Jedro

Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi sodbo izdalo v ponovljenem postopku brez oprave obravnave. Za takšne primere pravilo, da sodišče o stroških odloči istočasno z odločitvijo o glavni stvari ne velja absolutno, temveč lahko sodišče skladno z določbo sedmega odstavka 163. člena ZPP o stroških odloči s posebnim sklepom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek "3.635,28 EUR" nadomesti z zneskom "3.531,07 EUR".

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan povrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) stroške postopka v višini 3.635,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec z obsežno pritožbo. V prvem sklopu pritožbenih navedb toženec navaja, da je izpodbijani sklep izdan v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo način odločanja o stroških postopka in kot tak sploh ne bi smel biti izdan. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških odločilo s posebnim sklepom, potem ko je sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, že postala pravnomočna in celo skoraj pol leta po izdaji navedene sodbe. Takšno postopanje skladno z določbami ZPP ni možno. Sodišče prve stopnje bi moralo v obravnavani zadevi o stroških postopka odločiti s sodbo, s katero je odločilo o celotnem tožničinem zahtevku z izjemo stroškov, saj je bil s slednjo postopek pred sodiščem prve stopnje končan (163. člen in 324 člen ZPP), saj ne gre za primer delne sodbe ali odločitve o stroških, ki ni povezana z odločbo o glavni stvari. Ker ni tako postopalo, mu je onemogočilo enotno obravnavanje pritožbe zoper sodbo o glavni stvari in sklep o stroških na višjem sodišču, kar predstavlja kršitev 323. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. S tem, ko je o stroških odločilo s posebnim sklepom, pa mu je onemogočilo obravnavo stroškovne odločitve na revizijskem sodišču. Trdi še, da v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer iz sedmega odstavka 163. člena ZPP, saj je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje o zahtevku doslej odločilo že 4-krat, pri čemer za stranki v zadnjem postopku niso nastali nobeni dodatni stroški postopka. Vsi stroški zaobjeti v izpodbijanem sklepu se nanašajo na faze postopka, ki so potekali pred zadnjim postopkom pred sodiščem prve stopnje in sta jih bili stranki dolžni do konca posamezne stopnje obravnavanja sodišču tudi priglasiti. Vsi stroški postopka so bili tako sodišču v času izdaje sodbe o glavni stvari že poznani in bi zato moralo o njih odločiti že v sodbi z dne 28.6.2016. Stranki pa sta bili na možnost odločanja brez glavne obravnave izrecno opozorjeni s sklepom VSK I Cp 419/2015 z dne 6.6.2015, zato je tožnica mogla in morala računati, da bo v postopku odločeno brez glavne obravnave in torej pravočasno priglasiti svoje stroške. Ker se je tožnica z izdajo sodbe brez glavne obravnave strinjala (saj ni uveljavljala tovrstne kršitve), to pojmovno izključuje uporabo sedmega odstavka 163. člena ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje sodbo izdalo brez soglasja strank, da se glavna obravnava ne opravi, je kršilo 279.a člen ZPP, kar predstavlja absolutno kršitev določb postopka. Sodba obremenjena s to kršitvijo pa ne more predstavljati podlage za uporabo sedmega odstavka 163. člena ZPP. Navaja še, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe, zoper katero se tožnica ni pritožila, ni navedlo, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom (smiselna uporaba 164. člena ZPP), temveč je to navedlo le v obrazložitvi, na katero se pravnomočnost ne razteza. Zato bi lahko izpodbijani sklep izdalo le v primeru, če bi tožnica v 15 dneh od prejema sodbe predlagala izdajo dopolnilne sodbe, česar pa ni storila, saj stroškovnika z dne 6.7.2016, ki je bil edini vložen po izdaji sodbe, ni mogoče obravnavati kot zahtevka za izdajo dopolnilne sodbe, niti kot zahtevka po sedmem odstavku 163. člena ZPP. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidna pravna podlaga, na kateri izpodbijani sklep temelji, zaradi česar se ga ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V drugem sklopu navedb toženec navaja, da je tožnica stroške prepozno priglasila. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da so bili tožnici po stroškovniku z dne 6.7.2016, ki je bil sodišču predložen po izdaji sodbe o glavni stvari, priznani stroški v zvezi s pritožbenim in revizijskim postopkom, ki jih tožnica v postopku revizije ni priglasila, zato do njih ni upravičena. V tretjem sklopu pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja stroškov po posameznih postavkah, kot je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

3. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila, v odgovoru je nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala njeno zavrnitev, podrejeno pa predlagala popravo sodbe z dne 28.6.2016. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet pritožbenega postopka je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, potem ko je bila sodba P 10/2012 z dne 25.1.2012 s sklepom Višjega sodišča v Kopru I Cp 419/2015 z dne 6.7.2015 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, ponovno odločalo o tožbenem zahtevku tožnice. S sodbo P 149/2015 z dne 28.6.2016, katero je izdalo brez, da bi opravilo novo glavno obravnavo, je odločilo o glavnem zahtevku, medtem ko je o pravdnih stroških odločilo z izpodbijanim sklepom. Kljub dejstvu, da v razlogih izpodbijanega sklepa res ni navedena zakonska določba, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za svojo odločitev, ta pomanjkljivost ne predstavlja ovire za preizkus sklepa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na podatke spisa je namreč povsem jasno, da se je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa oprlo na določilo sedmega odstavka 163. člena ZPP, katero se skladno s sodno prakso1 uporablja tudi za primere kot je obravnavani, t. j. ko sodišče v zadevi brez obravnave izda sodno odločbo. Takšno postopanje sodišča je pravilno in ima podlago v sedmem odstavku 163. člena ZPP ter ga pritožba z navedbami, s katerimi se zavzema za drugačno postopanje sodišča prve stopnje, in sicer da bi o povračilu stroškov postopka moralo odločiti istočasno z odločitvijo o glavni stvari, da v konkretni zadevi ne gre za primer iz sedmega odstavka 163. člena ZPP in da bi tožnica morala zahtevati izdajo dopolnilne sodbe, ne more izpodbiti. V konkretni zadevi je bistveno, da je sodišče prve stopnje sodbo P 149/2015 z dne 28.6.2016 izdalo v ponovljenem postopku brez oprave obravnave. Za takšne primere pa pravilo, da sodišče o stroških odloči istočasno z odločitvijo o glavni stvari ne velja absolutno, temveč lahko sodišče skladno s predhodno navedeno določbo ZPP o stroških odloči s posebnim sklepom. Nenazadnje je iz razlogov sodbe razvidno, da sta bili pravdni stranki s tem, da bo sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom seznanjeni (15. točka obrazložitve sodbe), zato so trditve, da bi tožnica morala ravnati drugače (v 15 dneh od vročitve sodbe predlagati izdajo dopolnilne sodbe) irelevantne. Pritožba ne more uspeti niti z navedbo, da uporabo sedmega odstavka 163. člena ZPP pojmovno izključuje dejstvo, da se je tožnica z izdajo sodbe brez obravnave strinjala, saj takšno stališče nima opore v določbah procesnega zakona.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je v obravnavani zadevi o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom, ki je bil izdan potem, ko je sodba že postala pravnomočna in skoraj pol leta po izdaji prvostopenjske sodbe, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 323. člena ZPP, saj pritožba sploh ne pove, kako je ta kršitev vplivala na sam izpodbijani sklep. Prav tako pritožba ne more uspeti s trditvami, da je sodba P 149/2015 z dne 28.6.2016 obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj slednje niso pravnorelevantne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa.

