Jedro

Po 1. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je za nično mogoče izreči odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Zaplembena odločba, izdana na podlagi 1. člena, 1. in 2. točke Odloka AVNOJ (kot izhaja iz uvoda odločbe), po katerih je zaplembena komisija kot upravni organ lahko izdala odločbo o zaplembi premoženja (osebam nemške narodnosti)je torej pravilno bila izdana v upravnem postopku ter ni podan ničnosti razlog upravne nepristojnosti, če dejstvo nemške narodnosti v postopku za izdajo zaplembene odločbe ni bilo pravilno ugotovljeno(pač pa razlog za izpodbijanje zaplembene odločbe zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke št. 465-03-1/95 z dne 24. 4. 1996 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo opr. št. U 856/96-11 z dne 19. 4. 2001, s katero je tožbi ugodilo ter odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 465-03-1/95 z dne 24. 4. 1996 odpravilo ter zadevo vrnilo temu ministrstvu v ponovni postopek, to sodbo pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom št. I Up 628/2001-2 z dne 10. 12. 2003 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A št. 465-001/1993 z dne 14. 3. 1996, s katero je le-ta izrekla za nično odločbo Okrajne zaplembene komisije v B št. 36/37 z dne 1. 2. 1946 o zaplembi vsega premoženja AA in BB. Tožena stranka je v razlogih navedla, da je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da AA in BB nista bili osebi nemške narodnosti v smislu Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, z dne 21. 11. 1994 (Uradni list DFJ, št. 2/45), temveč da sta bila Slovenca. Dokaza za nemško narodnost, ki je bil podlaga za izdajo zaplembene odločbe, v upravnem spisu ni. S pričami in listinami pa je bila v postopku pred organom prve stopnje ugotovljena slovenska narodnost AA in BB in zoper tak zaključek tožena stranka nima pomislekov. Dejstvo nemške narodnosti ob zaplembi je bila navezna okoliščina za določitev pristojnosti zaplembenih komisij, to je upravnih organov, v primerih, ko pa ni šlo za podržavljanje oseb nemške narodnosti v smislu 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, pa zaplembene komisije niso mogle ugotoviti prehoda premoženja v državno premoženje. Če je zaplembena komisija v takem primeru kljub vsemu izdala odločbo o zaplembi, je odločala o stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka 267. člena ZUP), kar je ničnostni razlog.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sta odločitvi organov prve in druge stopnje v obravnavani zadevi nezakoniti. Pristojnost je pravica in dolžnost določenega organa, da opravi nalogo, ki spada v njegovo delovno področje. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45), ki je veljal v času izdaje odločbe Okrajne zaplembene komisije v Šoštanju št. 36/37 z dne 1. 2. 1946, je v 2. členu določal, da se konfiskacija imovine sme izreči samo v primerih, ki so v zakonu predvideni, izreči pa jo smejo izključno samo tiste oblasti, ki so za to po zakonu pooblaščene. Po 30. členu istega zakona je bila določena mestna komisija kot pristojni organ za konfiskacijo imovine nemške države in njenih državljanov ali imovine oseb nemške narodnosti po 1. in 2. točki odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944. Mestna zaplembena komisija v B je bila torej organ, pristojen za ugotovitev, da je premoženje osebe nemške narodnosti prešlo v državno last, torej ne gre za odločanje iz sodne pristojnosti, niti za odločanje o zadevi, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Postopka za ugotovitev, ali je oseba nemške narodnosti, pa organ, pristojen za zaplembo, ni izvajal sam, ampak se je pri tem oprl na potrdilo, ki ga je izdal Okrajni narodnoosvobodilni odbor OF. Če je stranka razpolagala z drugačnimi dokazili, je imela možnost, da jih je uveljavila v postopku (dediči AA IN BB sami navajajo, da se je skrbnica zoper odločbo pritožila). Za izvajanje novega dokaznega postopka v isti stvari po 49-ih letih ni nobene zakonite podlage. Stranka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja po 49-ih letih ne more po veljavnem Zakonu o upravnem postopku doseči odprave odločbe oziroma izreka odločbe za nično. Upravni organ je izvedel dokaze, ki jih je ponudila predlagateljica, in ugotovil, da pok. AA in BB nista bila osebi nemške narodnosti v smislu Odloka AVNOJ, temveč sta bila Slovenca. Potrdila Okrajnega odbora OF B, ki je bil podlaga za izdajo zaplembene odločbe, v spisu ni. Dokazni postopek je bil tako izveden nepopolno. Glede na to tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi pritožbi in zahtevo, da se za nično izreče zaplembna odločba z dne 1. 2. 1946, zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku CC se v odgovoru na tožbo sklicuje na odgovor, ki ga je dala v zvezi s pritožbo. Navaja, da ni nobene zakonite podlage za trditve tožnika, da se po 49-ih letih ne da izvajati novega dokaznega postopka. Pravilo, da je mogoče v upravnem postopku odločati le o upravnih stvareh, je prisilnega značaja. Okrajna zaplembena komisija je bila pristojna izdajati odločbe o zaplembi premoženja osebam le, če so bile nemške narodnosti, to pa njena starša nista bila. V zaplembeni odločbi je navedeno, da izhaja nemška narodnost njenih staršev iz potrdila okrajnega odbora OF, v katerega pristojnosti pa ni bilo ugotavljanje narodnosti in se zato to potrdilo ne more šteti za javno listino. OF je bila politična organizacija in je bila za vsebino svojih potrdil odgovorna samo partiji. Ne glede na navedeno je tedanja postavljena skrbnica za poseben primer DD podvomila v resničnost potrdila in pravilnost izdane zaplembene odločbe ter se je zoper njo pritožila. Njena pritožba je bila očitno zavrnjena, vprašanje pa je, če je bila o tem obveščena. V postopku za izrek zaplembene odločbe za nično je bilo ugotovljeno, da njena starša nista bila osebi nemške narodnosti, zato se njunega premoženja ne bi moglo zapleniti v upravnem postopku, saj je bilo za zaplembo premoženja osebam slovenske narodnosti pristojno sodišče. Čeprav ima odločba o zaplembi videz dokončne in pravnomočne odločbe, dejansko nikoli ni postala dokončna in pravnomočna, ker ima napako, ki je z nobenim pravnim sredstvom, niti s potekom časa, ni mogoče popraviti. Stališče tožnika, da izvajanje novega dokaznega postopka nima zakonske podlage, je podobno praksi tistih organov, ki v postopkih ugotavljajo državljanstvo oseb nemške narodnosti in niso dopuščali tem osebam, da bi dokazale, da niso nikoli nelojalno ravnale zoper interese narodov in države FLRJ, kar je Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) ocenilo za nezakonito in protiustavno. Prav tako nezakonito in protiustavno pa bi bilo, če bi se očitno storjena krivica ne smela popraviti, ker jo je storila prejšnja oblast, ki je starša najprej izgnala, nato pa jima je še zaplenila premoženje pod pretvezo, da sta bila osebi nemške narodnosti, čeprav jima tega nihče nikdar ni povedal. Ker meni, da dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno, predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo, nato pa naj odloči, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

