Jedro

Če sodišče stranke ne obvesti, da je ugodilo prošnji za preložitev glavne obravnave, je procesno gledano položaj enak kot v primeru njene izrecne zavrnitve.

Napačno je stališče, da je bilo sodišče dolžno, potem ko je ugotovilo, da obsojenka in njen zagovornik na glavno obravnavo nista pristopila, v vložišču preveriti, ali ni med prispelo pošto tudi morebitni predlog za preložitev glavne obravnave.

Dejstvo, da se nenavzoči obdolženec ni izrekel o spremembi obtožbe, do katere je prišlo na glavni obravnavi, ne pomeni, da je v vsakem primeru ta kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe. Če gre zgolj za milejšo pravno opredelitev, ko državni tožilec npr. zmanjša kriminalno količino in namesto kvalificirane obdolžencu očita temeljno obliko kaznivega dejanja, ali pa spremeni obtožbo, ne da bi posegel v zakonske znake kaznivega dejanja, pa se obdolženec o taki obtožbi ni mogel izjaviti, ne gre za tako kršitev, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Na drugi strani pa je taka kršitev podana, če obsojencu ni bila dana možnost, da se izjavi o spremembi, čeprav na milejše, vendar drugovrstno kaznivo dejanje.

Obsojenkin zagovornik je sicer predlagal izvedbo dokazov, ne pa tudi, katera dejstva želi s tem dokazati. Na ta način je tudi onemogočil preizkus v skladu z merili, ki jih mora pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati sodišče. To je storil šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar s tem ne more nadomestiti opustitve v rednem postopku.

Dokazni predlogi so bili, glede na to, da vložnik sploh ni navedel, katera dejstva z njimi dokazuje in seveda zato tudi ni izkazal verjetnost njihovega obstoja, v tolikšni meri pomanjkljivi, da nenavajanje razlogov v sodbi o tem, zakaj sodišče teh dokazov ni izvedlo, ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene D.G.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je obsojeno D.G.J. s sodbo z dne 30.1.2001 spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Po 50. v zvezi s 4. odstavkom 51. člena KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 256. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 36. člena KZ je obsojenki izreklo tudi 40.000 SIT denarne kot stranske kazni ter odločilo, da jo je obsojenka dolžna plačati v roku treh mesecev in da bo ta kazen v primeru neizterljivosti izvršena tako, da bo za vsakih začetih 10.000 SIT določen en dan zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovani Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE N.G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenki je na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožb obsojenkinih zagovornikov sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo tista izvršitvena dejanja, za katera je kazenski pregon zoper obsojenko absolutno zastaral, v pogojni obsodbi določeno kazen zapora znižalo na 15 dni, znižalo pa tudi izrečeno denarno kazen na 20.000 SIT. V ostalem je pritožbi obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje opravljena v obsojenkini nenavzočnosti, čeprav je pravočasno in iz utemeljenih razlogov opravičila svoj izostanek, s te, pa da je bila kršena obsojenkina pravica do obrambe po 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave); podana pa da je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 371. člena ZKP. Poudarja, da je sodišče prekršilo obsojenkino ustavno pravico do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave, s tem pa da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ko obsojenki ni omogočilo, da bi se izjavila o obtožbi, spremenjeni na glavni obravnavi dne 30.1.2001, opravljeni v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika. Zahteva tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznih predlogih obrambe in o tem navedlo nobenih razlogov, tako da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je po mnenju vložnika podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 13. točki (očitno mišljeno 11. točki) 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane in je zato zahteva obsojenkinega zagovornika neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojene D.G.J. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je opravilo glavno obravnavo v obsojenkini nenavzočnosti, čeprav je ta iz utemeljenih razlogov svoj izostanek opravičila.

Po 292. členu ZKP, ki se po 429. členu istega zakona smiselno uporablja tudi v skrajšanem postopku, sme sodnik na predlog strank ali po uradni dolžnosti iz tehtnih razlogov z odredbo odložiti dan glavne obravnave.

Obsojenkin zagovornik je dne 29.1.2001 poslal sodišču prošnjo za preložitev glavne obravnave, razpisane za 30. januarja ob 8.30 uri, na drug datum, ker je obsojenka zbolela, o čemer da je tega dne obvestila zagovornika. Dokazilo o bolezni, da pa bo obsojenka predložila sodišču takoj, ko bo to mogoče po zaključku bolniškega staža. Po 1. odstavku 215. člena Sodnega reda vsa pisanja in pošiljke, ki jih prejme vložišče, pregleda sodna oseba v vložišču, odpre pošiljke in pisanja, ki jih je upravičen odpreti, se seznani z njihovo vsebino, kolikor je potrebno za pravilno razdelitev pisanj in jih izroči čimprej vpisničarjem oziroma pooblaščenim sodnim osebam, nujne pa takoj. Glede na to, da je obsojenkin zagovornik prošnjo poslal šele dan pred glavno obravnavo, ki je bila razpisana ob 8.30 uri, je lahko utemeljeno pričakoval, da tega pisanja sodnik do začetka obravnave ne bo prejel. Presoja o tem, kdaj gre za tehtne razloge, ki narekujejo preložitev glavne obravnave, ni prepuščena strankam, pač pa je pridržana sodišču. Če sodišče stranke ne obvesti, da je prošnji ugodilo, je procesno gledano položaj enak kot v primeru izrecne zavrnitve prošnje.

