20. 6. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 20. junija 2024

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki opredeljuje razloge, iz katerih je mogoče predlagati obnovo pravnomočno končanega postopka. Pojasnjuje, da mora v nepravdnem postopku zaradi priznanja tuje sodne odločbe odločiti o predlogu nasprotnega udeleženca za obnovo postopka, utemeljenem na obstoju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Dolenc proti Sloveniji z dne 20. 10. 2022, v kateri je ESČP ugotovilo, da je bila nasprotnemu udeležencu v navedenem, pravnomočno končanem nepravdnem postopku kršena pravica do poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlagatelj utemeljuje, da mora o predlogu za obnovo postopka odločiti na podlagi izpodbijane določbe ZPP, saj se v postopku priznanja tujih sodnih odločb na podlagi 111. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP) smiselno uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19 – v nadaljevanju ZNP-1), ta[1] pa odkazuje na smiselno uporabo ZPP. Po mnenju predlagatelja je 394. člen ZPP v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena in 23. členom Ustave, ker ne predvideva obnovitvenega razloga obstoja sodbe ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev človekove pravice, zlasti pravice do poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena EKČP.

2.Predlagatelj pojasnjuje, da je nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka predlog za obnovo postopka sicer utemeljeval s sklicevanjem na obstoječa obnovitvena razloga iz 6. in 10. točke 394. člena ZPP. Vendar utemeljuje, da nasprotni udeleženec s sklicevanjem na ta obnovitvena razloga ne more uspeti. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka naj bi se namreč skliceval na obnovitveni razlog iz 6. točke 394. člena ZPP (ta je podan, če se opira sodna odločba na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina) z utemeljevanjem, da je prevod tujih sodnih odločb, katerih pravna veljavnost je bila priznana s pravnomočnim sklepom nepravdnega sodišča, vseboval neresnično vsebino (o tem, katera stranka je pred izraelskim sodiščem podala prošnjo za ustavitev postopka po Konvenciji o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, Uradni list RS, št. 76/2000, MP, št. 19/2000 – v nadaljevanju Haaška konvencija). Ta obnovitveni razlog pa naj bi se lahko nanašal le na primere obstoja kaznivega dejanja, ki je – kadar ni ovir za izvedbo kazenskega postopka – ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo. Predlagatelj meni, da obstoja obsodilne kazenske sodbe očitno ne more nadomestiti ugotovitev ESČP o delno napačnem prevodu tuje sodne odločbe. Dodaja, da ta napaka v prevodu tudi sicer ni vplivala na odločitev rednih sodišč v prejšnjem nepravdnem postopku, kajti, kot je ugotovilo že ESČP, so slovenska sodišča, vključno z Ustavnim sodiščem, pravilno navedla, da je bil predlagatelj iz nepravdnega postopka – in ne nasprotni udeleženec – tisti, ki je izraelskemu sodišču predlagal ustavitev postopka po Haaški konvenciji. Po mnenju predlagatelja bi napačen prevod v spornem delu sicer lahko pomenil novo dejstvo v smislu 10. točke 394. člena ZPP, vendar pa to dejstvo, če bi bilo upoštevano v prejšnjem postopku, glede na navedeno očitno ne bi moglo odločilno vplivati na izdajo za nasprotnega udeleženca ugodnejše odločbe, kar naj bi bil dodaten pogoj za obstoj obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Poleg tega naj nasprotni udeleženec tega obnovitvenega razloga tudi ne bi uveljavljal v subjektivnem roku tridesetih dni iz 396. člena ZPP, ki teče od trenutka, ko je stranka mogla sodišču navesti to novo dejstvo. Po mnenju predlagatelja tudi ni mogoče slediti tezi nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, da naj bi novo dejstvo v smislu 10. točke 394. člena ZPP pomenila sodba v zadevi Dolenc proti Sloveniji, s katero je ESČP ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Predlagatelj naj bi nasprotnemu udeležencu že v sklepu o prekinitvi postopka št. I R 367/2016 z dne 7. 4. 2023 obširno pojasnil, zakaj je tako. Novo dejstvo naj bi bilo namreč lahko obnovitveni razlog le tedaj, ko gre za dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega postopka, pa stranka zanj ni vedela do trenutka, ko bi ga v prejšnjem postopku še lahko uveljavljala. Postopanja izraelskega sodišča, ki jih je ESČP štelo za sporna z vidika pravice nasprotnega udeleženca do poštenega obravnavanja, po oceni predlagatelja ne morejo pomeniti takega novega dejstva, saj so jih slovenska sodišča v prejšnjem postopku upoštevala, le ovrednotila so jih drugače od ESČP glede vprašanja, ali je bil nasprotnemu udeležencu v Izraelu zagotovljen pošten postopek.

3.Predlagatelj navaja, da v slovenskem pravnem redu sicer že obstaja možnost ponovnega odprtja sodnega postopka na podlagi sodbe ESČP, in sicer v kazenskem postopku – na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, kot določa 421. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), oziroma na podlagi predloga za obnovo postopka, kot je do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19 – ZKP-N) določal 416. člen ZKP. Vendar po njegovem mnenju razširjajoča razlaga 10. točke 394. člena ZPP ob uporabi analogije z ureditvijo v kazenskem postopku zaradi neprimerljivosti položajev ni mogoča. Civilni sodni postopki naj bi (drugače od kazenskih) potekali med enakopravnima strankama, zato naj bi razširjajoča razlaga obnovitvenih razlogov po 394. členu ZPP v korist ene stranke vedno pomenila poseg v pravico nasprotne stranke do pravne varnosti. Po mnenju predlagatelja bi moral biti zato v ZPP tak obnovitveni razlog izrecno zapisan ter zasnovan tako, da bi ustrezno uravnotežil nasprotujoče si interese pravdnih strank.

4.Predlagatelj glede na navedeno meni, da obstaja v ZPP protiustavna pravna praznina, ki je ni mogoče zapolniti s splošno sprejetimi metodami razlage. Po mnenju predlagatelja je namreč nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka zaradi neobstoja obnovitvenega razloga "obstoja sodbe ESČP, v kateri je bila ugotovljena kršitev človekove pravice", prikrajšan za pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave oziroma za pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Predlagatelj se sklicuje na Priporočilo R (2000) št. 2 z dne 19. 1. 2000,[2] v katerem je Odbor ministrov Sveta Evrope spodbudil države pogodbenice EKČP, da na nacionalni ravni preučijo in uvedejo ukrepe, ki bi omogočali tudi vzpostavitev prejšnjega stanja (restitutio in integrum), in v tem okviru tudi ponovno sojenje, kolikor je to ustrezen in možen način za dosego tega namena, in sicer še posebej (i) če prizadeta stranka še vedno trpi resne negativne posledice, ki niso bile ustrezno odpravljene s prisojenim pravičnim zadoščenjem in ki jih ni mogoče odpraviti brez ponovne preučitve primera ali obnove postopka, in (ii) če iz sodbe ESČP izhaja, da je izpodbijana nacionalna odločitev po vsebini v nasprotju z EKČP ali da temelji na tako resni procesni kršitvi oziroma napaki, da se poraja resen dvom glede izida domačega postopka. ESČP naj sicer ne bi imelo pristojnosti nalagati državi pogodbenici sprejetja točno določenih ukrepov. Vendar pa naj bi v nekaterih primerih, tudi tistih, vodenih zoper Republiko Slovenijo, že izrecno navedlo, da bi bila najprimernejša možnost odprave kršitve človekove pravice, če bi nacionalna zakonodaja dopuščala ponovno odprtje sodnega postopka in s tem ponovno preučitev zadeve, in sicer prav v sodbah v zadevah Gaspari proti Sloveniji z dne 21. 7. 2009 in Tence proti Sloveniji z dne 31. 5. 2016, kjer je – enako kot v obravnavani – ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Predlagatelj poudarja, da so številne države pogodbenice (Albanija, Andora, Armenija, Azerbajdžan, Hrvaška, Češka, Estonija, Makedonija, Gruzija, Nemčija, Litva, Latvija, Švica, Turčija) že uvedle možnost ponovnega odprtja civilnega sodnega postopka po izdaji sodbe ESČP. Tudi v Sloveniji naj bi zakonodajalec s Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku z dne 2. 12. 2016 (EVA: 2013-2030-0093) navedeno Priporočilo Odbora ministrov že poskusil udejanjiti, vendar z njim zaradi domnevne nezadostne konkretizacije tega obnovitvenega razloga ni uspel. Takih zakonskih določb naj poleg Slovenije sicer ne bi imele še Avstrija, Belgija, Francija, Grčija, Madžarska, Italija, Irska, Lihtenštajn, Luksemburg, Monako, Nizozemska, Poljska, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. Vendar naj bi v nekaterih državah kljub odsotnosti take izrecne zakonske ureditve obstajala možnost ponovnega odprtja sodnega postopka že v okviru obstoječih razlogov za obnovo postopka prav v primerih, ko naj bi bilo treba odpraviti procesne napake.

5.Predlagatelj navaja, da je ESČP v sodbi v zadevi Dolenc proti Sloveniji nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka sicer priznalo pravično zadoščenje v obliki odškodnine za nepremoženjsko škodo (v višini 9.600 EUR) ter povračilo stroškov postopka (v višini 6.000 EUR), medtem ko si je (zaradi pomanjkanja informacij in zaradi možnosti sklenitve sporazuma) odločanje o odškodnini za premoženjsko škodo pridržalo za kasnejšo odločitev. Vendar poudarja, da nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka še vedno trpi resne negativne posledice, saj tuji sodni odločbi, katerih pravna veljavnost je bila potrjena v pravnomočno končanem nepravdnem postopku, glede na deklaratorno naravo sodb ESČP v Republiki Sloveniji še vedno pomenita veljaven izvršilni naslov, na podlagi katerega se zoper nasprotnega udeleženca vodita dva izvršilna postopka. Po prepričanju predlagatelja pomeni glede na navedeno obnova nepravdnega postopka zaradi priznanja tuje sodne odločbe edini pravi način za odpravo ugotovljene kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Predlagatelj utemeljuje, da sodita med načela pravne države iz 2. člena Ustave tudi načeli spoštovanja človekovih pravic in zagotavljanja njihovega učinkovitega varstva pred domačimi sodišči, pri čemer naj šibko izpolnjevanje obveznosti iz sodb ESČP ne bi pripomoglo k njihovemu uresničevanju. Predlagatelj se sicer zaveda, da uvedbi predlaganega obnovitvenega razloga po eni strani nasprotujeta tako načeli pravnomočnosti in pravne varnosti kot tudi zahteva po varstvu pravic in interesov tretjih oseb, pa tudi okoliščina, da predlagatelj iz nepravdnega postopka ni sodeloval v postopku pred ESČP. Zaveda se tudi, da pomeni v večini primerov s sodbo ESČP ugotovljenih kršitev človekovih pravic v civilnih sodnih postopkih odškodninski mehanizem ustrezen način izpolnitve obveznosti države. Vendar po oceni predlagatelja nad temi vrednotami pravne države in pravicami tretjih oseb pretehta pomen ustavne zahteve po odpravi s sodbo ESČP ugotovljene kršitve človekove pravice, ki terja za primere, kot je sprožilni, ureditev obnove civilnih sodnih postopkov iz razloga obstoja sodbe ESČP na način, ki ustrezno upošteva pravice obeh strank sodnega postopka. Predlagatelj Ustavnemu sodišču glede na navedeno predlaga, naj ugotovi protiustavnost 394. člena ZPP in po lastni presoji določi način izvršitve svoje odločbe za prehodno obdobje.

6.Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. O zahtevi je podala mnenje Vlada. Vlada se sicer strinja s predlagateljem, da zaupanju v nespremenljivost sodnih odločb ni mogoče vedno dati prednosti pred pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic. Vendar je po mnenju Vlade ustrezno ravnovesje pri ureditvi izrednega pravnega sredstva obnove postopka našel že zakonodajalec s taksativnim naštevanjem razlogov za obnovo v 394. členu ZPP, s čimer naj bi ustrezno ublažil institut pravnomočnosti za primere najhujših kršitev. Zakonodajalec naj bi imel tehtne razloge za takšno določitev obnovitvenih razlogov v civilnih sodnih postopkih. Vlada poudarja, da – kot je navedel že predlagatelj – države članice Sveta Evrope niso enotne pri uvedbi možnosti obnove postopka na podlagi sodbe ESČP v civilnih zadevah. Države naj bi imele pri uresničevanju sodb ESČP široko polje proste presoje. Zato naj bi imele diskrecijsko pravico tudi pri odločitvi, ali bodo zagotovile možnost obnove domačega postopka, pri čemer naj bi bila ta v civilnih zadevah (zaradi spoštovanja načel res iudicata, ne bis in idem, pravne varnosti in zanesljivosti pravnomočne sodne odločbe tudi z vidika varstva tretjih oseb) širša. V državah, kjer je možnost obnove postopka na podlagi sodbe ESČP v civilnih zadevah na voljo, naj bi bila ta tudi sicer pogosto podvržena omejujočim predpostavkam in naj bi bila zato v praksi le redko udejanjena. Nekatere države pa naj bi v izjemnih primerih omogočale obnovo postopka na podlagi sodbe ESČP že v okviru obstoječih obnovitvenih razlogov.[3] Vlada poudarja, da odškodninski mehanizem v večini primerov, ko je bila ugotovljena kršitev človekove pravice v civilni zadevi, po naravi stvari pomeni ustrezen način izpolnitve obveznosti države. Dodaja še, da bi bilo treba v primeru določanja novega obnovitvenega razloga v ZPP upoštevati tudi prepoved povratne veljave predpisov in varstvo pridobljenih pravic iz 155. člena Ustave.

