboj se je zgodilo s strani neznanih oseb in ne tamkajšnje policije. Preganjanje v vasi Vlasenica (ki ga tožnik trpi že od maja 2011) pa se dogaja s strani policije, torej pristojnega organa oblasti. Ni torej razumljivo, zakaj je tožena stranka na str. 9., odst. 2. (oz. str. 10., odst. 3.) prišla do zaključka, da tožnik lahko računa na pomoč pristojnih organov tudi v Republiki Srbski, glede na to, da je v konkretnem primeru v skladu s 24.čl. ZMZ subjekt preganjanja pravzaprav država oz. policija kot njen organ. Manjka pa tudi obrazložitev, zakaj tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno- sodni praksi.

33. Enako velja v zvezi s presojo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj se tožena stranka ne izjavi o tem, zakaj zatrjevanja tožnika, da mu ob vrnitvi v Vlasenico grozi smrt (tožnik se boji da ga bo komisar policije Vlasenica ubil), ne šteje za resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, kar je še dodatna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 27. člena prvega odstavka, 2. tč. v zvezi s tretjim odstavkom ZUS-1. 34. Tožniki zatrjujejo nepravilno uporabo materialnega prava iz 27. člena prvega odstavka 1. tč. ZUS-l. Tožnik zatrjuje, da tožena stranka ni uporabila veljavne zakonodaje v BIH, ki določa pravice brezposelnih oseb do zdravstvenega zavarovanja.

35. Tožnik zatrjuje, da ne drži, da je v zvezi z njegovim stalnim prebivališčem podal nasprotujoče izjave, dejansko stanje je zmoto ugotovljeno. Tožnik vseskozi skladno navaja, da je njegovo stalno prebivališče v vasi Turija, v vasi Vlasenica pa je njegov rojstni kraj, tam ima hišo, tam živi njegova mati in tam ima vrt, ki ga obdeluje, ker drugače ne more preživeti. Ne drži, kot tožniku očita tožena stranka, da je kadarkoli izjavil, da ima v Vlasenici uradno stalno prebivališče. Tožnik je izjavil le, da »kadar je v Republiki Srbski ima težave s policijo«. Izjava »Živim v mestu Vlasenica, kjer imam tudi hišo, kadarkoli me vidi policija me uklenejo z lisicami na noge in roke kot glavnega terorista” se nanaša na to, da tožnik opisuje preganjanje v vasi Vlasenica in ne kot je narobe razumela tožena stranka, da je v Vlasenici njegovo stalno prebivališče, tožnik tega ni nikoli izjavil. 36. Tožnik zatrjuje, da ne drži, da ima v izvorni državi dostop do zdravstvenega zavarovanja in da se mora zgolj prijaviti na uradu za zaposlovanje. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je leta 2006 zdravstveno zavarovanje izgubil. Tožena stranka je povsem spregledala veljavno zakonodajo v BiH oz. iz odločbe izhaja, da je sploh ni upoštevala. Tožnik navaja, da veljavni Zakon o zdravstvenem zavarovanju (t.i. »Zakon o zdravstvenom osiguranju«) določa, da se mora brezposelna oseba v roku 30 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja prijaviti na Zavodu za zaposlovanje, v nasprotnem primeru mu zavarovanje ne pripada. Dejansko stanje je torej zmotno ugotovljeno. Tožnik s tem v zvezi navaja še, da že iz t.i. komentarjev na informacije o izvorni državi z dne 15. 1. 2016, izhaja povsem enako – tožniku v BiH ne pripada zdravstveno zavarovanje, zaradi česar mu grozi nastanek resne škode.

37. Bistveno tudi je, da tožena stranka sploh ni ugotavljala ali so t.i. »interfenon injekcije« tožniku v BIH na voljo brezplačno in je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je namreč s tem v zvezi zatrjeval, da so te injekcije plačljive, sam pa si jih ne more privoščiti, saj v BiH nima nobenih dohodkov in je brez zdravstvenega zavarovanja. Neugotovljeno pa je ostalo tudi tožnikovo aktualno zdravstveno stanje, saj v konkretni zadevi tožnika ni pregledal izvedenec medicinske stroke, ki bi edini lahko ugotovil aktualno zdravstveno stanje, kako huda je tožnikova bolezen jeter ter način zdravljenja, ki ga tožnik potrebuje in ali je tožniku v BIH to sploh na voljo. Obstaja namreč resna nevarnost, da bo zaradi vrnitve tožnika v izvorno državo, tožena stranka (skupaj s tožnikovo izvorno državo) kršila 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic, ki predvideva prepoved mučenja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se odločba odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

38. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

39. Tožba ni utemeljena.

40. Sodišče se lahko pridruži ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca. Do take presoje je sodišče prišlo na podlagi naslednje argumentacije:

41. Tožnik je sicer v zelo nizki meri, a še zadovoljivo izkazal obstoj možne podlage za preganjanje, ki jo je zatrjeval v političnem prepričanju s tem, ko naj bi za program federalne TV podal izjavo o Ratku Mladiću in zaradi zatrjevane aktivnosti njegovega očeta v vojni.