To sodišče je v svoji sodbi opr. št. U 856/96-11 z dne 19. 4. 2001 presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita. Zaplembena odločba navaja nemško narodnost oseb, ki jima je bilo premoženje zaplenjeno, kot pristojnostni dejanski stan, ki je po Odloku AVNOJ, 1. in 2. točka 1. člena, predstavljal pravno podlago za odločanje zaplembenih komisij kot upravnih organov. Morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa, je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi. Vendar pa ni mogoče uporabiti določbe 1. točke 267. člena ZUP/86 za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. Določbo 1. točke 267. člena ZUP/86 se lahko uporabi le, če iz odločbe, katere ničnost se uveljavlja ter podatkov spisa in dokazov, ki jih je organ zbral pred izdajo te odločbe, izhaja, da je bilo odločeno v zadevi, ki spada v sodno pristojnost ali v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem sporu. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih sodbah opr. št. U 869/92-8 z dne 13. 10. 1993 in U 112/94-19 z dne 8. 10. 1997. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v sklepu opr. št. I Up 628/2001-2 z dne 10. 12. 2003, s katerim je razveljavilo sodbo upravnega sodišča, razlogovalo, da bi lahko bila presoja tega sodišča o tem, ali obstaja ničnosti razlog po 1. točki 267. člena ZUP/86, drugačna, kot je bila, če bi stranki z interesom, ob nesporni ugotovitvi, da potrdila Okrajnega odbora OF B v upravnih spisih ni, uspelo dokazati, da je dejstvo, da gre za osebi nemške narodnosti, neresnično. Stranka z interesom pa v upravnem sporu to dejstvo izpodbija kot neresnično, se sklicuje na priče ter predlaga izvedbo glavne obravnave. Zato je zavrnitev predloga za izvedbo glavne obravnave z utemeljitvijo, da ni treba ugotavljati dejanskega stanja, vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožba je utemeljena.