7.Vlada se ne strinja s predlagateljem, da izpodbijanega 394. člena ZPP v sprožilnem primeru ni mogoče razlagati na ustavnoskladen način. Po mnenju Vlade bi lahko predlagatelj trditveno podlago predloga za obnovo postopka (o tem, da je ESČP ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP zaradi kršitve pravic do kontradiktornega postopka in do izjavljanja nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka v postopku pred izraelskimi sodišči, česar slovenska sodišča pri odločanju o priznanju tujih sodnih odločb niso ustrezno upoštevala, zato so tudi sama kršila prvi odstavek 6. člena EKČP) umestil pod 2. točko 394. člena ZPP. Skladno s to zakonsko določbo se namreč obnova postopka lahko predlaga, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ustavno sodišče naj bi v odločbi št. U-I-473/19, U-I-400/20 z dne 4. 2. 2021 (Uradni list RS, št. 31/21, in OdlUS XXVI, 5) že sprejelo stališče, da mora biti zahteva po kontradiktornem postopku spoštovana tudi v delibacijskem postopku priznanja tuje sodne odločbe, ki se vodi po ZMZPP. Glede na to, da se s priznanjem tuje sodne odločbe ta skladno s prvim odstavkom 94. člena ZMZPP po pravnih učinkih izenači z domačo sodno odločbo, naj bi bilo 2. točko 394. člena ZPP mogoče razlagati tako, da se lahko kot obnovitveni razlog uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega obravnavanja v povezavi s kršitvami, storjenimi v državi izvora tuje sodne odločbe. Postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe naj bi bil namreč v neposredni vzročni zvezi s postopki, v katerih so bile tuje sodne odločbe izdane, saj do tega postopka pride prav zaradi predhodno izdanih tujih sodnih odločb. Zato naj bi bilo mogoče šteti, da pomeni delibacijski postopek nadaljevanje pravnomočno končanega tujega sodnega postopka, saj predstavlja odločitev o tem, ali pravice, ki so bile pridobljene, učinkujejo tudi na od države izvora različnem teritoriju (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. Cpg 7/2021 z dne 15. 6. 2021). Tak zaključek naj bi utemeljevala tudi presoja ESČP, ki pri preizkusu sodnih odločb o priznanju tujih sodnih odločb ne presoja le, ali je bil pošten delibacijski postopek priznanja tuje sodne odločbe sam po sebi, ampak tudi, ali so se nacionalna sodišča v državi priznanja zadostno prepričala o poštenosti postopka v državi izvora tuje sodne odločbe – in če se niso, so s tem tudi sama kršila prvi odstavek 6. člena EKČP. Ker je nasprotni udeleženec v delibacijskem postopku uveljavljal kršitev pravice do poštenega obravnavanja pred izraelskimi sodišči in ker je, kot je ugotovilo ESČP, v državi izvora tujih sodnih odločb prišlo do hudih kršitev te pravice (in sicer iz razloga, ker izraelsko sodišče ni izvedlo ključnih dokazov v navedeni odškodninski zadevi, to je zaslišanja zdravstvenega osebja UKC Ljubljana ter izvedenca za slovensko pravo po postopku v skladu s Haaško konvencijo, to je prek zaprošenega slovenskega sodišča), pri čemer je ESČP tudi poudarilo, da je bila zadeva za nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka izjemnega pomena (kajti izraelske sodne odločbe so mu povzročile tako resno finančno škodo kot tudi škodo za njegov ugled), Vlada meni, da bi moral predlagatelj predlogu nasprotnega udeleženca za obnovo postopka nujno ugoditi že na podlagi obstoječega obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP. Takšna razlaga naj bi bila skladna z zahtevo 1. člena EKČP, ki zavezuje države pogodbenice, da priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, opredeljene v prvem delu EKČP.

8.Vlada se sklicuje na odločbo št. Up-766/21, Up-767/21 z dne 14. 9. 2023, ki se sicer nanaša na izbrisane osebe, vendar naj bi bila v obravnavani zadevi kljub temu upoštevna zaradi poudarka Ustavnega sodišča, da morajo pristojni organi in sodišča tako materialno kot procesno pravo razlagati tako, da osebam omogočijo čim učinkoviteje doseči odpravo ugotovljenih kršitev človekovih pravic. Kateri ukrep za odpravo kršitve človekovih pravic (zgolj priznanje kršitve, vzpostavitev prejšnjega stanja ali pravica do odškodnine) je v posameznem primeru primeren in zadosten, pa naj bi bilo po presoji ESČP, kot izhaja iz sodb velikega senata v zadevah Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012, 260. točka obrazložitve, in Gäfgen proti Nemčiji z dne 1. 6. 2010, 116. točka obrazložitve, odvisno od vseh okoliščin primera in ob upoštevanju narave kršitve človekove pravice. Ustavno sodišče naj bi tudi že poudarilo, da bi lahko prestroga uporaba splošnih pravil (v navedeni zadevi sicer Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo – ZUSDDD), ki ne bi upoštevala posebnih okoliščin primera, posamezniku onemogočila učinkovito izvrševanje pravice iz četrtega odstavka 15. člena Ustave. Po mnenju Vlade izdaji sklepa o dovolitvi obnove postopka na podlagi 2. točke 394. člena ZPP v sprožilnem primeru tudi ne nasprotuje prvi odstavek 395. člena ZPP, ki določa, da se uveljavljanje obnovitvenega razloga na podlagi 2. točke 394. člena ZPP ne more zahtevati, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljan v prejšnjem postopku. Ustavnopravno in konvencijsko skladna razlaga te zakonske določbe naj bi bila namreč lahko le takšna, da ta ne pomeni zahteve, da bi morala biti stranka uspešna le v postopkih pred domačimi sodišči. Vlada poudarja, da je Republika Slovenija z ratifikacijo EKČP prevzela obveznost spoštovanja in izvrševanja sodb ESČP v zadevah, v katerih je stranka, kot določa 46. člen EKČP. Obveznost izvrčitve sodbe ESČP naj bi se nanašala na vse državne organe, tudi na sodišča. Ker v sprožilnem primeru kršitev človekove pravice še traja, bi moralo sodišče zagotoviti, da ta kršitev z razveljavitvijo sodnih odločb o priznanju pravne veljavnosti izraelskim sodnim odločbam preneha. To bi po mnenju Vlade v obravnavanem primeru pomenilo ustavnopravno najustreznejše postopanje, saj bi sodišče s tem omogočilo obnovo postopka, glede katerega je bila ugotovljena kršitev pravice do poštenega obravnavanja, obe stranki pa bi imeli v ponovljenem postopku možnost izjave. Vlada glede na vse navedeno zaključuje, da izpodbijani 394. člen ZPP ni v neskladju z Ustavo, ampak da predlagatelj ni izčrpal vseh možnosti njegove ustavnoskladne razlage. Za primer, da bi Ustavno sodišče kljub temu ugotovilo protiustavnost 394. člena ZPP, Vlada podrejeno predlaga, naj Ustavno sodišče v skladu s svojimi pristojnostmi ukrene, kar je treba za prenehanje trajanja kršitve človekove pravice nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka.

9.Ustavno sodišče je mnenje Vlade poslalo predlagatelju. Ta se z mnenjem Vlade ne strinja. Predlagatelj poudarja, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja, katerega značilnost je, da sodišče na nobenega od v zakonu predvidenih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti. Utemeljenost predloga za obnovo postopka naj bi sodišče presojalo izključno na podlagi navedb predlagatelja obnove postopka, s katerimi ta jasno in razločno utemeljuje obnovitvene razloge, na katere opira svoj predlog. Po mnenju predlagatelja trditvene podlage predloga za obnovo postopka v sprožilnem primeru tudi sicer ni mogoče umestiti pod 2. točko 394. člena ZPP. ESČP je v sodbi v zadevi Dolenc proti Sloveniji sicer ugotovilo kršitev pravice do poštenega obravnavanja, vendar iz razloga, ker se slovenska sodišča niso ustrezno prepričala, ali je bil sodni postopek v Izraelu pošten, in ne iz razloga, ker bi slovenska sodišča pritožnika prikrajšala za pravico do izjavljanja oziroma do sodelovanja v delibacijskem postopku. Kljub ugotovitvi ESČP, da je s priznanjem tujih sodnih odločb, izdanih v nepoštenem postopku v Izraelu, tudi Republika Slovenija kršila prvi odstavek 6. člena EKČP, po mnenju predlagatelja kršitve kontradiktornosti v postopku pred izraelskimi sodišči s priznanjem teh sodnih odločb v slovenskem pravnem redu niso mogle postati kršitve slovenskih sodišč v smislu 2. točke 394. člena ZPP. Neutemeljeno naj bi bilo sklicevanje Vlade na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa št. Cpg 7/2021, v katerem naj bi bilo sporno povsem drugo vprašanje (procesna legitimacija predlagateljice) in v katerem naj bi Vrhovno sodišče tudi sicer poudarilo, da pomeni delibacijski postopek posebno vrsto postopka, v kateri se opravi drugačna presoja kot v kognicijskem (pravdnem) postopku. Predlagatelj utemeljuje, da sta kognicijski in delibacijski postopek sicer res povezana, vendar gre v delibacijskem postopku za bistveno drugačen postopek, v katerem opravi sodišče zgolj omejen preizkus. V okviru tega preizkusa nepravdno sodišče sicer preizkusi tudi, ali bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju tako z materialnim kot tudi s procesnim javnim redom Republike Slovenije. Vendar predlagatelj vztraja, da trditev nasprotnega udeleženca v predlogu za obnovo postopka, da po presoji ESČP slovenska sodišča v delibacijskem postopku niso pripisala zadostne teže posledicam, ki jih je imela neizvedba zaslišanih prič (tudi izvedenca za slovensko pravo) po postopku po Haaški konvenciji in posledična izločitev njihovih izjav za pravico nasprotnega udeleženca do izvajanja dokazov, ni mogoče umestiti pod 2. točko 394. člena ZPP. Predlagatelj poudarja, da je cilj obravnavane zahteve za oceno ustavnosti 394. člena ZPP v odpravi sistemskega neskladja, ki se je pokazalo v sprožilnem primeru in ki naj bi ga bilo glede na zahteve Ustave in EKČP treba odpraviti tudi za prihodnje podobne primere, in ne le v zvezi z reševanjem sprožilnega primera. Predlagatelj zato vztraja pri vloženi zahtevi.

10.Udeležbo v postopku za oceno ustavnosti 394. člena ZPP sta prijavila tako predlagatelj iz nepravdnega postopka (Eliyaho Mesika, Država Izrael) kot stranska udeleženka iz nepravdnega postopka (Republika Slovenija). Predlagatelj iz nepravdnega postopka nasprotuje zahtevi za oceno ustavnosti 394. člena ZPP. Poudarja, da zaradi sprožitve tega postopka že trpi škodljive posledice, saj je izvršilno sodišče zaradi sprožitve tega postopka pred Ustavnim sodiščem že (in to vse do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka) odložilo izvršbi, ki sta bili zoper nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka v teku na podlagi v Republiki Sloveniji pravno priznanih sodb izraelskih sodišč. Po mnenju predlagatelja iz nepravdnega postopka sodba ESČP, četudi je bila z njo ugotovljena kršitev pravice od poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ne more pomeniti razloga za obnovo pravnomočno končanega civilnega sodnega postopka. Predlagatelj iz nepravdnega postopka pri tem poudarja, da teče postopek pred ESČP med eno stranko civilnega sodnega postopka in državo, medtem ko druga stranka iz civilnega sodnega postopka v tem postopku ne sodeluje in tudi ne more učinkovito sodelovati. Tudi sam naj o postopku pred ESČP ne bi bil obveščen, zato naj na izid tega postopka ne bi mogel vplivati, čeprav bi nanj s svojimi navedbami – kot v vsakem drugem postopku pred sodišči – morebiti lahko vplival. Predlagatelj iz nepravdnega postopka zatrjuje, da bi lahko v teh vlogah med drugim ugovarjal (česar naj Vlada Republike Slovenije ne bi storila), da nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka sploh ni izčrpal pravnih sredstev v Izraelu, saj ni vložil pritožbe zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje o obstoju njegove odškodninske odgovornosti, medtem ko v postopku o odmeri odškodnine ni vložil nobene vloge, niti odgovora na predlog o višini odškodnine niti pritožbe zoper končno sodbo. Predlagatelj iz nepravdnega postopka poudarja, da v postopku pred ESČP izdana sodba ureja zgolj obveznosti med strankama navedenega postopka. Nesprejemljivo naj bi zato bilo, da poskušata stranki navedenega postopka s predlogom za obnovo nepravdnega postopka na podlagi sodbe ESČP poseči v njegove, s pravnomočno sodno odločbo pridobljene pravice. Ker mu ni bila dana možnost obrambe njegovih pravic in interesov v postopku pred ESČP, naj bi morebitna izdaja sklepa o dovolitvi obnove nepravdnega postopka na podlagi sodbe ESČP in o razveljavitvi pravnomočne sodne odločbe, izdane v prejšnjem postopku, pomenila kršitev njegovih pravic iz 22., 23. in 33. člena Ustave ter iz 6. člena EKČP in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Predlagatelj iz nepravdnega postopka tudi ne sprejema argumentacije predlagatelja postopka za oceno ustavnosti ZPP, da je ustavna presoja potrebna prav zaradi visoke denarne terjatve, kar naj bi predstavljalo izjemno okoliščino sprožilnega primera. Absurdno naj bi bilo sklepanje, da je protiustavna pravna praznina v ZPP podana le za primere, ko grozi Republiki Sloveniji zaradi kršitve EKČP plačilo visokega denarnega zneska, ne pa tudi za primere, ko ji grozi plačilo nižjih denarnih zneskov.