42. Sodišče namreč lahko verjame tožniku, da je na sliki, ki jo je kot dokaz predložil v postopku, deček, ki je v komunikaciji z Ratkom Mladićem, tožnik sam. Vendar pa tožnik v tožbi ne navaja, kaj konkretno naj bi za televizijsko oddajo povedal o R. Mladiću, zaradi česar bi bil s potrebno stopnjo verjetnosti, ki je nižja od dokaznega standarda v civilnih sporih, obstajali utemeljeni razlogi za oceno, da bi bil v primeru vrnitve v BiH zaradi te izjave in očetove aktivnosti med vojno v BiH preganjan. To, da mu je R. Mladić, kot navaja tožnik v tožbi, (pred poboji) v Srebrenici ponudil čokolado, še ne pomeni realne nevarnosti, da bi se tožniku pripisovalo neko politično prepričanje, povezano s potencialnimi subjekti preganjanja, z njihovo politiko in metodami (7. odstavek 27. člena ZMZ). V tožbi dodaja, da naj bi v oddaji »govoril proti Mladiću, ki je v Republiki Srbski še vedno narodni heroj«. Tudi v tožbi ne navaja, kaj konkretno je v oddaji povedal o R. Mladiću, da bi bil zaradi tega lahko preganjan zaradi političnega prepričanja. Na strani 8 izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da naj bi bila to izjava, da se »sicer strinja, da mu je Mladić vzel čokolado nazaj, ne strinja pa se s tem, da je Mladić vzel toliko človeških življenj«. Ta citat se ujema z zapisom v zapisniku o osebnem razgovoru z dne 13. 7. 2015, ko je še dodal: »Tu sem naredil napako, ker je TV javna stvar«, med tem ko ob podaji prošnje z dne 5. 6. 2015 niti ni povedal, kaj točno je govoril o Mladiću. Nadalje je v zvezi s tem elementom, ki v majhni meri govori za obstoj podlage za preganjanje v tožnikovem političnem prepričanju, tožnik dne 13. 7. 2015 na osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe povedal, da bo kontaktiral osebo, ki je naredila omenjeno dokumentarno oddajo, ker je to njegov sosed in ga pozna. Vsebina oddaje namreč v času odločanja ni bila več dostopna in tožena stranka je kljub prizadevanju ni uspela pridobiti. Kljub tej obljubi, ki se zdi uresničljiva glede na poznanstvo tožnika z avtorjem oddaje, tožnik ni predložil zapisa oddaje in sicer o tem, kaj je v oddaji dejansko povedal glede R. Mladića, če je sploh povedal, kaj več, kot je pojasnil v postopku, in tudi ni sodišču sporočil, zakaj ni uspel dobiti tega dokaza. Dejstvo, da je R. Mladić, ki je bil vojaški poveljnik Srbov v BiH v času vojaškega spopada, obtožen, da je osumljen krivde za smrt civilistov, pa je javno poznano iz obtožnic in sodnega postopka pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za bivšo Jugoslavijo (International Criminal Tribunal for the Former Yugoslavia). Tožnik torej ni razkril nečesa, kar ne bi bilo splošno znano do mere utemeljenega suma oziroma kar bi lahko dodatno bremenilo R. Mladića, ali bi nasprotovalo aktualni politiki Republike Srbske. Tožnik tega niti ni zatrjeval, razen v tem smislu, da je R. Mladić še vedno heroj v Republiki Srbski. S tem sicer je izkazana določena možnost, da bi bil tožnik preganjan zaradi političnega prepričanja, kar pa brez vsakršnega dvoma ni osamljeno politično prepričanje v BiH in splošno znano je, da tudi drugi posamezniki, ki aktivno sodelujejo v javnem življenju v BiH, opozarjajo na zločine in tiste, ki so osumljeni zločinov v vojni.

