Jedro

Kolesarjenje s športnim kolesom ponoči in brez luči je nevarna dejavnost, kar pomeni, da škoda, povzročena v zvezi s tako dejavnostjo, iz nje izvira (člen 173 ZOR), zanjo pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (174. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,319.500,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek do zneska 2,100.000,00 SIT pa je zavrnilo. Pri tem je odločilo, da je toženec do 70 odstotkov odgovoren za tožnikovo škodo, nastalo v prometni nesreči, tožnik pa je k škodi sam prispeval do 30 odstotkov. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje deloma ugodilo in prvo sodbo tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,657.500,00 SIT, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke. Odgovornost tožnika samega za nastalo škodo je zmanjšalo na 15 odstotkov od celote.

Proti tej sodbi vlaga revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo zavrnjen tožbeni zahtevek, kolikor je zahtevana odškodnina preko zneska 500.000,00 SIT, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju revizije je tožnik sam prispeval k škodnemu dogodku do višine 50 odstotkov, ker je prišlo do trčenja s kolesarjem na sredini ceste. Razen tega toženec ni ravnal iz hude malomarnosti, zaradi česar bi bilo treba uporabiti določbo člena 191 ZOR o zmanjšanju odškodnine. Z znižanjem odstotka tožnikove soodgovornosti je izpodbijana sodba tudi spremenila dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dosojena odškodnina iz posameznih odškodninskih postavk je tudi sicer previsoka. O objektivni odgovornosti toženca ni mogoče govoriti, uporabiti pa je treba določbo 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti. Izkazan je tudi zelo slab toženčev gmotni položaj.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravna presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi o podlagi odgovornosti za nastalo škodo, temelji na ugotovljenem dejanskem stanju. To pa je takšno, da je toženec ob nesreči vozil s športnim kolesom, ponoči in navzdol po klancu brez luči, tožnik pa mu je pritekel nasproti po sredini ceste, široke 3,20 metra. Tu, na sredini, sta udeleženca trčila. Taka dejstva v celoti podpirajo presojo, da je na toženčevi strani podana objektivna odgovornost. Revizijsko sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, po katerem je kolesarjenje s športnim kolesom ponoči in brez luči nevarna dejavnost, kar pomeni, da škoda, povzročena v zvezi s tako dejavnostjo, iz nje izvira (člen 173 ZOR), zanjo pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (174. člen ZOR).

Razbremenitev (oprostitev) odgovornosti je možna iz razlogov po 177. členu ZOR, ne pa na podlagi pravil o deljeni odgovornosti (192. člen ZOR). Ravnanje tožnika je v tem primeru po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč soprispevalo k nastanku škode. Revizijsko sodišče sprejema ugotovitev izpodbijane sodbe, da je toženec zato deloma prost odgovornosti. Glede na določbo 49. člena tedaj veljavnega zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. list SRS, št. 5/82) bi smel tožnik kot pešec na vozišču izven naselja uporabljati največ 1 meter širok del vozišča, računano od roba ceste. Do trčenja pa je prišlo izven tega pasu, v območju sredine ceste. Vendar pa tožnikov prispevek ni tako velik, da bi bilo mogoče slediti revizijskemu predlogu in njegov delež odgovornosti zviševati preko dosojenih 15 odstotkov. Za tako sklepanje govore tako neupoštevanje na prvi stopnji napak ugotovljene vzročnosti med izostankom odsevnega telesa na tožnikovih oblačilih in nesrečo, kot tudi (in predvsem) okoliščine dogodka. Tožnik je kljub napačnemu ravnanju bil vendarle v izrazito podrejenem položaju kot šibkejša stran v razmerju do kolesarja na športnem kolesu, ki je v temi in brez luči po sredi ceste pripeljal navzdol po klancu.

Tudi glede višine dosojene odškodnine je materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Pri tem posebno revizijsko presojo terja le odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine. Revizija svoj predlog na znižanje odškodnine namreč obrazloži le v tem obsegu, v ostalem (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi strahu in kozmetskega defekta) pa je predlog na znižanje le pavšalen. Pravna podlaga za odločanje o višini odškodnine je v določbi 200. člena ZOR. Uporaba te določbe pa ne terja le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja posameznih škod glede na njihov obseg in odškodnin zanje. Zaradi dosege namena, da se ob uporabi določbe 200. člena ZOR dosežejo enaka merila pri dosoji višine odškodnin, je sodišče dolžno opraviti tudi primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škode v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. V tem obsegu je višina dosojene odškodnine po vseh postavkah v mejah odškodnin, dosojenih v podobnih primerih. Glede telesnih bolečin pa posebej obvelja, da niso bile upoštevane samo prestane bolečine in nevšečnosti, temveč tudi glavoboli, ki občasno še trajajo.

Določba 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine (ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca in odgovorne osebe) je uporabljiva le ob pogoju, da škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, potrjujejo sklepanje, da je toženec škodo povzročil iz hude malomarnosti. Revizijsko sodišče se s takim stališčem strinja in sprejema razlago izpodbijane sodbe, da vožnja z neosvetljenim športnim kolesom ponoči pomeni hudo malomarnost. Trditve revizije, da je žarnica na žarometu kolesa pregorela tik pred dogodkom, da se je vožnja odvijala na lokalni cesti, da se je toženec vračal z dela in da ni pričakoval na cesti rekreativnega tekača, so v okviru ugotovitve o hudi malomarnosti kot obliki krivde že upoštevane in vsebinsko zavrnjene, pomenijo pa tudi nestrinjanje z dokazno oceno, kar pa ne more biti predmet revizije (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zmanjšanje dosojene odškodnine zato ne prihaja v poštev.

Revizija je sicer vložena tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v tej smeri ni obrazložena. Kolikor pa s trditvijo, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, meri na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, pa ni utemeljena. Sodba sodišča druge stopnje namreč vsebuje vse potrebne razloge za njen revizijski preizkus. Ker ji tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).