11.Po mnenju predlagatelja iz nepravdnega postopka je v obravnavanem primeru bistveno, da lahko Republika Slovenija svojo obveznost do nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka izpolni tako, da pri tem ne krši njegovih človekovih pravic. Da slovenska zakonodaja pritožnikom omogoča odpravo posledic kršitev človekovih pravic, ki jih je v civilnih postopkih ugotovilo ESČP, in sicer z možnostjo pritožnikovega uveljavljanja odškodninskega zahtevka na podlagi 168. in 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18), naj bi Republika Slovenija tudi zatrjevala v vseh dosedanjih Akcijskih načrtih v civilnih zadevah, v katerih je bila obsojena.[4] Predlagatelj iz nepravdnega postopka pri tem poudarja, da ne nasprotuje trditvam predlagatelja postopka za oceno ustavnosti ZPP o zavezujoči naravi sodbe ESČP in o dolžnosti Republike Slovenije, da odpravi negativne posledice, ki jih trpi nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka. Poudariti želi le, da Republika Slovenija svojih obveznosti ne sme izpolniti na način, da s tem izniči njegovo pravico do poplačila dolga. Ker je po njegovem mnenju po že navedenem izpolnitev obveznosti iz sodbe ESČP mogoča na drugačen način, naj ne bi bil izpolnjen pogoj za presojo ustavnosti ZPP iz četrte alineje prvega odstavka 24.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Predlagatelj iz nepravdnega postopka trdi, da v obravnavani zadevi procesna predpostavka zveznosti ni podana. V postopku obnove nepravdnega postopka naj ne bi bilo dopustno izničiti njegovih pravic tudi iz razloga, ker se Republika Slovenija zoper sodbo ESČP ni pritožila na veliki senat ESČP. Po mnenju predlagatelja iz nepravdnega postopka sodišče niti ne bi smelo prekiniti nepravdnega postopka in pri Ustavnem sodišču vložiti zahteve za oceno ustavnosti ZPP, ker naj bi bilo treba predlog za obnovo postopka zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za obravnavo zavreči.

12.Predlagatelj iz nepravdnega postopka poudarja, da imajo države, ki dovoljujejo obnovo civilnega sodnega postopka (na primer Nemčija), v notranjem pravnem redu zagotovljen način, da se nasprotna stranka iz sodnega postopka lahko vključi v postopek pred ESČP in v njem brani svoje pravice. Države tako o odprtem postopku pred ESČP stranko iz civilnega sodnega postopka neposredno obvestijo in se ne zanašajo na pravila postopka pred ESČP, na podlagi katerih lahko tretji zaprosi za intervencijo v postopku. Predlagatelj iz nepravdnega postopka poudarja, da ni njegova dolžnost, da širom sveta sprašuje, ali je njegov dolžnik morda kje vložil pritožbo zoper pravnomočno sodno odločbo, ki ureja njuno civilnopravno razmerje. Zato naj mu tudi ne bi bilo mogoče pripisati krivde, da ni prijavil udeležbe v postopku pred ESČP. Dodaja še, da tudi sicer ni bilo nikjer javno objavljeno ali omenjeno, da je bila v obravnavani zadevi vložena pritožba na ESČP. Predlagatelj iz nepravdnega postopka zaključuje, da je lahko glede na primerjalnopravne ureditve sprememba ZPP na način, da se uvede možnost obnove pravdnega postopka na podlagi sodbe ESČP, pri tem pa se hkrati ustrezno zavarujejo pravice tretjih oseb v postopku pred ESČP, le naloga zakonodajalca, ne pa Ustavnega sodišča. Glede na navedeno predlagatelj iz nepravdnega postopka Ustavnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za oceno ustavnosti 394. člena ZPP zavrže oziroma zavrne oziroma – v primeru morebitne ugotovitve protiustavnosti ZPP – odloči na način, ki ne krši njegovih človekovih pravic.

13.Predlagatelj iz nepravdnega postopka nasprotuje tudi mnenju Vlade, da bi bilo mogoče v sprožilnem primeru dovoliti obnovo postopka že na podlagi 2. točke 394. člena ZPP. Poudarja, da je treba zakonsko določbo, ki taksativno našteva razloge za obnovo postopka, razlagati tako, da je v vseh drugih primerih, ki niso izrecno urejeni, obnova pravnomočno končanega sodnega postopka izključena. Razloga iz 2. točke 394. člena ZPP, ki izrecno določa, da je obnova mogoča, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, naj zato ne bi bilo mogoče razlagati tako široko, kot predlaga Vlada. ESČP v sodbi v zadevi Dolenc proti Sloveniji namreč ni ugotovilo, da bi nacionalna sodišča postopala nezakonito (take pristojnosti naj tudi ne bi imelo), ampak da so postopala na način, ki ni sprejemljiv z vidika človekove pravice do poštenega obravnavanja. Če naj bi se zakonski pojem nezakonitega postopanja sodišča res razlagal tako široko, kot predlaga Vlada, naj bi to pomenilo, da je obnova pravnomočno končanega pravdnega postopka vsakič mogoča tudi na podlagi ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča, kar pa naj ne bi držalo. Če bi zakonodajalec želel, da bi bila v Republiki Sloveniji obnova pravdnega postopka mogoča na podlagi sodbe ESČP, bi to po mnenju predlagatelja iz nepravdnega postopka – enako kot v ZKP – v ZPP tudi izrecno določil. Pravilna naj bi bila zato razlaga predlagatelja postopka za oceno ustavnosti ZPP, da 394. člen ZPP obnove civilnega sodnega postopka na podlagi sodbe ESČP ne omogoča. Predlagatelj iz nepravdnega postopka ponovno poudarja, da – enako kot po presoji ESČP ni bila spoštovana pravica do kontradiktornega postopka nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka v postopku pred izraelskimi sodišči – ni bila spoštovana njegova pravica do kontradiktornega postopka v postopku pred ESČP. Izpolnitev sodbe ESČP v zadevi Dolenc proti Sloveniji na način, da se dovoli ponovno odprtje nepravdnega postopka, bi torej predlagatelju iz nepravdnega postopka povzročila kršitev iste človekove pravice, ki bi se jo z obnovo postopka poskušalo odpraviti nasprotnemu udeležencu. Zato vztraja pri stališču, da na podlagi dejstva obstoja sodbe ESČP ni mogoče posegati v njegove, s pravnomočno sodno odločbo pridobljene pravice.

14.Če pa naj bi bila Vlada mnenja, da je obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP v sprožilnem primeru lahko podan iz razloga, ker so po presoji ESČP slovenska sodišča zmotno menila, da se je nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka v trenutku, ko je odpovedal pooblastilo za zastopanje svojemu odvetniku v Izraelu, hkrati pa ni pooblastil novega odvetnika in je bil popolnoma nedejaven, implicitno odpovedal pravici do sodelovanja v postopku pred izraelskimi sodišči, predlagatelj iz nepravdnega postopka poudarja, da ne drži, kot je trdil nasprotni udeleženec v postopku pred ESČP (Vlada pa naj temu ne bi ugovarjala), da zaradi tega, ker mu v nadaljevanju sodna pisanja niso bila več osebno vročena, ni mogel sodelovati v sodnem postopku. Predlagatelj iz nepravdnega postopka poudarja, da je izraelsko sodišče nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka po tem, ko je preklical pooblastilu dotedanjemu odvetniku, tega imenovalo za njegovega začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, kar je bilo tudi ugotovljeno in predmet obravnavanja v postopku pred Ustavnim sodiščem in kar naj samo po sebi ne bi moglo biti ustavno oziroma konvencijsko sporno. Poleg tega naj nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka zaradi opustitve izraelskega sodišča, da zaradi zapletov pri izvedbi in zastojev v postopku ne izvede dokazov z zaslišanjem prič po Haaški konvenciji, torej prek zaprošenega sodišča v Republiki Sloveniji, tudi sicer ni bila popolnoma odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka naj bi se lahko udeležil naroka za glavno obravnavo v Izraelu ali pa bi izraelskemu sodišču predložil vsaj pisne dokaze, pa naj nič od navedenega ne bi storil, da bi tako vplival na končno sodbo o obstoju njegove odškodninske odgovornosti. Predlagatelj iz nepravdnega postopka poudarja, da velja enako za postopek odmere višine odškodnine, ki naj ji nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka ne bi ugovarjal niti z eno samo vlogo. Takšne okoliščine vodenja sodnega postopka v Izraelu po mnenju predlagatelja iz nepravdnega postopka ne morejo pomeniti obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP, kajti tuji sodni odločbi naj ne bi bili izdani iz razloga, ker nasprotni udeleženec ni imel nobene možnosti sodelovanja v postopku pred izraelskimi sodišči.

15.Predlagatelj iz nepravdnega postopka Vladi očita, da na abstraktni ravni sicer omenja zahtevo po vzpostavitvi ustreznega ravnovesja med ustavnima zahtevama po nespremenljivosti sodnih odločb na eni strani in po odpravi posledic kršitve človekovih pravic na drugi strani, vendar da te zahteve v konkretnem primeru nato ne upošteva, temveč se pristransko sklicuje zgolj na obstoj izjemnih okoliščin na strani nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, medtem ko položaja predlagatelja iz nepravdnega postopka ne analizira. Vladi dalje tudi očita, da ta v svojem mnenju v bistvu predlaga Ustavnemu sodišču, naj zgolj sledi sodbi ESČP, ki temelji na z njene strani pretežno neprerekanih trditvah nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, in da tako odreče suverenost slovenskim sodnim organom. Poleg tega naj bi Vlada svoje mnenje utemeljila na protislovnem stališču, da ni ustavnopravnih razlogov za uvedbo obnovitvenega razloga "obstoja sodbe ESČP" v ZPP, da pa obstajajo ustavnopravni razlogi za obnovo civilnega sodnega postopka na podlagi sodbe ESČP v konkretnem primeru, in to že na podlagi obstoječih, taksativno naštetih razlogov iz 394. člena ZPP, čeprav takega obnovitvenega razloga izrecno ne vključujejo. Absurdna naj bi bila tudi logika Vlade, da sodba ESČP sama po sebi ne more pomeniti razloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP, ker ne gre za novo dejstvo, da pa posamezne ugotovitve ESČP iz te iste sodbe lahko pomenijo razlog za obnovo sodnega postopka, in sicer na podlagi 2. točke 394. člena ZPP.

16.Državno odvetništvo je kot zakoniti pooblaščenec Republike Slovenije Ustavnemu sodišču poslalo sodbo ESČP v zadevi Dolenc proti Sloveniji (pravično zadoščenje) z dne 22. 2. 2024, skupaj z njenim overjenim prevodom v slovenski jezik. S to sodbo je ESČP na podlagi 41. člena EKČP prisodilo nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka še odškodnino za premoženjsko škodo (v višini 390.000 EUR), ki jo je nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka utrpel v izvršilnih postopkih, ki sta bila pred slovenskimi sodišči v teku na podlagi v Republiki Sloveniji pravno priznanih sodb izraelskih sodišč. ESČP je s to sodbo priznalo nasprotnemu udeležencu tudi povračilo stroškov postopka v višini 3.100 EUR. Kot poudarja Državno odvetništvo, je ESČP s to sodbo razsodilo še, da mora Republika Slovenija zagotoviti, da premoženje nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka ne bo predmet nadaljnje izvršbe na podlagi sodb izraelskih sodišč, priznanih v nepravdnem postopku pred slovenskimi sodišči, ki ni bil v skladu s prvim odstavkom 6. člena EKČP (točka 1.(a) izreka sodbe), in da mu mora Republika Slovenija povrniti tudi vso morebitno premoženjsko škodo, ki mu utegne še nastati v izvršilnih postopkih, ki tečejo na podlagi odločb o pravnem priznanju izraelskih sodnih odločb, ki so obremenjene s kršitvijo prvega odstavka 6. člena EKČP (točka 1.(b) izreka sodbe).

17.Ustavno sodišče je vloge udeležencev iz nepravdnega postopka poslalo v vednost predlagatelju in Državnemu zboru, ki se o teh vlogah nista izjavila.

18.Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora sodišče izkazati, da izpodbijane zakonske določbe ni mogoče razložiti ustavnoskladno.[5]

19.Predlagatelj je zahtevi za oceno ustavnosti priložil pravnomočen sklep o prekinitvi nepravdnega postopka do odločitve Ustavnega sodišča. Iz tega sklepa izhaja, da predlagatelj odloča o predlogu nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka o obnovi postopka zaradi priznanja tuje sodne odločbe, v katerem se nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka sklicuje (i) na dejstvo, da je ESČP v sodbi v zadevi Dolenc proti Sloveniji ugotovilo, da je v prejšnjem postopku prišlo do kršitve pravice do poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, oziroma (ii) na posamezne ugotovitve ESČP iz omenjene sodbe. Iz tega sklepa in zahteve za oceno ustavnosti tudi izhaja, da mora predlagatelj pri odločanju o navedenem predlogu za obnovo postopka uporabiti 394. člen ZPP, ki obnovitvenega razloga "obstoja sodbe ESČP, v kateri je bila ugotovljena kršitev človekove pravice", izrecno ne predvideva. Predlagatelj zatrjuje, da mu izpodbijana zakonska določba ne pušča prostora za po njegovem mnenju ustavnoskladno odločitev, to je za ugoditev predlogu za obnovo postopka na podlagi navedene sodbe ESČP. Predlagatelj zato meni, da obstaja v ZPP protiustavna pravna praznina.

20.Obstoj pravnih praznin v pravnem redu sam po sebi ni v neskladju z Ustavo. Pravne praznine je mogoče zapolnjevati z ustaljenimi metodami pravne razlage. Če to ni mogoče in če iz Ustave izhaja zahteva po izrecni zakonski ureditvi, brez katere posamezne človekove pravice ni mogoče uresničevati, gre za t. i. protiustavno pravno praznino.[6] Intervencija Ustavnega sodišča prek odločitve o neskladju zakona z Ustavo zaradi pravne praznine je glede na navedeno potrebna in upravičena le, če gre za pravno praznino, ki je ni mogoče napolniti s sredstvi razlage pravnih predpisov.[7] Ustavno sodišče mora glede na navedeno najprej preizkusiti, ali drži trditev predlagatelja, da zatrjevane pravne praznine ni mogoče zapolniti z ustaljenimi metodami razlage.