43. Poleg tega elementa v zvezi s podlago za preganjanje je tožnik že v prošnji povedal, da ga policisti, ko ga nadlegujejo, sprašujejo tudi po očetu, ki je bil polkovnik v vojni. Vendar je v prošnji povedal samo, da je bil oče polkovnik v vojni, šele na osebnem razgovoru pa je dodal, da je njegova enota morala ubijati drugo stran (ter da je od očeta nasledil pitje alkohola). V tožbi je dodal podatek in vir, da je bil njegov oče odgovoren za požig srbske vasi Kravica v BiH. Vendar je tožnik v prošnji povedal, da so ga policisti zgolj spraševali o očetu, za katerim pa se je v vojni izgubila sled. Tožnik ni zatrjeval, da policisti, ki so ga spraševali o očetu, niso vedeli za izginotje tožnikovega očeta. Poleg tega je tožnik povedal, da so se njegove težave začele po omenjeni televizijski oddaji, ko so prijeli R. Mladića v mesecu maju leta 2011, kar pomeni, da tožnik ni imel težav pred tem, čeprav se je morebiti vedelo za vojna dejanja njegovega očeta že pred prijetjem R. Mladića. To pomeni, da tožnikova povezava z očetom ne prispeva bistveno k obstoju podlage za preganjanje na podlagi političnega prepričanja, čeprav sodišče ob tem lahko sprejema, da se je ta povezava v očeh javnosti lahko močneje vzpostavila po tem, ko je tožnik postal znan zaradi omenjene izjave v televizijski oddaji.

44. Z opisanima dvema elementoma - izjava tožnika v televizijski oddaji in aktivnosti tožnikovega očeta v času vojne v BiH – je torej izkazana majhna možnost, da bi se tožniku lahko pripisovalo določeno politično prepričanje, ki bi bilo v nasprotju s političnimi stališči policistov v Republiki Srbski. Vendar pa je za obstoj realnega tveganja za preganjanje v primeru vrnitve potrebno še, da bi tožniku grozila tako huda dejanja preganjanja zaradi njegovega političnega prepričanja oziroma pripisanega nasprotovanja politični oblasti v Republiki Srbski (8. odstavek 27. člena ZMZ), da jih je mogoče povezati z vsebino preganjanja, ki je opredeljeno v prvi alineji 1. odstavka 26. člena ZMZ. Takšno preganjanje mora vzbujati pri tožniku subjektivni strah glede na osebne okoliščine tožnika, ki pa mora biti do določene mere tudi objektivno utemeljen. Dejanja preganjanja morajo biti po določbi prve alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev temeljnih pravic, zlasti tistih, ki so absolutno zavarovane.

45. Sodišče se lahko strinja z oceno tožene stranke, da je tožnik izkazal zelo nizko stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja, tako da, upoštevajoč celotno časovno obdobje od njegove izjave za televizijsko oddajo v letu 2011 do njegovega odhoda, in upoštevajoč tudi ravnanja tožnika izven BiH do vložitve prošnje v Sloveniji, na katere se sklicuje tožena stranka, ni dovolj prepričljivih in utemeljenih razlogov za oceno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan.

46. Po eni strani je namreč tožnik kot dejanje, ki ga je najbolj pretreslo, navedel dogodek, ko je policijska enota vdrla v njegovo hišo in si je ob tem, ko je mati odprla vrata, zaradi pritiska policista, zlomila roko. Sodišče lahko razume tožnika, da ga je to od vsega najbolj prizadelo, vendar pa to nima močne povezave s subjektivnim strahom pred preganjanjem zaradi njegovega političnega prepričanja. Dogodek, ki bi lahko objektivno pomenil dejanje preganjanja, je tožnik komaj omenil proti koncu osebnega razgovora, ko je dejal, da so ga policisti, ko je po nogometni tekmi nosil zastavo BiH, odpeljali na policijsko postajo, ga priklenili na radiator in ga slečenega obmetavali z ledenimi kockami. Ostalo pa so bile žaljivke, verbalna maltretiranja na ulici ali pa na policijski postaji in obtožbe, da je terorist, ter prigovarjanje, naj prekliče, kar je povedal v omenjeni oddaji.

