Jedro

Aktivni pripadnik bivše JA, ki je zaradi pripadništva tej armadi z njenimi enotami zapustil Slovenijo, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, čeprav se je po določenem času vrnil, ker vrnitev ne pomeni nadaljevanja prejšnjega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika, ki je srbski državljan, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 - ZDS). V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA, po činu podpolkovnik, skupaj s komando 25.10.1991 zapustil Slovenijo. Po mnenju vojaške zdravstvene komisije z dne 26.12.1991 je trajno nesposoben za opravljanje aktivne vojaške službe in na tej podlagi mu je aktivna vojaška služba prenehala 30.6.1992. V Slovenijo se je tožnik ponovno vrnil 3.2.1992. Na navedeni podlagi tožena stranka zaključuje, da ob upoštevanju dejstva, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba zapustil Slovenijo zaradi zaposlitve na območju druge države in trajanja odsotnosti, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Zato na navedeni pravni podlagi ne more pridobiti državljanstva.

Tožnik v tožbi navaja, da ne drži ugotovitev, da bi zapustil Slovenijo zaradi zaposlitve na območju druge države. Tožnik je moral oditi v Srbijo, saj je lahko le tam pričakoval uspešen zaključek postopka za invalidsko upokojitev. Postopek za upokojitev, ki je bil uveden v Sloveniji, je bil zaradi takratnih razmer razveljavljen in ga v Sloveniji tožnik ni mogel nadaljevati. Mnenje vojaške zdravniške komisije z dne 26.12.1991 mu je omogočilo prenehanje dela v vojaški službi zaradi zdravstvenih razlogov. Toda to mnenje ni bilo dokončno, zato je na odločbo o upokojitvi čakal v rojstnem kraju ... do 1.2.1992. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba z enotami JA zapustil Slovenijo in odšel v Srbijo. V Slovenijo se je vrnil po preteku cca štirih mesecev in takšne njegove odsotnosti ni mogoče šteti za upravičeno delovno odsotnost. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona o državljanstvu, po katerem državljan druge republike pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če je imel na dan plebiscita dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je kot aktivni pripradnik JA s komando bivše JA 25.10.1991 zapustil Slovenijo zaradi zaposlitve na območju druge države. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je 25.10.1991 z armado JA zapustil Slovenijo, zatrjuje pa, da ni odšel iz Slovenije zaradi zaposlitve v drugi državi, ampak zato, da bi si uredil invalidsko upokojitev. Ko mu je to uspelo, se je vrnil v Slovenijo. Zato meni, da izpolnjuje tudi pogoj dejanskega življenja v Sloveniji. Vsebina zakonskega pogoja "in tukaj dejansko živi", v zakonu ni določneje opredeljena. Z drugim, prav tako nedoločenim pravnim pojmom, kot je neupravičena delovna odsotnost, ga tudi ni mogoče razlagati. Vsakršna fizična odsotnost s teritorija Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu res še ne pomeni, da določena oseba v Sloveniji dejansko ne živi. Toda odsotnost, ki pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja, tak značaj ima. Morebitna ponovna vrnitev v Slovenijo ni nadaljevanje prejšnjega stanja, ampak pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odstavka 40. člena navedenega zakona sploh ni imela namena reševati. In takšno je stanje, če pride do prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji zaradi pripadništva bivši JA, ko je bilo od poveljstva te armade odvisno, kje naj njen pripadnik dejansko živi. Po umiku armade iz Slovenije pa je bilo to območje druge države. Pri tem ni bistveno, da je tožnikov namen bil ostati v armadi le do invalidske upokojitve. Bistveno je le to, da je prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji bila pogojena s pripadništvom tuji armadi, zato se tudi v primeru vrnitve take osebe v Slovenijo, ne more šteti, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Sloveniji v smislu 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Zato tožnik na tej pravni podlagi, ki pomeni izjemo od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva, ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).