21.Ustavno sodišče sprejema razumno stališče predlagatelja, da je treba 394. člen ZPP, ki našteva razloge za obnovo pravdnega postopka, praviloma restriktivno razlagati glede na to, da gre za izredno pravno sredstvo, ki posega v pravnomočno rešena pravna razmerja, in glede na to, da našteva razloge za obnovo sodnega postopka taksativno, in ne zgolj primeroma.[8] Pravnomočnost sodnih odločb ima namreč v pravnem redu pomembno ustavnopravno težo. Člen 158 Ustave določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki je v obliki ustavnega načela določena v 158. členu Ustave, pa je tudi sestavni del pravic do učinkovitega sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Del te pravice je tudi prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča.[9] Zato je pri oceni obstoja obnovitvenih razlogov praviloma na mestu strožja presoja.[10] Ustavno sodišče tako pritrjuje razumni utemeljitvi predlagatelja, da mu 6. in 10. točka 394. člena ZPP ne puščata prostora za ugoditev predlogu za obnovo postopka v sprožilnem primeru. Da okoliščin obravnavanega primera očitno ni mogoče umestiti pod 6. točko 394. člena ZPP, logično utemeljuje že ureditev iz 4. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, ki veže tek roka za vložitev predloga za obnovo postopka iz tega razloga (v primeru, ko ni ovir za izvedbo kazenskega postopka) na trenutek, ko je stranka izvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku. Ustavno sodišče sprejema tudi razumevanje predlagatelja, da sodba ESČP ne more pomeniti novega dejstva v smislu 10. točke 394. člena ZPP, najprej zato, ker proti tako široki razlagi govori že sam časovni okvir, iz katerega izhaja sodba ESČP, kajti novo dejstvo bi moralo obstajati že v času odločanja sodišča v spornem postopku – stališče, da dejstva, ki so nastala šele po končani pravdi, ne morejo pomeniti tega obnovitvenega razloga, je namreč ustaljeno tudi v pravni teoriji in sodni praksi;[11] dalje pa tudi zato, ker ugotovitev kršitve v sodbi ESČP tudi ne pomeni novega dejstva ali dokaza, ampak gre le za drugačno pravno presojo dejanskega stanja zadeve. Ustavno sodišče se tudi strinja s predlagateljem, da ustavnoskladna razlaga 10. točke 394. člena ZPP ni mogoča ne glede na to, da ZKP sicer izrecno omogoča ponovno odprtje kazenskega postopka na podlagi sodbe ESČP, v kateri je bila ugotovljena kršitev človekove pravice. Sprejema namreč oceno predlagatelja, da zaradi različnih položajev strank v obeh sodnih postopkih in posledično zaradi večjega pomena pravnomočnosti v civilnih sodnih postopkih zatrjevane protiustavne pravne praznine z uporabo analogije z ureditvijo v ZKP ni mogoče zapolniti. Drugačna razlaga navedenih razlogov za obnovo postopka bi torej tudi po presoji Ustavnega sodišča pomenila razlago contra legem, s katero bi predlagatelj prestopil rob dopustnega razlagalnega prostora.

22.Vendar Vlada nasprotuje trditvam predlagatelja, da mu okoliščine sprožilnega primera ne omogočajo ustavnoskladne razlage 394. člena ZPP, z utemeljevanjem, da bi lahko predlagatelj trditveno podlago predloga za obnovo postopka (o tem, da je ESČP ugotovilo kršitev pravice do poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena EKČP zaradi kršitve pravic do kontradiktornega postopka in do izjavljanja nasprotnega udeleženca v postopku pred izraelskimi sodišči, česar slovenska sodišča pri odločanju o priznanju tujih sodnih odločb niso ustrezno upoštevala, zato so tudi sama kršila prvi odstavek 6. člena EKČP) umestil pod obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Skladno s to zakonsko določbo se obnova lahko predlaga, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Predlagatelj postopka za oceno ustavnosti nasprotuje taki razlagi Vlade. Najprej z argumentom, da je vezan na obnovitvene razloge, ki jih mora stranka v vlogi opredeljeno uveljavljati. Nadalje pa še z argumentom, da trditvene podlage predloga za obnovo postopka v sprožilnem primeru tudi sicer ne bi bilo mogoče umestiti pod 2. točko 394. člena ZPP. Po že navedenem je sicer razumno izhodišče predlagatelja, da okoliščina, da gre pri predlogu za obnovo postopka za izredno pravno sredstvo, praviloma narekuje strožji pristop pri obravnavi njegove vsebine. Vendar Ustavno sodišče ne sprejema argumenta predlagatelja, da ne bi mogel skladno z načelom iura novit curia – čeprav gre za izredno pravno sredstvo, v katerem mora stranka med drugim navesti tudi zakoniti razlog, na podlagi katerega zahteva obnovo (397. člen ZPP) – umestiti trditvene podlage predloga za obnovo sodnega postopka pod kakšen drug obnovitveni razlog, če bi bil ta podan.[12] Ustavno sodišče prav tako ne sprejema argumenta predlagatelja, da kljub ugotovitvi ESČP, da je s priznanjem tujih sodnih odločb, izdanih v nepoštenem postopku, tudi Republika Slovenija kršila prvi odstavek 6. člena EKČP, kršitve pravice do poštenega obravnavanja v postopku pred izraelskimi sodišči s priznanjem teh sodnih odločb v slovenskem pravnem redu niso mogle postati kršitve slovenskih sodišč. Takšna razlaga namreč očitno nasprotuje razlogom sodbe ESČP v zadevi Dolenc proti Sloveniji, v kateri ESČP poudarja prav to, da država priznanja s tem, ko prizna tujo sodno odločbo, ki je bila v državi izvora izdana v sodnem postopku, ki krši strankino pravico do poštenega obravnavanja, sama zagreši enako kršitev.

23.Predlagatelj tako ni prepričljivo pojasnil, zakaj naj bi mu s to zahtevo izpodbijani 394. člen ZPP brezpogojno preprečeval zavarovanje človekovih pravic nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka. Ni namreč pojasnil, zakaj si po njegovem mnenju neposredno pravno urejeni dejanski stan (iz 2. točke 394. člena ZPP) in neposredno pravno neurejeni dejanski stan z vidika vrednostne in teleološke presoje nista v bistvenem podobna do te mere, da ne bi bila za zapolnitev zatrjevane protiustavne pravne praznine v izjemnih okoliščinah sprožilnega primera na mestu uporaba zakonske analogije. Ustavno sodišče ima po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo, upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave. Razlagati zakone v skladu z ustaljenimi metodami razlage pravnih aktov so prvo poklicana pristojna sodišča, ki odločajo v sodnih postopkih v posamičnih primerih. Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več možnimi razlagami mora vselej uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele če sodišče s splošno sprejetimi metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je zakon v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave kot skrajnje sredstvo (ultima ratio) začeti postopek za oceno njegove ustavnosti.[13]

24.Kot poudarja Vlada, se obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP nanaša prav na primer, ko stranki z nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Predlagatelj uporabi tega obnovitvenega razloga nasprotuje zgolj s stališčem, da nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka v resnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred slovenskimi, ampak pred izraelskimi sodišči. Zato naj 2. točke 394. člena ZPP v sprožilnem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti. Pri tem predlagatelj izhaja iz stroge jezikove razlage te zakonske določbe, ne pojasni pa, zakaj je ne bi mogel za potrebe sprožilnega primera ustavnoskladno razložiti s pomočjo drugih ustaljenih metod razlage. Obnovitvenega razloga "obstoja sodbe ESČP, v kateri je bila ugotovljena kršitev človekove pravice", 394. člen ZPP izrecno res ne ureja. Drži tudi, da je načeloma v pristojnosti zakonodajalca, da izrecno opredeli obnovitvene razloge, ki izjemoma omogočajo poseg v pravnomočno sodno odločbo. Vendar mora predlagatelj v primeru, ko je mnenja, da obnovo postopka iz razloga obstoja sodbe ESČP, v kateri je bila ugotovljena kršitev človekove pravice, v izjemnih okoliščinah sprožilnega primera terjata Ustava in EKČP, kljub temu poskusiti z ustavnoskladno razlago zapolniti tako protiustavno pravno praznino, pa četudi je očitno, da ta ni bila nehotena. Če je namreč mogoče zatrjevano protiustavno pravno praznino zapolniti z ustaljenimi metodami razlage, ne more biti odločilno, kakšna je bila pri sprejemanju zakona volja zakonodajalca.

25.Vlada sicer opozarja, da stranka skladno s prvim odstavkom 395. člena ZPP iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP ne more zahtevati obnove postopka, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljan v prejšnjem postopku. Vendar Vlada tudi v zvezi s to zakonsko določbo ponuja poskus ustavnoskladne razlage, do katere se predlagatelj v odgovoru na mnenje Vlade prav tako ne opredeli. Predlagatelj tako ne trdi, da bi mu ustavnoskladno razlago preprečevala tudi navedena zakonska določba. Ustavno sodišče dodaja, da morajo slovenska sodišča, dokler obstaja prostor za razlago in tehtanje v okviru ustaljenih metod razlage, dati prednost razlagi zakona, ki je naklonjena EKČP.

26.Uporabi 2. točke 394. člena ZPP v sprožilnem primeru sicer nasprotuje tudi predlagatelj iz nepravdnega postopka (i) z utemeljevanjem, da mora skladno s to zakonsko določbo kršitev pravice do sodelovanja v postopku izvirati iz nezakonitega postopanja sodišča, česar ESČP ni ugotovilo in tudi ni pristojno ugotavljati; in (ii) z utemeljevanjem, da nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka pred izraelskimi sodišči ni bila povsem odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Vendar se predlagatelj postopka za oceno ustavnosti tudi do teh njegovih trditev ne opredeli. Zato za zavrnitev takih ugovornih navedb predlagatelja iz nepravdnega postopka zaenkrat zadošča ugotovitev, da se procesna kršitev, ki jo zajema 2. točka 394. člena ZPP, po jezikovnih znakih prekriva s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP[14] in da lahko ta procesna kršitev po ustaljenem stališču sodne prakse in pravne teorije obsega raznovrstne primere kršitve pravice do izjavljanja v sodnem postopku, med katere sodi tudi primer, ko stranki ni bila dana možnost obravnavanja zaradi kršitve njene pravice do izvajanja predlaganih dokazov.[15] Zato zgolj na podlagi takih navedb predlagatelja iz nepravdnega postopka, ki jim predlagatelj postopka za oceno ustavnosti argumentirano ne nasprotuje, ni mogoče šteti, da ustavnoskladna razlaga 2. točke 394. člena ZPP očitno ne bi bila mogoča.

27.Predlagatelj iz nepravdnega postopka nasprotuje dovolitvi obnove postopka na podlagi sodbe ESČP v sprožilnem primeru tudi z argumentom, da bo s tem nedopustno poseženo tako v njegovi pravici do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave kot tudi v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave, ker mu ta v postopku pred ESČP ni bila zagotovljena. Vendar se predlagatelj postopka za oceno ustavnosti tudi do teh navedb predlagatelja iz nepravdnega postopka izrecno ne opredeli. Iz vsebine zahteve pa izhaja, da pomeni po njegovem mnenju v sprožilnem primeru obnova postopka ne glede na poseg v navedene človekove pravice predlagatelja iz nepravdnega postopka edini ustrezen način za odpravo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP, ki je bila zagrešena v prejšnjem postopku, in sicer iz razloga, ker nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka zaradi hujše kršitve pravice do poštenega obravnavanja še vedno trpi resne negativne posledice, ki niso bile in ne bodo ustrezno odpravljene s pravičnim zadoščenjem. Upoštevaje vse navedeno, predlagatelj postopka za oceno ustavnosti kljub nasprotnemu zatrjevanju po oceni Ustavnega sodišča ni izkazal, da je izčrpal vse možnosti ustavnoskladne razlage 2. točke 394. člena ZPP, ki bi mu omogočila zavarovanje človekovih pravic nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, h kateremu sicer stremi z vloženo zahtevo.

28.Skladno s prvim odstavkom 46. člena EKČP so države pogodbenice zavezane k spoštovanju končne sodbe ESČP v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke. Navedeno pomeni, da mora država kršiteljica izplačati pritožniku pravično zadoščenje, ki mu ga je na podlagi 41. člena EKČP prisodilo ESČP, poleg tega pa mora z individualnimi ukrepi odpraviti posledice kršitve v razmerju do posameznika ter s splošnimi ukrepi ustrezno ukrepati, da se ugotovljena kršitev ne ponovi. V prvi vrsti je sicer zakonodajalec tisti, ki mora sprejeti ukrepe, ki so potrebni za izpolnitev mednarodnopravnih obveznosti države. Vendar se zavezujoči učinki sodb ESČP nanašajo na vse državne organe. Zato imajo tudi sodišča obveznost, da – v okviru svoje pristojnosti, in kolikor jim to omogoča domača zakonodaja – ustvarijo položaj, ki je skladen z EKČP. V skladu z 8. členom, drugim odstavkom 153. člena in drugo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave je mednarodna pogodba v hierarhiji pravnih aktov višja od zakona. Na podlagi petega odstavka 15. člena Ustave, ki uveljavlja načelo največjega varstva človekovih pravic, pa pripada človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam iz EKČP ustavnopravna raven. Ko so redna sodišča skladno s 125. členom Ustave vezana na Ustavo, so glede na navedeno vezana tudi na EKČP. Ustavnoskladna razlaga zakonov zato pomeni tudi razlago, ki je skladna z EKČP. Če kršitev človekove pravice iz EKČP, ki jo je s sodbo ugotovilo ESČP, še traja, sodišča sodba ESČP zavezuje k temu, da – v okviru svojih pristojnosti in metodološko sprejemljivih možnosti ustavnoskladne razlage zakona – zagotovijo prenehanje kršitve človekove pravice. Ustavno sodišče je že poudarilo, da morajo pristojni organi in sodišča tako materialno kot procesno pravo razlagati tako, da osebam omogočijo čim učinkoviteje doseči odpravo ugotovljenih kršitev človekovih pravic, ki jim jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave. Dokler lahko torej predlagatelj z ustaljenimi metodami razlage razloži zakonsko določbo tako, da zatrjevano protiustavno pravno prazno ustavnoskladno zapolni, odločitev Ustavnega sodišča ni neizogibno potreba za odločanje v konkretnem postopku. Predlagatelj pa v obravnavani zadevi ni zadostil trditvenemu bremenu, ki mu nalaga, naj pojasni, kako bi moral uporabiti domnevno protiustavno zakonsko določbo na način, ki bi mu preprečila ustavnoskladno odločitev.