47. Po drugi strani pa tudi ni sporno, da tožnik ne prebiva stalno na območju Republike Srbske v mestu Vlasenica, kjer so se ta dejanja zgodila, ampak živi in je prijavljen na območju Federacije BiH (vas Turija, občina Lukovac). To pomeni, da je tožnik varen v svojem kraju, pri čemer je tožena stranka ugotovila tudi, da ga je policija ob dogodku v Doboju leta 2103 zaščitila s tem, da ga je odpeljala v vas Turija, čeprav se mesto Doboj nahaja v Republiki srbski. Temu tožeča stranka v tožbi ne oporeka. Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe povedal, da ima v Vlasenici hišo in vrt in da tja hodi obiskovat mamo, ki ima sicer tudi prijavljeno stalno prebivališče v Federaciji BiH. Tožnik v upravnem postopku tudi ni navedel, da je življenjsko vezan na kraj Vlasenico v tem smislu, da si ne bi mogel poiskati zaščite in živeti v Turiji (v smislu določila 68. člena ZMZ). Na Republiko Srbsko ne samo, da ni življenjsko vezan, ampak tam, po njegovih besedah, niti noče živeti, ima pa izbiro, da živi drugje in očitno v Turiji brez nevarnosti preganjanja. Šele v tožbi zelo na kratko dodaja, da se z obdelovanjem vrta pri hiši v Vlasenici preživlja, vendar pa ni zatrjeval, da tega ne more zagotoviti v njegovi vasi Turiji.

48. Na tej podlagi in s to obrazložitvijo se sodišče lahko pridruži odločitvi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca na podlagi političnega prepričanja in je v tem delu treba izpodbijani akt potrditi z vidika zakonitosti in tožbo zavrniti v delu, ki se nanaša na status begunca zavrniti kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

49. Kar zadeva odločitev o subsidiarni zaščiti, pa sodišče najprej ugotavlja, da v BiH ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, zato določilo 3. alineje 28. člena ZMZ ne pride v poštev. Iz obrazložitve neizpolnjevanja pogojev za status begunca je hkrati razvidno tudi, da tožniku ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, saj te nevarnosti očitno ni v njegovem kraju in izven Republike Srbske, kjer ima zagotovljeno zaščito.

50. Če sodišče ob tem upošteva še ugovor tožnika glede njegove zdravstvene situacije, potem se mora v nadaljevanju opreti na sodbo Sodišča EU v zadevi M'Bodj, kjer Sodišče EU tovrstno vprašanje razčiščuje na splošni ravni in sicer, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države, ki ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ni zajeto s členom 15(a) Kvalifikacijske direktive (ta ustreza 1. alineji 28. člena ZMZ) ali s členom 15c Kvalifikacijske direktive II (ta ustreza določilu 3. alineje 28. člena ZMZ), „saj škoda opredeljena v teh določbah, vključuje smrtno kazen ali usmrtitev oziroma resno škodo in individualno grožnjo za življenje ali osebno celovitost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.“(1)

51. Ostane še tožbeni ugovor glede zdravstvenega stanja tožnika, ki ga je treba presojati z vidika varstva zoper povzročitev resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ in na to vezan status subsidiarne zaščite. V zvezi s tem pa je odločilno stališče Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj, da resna škoda iz tega določila, ne zajema položaja, v katerem je nečloveško ali poniževalno ravnanje, kateremu bi bil prosilec s „težko boleznijo“ lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu.“(2) Sodišče celo dodaja, da dejstvo, da na podlagi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kot ga razlaga Evropsko s sodišče za človekove pravice, v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti tujca v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, „ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83.“(3)

52. S tem je Sodišče EU spremenilo svoje stališče iz 28. odstavka obrazložitve sodbe v zadevi Elgafaji(4) oziroma je omenjeni 28. odstavek v sodbi v zadevi Elgafaji v povezavi z odstavkom 38 sodbe v zadevi M'Bodj treba razumeti tako, da pojem „v bistvu“ pomeni zgolj v smislu zaščite nevračanja (non-refoulement), kar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja sodbe, v Sloveniji zaradi omenjenega stališča Sodišča EU ne more biti več predmet odločanja v postopku mednarodne zaščite po ZMZ, ampak samo še po Zakonu o tujcih.

53. Ker je stališče Sodišča EU v zadevi M'Bodj postavljeno v časovnem smislu po stališču Sodišče EU v zadevi Elgafaji, sodišče nima pravne podlage, da odloči drugače in da bi na podlagi drugačne utemeljitve ugotovilo, da je izpodbijana odločitev glede subsidiarne zaščite nezakonita. Sodišče namreč niti na podlagi klavzule ugodnejših standardov iz 3. člena Kvalifikacijske direktive II nima podlage za vzpostavitev drugačnih zaščitnih standardov, saj Sodišče EU v sodbi v zadevi M'Bodj dodaja tudi, da člen 3 Kvalifikacijske direktive, ki državam članicam omogoča, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev, katere osebe izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa osebe, ki je upravičena do subsidiarne zaščite, vendar le, če so ti standardi združljivi z navedeno direktivo; možnost iz tega člena pa po mnenju Sodišča EU nasprotuje temu, da država članica sprejme ali ohrani določbe, ki priznavajo status osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, ki jo ta direktiva predvideva za državljana tretje države s težko boleznijo, zaradi tveganja poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki je posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v izvorni državi, saj take določbe niso združljive s to direktivo.(5) Po mnenju sodišča EU bi bilo namreč v nasprotju s splošno sistematiko in cilji Kvalifikacijske direktive, če bi se statusa, ki ju ta direktiva predvideva priznavala državljanom tretjih držav, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze z logiko mednarodne zaščite.(6)

