Jedro

Izvedenec grafolog je dejansko podal mnenje, v katerem ni mogel potrditi, niti zanikati, da bi tožena stranka podpisala sporne pogodbe o leasingu. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo, da ni šlo za prave podpise, ampak za parafe. V takih primerih, ko torej ne gre za podpis, ki bi bil vsaj navzven videti pristen, pa dokazno breme, glede pristnosti takega podpisa ne nosi domnevni podpisnik, ampak tisti, ki zatrjuje pristnost podpisa, v konkretnem primeru torej tožeča stranka. Tožeča stranka bi morala torej dokazovati, da gre za podpis tožene stranke.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 6.836.245,00 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 2.430.611,00 SIT od 31.5.1996 dalje do plačila in od zneska 4.405.634,00 SIT od 27.8.1996 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v znesku 1.055.947,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje le na podlagi nekaterih indicov prišlo do zaključka, da tožena stranka ni podpisala spornih pogodb o finančnem leasingu. Izvedenec grafolog, ki je podal v zadevi mnenje, ni mogel ne potrditi, ne izključiti, da je pogodbe podpisala tožena stranka. To pomeni, da tožena stranka svojih navedb glede podpisa oz. zlorabe njenega podpisa ni dokazala. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo kazenski preiskovalni spis zoper osumljenega D.D., kjer naj bi le-ta izjavil, da je pridobil štampiljko tožene stranke od V.Z. in sam podpisal predmetne leasing pogodbe, pri dokazni oceni pa je sodišče upoštevalo še pričevanje toženca in V.Z. Pri tem pa gre le za indice, saj sodišče prve stopnje navedb, ki izhajajo iz preiskovalnega spisa, ni preverilo in jih je povzelo brez kakršnekoli dokazne ocene. Tudi opiranje sodbe na izpoved priče V.Z. ni utemeljeno, saj je le-ta prav tako pri N. d.o.o. sklenil pogodbe o finančnem leasingu, tako da ima interes, da se razbremeni obveznosti. Ker torej v sodbi sploh ni ocenjena verodostojnost izpovedi tožene stranke in zaslišane priče, gre tudi za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni soočilo priče V.Z. z izjavo D.D. glede domnevne predaje žiga tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, na katere mora biti pozorno pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke v pritožbi, češ da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo samo na podlagi nekih indicev. Izvedenec grafolog je dejansko podal mnenje, v katerem ni mogel potrditi, niti zanikati, da bi tožena stranka podpisala sporne pogodbe o leasingu. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo, da ni šlo za prave podpise, ampak za parafe. V takih primerih, ko torej ne gre za podpis, ki bi bil vsaj navzven videti pristen, pa dokazno breme, glede pristnosti takega podpisa ne nosi domnevni podpisnik, ampak tisti, ki zatrjuje pristnost podpisa, v konkretnem primeru torej tožeča stranka. Tožeča stranka bi morala torej dokazovati, da gre za podpis tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno ocenilo podatke iz preiskovalnega spisa, zlasti to, kar je izjavil osumljenec D.D., ki je v svojih izjavah potrdil navedbe tožene stranke. Glede na to, da tudi izpoved priče V.Z. ne nasprotuje temu, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, ni najti podlage za drugačne zaključke kot jih je napravilo sodišče prve stopnje in za katere se zavzema tožeča stranka v pritožbi, to je, da je tožena stranka vendarle veljavno sklenila sporne leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje res ni izrecno povedalo, zakaj verjame priči V.Z., vendar pa je iz siceršnje obrazložitve razvidno, da njegovo izpoved sprejema kot resnično, kar pa je sprejemljivo, glede na to, da ta izpoved ne nasprotuje drugim ugotovitvam, ki temeljijo na izvedenih dokazih. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.