29.Ustavno sodišče poudarja, da mora vsako sodišče aktivno in kreativno iskati možnost ustavnoskladne razlage zakona, četudi o tem sodna praksa morda še ne obstaja. 21 Kot navaja predlagatelj, je treba v sprožilnem primeru poiskati ustrezno ravnovesje med pravico nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka po odpravi posledic kršitve človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave na eni strani in pravicami predlagatelja iz nepravdnega postopka do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in do izjavljanja v postopku iz 22. člena Ustave na drugi strani. Tudi zato je predlagatelj mnenja, da sodi urejanje tega vprašanja v pristojnost zakonodajalca. Vendar ima po oceni Ustavnega sodišča predlagatelj v primeru, kot je sprožilni – ko ocenjuje, da zaradi izjemnih okoliščin primera (obstoj hujših procesnih kršitev, ki imajo za stranko hude posledice, kršitev pa še vedno traja, saj je izvršilni postopek zaradi izjemno visokega zneska denarne odškodnine (2,3 milijona EUR s pripadajočimi obrestmi) še vedno v teku oziroma bo v primeru zavrženja predloga za obnovo postopka ponovno, in to še dolgo, v teku) ustavni zahtevi po odpravi kršitve človekovih pravic z zagotovitvijo pravice do denarne odškodnine v civilni zadevi izjemoma ne more biti zadoščeno, 23 zaradi česar se tehtanje navedenih pravic v koliziji izide v korist pravice nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka do zagotovitve odprave kršitve človekove pravice z obnovo sodnega postopka –, za ustrezno uravnoteženje pravic v koliziji na razpolago zadosten razlagalni prostor. Tretji odstavek 400. člena ZPP (ta se nanaša na nadomestitveni postopek, ki sledi dovolitvi obnove in razveljavitvi sodnih odločb, izdanih v prejšnjem postopku) namreč določa, da lahko na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajajo nova dejstva in predložijo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Ta zakonska določba ne izključuje razlage, ki bi lahko pomembno ublažila poseg v pravico predlagatelja iz nepravdnega postopka do izjavljanja v postopku pred ESČP na način, da se mu iz tega razloga v nadomestitvenem postopku zagotovi ustrezno široko možnost izjavljanja. ZPP torej predlagatelju omogoča, da v primeru ocene, da je z metodološko sprejemljivo razlago 394. člena ZPP vendarle mogoče zapolniti zatrjevano protiustavno pravno praznino, pri ponovnem odločanju o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe v nadomestitvenem postopku upošteva ne le razloge sodbe ESČP, ampak tudi navedbe predlagatelja iz nepravdnega postopka, ki jih ta v postopku pred ESČP ni mogel uveljavljati, čeprav je obravnavana zadeva nedvomno tudi zanj velikega pomena. 24 Zavezujoča narava sodbe ESČP, ki je bila izdana zoper Republiko Slovenijo v sprožilnem primeru, namreč pomeni, da morajo domača sodišča ob morebitnem ponovnem odločanju o zadevi upoštevati razlago EKČP, kot jo je sprejelo ESČP, da se torej morajo soočiti z vsemi razlogi, s katerimi je ESČP utemeljilo obstoj kršitve človekove pravice. Če sodišče v ponovljenem postopku ob upoštevanju argumentov nasprotne stranke iz civilnega sodnega postopka, ki se v postopku pred ESČP ni imela možnosti izjaviti in tam zato morebiti niso bili zadostno upoštevani, oceni, da presoji ESČP ne more v celoti slediti, lahko od nje tudi odstopi, vendar mora tak odstop kvalificirano utemeljiti.

30.Upoštevaje vse navedeno, predlagatelj ni izkazal, da ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti izpodbijane zakonske določbe. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje Ustavnega sodišča. Zato je Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti 394. člena ZPP na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS zavrglo.

31.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Kogovšek Šalamon ter sodnika Accetto in Svetlič. Sodnik Knez je dal pritrdilno ločeno mnenje, sodnica Kogovšek Šalamon pa je dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Člen 37 Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP) oziroma – od 15. 4. 2019 dalje – 41. člen ZNP-1.

[2]Recommendation of the Committee of Ministers on the re-examination or reopening of certain cases at domestic level following judgments of the European Court of Human Rights (adopted by the Committee of Ministers on 19 and 21 January 2000 at its 694th Session).

[3]Vlada se pri tem sklicuje na članek K. Pilkov, Reopening cases following judgments of the European Court of Human Rights: Room for a European Consensus?, Access to Justice in Eastern Europe, let. 4, št. 16 (2022), str. 7–31.

[4]Predlagatelj iz nepravdnega postopka se primeroma sklicuje na Akcijska načrta v zvezi s sodbama ESČP v zadevah Gaspari proti Sloveniji ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007.

[5]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-139/14 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 24/15), 7. točka obrazložitve.

[6]Tako Ustavno sodišče med drugim že v odločbah št. U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018 (Uradni list RS, št. 6/18, in OdlUS XXIII, 1), 20. točka obrazložitve, št. U-I-65/17 z dne 2. 9. 2021 (Uradni list RS, št. 159/21. in OdlUS XXVI, 25), 29. točka obrazložitve, in št. U-I-198/19 z dne 5. 1. 2023 (Uradni list RS, št. 14/23), 22. točka obrazložitve.

[7]Prav tam. Glej tudi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-129/15 z dne 11. 2. 2016, 10. točka obrazložitve, in št. U-I-186/15 z dne 7. 4. 2016, 18. točka obrazložitve.

[8]Tako stališče je zastopano tudi v pravni teoriji. Glej J. Juhart, Civilno procesno pravo, FLRJ Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, str. 518. Glej tudi S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, d. d., Zagreb 2004, str. 743.

[9]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003 (OdlUS XII, 116), 3. točka obrazložitve, in št. Up-232/14 z dne 19. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), 14. točka obrazložitve.

[10]Prim. s stališčem Ustavnega sodišča iz sklepov št. Up-232/14 in št. Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09, in OdlUS XVIII, 89, 5. točka obrazložitve), da je treba določbe, ki omogočajo širjenje (v navedenih zadevah sicer časovnih) mej za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka, razlagati omejevalno.

[11]Glej L. Ude v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 593 in J. Juhart, nav. delo, str. 521, ter sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 133/2018 z dne 30. 8. 2018, 15. točka obrazložitve, in št. Dsp 272/2017 z dne 5. 2. 2018, 10. in 11. točka obrazložitve.

[12]Tako že J. Juhart, nav. delo, str. 523. Tako postopanje sodišč izhaja tudi iz javno objavljenih judikatov Vrhovnega sodišča (med drugim iz sklepa št. II Ips 173/2016 z dne 15. 9. 2016). Sicer pa je, kot opozarja Vlada, enako postopal že predlagatelj sam v sprožilnem primeru, in sicer glede zatrjevanih napak v prevodu tuje sodne odločbe.

[13]Glej na primer sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), 7. točka obrazložitve, in št. U-I-173/17 z dne 10. 10. 2018, 7. točka obrazložitve.

[14]Glej L. Ude v: L. Ude in A. Galič, nav. delo, str. 590.

[15]Glej J. Zobec v: L. Ude in A. Galič, nav. delo, str. 287–301.

[16]Skladno z 42. členom EKČP postanejo končne tudi sodbe senatov ESČP, ne le sodbe velikega senata ESČP, in sicer pod pogoji iz drugega odstavka 44. člena EKČP. V primeru, ko ni bilo zahteve za ponovno obravnavo pred velikim senatom, sodba postane dokončna tri mesece od datuma sodbe.

[17]Glej sodbi ESČP v zadevah Verein gegen Tierfabriken Schweiz proti Švici (št. 2) z dne 30. 6. 2009, 85. točka obrazložitve, in Assanidze proti Gruziji z dne 8. 4. 2004, 198. točka obrazložitve.

[18]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-43/96 z dne 30. 5. 2000 (OdlUS IX, 141), 12. točka obrazložitve.

[19]Prim. J. Sovdat, Učinkovita pravna sredstva za varstvo človekovih pravic – pogledi na vpliv Strasbourga na domačo sodno prakso, v: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon in B. Koritnik (ur.), Izzivi Ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, Maribor 2017, str. 268.

[20]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-766/21, Up-767/21, 10. točka obrazložitve.

[21]Prim. s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-204/15 z dne 3. 3. 2016, 10. točka obrazložitve.

[22]Ustavno sodišče dodaja, da se izjemnost sprožilnega primera med drugim kaže tudi v tem, da je predmet izvršbe tudi denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je bila nasprotnemu udeležencu na podlagi 41. člena EKČP prisojena s sodbo ESČP (glej 9. in 21. točko obrazložitve druge sodbe v zadevi Dolenc proti Sloveniji).

[23]Stališče, da je praviloma mogoče kršitev človekove pravice iz prvega odstavka 6. člena Ustave, do katere je prišlo v civilnem sodnem postopku, odpraviti na ustavno sprejemljiv način že z zagotovitvijo pravice do denarne odškodnine, je Ustavno sodišče že sprejelo v sklepu št. U-I-223/09, Up-140/02 z dne 14. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 37/11, in OdlUS XIX, 21).

[24]Predlagatelj iz nepravdnega postopka namreč trpi v posledici spornega škodnega dogodka, to je zapletov neposredno po operaciji iz leta 1992, za trajno 100 % invalidnostjo zaradi spastične tetraplegije in splošnega slabenja mišic. Ne more dvigniti glave, ni zmožen samostojno dihati in požirati, ni zmožen samostojno odvajati, govori lahko zgolj s šepetanju podobnim glasom, ves čas je v ležečem položaju. Zaradi nevarnosti, da bi mu omahnila glava, potrebuje nenehen nadzor in stalno pomoč pri vseh vsakodnevnih dejanjih. Odškodninski postopek je bil pred izraelskimi sodišči v teku enajst let, postopek priznanja izraelskih sodnih odločb pred slovenskimi sodišči pa osem let. Predlagatelj iz nepravdnega postopka se dvaintrideset let po sporni operaciji v postopkih pred slovenskimi sodišči še vedno prizadeva doseči izplačilo večjega dela pravnomočno prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K SKLEPU ŠT. U-I-200/23 Z DNE 20. 6. 2024

Obnova postopka pred nacionalnimi sodišči po izdaji sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v civilnih zadevah

1.Sklepa nisem podprla, saj soglašam s stališči predlagatelja zahteve za presojo ustavnosti, da zahtevi za obnovo postopka ni mogoče ugoditi, saj drugačna pravna presoja ESČP, ki se razlikuje od presoje slovenskih sodišč, ne more predstavljati novih dejstev in dokazov v smislu 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Prav tako soglašam s stališčem predlagatelja zahteve za presojo ustavnosti, da v zadevi ni mogoče uporabiti 6. točke 394. člena ZPP (ki dopušča obnovo postopka, če se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina) ali 416. člena ter četrtega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki dopuščata obnovo postopka, če je s sodbo ESČP ugotovljena kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) oziroma njenih protokolov, ki se nanaša na pravnomočno sodno odločbo. Obnova postopka je po izdaji sodbe ESČP izrecno omogočena samo v primeru kazenskih zadev, ne pa tudi v primeru civilnih zadev, zato soglašam s predlagateljem, da v obravnavani zadevi analogija po navedenih členih ZKP ni možna.

2.Obravnavana zadeva odpira širše vprašanje obnove postopka po izdaji obsodilne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Obnova postopka pred nacionalnimi sodišči po izdaji sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je kompleksno pravno vprašanje. Uvedbo tega instituta zavira več pravnih sistemskih ovir, zato v slovensko nacionalno zakonodajo še ni bil uveden. Zato sodba ESČP, ki ugotovi kršitev človekovih pravic, sama po sebi še vedno ni zadosten razlog za obnovo postopka po slovenskih pravnih predpisih. Zaradi neobstoja zakonske določbe, ki bi izrecno uvedla možnost obnove postopka v pravnem sistemu Republike Slovenije zaradi same izdaje sodbe ESČP v civilnopravni zadevi, taka obnova ni možna. Stranke, ki dosežejo izdajo sodbe ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev EKČP, lahko uporabijo le splošne pravne institute in pogoje za obnovo postopka po ZPP. Če sodba ESČP ne ustreza enemu izmed zakonsko določenih razlogov, obnova postopka ni mogoča. Najpomembnejši razlog, da sodbe ESČP v civilnopravnih zadevah niso navedene med izrecnimi razlogi za obnovo postopka, je, da ne zadevajo le države in posameznika, ki mu je bila kršena določena človekova pravica, pač pa tudi tretjo osebo, tj. udeleženca iz izvirnega civilnega postopka, ki pa v postopku pred ESČP ni sodeloval. Sodba ESČP zato nanj ne sme imeti nobenega škodljivega vpliva.

3.Obnova postopka je izjemna možnost za ponovno vsebinsko obravnavo zadev, ki so bile pred sodišči že pravnomočno zaključene. Obnova postopka in sprememba pravnomočne sodbe sta torej izjemi in ne pravilo. Razlogi za obnovo so določeni taksativno in ne zgolj primeroma, kar omejuje možnost dovolitve obnove. Vsako izjemo je treba razlagati restriktivno in skladno z namenom, zaradi katerega so izjeme uvedene. Zadržanost pri ponovnem odpiranju pravnomočno že zaključenih zadev služi cilju zagotavljanja pravne varnosti in stabilnosti sodb. Kakršna koli široka razlaga takih izjem pa ne zasleduje tega cilja, temveč ima nasprotne učinke, ki se kažejo v povečevanju nestabilnosti v pravnem sistemu in v sistemu sodnega odločanja.

4.Čeprav so sodbe ESČP pravno zavezujoče za Slovenijo kot državo pogodbenico EKČP, slovenska sodišča niso neposredno zavezana k obnovi postopkov na podlagi teh sodb. Država je dolžna izvesti potrebne ukrepe za odpravo kršitev, vendar to ne vključuje nujno obnove postopka. Obveznost zagotovitve obnove postopka namreč ne izhaja iz EKČP, zato so države pogodbenice k EKČP proste pri presoji, ali bodo v svoj pravni sistem vnesle možnost obnove postopka zaradi ugotovljene kršitve pred ESČP v civilnopravnih zadevah. Zakonodajalec se v Sloveniji za to možnost ni odločil. Če se kdaj bo, bo ob tem lahko po temeljitem premisleku in presoji vseh vidikov uredil tudi vse ostale postopkovne vidike in posledice obnov postopkov, ki bi sledile ugotovitvi kršitve pred ESČP v civilnopravnih zadevah. V tem delu soglašam s predlagateljem, ki je zavzel enako stališče.