54. Ker tožnik ni uveljavljal in tudi iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bile njegove težave z zdravstveno oskrbo kakor koli povezane z ravnanji subjektov, za katere zatrjuje, da ga preganjajo ali bi mu lahko povzročili resno škodo, bi tožena stranka že na tej podlagi morala zavrnili prošnjo za subsidiarno zaščito, in ni bilo prav, da se je v zvezi z pogoji za subsidiarno zaščito ukvarjala s standardi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi N. v. the United Kingdom. Tožnikov ugovor glede njegove zdravstvene situacije je namreč ugovor „humanitarne“(7) narave in od sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj takega ugovora glede na tožnikova zatrjevanja ni mogoče šteti za povezanega s podlagami za preganjanje in institutom mednarodne zaščite po Kvalifikacijski direktivi II.

55. Sprememba oziroma morebiti dopolnitev stališča Sodišča EU v odstavkih od 42 do 44 sodbe v zadevi M'Bodj glede na stališče Sodišče EU, izraženo v 28. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi Elgafaji, pa ima za posledico tudi, da pri reševanju prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ni (več) dolžna poleg odločitve o pogojih za status za begunca in morebiti o pogojih za subsidiarno zaščito odločati še o varstvu načela nevračanja, ko zdravstveno stanje tožnika in razmere v zdravstvenem varstvu v izvorni državi nimajo nobene povezave z institutom mednarodne zaščite. V teh primerih je načelo nevračanja zavarovano po Zakonu o tujcih. Izjeme so primeri sporov iz VII. Poglavja Kvalifikacijske direktive II, ki spadajo v okvir odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. V sodbi v zadevi M'Bodj namreč Sodišče EU pravi, da področje uporabe Kvalifikacijske direktive II ne zajema oseb, ki jim je prebivanje na ozemlju držav članic dovoljeno iz drugih razlogov, to je razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti.(8) To stališče je odraz uvodne izjave št. 15 Kvalifikacijske direktive II.

56. Po določilu člena 21(1) Kvalifikacijske direktive II države članice spoštujejo načelo nevračanja skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi. Ta določba je uvrščena v poglavje VII o „vsebini mednarodne zaščite,“ ki se začne z določbo 20. člena, ki v drugem odstavku določa, da se to poglavje uporablja tako za begunce kot tudi za osebe upravičene do subsidiarne zaščite, razen če je določeno drugače. To pomeni, da mora tožena stranka samo v postopkih odločanja po VII. poglavju ZMZ upoštevati tudi načelo nevračanja, ne pa tudi (v primeru, da zaščita pred vračanjem v posamičnem primeru nima nobene povezave z preganjanjem ali povzročanjem resne škode po pravu EU), ko odloča o prošnji za status begunca ali subsidiarno zaščito. Načelo nevračanja je v takih primerih zavarovano po Zakonu o tujcih (72. člen). Ženevska konvencija o statusu beguncev, s katero mora biti pravo EU o mednarodni zaščiti skladno (člen 78(1) PDEU), in ki načelo „non-refoulement“ ureja v 33. členu, pa ne izključuje, da se to načelo glede na specifično ureditev razmerja med Kvalifikacijsko direktivo II in Direktivo o vračanju (2008/115, Uradni list EU, L 348, 24. 12. 2008, člen 5(2)), pri čemer slednja ureja vračanje državljanov tretjih oseb, ki so nezakonito na ozemlju EU, učinkovito varuje v okviru postopka o vračanju na podlagi Zakona o tujcih.

57. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31. opomba (2) : Ibid. odst. 41. opomba (3) : Ibid. odst. 40. opomba (4) : Sodišče EU v tem odstavku pravi, da členu 3 EKČP „v bistvu„ ustreza člen 15(b) Kvalifikacijske direktive (C-465/07, 17. 2. 2009, odst. 28).

opomba (5) : C-542/13, M'Bodj, odst. 42-43. opomba (6) : Ibid. odst. 44. opomba (7) : N v. the United Kingdom,odst. 42. opomba (8) : C-542/13, M'Bodj, odst. 37.