V ponovnem postopku je sodišče opravilo glavno obravnavo. Na obravnavi je tožeča stranka pri tožbi vztrajala ter ponovila, da meni, da ničnostni razlog ni podan, pač pa da gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga ponovno ni mogoče preizkušati, ter se pri tem sklicevala na dosedanjo prakso vrhovnega sodišča v identičnih zadevah, posebej na sodbo tega sodišča opr. št. I Up 60/99 z dne 19. 5. 2004. Tožena stranka pri tožbi več ni vztrajala ter se je strinjala s tožečo stranko glede neobstoja ničnostnega razloga. Stranka z interesom pa je vztrajala, da bi odločba o izreku zaplembene odločbe za nično morala ostati v veljavi. Na obravnavi je sodišče tudi izvedlo potrebne dokaze.

Po 1. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je za nično mogoče izreči odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Odločba zaplembene komisije, ki je bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe izrečena za nično, pa v taki stvari ni bila izdana. Izdana je namreč bila na podlagi 1. člena, 1. in 2. točke Odloka AVNOJ (kot izhaja iz uvoda odločbe), po katerih je zaplembena komisija kot upravni organ lahko izdala odločbo o zaplembi premoženja (osebam nemške narodnosti). Če dejstvo nemške narodnosti v postopku za izdajo zaplembene odločbe ni bilo pravilno ugotovljeno, je bil to razlog za izpodbijanje zaplembene odločbe iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (po spisnih podatkih je iz tega razloga bila zoper zaplembeno odločbo tudi vložena pritožba). Če pa odločba iz tega razloga ni bila izpodbita, in glede zaplembene odločbe to ni sporno, je postala pravnomočna ter je iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi 1. tč. 267. člena ZUP/86, po kateri se odločbo izreče za nično zaradi upravne nepristojnosti, ni mogoče izpodbijati ter navedeni materialni pogoj za izrek odločbe za nično ni izpolnjen. To pomeni, da tudi morebitno drugačno ugotovljeno dejansko stanje glede narodnosti AA in BB, ki jima je bilo s sporno odločbo premoženje zaplenjeno, ne more vplivati na presojo o tem, ali je v obravnavni zadevi ničnostni razlog po 1. tč. 267. člena ZUP/86 podan. Taka pa je tudi praksa vrhovnega sodišča v identičnih zadevah, npr. U 869/92 z dne 13. 10. 1993 in U 112/94 z dne 8. 10. 1997, ter tudi novejša, npr. I Up 60/99 z dne 19. 5. 2004, na katero se tako tožeča stranka utemeljeno sklicuje.

Ker po povedanem materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni lit RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa v na podlagi 2. odstavka in v smislu 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.