7. Odločitve sodišča prve stopnje pritožba ne more izpodbiti niti s pritožbeno navedbo, da so stroški po stroškovniku z dne 6.7.2016 priglašeni prepozno. Če je odločba razveljavljena in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, stranke ne zadene prekluzija glede stroškov, ki jih ni zaznamovala do konca glavne obravnave, ki je bila pred razveljavljeno odločitvijo sodišča prve stopnje. Povrnitev vseh stroškov - vključno s stroški pritožbenega in revizijskega postopka, ki so del njenih pravdnih stroškov, je namreč treba zahtevati do konca obravnave, ki je bila pred ponovno oziroma končno odločitvijo o stroških postopka oziroma ko pride do izdaje odločbe brez obravnave pa v roku, ki ga določa sedmi odstavek 163. člena ZPP. Tožnica je obravnavani stroškovnik z dne 6.7.2016 sodišču predložila znotraj 15 dnevnega roka iz sedmega odstavka 163. člena ZPP, kar je glede na predhodno zapisano ter upoštevaje dejstvo, da je sodišče v ponovljenem postopku odločbo izdalo brez obravnave, pravočasno.

8. Glede posameznih postavk pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo nagrado v višini 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 24.3.2010, saj je slednjo vložila na izrecen poziv sodišča prve stopnje2. Prav tako ji je pravilno priznalo tudi priglašeno nagrado za pripravljalno vlogo z dne 10.10.2011, saj je z njo odgovorila na pripravljalno vlogo toženca z dne 31.8.20113, v kateri je slednji v ponovljenem postopku sam navajal nova dejstva in nove dokaze, zato njenega odgovora ni mogoče šteti kot prepoznega in nepotrebnega. Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede priznanih stroškov za potrdilo o vloženi reviziji v višini 50 točk. Citirano potrdilo je izkazano in je bilo tožnici izdano po vložitvi revizije za potrebe vložitve predloga za zaznambo spora v zemljiški knjigi4. Pravilno je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo tudi nagrado za sestavo pripomb na odgovor na revizijo v višini 50 točk. Citirano vlogo je šteti kot obrazložen dopis po 3. točki 39 tar. št. OT.

9. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo nagrado za "potrditev pravnomočnosti", saj skladno s sodno prakso ne gre za samostojno storitev. Glede postavke "prejem in pregled sodbe prve stopnje oziroma druge stopnje in obvestilo stranki", za katero je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo dvakrat 50 točk, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odvetnik po zaključku postopka na posamezni stopnji nedvomno dolžan stranko, ki jo je zastopal, seznaniti z uspehom postopka in pravnimi možnostmi, ki iz tega sledijo. Sodna praksa sestavo takšnega obvestila (poročila) priznava kot samostojno odvetniško opravilo, katerega plačilo je mogoče enačiti z obrazloženim dopisom po 3. točki 39. tar. št. OT, kadar gre za daljše argumentirano pojasnilo odvetnika oziroma kot kratek dopis po 4. točki 39. tar. št. OT. V obravnavanem primeru tožnica ni izkazala kakšne obširnejše vloge v ta namen, zato ji gre za obvestilo stranki, ki obsega tudi prejem in pregled sodbe, nižja nagrada, to je 20 točk oziroma 2 x 20 točk. Skupaj je tako pritožba glede nagrade za opravljene odvetniške storitve po stroškovnikih z dne 23.3.2009, 18.6.2009, 7.7.2010 in 25.1.2012 utemeljena za 80 točk oziroma priznana nagrada po citiranih stroškovnikih znaša 3.280 točk5, po dne 6.7.2016 predloženem stroškovniku pa 1.600 točk. 10. Dalje je delno utemeljena tudi pritožbena graja povišanja nagrade zaradi zastopanja dveh strank, in sicer glede nagrade za sestavo pritožbe na podlagi stroškovnika z dne 18.6.20096 v višini 500 točk, saj kot utemeljeno opozarja pritožba tožnica 10% povišanja v stroškovniku ni priglasila, ter glede nagrade za narok z dne 25.1.2012 v višini 200 točk, saj je bilo navedeno dejanje opravljeno po smrti I. S.. Glede ostalih postavk pa pritožba ni utemeljena, bodisi zato ker so bila dejanja opravljena pred smrtjo I. S. in je torej šlo za zastopanje dveh strank, ki utemeljuje povišanje, bodisi zato ker povišanje ni bilo priznano (po dne 6.7.2016 predloženem stroškovniku). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnici iz naslova povišanja nagrade zaradi zastopanja dveh strank priznalo 10% povišanje od 2.580 točk7, kar znaša 258 točk. 11. Glede priznanih potnih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za potne stroške tožnice, zato je neutemeljen očitek, da ji le-ti ne pripadajo, ker ima pooblaščenka sedež v Novi Gorici. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da stranki ne gre kilometrina, pač pa povračilo potnih stroškov z najcenejšim prevoznim sredstvom (glej 6. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, v nadaljevanju: Pravilnik v povezavi z 19. členom istega Pravilnika). Višina stroškov za prevoz se ugotavlja z vozovnico ali na drug primeren način (drugi odstavek 7. člena Pravilnika). Glede na navedeno ter upoštevaje dejstvo, da avtobusna vozovnica na relaciji G. Cerovo - Nova Gorica stane 2,30 EUR je pritožbeno sodišče tožnici za pristop na šest narokov priznalo nižji znesek, to je 27,60 EUR8, medtem ko ji potnih stroškov za posvet pri pravni zastopnici skladno z določbo 151. člena ZPP ni priznalo.