5.Ne soglašam z nadaljnjimi stališči predlagatelja, da zaradi navedenih razlogov obstaja protiustavna pravna praznina, saj da neobstoj izrecne zakonske možnosti za obnovo postopka predlagatelju jemlje pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic in do učinkovitega sodnega varstva. Zato bi sama lahko podprla le zavrnilno odločbo Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-200/23. Menim, da bi bilo v zadevi mogoče z razlago predpisov v kombinaciji s sodbo ESČP doseči stanje, da bi bil postopek lahko pravnomočno končan v korist obeh strank iz izvirnega nepravdnega postopka za priznanje tuje sodne odločbe. V zadevi je ESČP izdalo dve sodbi, v prvi je ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, v drugi pa je pritožniku dosodilo odškodnino, ki jo mora poravnati Republika Slovenija. Poleg tega je v drugi sodbi ESČP državi tudi naložilo, da mora zagotoviti, da premoženje pritožnika ne bo predmet nadaljnje izvršbe terjatve.

6.Cilj ustavitve postopka izvršbe je bil ključni razlog za izglasovano odločbo. Po stališču večine Ustavnega sodišča je ustavitev izvršbe možna samo z dovolitvijo obnove postopka. Sama s tem stališčem ne soglašam. Menim, da je izvršilni postopek v teh, izjemnih okoliščinah možno ustaviti tudi z razlago 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po katerem izvršilno sodišče izvršbo ustavi in sklep o izvršbi razveljavi, če sodišče ali drug organ s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, ni dopustna (59. in 60. člen ZIZ). Možno bi bilo z razlago uporabiti tudi prvi odstavek 76. člena ZIZ, ki določa, da izvršilno sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Na ta način bi bilo mogoče slediti navodilu ESČP iz sodbe z dne 22. 2. 2024, naj se zagotovi, da premoženje pritožnika ne bo predmet nadaljnje izvršbe terjatve.

7.S tem bi se postopek izvršbe, ki še poteka, ustavil. Pritožnik bi dobil povrnjeno odškodnino, ki je bila od njega že izterjana. Oškodovani stranki že prejete odškodnine ne bi bilo treba vračati. V najslabšem položaju bi ostal državni proračun, iz katerega je sedaj zaradi spleta dogodkov in učinkovanja sodb različnih sodišč treba kriti povračilo izterjane odškodnine za pritožnika pred ESČP, kar seveda tudi ni zanemarljiva posledica. Bi pa takšen razplet spora imel tudi pomemben pozitivni učinek, in sicer končanje že leta trajajočega sodnega spora (tožba je bila pritožniku vročena leta 1995, sojenje se je začelo leta 1999, sodba v postopku pa je bila izdana leta 2005 oziroma odškodnina dosojena leta 2006), ki bo posledično še dolgo obremenjeval slovenska sodišča in druge državne organe, ravno tako financirane iz državnega proračuna.

8.Sprejeti sklep št. U-I-200/23 o zavrženju ima nasprotne učinke. Ustavno sodišče namreč smiselno napotuje, naj se postopek obnovi z ustavnoskladno razlago 2. točke 394. člena ZPP, po kateri se obnova lahko predlaga, "če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem". To je že v izhodišču sporno, saj stranka (pritožnik pred ESČP) tega obnovitvenega razloga ni ne predlagala niti ga ni argumentirala, hkrati pa štejem kot razumno utemeljevanje predlagatelja (rednega sodišča), da do kršitev ni prišlo pred slovenskimi, ampak pred tujimi sodišči. Vlagatelj seveda pri tem izhaja iz jezikovne razlage besedila 2. točke 394. člena ZPP, saj sledi načelu restriktivne razlage izjem, med katere sodi tudi obnova postopka kot izredno pravno sredstvo.

9.Zaradi verjetne dovolitve obnove postopka se bo spor ponovno odprl in sojenje zaradi priznanja tuje sodne odločbe v nadomestnem postopku se bo začelo znova. To je po skoraj tridesetih letih od vročitve tožbe pritožniku pred ESČP skrajno vprašljiva posledica z izjemno negotovimi izidi postopka. Ti so še bolj nepredvidljivi, kot so bili že v času prvotnega sojenja, zlasti zato, ker je bila vmes tudi že prisojena odškodnina na ESČP, usoda te odškodnine pa ostaja negotova. Ni namreč povsem jasno opredeljeno razmerje med že priznano odškodnino, prisojeno pred ESČP, in obnovljenim postopkom pred slovenskim sodiščem. Če bo odškodnina izplačana, bo v primeru ponovnega priznanja tuje sodne odločbe lahko poleg premoženja pritožnika podvržena rubežu, in to še dolgo po tem, ko je bila prisojena. Če ne bo izplačana, ker jo bo zaustavil na novo začeti nadomestni postopek po dovoljeni obnovi, bo sodba ESČP ostala neizvršena. Če bo izid nadomestnega postopka enak, kot je bil prvič, je bila torej odškodnina izraelskemu državljanu pravilno zarubljena, ter bo morala biti odškodnina, ki jo je priznalo ESČP pritožniku, ponovno plačana izraelskemu državljanu. Le če bo izid nadomestnega sodnega postopka drugačen, in se torej tuja sodna odločba ne bo priznala, bo trenutno pravno stanje obstalo (pritožnik bo še naprej "upravičeno" upravičen do odškodnine, ki mu jo je priznalo ESČP). Pri tem niti ne načenjam vprašanja nepremoženjske škode, ki jo je ESČP s sodbo z dne 22. 2. 2024 prav tako priznalo pritožniku zaradi izvršbe. Teoretsko je zanimivo vprašanje, ali je pritožnik do te odškodnine resnično upravičen, če bo tuja sodna odločba priznana tudi v nadomestnem postopku. V tem primeru bo jasno, da je bila izvršba upravičena in zato odškodnina iz tega naslova ne bi smela biti upravičena. Zelo vprašljivo je, ali negotov izid obnovljenega postopka še pomeni spoštovanje obveznosti uresničevanja sodb ESČP.

10.Sodbi ESČP v tej zadevi imata smisel le, če je z njima postopek v tem sporu končan, izvršba pa ustavljena. Kakršnokoli ponovno odpiranje postopka sodbi razvodeni oziroma ju izpostavi negotovim prihodnjim pravnim in dejanskim posledicam. Menim, da je tveganje za načeli zaupanja v pravo in pravne varnosti, ki jima služi tudi institut pravnomočnosti sodnih odločb, v katerega je treba posegati skrajno restriktivno, preveliko, ter da bi jima bilo treba dati v tem postopku večjo težo. Iz navedenih razlogov sklepa št. U-I-200/23 nisem mogla podpreti.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon Sodnica

[1]Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17. Glej tudi L. Ude, v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 593.

[2]Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo.

[3]Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94.

[4]Glej J. Juhart, Civilno procesno pravo, FLRJ Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, str. 518.

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-232/14 z dne 19. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), 14. točka obrazložitve.

[6]Glej 46. člen EKČP.

[7]Uvedba obnove postopka oziroma drugih načinov za doseganje vrnitve v prejšnje stanje (restitutio in integrum) se priporoča, ni pa obvezna. Prim. Priporočilo Odbora ministrov R (2000) št. 2 z dne 19. 1. 2000 (Recommendation of the Committee of Ministers to member states on the re-examination or reopening of certain cases at domestic levelfollowing judgements of the European Court of Human Rights).

[8]Glej sodbo ESČP, Dolenc proti Sloveniji, z dne 20. 10. 2022.

[9]Glej sodbo ESČP, Dolenc proti Sloveniji, z dne 22. 2. 2024.

[10]Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21.

[11]Glej sodbo ESČP, Dolenc proti Sloveniji, z dne 22. 10. 2022, 3., 5., 19. in 22. točka obrazložitve.

[12]Prim. J. Sovdat, Učinkovita pravna sredstva za varstvo človekovih pravic – pogledi na vpliv Strasbourga na domačo sodno prakso, v: M. Žgur in drugi (ur.), Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, Maribor 2017, str. 268.

21. 6. 2024

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. RAJKA KNEZA

K SKLEPU ŠT. U-I-200/23 Z DNE 20. 6. 2024

I.

1.V ločenem mnenju pojasnjujem, da se zavrženje prima facie (vedno) zdi kot oster oziroma strog odgovor na zahtevo sodišča, vendarle menim, da temu v tej zadevi ni tako. Gre za zapleteno pravno vprašanje, h katerega rešitvi lahko različno pristopimo, pri tem pa bo obstajalo razumno nesoglasje. Tudi sam sem bil v veliki dilemi ali podpreti sklep o zavrženju, kajti zavzemal sem se za vsebinsko odločitev, s katero bi Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z Ustavo, ker ne omogoča obnove postopka vsled odločitev ESČP. Pri tem pa bi določilo tudi način izvršitve, ki bi omogočal ponovni postopek v konkretni situaciji. Pojasnim zakaj sem vseeno podprl drugačno odločitev. Začeti moram s celovitejšo sliko te zadeve.

II.

2.Potem, ko je bila (v dveh) postopkih priznana prvostopenjska sodba izraelskega sodišča, s katero je oškodovanec, Eliyaho Mesika prejel sodno priznano pravico do odškodnine, in potem, ko v drugem postopku z ustavno pritožbo pritožnika dr. Vinka Vincenca Dolenca (v nadaljevanju pritožnik) Ustavno sodišče te ni sprejelo v vsebinsko obravnavo, je pritožnik vložil pritožbo na ESČP. To je odločilo, da pritožnik ni bil deležen poštenega postopka pred izraelskim sodiščem in da zato (prvostopenjska sodba tega sodišča v Sloveniji ne bi smela biti priznana (v nadaljevanju prva sodba ESČP). Glede odškodnine za materialno škodo v tej prvi sodbi ESČP še ni odločilo in je to vprašanje pridržalo za odločanje, če država in pritožnik ne bi sklenila dogovora. Slednjega res nista dosegla in ESČP je z drugo sodbo odločilo, da pritožniku pripada tudi 390.000 EUR za utrpljeno premoženjsko škodo do 30. novembra 2023 (v nadaljevanju druga sodba ESČP). Pri tem pa je, pomembno, podalo tudi napotek, kako naj organi v Sloveniji ravnajo, da bosta odločitvi ESČP spoštovani. Tako ESČP v 23. točki druge sodbe zapiše (poudarki R. K.):

The Court further considers that the respondent State should ensure that the applicant’s property, including the sums awarded pursuant to the principal judgment, as well as this judgment, is not subject to enforcement of the claim arising from the Israeli district court’s judgments. The Government should also compensate the applicant for any sums taken from his bank account or pension by way of such enforcement after 30 November 2023. While the respondent State is free to choose the means of complying with this obligation, it is important that the redress, namely the payment of just satisfaction and the cessation of any further loss resulting from the violation found in the principal judgment, is provided to the applicant without delay. This conclusion is without prejudice to any obligation on the part of the applicant arising from any future reopened or fresh Convention compliant proceedings regarding the recognition of the Israeli district court’s judgments or his liability for the damage sustained by E.M. because of the surgery performed by him in May 1992 (see the principal judgment, § 2).

23.ESČP torej z drugo sodbo zahteva, da (i) odškodnina, ki jo je dosodilo pritožniku, ne sme biti predmet izvršbe (kar pa je že plačal, mu je treba povrniti), in, pomembno, (ii) vse to je brez prejudica za novi postopek priznanja izraelske sodbe. ESČP torej nakaže takšen postopek, čeprav je pred tem odločilo, da sojenje pred izraelskim sodiščem ni bilo pošteno. Sam v tem vidim neskladnost, saj sodišče, ki priznava tujo sodbo ne more "popraviti" postopka v državi izvora. Če ta – po mnenju ESČP – ni bil pošten, potem ima sodišče države priznanja zvezane roke ali pa so te vsaj precej zvezane. Vendarle, ESČP je pritožbeno sodišče in njegove sodbe (skupaj z obrazložitvijo) je treba spoštovati, naj se z njimi strinjamo ali ne. Nakazovanje novega postopka pa daje sodiščem, ki bi ponovno odločala, možnost odgovarjanja na stališča ESČP, predvsem tista v prvi sodbi.

[7]

3.Čeprav bi si želel dialoga predvsem s prvo odločitvijo ESČP (druga je le njena posledica), pa ta ni in ne sme biti predmet tega postopka odločanja o zahtevi, ki jo je vložilo Okrožno sodišče in ki se osredotoča na vprašanje obnove postopka po ZPP. Ta, brez dvoma težka zadeva za vse vpletene, je že v postopku priznavanja prvostopenjske izraelske sodbe, ki prihaja iz common law sistema, sprožala številne polemike, strokovne pa tudi laične odzive. Slednji so klicali po odreku priznanja sodbe – po kriteriju meritokracije in ne po pravnih kriterijih ustreznosti pravdanja v Izraelu – izdane zoper slovenskega zdravnika. Ta postopek nas ponovno dohiteva. Dohiteva pa ne le sodišče in pritožnika, ampak predvsem tudi oškodovanca (kar se, ko berem odzive na sodbo ESČP, si ne morem predstavljati drugače, prezre).

