Jedro

Kljub temu, da odvoza poškodovanega vozila ni naročila tožena stranka, temveč policija, krije skladno s 6. odstavkom 123. člena ZVCP-1 in ob izpolnjevanju pogojev iz 5. odstavka toženec stroške odvoza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 194938/2009 z dne 22. 12. 2009 v celoti v veljavi v 1. in 4. odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema izpodbijane sodbe plačati znesek 891,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 18. 10. 2009 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 96,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2010 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 170,40 EUR v roku 8 dni od prejema izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) o izdaji odločbe, ne da bi sodišče prve stopnje opravilo narok za glavno obravnavo, saj dejansko stanje med pravdnima strankama ni nesporno, niti pogoji iz 5. odstavka 123. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 56/2008, v nadaljevanju ZVCP-1). Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravno odločilni dejstvi v obravnavani zadevi sta, kdo je bil naročnik in kdo plačnik odvoza v prometni nesreči dne 6. 7. 2009 poškodovanega vozila tožene stranke. Glede na določilo 123. člena ZVCP-1 sta obe dejstvi - kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - nesporni: ker si toženec v tistem trenutku ni mogel zagotoviti lastnega odvoza vozila na lokacijo, ki mu najbolj ustreza, saj ni imel denarja, je tožeča stranka poškodovano vozilo tožene stranke odpeljala po naročilu policistov v najbližjo poslovno enoto A d.d., storitev odvoza pa zaračunala tožencu (5. in 6. odstavek 123. člena ZVCP-1).

5. Sporno pa ni niti dejstvo, da je tožena stranka vztrajala pri naročilu tožnici, da njeno vozilo odpelje do najbližjega mehanika, ki ga v pritožbi neutemeljeno izpostavlja toženec, enako tudi dejstvo, da je tožnica zavrnila omenjeno naročilo. Toženec za opravo odvoza poškodovanega vozila tožnici ni ponudil plačila, zaradi česar slednja naročila ni bila dolžna sprejeti in ga tudi ni sprejela in je zato po odredbi policije poškodovano vozilo odpeljala v najbližjo poslovno enoto. Dolžnost odpeljati vozilo po naročilu toženca bi tako obstajala zgolj v primeru, ko bi ji ta za odvoz na želeno lokacijo izkazal pripravljenost poravnati stroške. Ker v predmetnem postopku toženec ni prerekal dejstva, da v tistem trenutku ni imel denarja za odvoz po njeni želji, se šteje za dokazano, da tožnici ni ponudil plačila, ta pa iz navedenega razloga ni bila dolžna sprejeti naročila za odvoz poškodovanega vozila na drugo (za toženca ustreznejšo) lokacijo.

6. Pritožbeni razlog, da odvoza poškodovanega vozila dne 6. 7. 2009 ni naročila tožena stranka, temveč policija, in da je na podlagi delovnega naloga tožnice št. 1102103 zato policija tudi plačnik opravljene storitve, je zato neutemeljen, saj je glede na 6. odstavek 123. člena ZVCP-1 in ob izpolnjevanju pogojev iz 5. odstavka nesporno, da stroške odvoza krije toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pravno odločilna dejstva v predmetni zadevi nesporna in na tej osnovi uporabilo določilo 1. odstavka 454. člena ZPP, zaradi česar je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

7. Neutemeljen pa je tudi končni pritožbeni očitek toženca, da je po tem, ko je tožeča stranka odpeljala vozilo tožene stranke v njej najbližjo poslovno enoto, neupravičeno izvrševala retencijsko pravico in zadrževala njeno vozilo. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni poravnala stroškov in vozila kljub pozivom ni prevzela. Tudi v tem primeru tožnica ni bila dolžna izročiti tožencu poškodovanega vozila, saj ta še vedno ni izkazoval pripravljenosti plačila, niti po tem ne, ko mu je tožnica ponudila manjši znesek za poplačilo nastalih stroškov.

8. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je naslovno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).