12. Skupaj je tako pritožbeno sodišče tožnici kot potrebne pravdne stroške priznalo nagrado v višini 2.358,34 EUR9 ter materialne stroške v znesku 47,17 EUR10, kar skupaj z zahtevanim 20% oziroma 22% DDV znaša 2.901,59 EUR11, potne stroške v znesku 27,60 EUR in sodne takse v višini 601,88 EUR, kar vse skupaj znaša 3.531,07 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek stroškov pravdnega postopka, ki jih je dolžan toženec povrniti tožnici, znižalo iz 3.635,28 EUR na 3.531,07 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

14. Glede na to, da je toženec uspel le z majhnim delom svoje pritožbene zahteve, je dolžan stroške pritožbenega postopka nositi sam (154. člen ZPP). Enako velja za tožnico, ki sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedla ničesar takšnega, s čimer bi prispevala k odločitvi o pritožbi in zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako VSL sklep II Cp 1661/2016, VSL sklep I Cpg 349/2014, VSL sklep I Cp 2025/2012. 2 List. št. 92 in 94 spisa. 3 List. št. 136 - 137 spisa 4 List. št. 206 spisa. 5 3.360 točk (kar je sodišče priznalo tožnici iz naslova odvetniških storitev po citiranih stroškovnikih) - 80 točk = 3.280 točk 6 List. št. 70 spisa. 7 Priznana nagrada odvetnice na podlagi stroškovnikov z dne 23.3.2009, 18.6.2009, 7.7.2010 in 25.1.2012 znaša 3.280 točk - 500 točk iz naslova pritožbe po stroškovniku 18.6.2009 - 200 točk za zastopanje na naroku 25.1.2012 = 3.280 točk. 8 Avtobusna vozovnica za relacijo G. Cerovo - Nova Gorica stane 2,30 EUR oziroma 4.60 EUR za obe smeri, kar za 6 narokov znese 27,60 EUR. 9 3.280 točk + 1600 točk + 258 točk = 5.138 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.358,34 EUR. 10 2% od priznane nagrade. 11 Od priznane nagrade po dne 6.7.2016 predloženem stroškovniku in materialnih stroškov od te nagrade je obračunan 22% DDV, kar znaša 164,80 EUR, od preostale nagrade pa skladno z zahtevkom tožnice 20% DDV v znesku 331,28 EUR.