4.Naj vendarle spomnim in ponovim, kar v sklepu zapiše Ustavno sodišče:

Oškodovanec trpi v posledici spornega škodnega dogodka, to je zapletov neposredno po operaciji iz leta 1992, za trajno 100 % invalidnostjo zaradi spastične tetraplegije in splošnega slabenja mišic. Ne more dvigniti glave, ni zmožen samostojno dihati in požirati, ni zmožen samostojno odvajati, govori lahko zgolj s šepetanju podobnim glasom, ves čas je v ležečem položaju. Zaradi nevarnosti, da bi mu omahnila glava, potrebuje nenehen nadzor in stalno pomoč pri vseh vsakodnevnih dejanjih. Odškodninski postopek je bil pred izraelskimi sodišči v teku enajst let, postopek priznanja izraelskih sodnih odločb pred slovenskimi sodišči pa osem let. Oškodovanec se dvaintrideset let po sporni operaciji v postopkih pred slovenskimi sodišči še vedno prizadeva doseči izplačilo večjega dela pravnomočno prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

5.Lahko si predstavljamo, kaj za oškodovanca pomeni ustavitev izvršbe. Če imam prav, kar sem zapisal na koncu točke 1 tega mnenja zgoraj, oškodovanec pričakuje odrek priznanja v morebitnem obnovljenem postopku (zato njegove vloge argumentirano oporekajo možnosti obnove postopka). V vlogah oškodovanec in njegova zagovornica utemeljujeta, zakaj odsotnost ureditve obnove postopka ni protiustavna in da bo v primeru obnove postopka poseženo v njegovo pravnomočno pridobljeno pravico. Pomembno utemeljujeta tudi, da v postopku pred ESČP, ki je z odločitvijo poseglo v njegovo pravnomočno pridobljeno pravico do odškodnine, ni mogel sodelovati. To so pomembni argumenti. Zelo me nagovori, da v postopku pred ESČP oškodovanec ni mogel sodelovati. Ravno v tem postopku pa je de facto izgubil.

[9]

6.Pritožnik iz prvotnih postopkov izvršbe ne trpi (več), kajti to je sodišče odložilo. Njeno nadaljevanje je predvideno po odločitvi o tem ali je ZPP skladen z Ustavo, ko bo tudi jasno, kako je z obnovitvenim postopkom. Vendar ne gre pozabiti, kar je ESČP zapisalo v drugi sodbi – tožena država mora zagotoviti, da pritožnikovo premoženje, vključno z zneski, dodeljenimi v skladu z glavno sodbo, kot tudi s to sodbo, ni predmet izvršbe terjatve, ki izhaja iz sodb izraelskega okrožnega sodišča (gl. 23. točko druge sodbe ESČP, ki se jo v celoti ponovi tudi zgoraj v tem ločenem mnenju). Pomembno, spoštovanje sodbe ESČP zahteva, da omenjena odškodnina ni predmet izvršbe.

7.Postopek je torej sedaj v fazi, ko je pritožnik – po odločitvi ESČP – predlagal obnovo postopka. Pred Okrožnim sodiščem, kjer je predlog vložen, se je postavilo vprašanje ali je ZPP, ker izrecno ne predvideva možnosti obnove postopka zaradi odločitev ESČP, v tem pogledu skladen z Ustavo (četrti odstavek 15. člena, 23. člen). Na Ustavno sodišče je bila vložena zahteva, to pa je torej odločilo, da se ta zavrže. To bi načeloma pomenilo, da se glede vsebinskega vprašanja Ustavno sodišče ne opredeli. Vendar se je in v pravniškem žargonu to pomeni meritorno oziroma vsebinsko zavrženje.

III.

7.Obnova postopka v civilnih zadevah odpira številna vprašanja, zaradi katerih ni tako malo držav, ki obnove postopkov v civilnih postopkih ne omogočajo. A številne tudi jo. Predvsem je pomembno vprašanje varstva stranke, ki je v postopku pred nacionalnimi sodišči uspela, pa kljub pravnomočnosti ne more z gotovostjo računati na končni uspeh. Celo več, prav pri odločanju v postopku pred ESČP, kjer se njen uspeh lahko popolnoma razvodeni, sploh ne sodeluje. Tako kot v tej zadevi. Oškodovanec Mesika niti ni vedel, da je pred ESČP vložena pritožba.

8.Vendar pa prav vseh zadev ni mogoče vreči v isti koš. Kadar učinki postopka, v katerem ESČP ugotovi kršitev EKČP, v času odločitve ESČP še niso končani, se zgodi precej absurdna situacija, ko se (še naprej) izvršujejo posledice nacionalne sodbe, s katero je bila EKČP kršena. To je nevzdržna pravna situacija, saj oba učinka (predhodne nacionalne sodbe in sodbe ESČP) trčita na način nezdružljivosti. Ta t. i. irreconcilability v pravu ni sprejemljiva. Ustvarja pravni kaos in nekdo (ali sodišče ali zakonodajalec) mora ustrezno reagirati. Sklep Ustavnega sodišča ima to res v vidu in si prizadeva pojasniti, da je v konkretni situaciji obnova po 2. točki 394. člena ZPP mogoča. Sporoča torej predložitvenemu sodišču, da naj dovoli obnovo na podlagi druge točke 394. člena ZPP. V tem pogledu – namreč, da bi ZPP moral omogočati – v določenih primerih (ne vedno) – obnovo po sodbi ESČP – se z obrazložitvijo sklepa lahko strinjam.

9.Naj se vrnem k razlogom za omejeno možnost obnove postopkov v civilnih zadevah. Tudi primerjalnopravno države članice Sveta Evrope niso enotne pri uvedbi možnosti obnove postopka na podlagi sodbe ESČP v civilnih zadevah. Države imajo pri uresničevanju sodb ESČP široko polje proste presoje (margin of appreciation) pri odločitvi, ali bodo zagotovile možnost obnove postopka. Ta trči ob spoštovanje načela res iudicata, predvsem pa s tem povezanim načelom pravne varnosti in zanesljivosti pravnomočnih odločitev z vidika varstva tretjih oseb. V tistih državah, kjer je možnost obnove na podlagi odločitve ESČP na voljo, so ta pravila omejena s predpostavkami, ki precej omejijo to možnost. Največkrat pa bo vendarle (le) odškodnina tista, ki bo – kot sekundarno varstvo – nadomestila obnovo postopka. Kot pojasnjuje tudi Okrožno sodišče v sklepu, s katerim je prekinilo postopek, zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 394. člena ZPP (I R 367/2016), civilni postopki tečejo med enakopravnimi strankami. Širjenje možnosti pravnih sredstev v takem postopku vedno pomeni poseg v pravico nasprotne stranke do učinkovitega sodnega varstva. Pojasnjuje, da je to drugače kot v kazenskem postopku, v katerem gre za spor med obdolžencem in državo. Razveljavljena kazenska sodba v tem smislu ne bo škodljiva za nobeno od strank. Zato se v teh postopkih pravna varnost lahko umakne pravičnosti. V civilnem postopku pa bi moral biti tak obnovitveni razlog prav izrecno zapisan v zakonu in zasnovan tako, da bi se uravnotežilo pravico pritožnika do odprave kršitve s prepovedjo posega v pridobljene pravice nasprotne stranke. To sodišče zapiše v 11. točki omenjenega sklepa in doda oceno, da takšne ureditve v sedanjem 394. členu ZPP ni. Omenjeno sodišče je tudi mnenja, da bi vsaka drugačna razlaga pomenila prebitje jasnih določb 394. člena (5. stran zahteve za oceno ustavnosti).

[11]

10.Izvršitev sodbe v zadevi Dolenc je v skladu s 46. členom EKČP obveznost države. Prav tako ustavitev nadaljnje kršitve in preprečitev nastanka nadaljnje škode pri pritožniku. Pravnih možnosti, ki bi za to bile na voljo, pa – tako Okrožno sodišče – v domačem pravnem redu ni. Rešitev bi bila sporazumna rešitev oziroma dogovor med državo in pritožnikom Dolencem, vendar do tega, kot pišem zgoraj, ni prišlo.

IV.

11.Od tod dalje se v ločenem mnenju ukvarjam s sklepom o zavrženju. Naj le ponovim izhodišča: obnova postopka torej močno trči v pravico oškodovanca. Tudi v prepoved plačevanja odškodnine oškodovancu iz naslova odškodnine, ki pripada pritožniku po sodbi ESČP. Izvršba je odložena. ESČP odloči, da je bil postopek v Izraelu, kjer se je odvila samo prva stopnja, nepošten. Hkrati odloči tudi, da njegova odločitev ne vpliva na ponovni postopek v Sloveniji. Ko/če bo sodišče dovolilo obnovo nepravdnega postopka za priznanje tuje sodne odločbe, mora razveljaviti tudi sodne odločbe, izdane v prejšnjem sodnem postopku. S tem bo odpadla tudi podlaga za izvršbo. Menim, da je to zahteva iz druge sodbe ESČP. Zato menim tudi, da je manevrski prostor, o katerem pišem zgoraj (kdaj se države odločijo za obnovo postopka) v tem konkretnem primeru močno zožen. To je tudi kontekst odločitve. To je pomembno. Točka 23 druge sodbe ESČP sporoča več kot sam njen izrek. Država – gledano v celoti (ESČP lahko odloči tako) – mora obnoviti postopek. Besede "mora" v omenjeni 23. točki ni, vendar menim, da ESČP to izraža. Seveda ESČP ne zanima pravna podlaga v nacionalnem pravu, ki bo omogočila obnovo postopka. In to je sedaj srž.

12.Na eni strani predložitveno sodišče pojasnjuje, da takšne podlage v 394. členu ZPP ni, in pojasnjuje tudi, da je predlog za obnovo postopka vložen na podlagi 10. točke 394. člena ZPP ter dodatno še na podlagi 6. točke 394. člena ZPP. Sklep Ustavnega sodišča pa se osredotoča na 2. točko tega člena. Ustavno sodišče v 21. točki sklepa pritrjuje predložitvenemu sodišču, da na podlagi 6. in 10. točke 394. člena ZPP ni prostora za ugoditev predlogu za obnovo postopka v sprožilnem primeru. V mnenju, podanem s strani Vlade, ta pojasnjuje, da je pravna podlaga lahko 2. točka 394. člena ZPP. Okrožno sodišče se je z repliko odzvalo na ta navajanja Vlade in jih prereka. Pri tem se ne osredotoča na vprašanje, ali lahko samo – sua sponte – uporabi kakšen drugi razlog in ne tistega, ki ga navajajo stranke, temveč se osredotoči na vsebinsko polemiko z Vlado in opozarja, da ugotavljanje kršitve pravice do poštenega sojenja v postopku priznanja tuje sodne odločbe ne pomeni, 'prenosa', konkretnih kršitev izraelskega sodišča v postopek priznanja pred domačimi sodišči. Z drugimi besedami, če se zgodi kršitev po 2. točki 394. člena ZPP, tega obnovitvenega razloga sodišče ne razume kot obnovitev zaradi razlogov nezmožnosti udeležbe v postopku, ki se je zgodila pred sodiščem izvora, ampak zgolj pred sodiščem, ki odloča o priznanju tuje sodne odločbe. Okrožno sodišče opozori, da je delibacijski postopek priznanja nekaj popolnoma drugega kot vsebinsko odločanje v državi izvora. Ker v državi priznanja (Slovenija) postopek priznanja ni bil obremenjen s kršitvami 6. člena EKČP, ampak je to bil postopek pred izraelskim sodiščem, slovensko sodišče torej ni zavezano k obnovi postopka. Tukaj se ponovno izkaže tudi, kar me že ves čas bega: pritožnik pred izraelskimi sodišči ni uveljavljal pravnih sredstev, jih ni izčrpal. V njih bi moral uveljavljati očitke glede nepoštenosti. Okrožno sodišče se v teh stališčih, po mojem mnenju, ne moti. Priznanje tuje sodne odločbe pomeni raztegnitev učinkov sodne odločbe iz države izvora v državo priznanja. Stališče, da se uvrsti pod 2. točko 394. člena ZPP namreč pomeni tudi, da je potrebno postopek obnoviti zaradi kršitev v državi izvora, pri čemer pa to ni več mogoče. Razveljaviti je mogoče samo priznanje.

[12]

12.Mogoča bi bila tudi še nova tožba, vendar ne v državi izvora, kajti tam bi trčila ob ne bis in idem, temveč v drugi državi, kjer ni učinkov priznanja, najverjetneje v državi actor sequitur forum rei, torej prebivališča toženca, če bo priznanje razveljavljeno. Ampak tukaj lahko trčimo ob ovire, npr. še vedno veljavni učinki priznanja bi trčili ob že razsojeno zadevo, zastaralni rok itd. in v to problematiko se ne spuščam.

13.V vsakem primeru pa se ta problematika zrcalno slika kot odsev celotne diskusije na temo pristojnosti po kraju vročitve tožbe in forum non conveniens. O tem je bilo že veliko (nasprotujočega si) zapisanega. Kako torej razrešiti ta gordijski vozel: na eni strani napotek ESČP, naj se obnovi postopek, na drugi strani v ZPP umanjkanje določbe, da se obnovi postopek vsled sodbe ESČP, in še možnost le malo odprtih vrat po 2. točki 394. člena ZPP. Razlogov, ki jih niza Okrožno sodišče v zahtevi in repliki ni mogoče preslišati (in zastopajo isto smer kot razlogi oškodovanca Mesike), prav tako ne razlogov, na drugi strani, ki jih niza v svojem mnenju Vlada. Vendar pa je, menim, treba slediti odločitvi ESČP in postopek obnoviti – ne zaradi napak v postopku priznanja pred slovenskimi sodišči, temveč zaradi napak – kot meni ESČP – pred sodiščem v Izraelu.

