Jedro

Ker lahko v izvršilnem postopku stranka v pritožbi, pa tudi v morebitni kasneje vloženi tožbi v upravnem sporu, uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo, ne pa tudi ugovorov, ki se tičejo pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP), tožnik s tožbo ne more uspešno izpodbiti sklepa o dovolitvi izvršbe z navedbo, da se izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, glasi na napačnega zavezanca. Ta ugovor bi lahko tožnik uspešno uveljavljal le v postopku s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, s katerimi bi poskušal doseči razveljavitev oziroma odpravo izvršilnega naslova, na katerem temelji v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe.

Morebitna naknadna ugotovitev ničnosti inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova v tej zadevi) bi imela po zakonu za posledico ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj (prvi odstavek 293. člena ZUP), tožnik pa bi bil tudi upravičen zahtevati vrnitev tistega, kar je na podlagi napačne odločbe plačal oziroma mu je bilo vzeto (prvi odstavek 300. člena ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. 06162-839/2018/7 z dne 17. 7. 2020 je upravni inšpekcijski organ na prvi stopnji po uradni dolžnosti dovolil izvršbo odločbe energetskega inšpektorja št. 06162-839/2018/4 z dne 21. 12. 2018, s katero je bila zavezancu A., d.d. (tožniku v tem upravnem sporu), v točki I izreka naložena izvedba naslednjih ukrepov: i. Navodila za vzdrževanje distribucijskega omrežja, v delu, ki obravnava nizko napetostno distribucijsko omrežje, dopolni z natančnim opisom vrste vzdrževalnih del in opravil za nizkonapetostno omrežje, skladno z zahtevami Pravilnika o zaščiti nizkonapetostnih omrežij in pripadajočih transformatorskih postaj (Ur. l. RS, št. 90/15) in z njim predpisanih standardov SIST HD 60364-4-41 ter SIST HD 60364-6. ii. Navodila za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja, v delu, ki obravnava nizkonapetostno distribucijsko omrežje, dopolni z jasno določenimi roki opravljanja posameznih vzdrževalnih del in opravil za nizkonapetostno električno omrežje.

Zavezanec je bil opozorjen, da bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če v roku 30 dni od vročitve tega dokumenta ne bo izpolnil v točki I odločbe št. 06162-839/2018/4 z dne 21. 12. 2018 naložene obveznosti. Ugotovljeno je bilo, da pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe ne zadrži njegove izvršitve.

2. V obrazložitvi sklepa organ na prvi stopnji pojasnjuje, da je bila inšpekcijska odločba št. 06162-839/2018/4 z dne 21. 12. 2018 zavezancu vročena dne 28. 12. 2018 in da je v točki I izreka postala izvršljiva dne 3. 5. 2019. Pri izvedbi kontrolnega inšpekcijskega pregleda dne 18. 3. 2020 je bilo ugotovljeno, da je zavezanec dne 25. 4. 2019 skladno s točko III izreka odločbe inšpekcijskemu organu posredoval obvestilo o izvršenih ukrepih, v katerem je med drugim navedel, da prosi za odstop od zahteve iz točke I.i izreka inšpekcijske odločbe, ker je v skladu s stališčem Ministrstva za infrastrukturo mnenja, da se v pravilniku navedeni standardi nanašajo le na izvedbo zaščit, ter da omenjeni pravilnik ne zahteva uporabe standarda SIST HD 60364-6. Glede točke I.ii se je zavezanec strinjal, da je potrebno navodilo dopolniti z jasno določenimi roki, inšpekcijski organ pa je tudi zaprosil za podaljšanje roka za izvedbo ukrepov do konca leta 2019. 3. Po vpogledu v dokument "Navodila za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja", verzija: 1.4, 24. 6. 2019, ki je bil zadnji objavljen na spletni strani SODO, organ na prvi stopnji zaključuje, da odrejeni ukrepi v inšpekcijski odločbi niso bili izvršeni oziroma, da so bili izvršeni v nasprotju z odločbo. Ker zavezanec naložene obveznosti ni izpolnil, mu je organ na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zagrozil z uporabo prisilnega ukrepa (denarne kazni), če zavezanec ne bo ravnal v skladu z izvršljivo odločbo.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo z odločbo št. 360-133/2020/4-02411756 z dne 21. 7. 2021 kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe se ministrstvo strinja z razlogi za odločitev, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedel upravni organ na prvi stopnji. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pojasnjuje, da v pritožbi, vloženi zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Ker pritožnik navaja tudi razloge, ki so povezani z izvršilnim naslovom, je pritožba v tem delu po mnenju ministrstva nedovoljena. Navedene pritožbene navedbe bi moral pritožnik uveljavljati v pritožbi zoper odločbo, ki se izvršuje. Glede razlogov, ki se nanašajo na ničnost odločbe, ki se izvršuje, pa ministrstvo pojasnjuje, da je bilo o predlogu tožnika za izrek ničnosti odločbe odločeno že z odločbo št. 360-133/2020/3-02411756 z dne 20. 7. 2021, s katero je bil predlog kot neutemeljen zavrnjen iz razlogov, ki so navedeni v omenjeni odločbi.

