Jedro

Odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov (uredbe) z zakoni ne spada v sodno pristojnost (ampak v pristojnost Ustavnega sodišča RS), zato se tovrsten predlog v kolektivnem delovnem sporu zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zavrglo (I. točka izreka) ter odločilo, da predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi ter izda ugodilno sodbo, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve, da obravnavani spor ni kolektivni spor in v 7. točki, da Uredba o umestitvi (pravilno: uvrstitvi) formacijskih dolžnosti in nazivov pripadnikov Slovenske vojske v plačne razrede (v nadaljevanju: Uredba) ni mogoče šteti za splošni akt delodajalca. Navaja, da je Uredba splošen akt delodajalca po 8. členu ZDR. Izpodbijana uredba je tudi podzakonski akt, ki temelji na 2. odstavku 13. člena ZSPJS. Prva skupina splošnih aktov delodajalca določa organizacijo dela ali obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti (sistemizacije). Izpodbijana uredba pa sodi v drugo skupino splošnih aktov delodajalca, s katero delodajalec določa pravice delavcev, kadar v organizaciji ni organiziranega sindikata. Za drugo skupino aktov je v tretjem odstavku 8. člena ZDR določeno, da se s splošnim aktom delodajalca lahko določijo pravice, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. Sklicuje se na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 656/2006, iz katere je razvidno, da je Pravilnik splošni akt delodajalca. Podzakonski predpis, ki določa pravice iz delovnega razmerja, ima naravo splošnega akta delodajalca, kot je v podobni situaciji že odločilo višje sodišče. Vlada Republike Slovenije je delodajalec. Glede akta, ki ima splošno veljavo in določa plače, ni mogoče trditi, da ne gre za splošni akt delodajalca. V Zakonu o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/06) je v drugem odstavku 2. člena določeno, da Vlada Republike Slovenije ali Ministrstvo, ki ga pooblasti oziroma drug z zakonom pooblaščen organ kot stranka na strani delodajalca, sklepa kolektivne pogodbe, ki se sklepajo za zaposlene v državnih organih Republike Slovenije. Pri Ministrstvu za ... so bili v času sprejemanja izpodbijane Uredbe oziroma uvajanja novega plačnega sistema trije reprezentativni sindikati. Zakaj se je zakonodajalec v specialnem ZSPJS odločil za rešitev, ki ni v skladu z ZDR in z Zakonom o kolektivnih pogodbah, ni jasno, je pa dejstvo, da ta rešitev ne sledi uveljavljenim načelom socialnega dialoga in urejanja delovnih pravic in razmerij v Sloveniji. Sporna uredba se mora šteti za akt z naravo splošnega akta delodajalca, saj v nasprotnem primeru zaposleni, za katere velja, nimajo pravice do kolektivnega spora, ker po takšni razlagi ta spor ne sodi pod določbo 6. člena ZDSS-1. V odgovoru na pritožbo nasprotni udeleženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se 1. točka zahtevka nanaša na ugotovitev nezakonitosti oziroma neskladnosti Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uradni list RS, št. 71/2008, 78/2008 in 85/2910; Uredba), saj naj ne bi pravilno upoštevala statusa civilnih oseb, zaposlenih v Slovenski vojski, ki niso uvrščeni v Uredbo, čeprav uvrstitev civilnih oseb v Uredbo utemeljuje njihov status, kot je opredeljen v 48. členu Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, s spremembami; ZObr). Citirani 48. člen ZObr namreč določa, da je vojaška oseba, kdor opravlja vojaško službo in je podrejen vojaški disciplini. Uredba ureja uvrščanje formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (1. člen Uredbe), predlagatelj pa meni, da bi morala določati plače tudi za civilne osebe, ki so zaposlene v stalni sestavi Slovenske vojske. Vsi nadaljnji zahtevki pa temeljijo na predpostavki, da bo ugodeno zahtevku za ugotovitev nezakonitosti Uredbe. Po mnenju predlagatelja je Uredba splošni akt delodajalca, kar izhaja iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZSPJS), pri čemer se sklicuje na 2. odstavek 13. člena ZSPJS, ki določa, da se delovna mesta oziroma nazivi v plačnih skupinah D, E, F, G, H in J ter v plačnih podskupinah C1, C2, C3, C5 in C6 uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, v plačni skupini C4 z uredbo in v plačni skupini I z uredbo ali s kolektivnimi pogodbami, Uredba pa se nanaša na delovna mesta v skupini C4. Glede skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in z zakoni je v 3. alinei prvega odstavka 160. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/91 do 68/2006) izrecno določeno, da o njej odloča Ustavno sodišče. Navedeno pomeni, da odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov z ostalimi zakoni ne spada v sodno pristojnost. Ustavno sodišče ni del sodstva v smislu določbe 17. člena ZPP, temveč ga je v kontekstu drugega odstavka 18. člena ZPP potrebno šteti za drug organ, ki je pristojen za odločitev. Drugi odstavek 18. člena ZPP namreč določa, da se sodišče izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravna dejanja in zavrže tožbo, če med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je predlog zavrglo.

Uredba Vlade Republike Slovenije ni splošni akt delodajalca v smislu določbe 8. člena ZDR, saj Vlada Republike Slovenije ni delodajalec pripadnikom Slovenske vojske, temveč je to Republika Slovenija. Razen tega Uredba Vlade Republike Slovenije po svoji naravi ni splošen akt delodajalca, temveč poseben z Zakonom o Vladi Republike Slovenije (ZVRS – Ur. l. RS, št. 4/93 s spremembami), predviden pravni akt Vlade Republike Slovenije kot izvršilne veje oblasti. Prvi odstavek 21. člena ZVRS določa, da Vlada Republike Slovenije, z uredbo lahko podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali drugem aktu državnega zbora določena razmerja, v skladu z namenom in kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Pooblastilo Vladi Republike Slovenije za izdajo sporne uredbe je vsebovano v določbi zgoraj citiranega drugega odstavka 13. člena ZSPJS.

Za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov z zakoni je pristojno le Ustavno sodišče Republike Slovenije in zato morebitna neskladnost določb uredbe z zakonom ne more biti predmet niti kolektivnega niti individualnega delovnega spora, temveč je lahko, v skladu s prvim odstavkom 23.a člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS – Ur. l. RS, št. 64/2007 s spremembami), le predmet zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe. Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko začne tudi reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic, če so ogrožene pravice delavcev. V zvezi s sklicevanjem predlagatelja na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 656/2006 z dne 28. 6. 2007, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je spor nanašal na vprašanje javne objave Pravilnika v zvezi z ustavnim načelom, da morajo biti predpisi objavljeni preden začnejo veljati. Glede na zgoraj pojasnjeno pravno naravo uredb, ki jih izda Vlada Republike Slovenije, tudi ni mogoče iz citirane sodbe in sklepa izvajati zaključka, da je Uredba splošni akt delodajalca.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (člen 360/1 ZPP).

Stvarna pristojnost delovnega sodišča v kolektivnih delovnih sporih ne zajema presoje skladnosti podzakonskih aktov z zakoni in ker je odločanje o tem v URS izrecno predvideno kot pristojnost Ustavnega sodišča Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrglo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ter 155. členom ZPP.