[17]

14.Vlada v svojem odgovoru zatrjuje naslednje: postopek priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb je v neposredni vzročni zvezi s postopki, v katerih so bile tuje sodne odločbe izdane, saj do tega postopka pride prav zaradi predhodno izdanih tujih sodnih odločb. Zato, trdi Vlada, je mogoče šteti, da postopek priznanja tujih sodnih odločb pravzaprav pomeni nadaljevanje pravnomočno končanih sodnih postopkov; predstavlja odločitev o tem, ali pravice in obveznosti, ki so bile pridobljene, učinkujejo tudi na od države izdane sodbe različnem teritoriju (pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. Cpg 7/2021 z dne 15. 6. 2021 in pojasni, da je v zadevi Dolenc proti Sloveniji ESČP potrdilo svoj standard presoje, kot ga je izpostavilo v zadevi Pelegrini proti Italiji (št. 30882/96, z dne 20. 7. 2001, 40. točka), da v primeru pritožbe na ESČP, ko gre za postopek priznavanja tujih sodnih odločb, ni naloga ESČP le v tem, da preuči, ali je postopek pred domačimi sodišči v skladu z zahtevami iz 6. člena EKČP, temveč tudi, če so se nacionalna sodišča zadostno prepričala (duly satisfied) o spoštovanju zahtev 6. člena EKČP v postopku pred tujimi sodišči (preden so priznala tujo sodno odločbo in tako zagotovila njeno izvršljivost na svojem ozemlju). Predvsem v odškodninskih zadevah velja, da se postopek ne konča z razglasitvijo sodbe, temveč z njeno izvršitvijo, in če država omogoči izvršitev sodbe na svojem ozemlju, ESČP šteje, da je tako potrdila oziroma dala zunanjo manifestacijo tudi kršitvam, storjenim v postopku izdaje sodbe. Nato Vlada nadaljuje in v bistvu razlaga, da je ta zunanja manifestacija kršitve enaka kot kršitve, ki bi jih zagrešilo nacionalno sodišče samo, posledično pa, da sta namen in pravovarstvena funkcija druge točke 394. člena ZPP prav v tem, da se obnovi postopek, ki je obremenjen s takšnimi procesnimi kršitvami. Zato Vlada meni, da je možna tudi ustavno skladna razlaga druge točke 394. člena ZPP. Doda, da morajo sodišča tako materialno kot procesno pravo razlagati tako, da se osebam omogoči čim učinkovitejše doseči odpravo ugotovljenih kršitev človekovih pravic. Če se sodišče opre na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika pravice do odprave ugotovljenih kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave) nesprejemljivo, bi to pomenilo tudi kršitev te pravice. Vlada prav tako meni, da možnost obnove tudi ne omejuje prvi odstavek 395. člena ZPP, ki določa, da se uveljavljanje obnovitvenega razloga na podlagi druge točke 394. člena ZPP ne more zahtevati, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljen v prejšnjem postopku. To kršitev je ugotovilo ESČP in Vlada meni, da ustavnopravna in konvencijsko skladna razlaga te določbe ne sme pomeniti, da bi morala biti stranka uspešna le v postopkih pred rednimi sodišči. To je torej drugačna razlaga, ki trči v razlago, za katero se zavzema predložitveno sodišče.

[19]

14.To je ena tistih zadev, kjer – naj se sliši še tako čudno – bi dve poti, ki vodita vsaka v svojo stran, še vedno pomenili ustavnoskladno pot. Argumente Vlade težko zavrnem. Kljub temu, da sem se zavzemal za ugotovitev neskladnosti ZPP z Ustavo in hkrati za način izvršitve, ki bi ga bilo treba povezati z zahtevo druge sodbe ESČP (23. točka), pa tistim argumentom Vlade, ki pomenijo most med postopkom v izvorni državi in v državi priznanja (kjer torej Vlada trdi, da če sodišče v državi priznanja potrdi sodno odločitev v državi izvora, obremenjeno s procesnimi kršitvami kontradiktornosti), ne morem odrekati razumnosti. Ko je torej tako, in ko smo soočeni tudi s kontekstom 23. točke druge sodbe ESČP, da se postopek mora obnoviti (in tudi slednje je dodatno opredeljeno z zahtevo, da je to treba narediti brez odlašanja), se strinjam, da se lahko takšne izjemne primere, kot je pričujoči, in v takšnih okoliščinah, uvrsti pod 2. točko 394. člena ZPP.

[20]

V.

15.Ustavno sodišče se torej ni ustavilo pri zavrženju zahteve Okrožnega sodišča. Okrožno sodišče je v repliki na mnenje Vlade tudi izrecno nasprotovalo razlagi, ki je vsebinsko podobna razlagi, zavzeti s strani Ustavnega sodišče. Ustavno sodišče je omejilo možnost obnove postopkov v civilnih zadevah na takšne okoliščine, ki so se zgodile v tej zadevi (vseeno, menim, da ne gre za primer hard cases make bad law). Okrožno sodišče bo moralo slediti razlagi, da je 394. člen ZPP z razlago 2. točke za takšne primere, kot je omenjeni, skladen z določbama 15. in 23. člena Ustave. Ko gre za kršitve kontradiktornosti v postopku pred tujim sodiščem, ki jih nacionalno sodišče potrdi s priznanjem tuje sodbe, ESČP se pa s tem ne strinja, je torej mogoča obnova postopka. To pomeni, da se ta ugotovitev ne razteza na vse civilne postopke, ampak da ostaja, kot zapisano, omejena.

16.Zato sem na začetku mnenja zapisal, da se zavrženje lahko sicer zdi ostro do Okrožnega sodišča, vendarle menim, da temu v tem primeru ni tako. Gre za zapleteno pravno vprašanje, ki ima različne vidike in med njimi obstaja razumno nesoglasje. Pod črto pa, sledi se kontekstu sodbe ESČP in njegovim zahtevam. Pred tem obrazloženo in pojasnjeno s strani sodišč, tudi Ustavnega sodišča, je vsled omenjene sodbe ovržena preteklost.

17.Glede celotne zadeve je priokus seveda zelo grenak. Po vsem tem času smo se vrnili na začetek. Dialog z vsemi vpletenimi se bo ponovno odprl. Tokrat bo dialog vseboval tudi odločitev EKČP in ex post facto bo oškodovancu dana možnost, da se opredeli – v novem postopku priznanja – tudi o tem, kako je odločalo ESČP. Tudi njegov položaj ni zavidljiv.

dr. Rajko Knez

[1]

Zgolj z ugotovitvijo neskladnosti z Ustavo to ne bi bilo mogoče, kajti ko bi zakonodajalec reagiral in ustrezno spremenil ZPP, se ta ne bi mogel retroaktivno uporabiti za konkretni primer.

Glede še drugih vidikov spornosti pri zavrženju gl. op. 16 v nadaljevanju (kjer se opredeljujem tudi do pomislekov glede zavrženja iz procesnih razlogov, vendar ne še na tem mestu. To bo bralcu lahko razumljivo šele, ko se opredelim do postopanja okrožnega sodišča v repliki na vsebinsko mnenje Vlade).

[2]

Ustavna pritožba v zadevi št. Up-856/18 zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp. 18/2017, ki je dovolilo priznanje dveh prvostopenjskih izraelskih sodb (prve, ki je določila odškodninsko odgovornost, in druge, ki je odločila o višini odškodnine) ni bila sprejeta. Ustavno sodišče je nesprejem obrazložilo. ESČP se z odločitvijo Ustavnega sodišča ni strinjalo.

[3]

Pritožnik v Izraelu ni sprožil nobenega postopka s pravnim sredstvom.

[4]

Zadeva št. 20256/20, sodba z dne 20. 10. 2022.

[5]

Točka 3 izreka omenjene sodbe.

[6]

Zadeva št. 20256/20, sodba z dne 24. 2. 2024.

[7]

Težko pa si glede na obrazložitev ESČP predstavljam isti rezultat kot prvič.

[8]

Gl. 24. opombo sklepa Ustavnega sodišča.

[9]

Gl. 10. do 15. točko sklepa Ustavnega sodišča (med drugim tudi številne očitke, ki jih je Ustavno sodišče upoštevalo že pri odločitvi v zadevi št. Up-856/18, kjer ustavne pritožbe zdravnika Dolenca ni sprejelo v obravnavo, a je ESČP to ocenilo kot kršitev EKČP: neizčrpanje pravnih sredstev pred sodišči v Izraelu, številne pasivnosti pri tem postopku (estoppel), ki so vplivale na vprašanja vročanja, itd. Po odločitvi ESČP pa oškodovanec niza tudi očitke glede nemožnosti udeležbe v postopku s pritožbo pred ESČP, odsotnost kontradiktornosti, itd.).

[10]

Izvršba je odložena s sklepom višjega sodišča št. I Ip 1179/2023 z dne 5. decembra 2023. Na isti dan je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Ip 1096/2023 odločilo tudi, da v terjatev oškodovanca spada tudi odškodnina na podlagi sodbe ESČP Dolenc proti Sloveniji, številka 20256/20, z dne 20. 10. 2022. Odškodnina po sodbi ESČP torej ni izvzeta iz izvršilnega sredstva. Kasneje, v drugi sodbi iz februarja 2024, je ESČP to nedvoumno zapisalo.

[11]

Ustavno sodišče je za potrebe presoje v tej zadevi izdelalo primerjalno analizo glede tega vprašanja. Analiza pojasnjuje tudi, kako na vprašanje obnove postopka gleda ESČP samo in da je ESČP tudi v vsaj treh sodbah zoper Slovenijo že izrecno opozorilo na to, da slovenska zakonodaja ne omogoča obnove civilnih postopkov na podlagi sodbe ESČP. ESČP meni, da bi bil najprimernejši način odprave kršitve v primerih, ko to sodišče ugotovi, da posamezniku ni bil zagotovljen dostop do sodišča oziroma sodelovanje v postopku v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena EKČP, da bi zakonodajalec omogočil obnovo postopka in ponovno presojo zadeve ob upoštevanju vseh jamstev poštenega postopka. Glej tudi sodbe v zadevah Gaspari proti Sloveniji z dne 21. 7. 2009, tč. 80, Tence proti Sloveniji z dne 31. 5. 2016, tč. 43, in Perak proti Sloveniji z dne 1. 3. 2016, tč. 50.

[12]

Prim. tudi A. Galič, Sodba ESČP – nov razlog za obnovo postopka?, Pravna praksa, št. 6, 2002, str. 15–17.

[13]

Gl. L. Ude, v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 584–586.

[14]

Vladi sicer lahko sledim, ko trdi, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo strank pri uveljavljanju obnovitvenih razlogov, temveč mora izhajati iz vsebine podanih razlogov, ki jih stranke smiselno zatrjujejo (iura novit curia), in da je to Okrožno sodišče tudi samo poudarilo v sklepu št. I R 367/2016 z dne 7. 4. 2023 ter da to izhaja tudi iz sodne prakse (mnenje Vlade, str. 5).

[15]

Nepošten ni bil postopek pred sodišči v Sloveniji, ampak – kot meni ESČP – v Izraelu. Ampak – tam pa izčrpanja ni bilo. Na to, žal, ESČP, čeprav je to podrobno pojasnjeno v sklepu št. Up-856/18, v prvi sodbi ni odgovorilo. V postopku pred izraelskimi sodišči pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev. ESČP se ukvarja le z izčrpanjem pravnih sredstev v Sloveniji, ne pa tudi v Izraelu. Oškodovanec, ki to prav tako ves čas trdi, pa v postopku pred ESČP ni sodeloval.

[16]

Pravni redi sicer različno razlagajo učinke priznanja. Prim I. Grbin, Priznanje i izvršenje odluka stranih sudova, Informator, Zagreb, 1980, str. 11.

[17]

D. Wedam-Lukić, Mednarodna pristojnost sodišča države izvora, doktrina o forum non conveniens in javni red, Pravna praksa, št. 33, 2013, str. 6; N. Betetto, Sodba ni članek, Pravna praksa, št. 36, 2013, str. 22; D. Wedam-Lukić, Ali je priznanje tuje sodne odločbe obveznost države po mednarodnem pravu, Pravna praksa, št. 39, 2013, str. 17; J. Sladič, Forum non conveniens in priznavanje (ter izvršitev) sodnih odločb iz neevropskih držav iz pravnega sistema common law pred slovenskimi sodišči, Pravna praksa, št. 36, 2013, str. 22; A. Galič, Zdravniške ali pravniške napake?, Pravna praksa, št. 44, 2013, str. 6.

[18]

V 1. točki sem zapisal: Sam v tem vidim neskladnost, saj sodišče, ki priznava tujo sodbo ne more "popraviti" postopka v državi izvora. Če ta – po mnenju ESČP ni bil pošten – potem ima sodišče, ki odloča o priznanju, zvezane roke ali pa so te vsaj precej zvezane.

[19]

Prim. 7. in 8. točko sklepa Ustavnega sodišča.

[20]

Prav tako 23. točka druge sodbe ESČP.

[21]

S takšno razlago druge točke 394. člena ZPP tudi ne trčimo v sklep št. U-I-223/09, Up-140/02 – zadeva Gaspari.

[22]

Tudi zato sem imel pomisleke o zavrženju in sporočilu, ki ga damo Okrožnemu sodišču. Zato v ločenem mnenju milim sporočilo, ki ga običajno prinaša zavrženje (npr. da predložitveno sodišče za vprašanje skladnosti zakona ali kakšne njegove določbe z Ustavo ni uporabilo vseh možnih razlag in s tem zahteva za oceno ustavnosti ni bila ultima ratio možnost). Ne gre torej za to, da Okrožno sodišče ne bi pojasnilo določene možnosti razlage, ampak se izrecno s takšno razlago, kot jo je podala Vlada, ne strinja.

To pomeni, da se Okrožno sodišče že ob vložitvi zahteve sploh ni spraševalo po možnosti uvrstitve razloge za obnovo pod 2. točko 394. člena ZPP. V takšnem primeru bi bil prostor za zavrženje širši. Ko pa se srečamo z drugačno razlago in mnenjem predložitvenega sodišča, da se določen zakonski pogoj sploh ne more uporabiti, pa smo soočeni z vsebino, na katero je treba odgovoriti. Ker pri zahtevi zavrnitev ni mogoča, ampak zgolj ugotovitev, ali zakon je oziroma ali ni v skladu z Ustavo, zavrženje pa je torej pridržano za neizpolnjevanje procesnih zahtev, kot je na primer zveznost ali pa pomanjkanje razlag v smislu, da je zahteva po 156. členu ultima ratio, sem menil, da bi bilo primerneje odgovoriti z ugotovitveno odločbo.

Res pa je, da je šele replika podala naziranje glede 2. točke 394. člena ZPP. Vendar, menim, da Ustavno sodišče ne bi smelo biti tako strogo in bi stališča sodišč, izražena v repliki (ne pa tudi že prej v zahtevi sami), moralo sprejeti kot del stališč iz postopka z zahtevo. To je namreč smisel kontradiktornosti.

[23]

Prim. tudi L. Ude, Izvrševanje sodb evropskega sodišča, Delo-Gostujoče pero, 9. 3. 3023.