Po drugi alinei 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obtožen kaznivega dejanja o popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. Obsojenka in njen zagovornik sta bila na glavno obravnavo pravilno povabljena, vendar se je nista udeležila. Glede na to, da sodišče prošnje obsojenčevega zagovornika za preložitev glavne obravnave ni dobilo pravočasno, torej pred njenim začetkom, je presojalo pogoje za sojenje v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika v skladu s 442. členom ZKP. Potem ko je ugotovilo, da so ti pogoji podani, je opravilo glavno obravnavo.

Napačno je stališče v zahtevi, da je bilo sodišče dolžno, potem ko je ugotovilo, da obsojenka in njen zagovornik na glavno obravnavo nista pristopila, v vložišču preveriti, ali ni med došlo pošto tudi morebitni predlog za preložitev glavne obravnave. Glede na kratek čas med vložitvijo prošnje in glavno obravnavo je bil zagovornik tisti, ki se je bil dolžan pri sodišču pravočasno pozanimati, ali je prošnjo prejelo pred začetkom glavne obravnave.

Sicer pa ta prošnja, tako kot je bil formulirana, sploh ni vsebovala razloga, iz katerega bi bilo razvidno, da je zadržan tudi zagovornik in da ta na glavno obravnavo ne more pristopiti. Glede na to, da zagovornik na glavno obravnavo neopravičeno ni prišel, iz takega ravnanja ne more imeti obsojenka nobene koristi. Strinjati se je treba z navedbami pritožbenega sodišča, da bi v primeru, če bi se vabilu odzval, zagovornik lahko sodišče pravočasno seznanil z razlogi obsojenkine odsotnosti in predlagal preložitev glavne obravnave.

Sodišče bi v takem primeru lahko nato presojalo utemeljenost prošnje za preložitev glavne obravnave.

Obsojenkin zagovornik se v zahtevi zadovolji s trditvijo, da obsojenka na glavno obravnavo ni pristopila iz utemeljenih razlogov, vendar te navedbe ne konkretizira do stopnje, ko bi bilo mogoče preizkusiti njeno utemeljenost. V zahtevi namreč ni navedel konkretnih okoliščin, na katere opira tako svojo trditev in tudi ni izkazal, da je šlo za okoliščino, ki je bila objektivno gledano take narave, da je obsojenki onemogočala pristop na glavno obravnavo in da bi se lahko na njej učinkovito branila.

Zato jamstvo iz druge alinee 29. člena Ustave v kazenskem postopku zoper obsojenko ni bilo prekršeno, glede na to, da so bili pogoji za sojenje v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika po 442. členu ZKP pa tudi ne drži, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obdolženec ima v kazenskem postopku pravico izjaviti se o vseh pravnih in dejanskih vidikih obtožbe, sodišče pa mu mora to omogočiti. Za pripravo obrambe sme sodišče v takem primeru po 2. odstavku 344. člena ZKP prekiniti glavno obravnavo in na ta način obdolžencu omogočiti, da si vzame ustrezni čas za pripravo obrambe in odgovori na spremenjeno obtožbo.

Točne je navedba v zahtevi, da je pomočnica državne tožilke na glavni obravnavi dne 30.1.2001 spremenila obtožbo in da se obsojenka, ki ni bila navzoča, o tako spremenjenih očitkih obtožbe ni imela možnosti izreči. Vložnik utemeljeno opozarja, da pri tem ni pomembno, ali gre za spremembo obtožbe v korist ali v škodo obdolžencu, kajti pravica obdolženca je in torej stvar njegove presoje, ali se bo in na kakšen način izjasnil o spremenjeni obtožbi zoper njega.

Vendar pa položaj po spremenjeni obtožbi na glavni obravnavi, opravljeni v odsotnosti obdolženca in njegovega zagovornika, ni vselej enoznačen in ne pomeni, da je v vsakem primeru ta kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe. Če gre zgolj za milejšo pravno opredelitev, ko državni tožilec npr. zmanjša kriminalno količino in namesto kvalificirane obdolžencu očita temeljno obliko kaznivega dejanja, ali pa spremeni obtožbo, ne da bi posegel v zakonske znake kaznivega dejanja, pa se obdolženec v taki obtožbi ni mogel izjaviti, ne gre za tako kršitev, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Na drugi strani pa je taka kršitev podana, če obsojencu ni bila dana možnost, da se izjavi o spremembi, čeprav na milejše, vendar drugovrstno kaznivo dejanje. Obsojenčeva obramba je vselej prilagojena konkretnemu obtožbenemu očitku, zato a priori ni nikakor mogoče trditi, da bi bila enaka tudi v primeru spremenjene obtožbe. Vendar pa mora vložnik, ki tako kršitev s tem izrednim sredstvom uveljavlja, v takem primeru določno navesti okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da je zatrjevana kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe. Zatrjevana kršitev obrambe sama po sebi ne zadošča, pač pa mora vložnik izkazati, da je podana vzročna zveza med kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Tega pa v konkretni zadevi zagovornik obsojene D.G.J., ki se je zadovoljil zgolj z zatrjevanjem navedene kršitve, ni storil. Zato vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 29. členu ustave v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki da jo je sodišče storilo s tem, ker ni odločilo o dokaznih predlogih obrambe in v sodbi o teh odločilnih dejstvih ni navedlo nobenih razlogov.

Obsojenkin zagovornik je na glavni obravnavi dne 13.4.1999 predlagal zaslišanje prič I.B. in F.V., soočenje obsojenke in dr. Č., predlagal, da sodišče pozove dr. Č., naj predloži kakršnokoli naročilo, izdano obsojenki v obravnavnem obdobju za nazaj oziroma v kateremkoli obdobju sodelovanja z obsojenko, prav tako naj sodišče pozove dr. Č., naj predloži svojo pogodbo z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da se pribavijo originalni izpolnjeni obrazci naročil patronažnemu varstvu, ki se v spisu nahajajo v fotokopijah ter da se opravi poizvedba, ali je bila dr. Č. kdaj v disciplinskem postopku pri Zdravstvenem domu A. ali pred zdravniško zbornico.

Predlog (strank) za izvajanje dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo lahko ugotovi. Samo če je dokazni predlog tako formuliran, lahko sodišče opravi preizkus, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten in ali je utemeljen s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma ali gre za predlog v korist obdolžencu, ki ga mora, četudi je v dvomu, izvesti.

Obsojenkin zagovornik je sicer predlagal izvedbo dokazov, ne pa tudi, katera dejstva želi s tem dokazati. Na ta način je tudi onemogočil preizkus v skladu z merili, ki jih mora pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati sodišče. To je storil šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar s tem ne more nadomestiti opustitve v rednem postopku.

Sodnik je bil dolžan o teh, sicer pomanjkljivih dokaznih predlogih, odločiti na podlagi 3. odstavka 299. člena ZKP in sklep s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi, ter ga razglasiti strankam. Odločil pa je le o predlogu za pribavo originalnih izvodov izpolnjenih spornih obrazcev ZS 3-4, o ostalem pa ne. Glede na to, da sodišče teh dokazov ni izvedlo, ima tako ravnanje učinek, kot da jih je zavrnilo, zato bi moralo tako stališče v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP obrazložiti v sodbi. Tega tudi ni storilo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana samo takrat, če sodišče v sodbi ne navede razlogov o odločilnih dejstvih. V konkretnem primeru pa za taka dejstva ni šlo. Dokazni predlogi obsojenkinega zagovornika so bili, glede na to, da vložnik sploh ni navedel, katera dejstva z njimi dokazuje in seveda zato tudi ni izkazal verjetnost njihovega obstoja, v tolikšni meri pomanjkljivi, da nenavajanje razlogov v sodbi o tem, zakaj sodišče teh dokazov ni izvedlo, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Prav tako ni bila ni prekršena obsojenkina pravica do obrambe, ker sodišče ni odredilo izvedenstva grafološke (grafoskopske) stroke. Takega dokaznega predloga obsojenka in njen zagovornik nista podala, pa tudi ne državni tožilec, kot to zmotno zatrjuje vložnik. Na glavni obravnavi dne 13.4.1999 je okrožni državni tožilec, pozvan naj se izjavi o dokaznih predlogih obsojenkinega zagovornika, izjavil, da je edino kar bi še bilo potrebno, če tako meni sodišče, grafološka ekspertiza. Glede na tako formulacijo očitno ne gre za dokazni predlog državnega tožilca, temveč za pobudo, sugestijo, ki nima pravnega učinka in je zato tudi ni bilo treba s posebnim sklepom zavračati oziroma v sodbi obrazlagati, zakaj je sodišče ni sprejelo.

Tako je treba ugotoviti, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja v zahtevi, ni podana.

Kolikor pa zagovornik v zahtevi navaja, da obsojenka opozarja, da na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v dokaznem postopku, sploh ni mogoče sklepati s potrebno stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo, da je obsojenka na sporne obrazce ZS 3-4 vpisovala korekcije in na ta način predrugačila navedene listine, tako da je predrugačila število obiskov oskrbovancev, da predvsem ni dokazano, da je to storila ravno ona, da v zvezi z ugotovitvijo tega ključnega dejstva ni bil izveden noben relevanten dokaz, da bi zato sodišče nedvomno moralo postaviti izvedenca grafologa, ki bi edini lahko ugotovil, ali je bila res obsojenka tista, ki je lastnoročno popravljala zadevne obrazce, ponuja lastno dokazno presojo odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Kršitve kazenskega zakona, tako je treba razumeti uveljavljanje razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, pa vložnik v zahtevi sploh ne obrazloži. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojene D.G.J., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojena D.G.J. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.