5. Zoper sklep o dovolitvi izvršbe je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da so mu bile s sklepom o dovolitvi izvršbe naložene naloge oziroma obveznosti, ki jih v okviru svojih pristojnosti ne more izpolniti, in ki bi jih lahko izpolnil le sistemski operater distribucijskega omrežja električne energije, to je SODO d.o.o., ki je kot koncesionar pooblaščen za izvajanje gospodarske javne službe distribucijskega operaterja električne energije in pristojen za sprejem navodil o vzdrževanju distribucijskega omrežja električne energije v skladu z veljavnimi predpisi.

6. Tožnik je eno od petih v Sloveniji delujočih podjetij za distribucijo električne energije. Na podlagi pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in o upravljanju storitev, ki jo je sklenil z družbo SODO d.o.o., je najemodajalec elektrodistribucijske infrastrukture in izvajalec storitev, ki jih naroči sistemski operater distribucijskega omrežja električne energije. Opisano po mnenju tožnika dokazuje, da se sklep o izvršbi nanaša na napačnega naslovljenca. Pristojnost za sprejem navodil za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja je namreč na podlagi določb Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1), Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobave električne energije tarifnim odjemalcem ter na podlagi Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijsko omrežje električne energije v izključni pristojnosti SODO d.o.o. Tožnik, ki so mu bile z inšpekcijsko odločbo, ki se izvršuje, in z izpodbijanim sklepom naložene obveznosti, ki niso v skladu z njegovimi pristojnostmi, izpodbijanega sklepa ne more izvršiti. Kot še dodaja, pa upravna organa v postopku tudi nista upoštevala, da ima tožnik sprejet interni akt, ki opredeljuje, da se uporabljajo navodila družbe SODO d.o.o. 7. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se začeta izvršba ustavi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče po odpravi izpodbijanega sklepa vrne zadevo organu na prvi stopnji v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama spor o zakonitosti izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe, s katerim je inšpekcijski organ tožniku zaradi neizpolnitve naložene nedenarne obveznosti postavil dodatni rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozil, da bo uporabil denarno kazen, če tožnik kot zavezanec naložene obveznosti ne bo izpolnil niti v naknadno postavljenem roku.

11. Pravno podlago izpodbijanega sklepa predstavlja določba 298. člena ZUP, ki ureja izvršbo s prisilitvijo, ki se uporabi v primeru, ko je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna. V takšnem primeru prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (prvi odstavek). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če obveznosti ne bo izpolnil v danem roku (drugi odstavek). Prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev, ne sme presegati 1.000 evrov (tretji odstavek).

12. Z izpodbijanim sklepom je bila dovoljena izvršba nedenarne obveznosti, ki je bila tožniku naložena z odločbo inšpektorja, pristojnega za energijo (energetski inšpektor), št. 06162-839/2018/4 z dne 21. 12. 1018. Z navedeno odločbo je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naloženo, da mora do 30. 4. 2019 dopolniti Navodila za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja v delu in na način, kot je to navedeno v I. točki izreka inšpekcijske odločbe, in o izvršitvi naloženih ukrepov obvestiti energetskega inšpektorja v roku 8 dni po poteku roka, določenega za izvedbo ukrepov. Med strankama ni sporno, da je bila navedena inšpekcijska odločba, ki se izvršuje, tožniku vročena in da je v I. točki izreka postala izvršljiva dne 3. 5. 2019. Prav tako ni sporno, da tožnik naložene nedenarne obveznosti v postavljenem roku ni izpolnil. 13. V tožbi, vloženi zoper sklep o dovolitvi izvršbe, tožnik dovolitvi izvršbi nasprotuje z navedbo, da je bil v inšpekcijski odločbi, ki se izvršuje, napačno naveden kot zavezanec in da obveznosti, ki mu jo nalagata inšpekcijska odločba ter izpodbijani sklep, ne more izpolniti. Kot pojasnjuje, lahko namreč Navodila za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja v skladu s svojimi pristojnostmi po veljavnih predpisih sprejme, pa tudi spremeni, le sistemski operater distribucijskega omrežja, torej družba SODO d.o.o., in ne tožnik kot podjetje za distribucijo električne energije, ki te pristojnostni nima. Zaradi zmote v osebi zato inšpekcijske odločbe kljub njeni pravnomočnosti po mnenju tožnika ni mogoče izvršiti.

14. Kot izhaja iz navedb v tožbi, tožnik izpodbijanemu sklepu o dovolitvi izvršbe nasprotuje izključno zato, ker meni, da po veljavnih predpisih ne more biti zavezan za izpolnitev obveznosti, ki mu je bila naložena z inšpekcijsko odločbo, ki se izvršuje v postopku upravne izvršbe. Tožnik s tem ugovorom, s katerim nasprotuje ugotovljenemu statusu inšpekcijskega zavezanca, dejansko oporeka pravilni uporabi materialnega prava ter pravilni ugotovitvi dejanskega stanja v postopku izdaje inšpekcijske odločbe, kar naj bi po njegovem mnenju imelo za posledico tudi nezakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi upravne izvršbe.

15. Ker pa lahko v izvršilnem postopku stranka v pritožbi, pa tudi v morebitni kasneje vloženi tožbi v upravnem sporu, uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo, ne pa tudi ugovorov, ki se tičejo pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP), tožnik s tožbo ne more uspešno izpodbiti sklepa o dovolitvi izvršbe z navedbo, da se izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, glasi na napačnega zavezanca. Ta ugovor bi lahko tožnik uspešno uveljavljal le v postopku s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, s katerimi bi poskušal doseči razveljavitev oziroma odpravo izvršilnega naslova, na katerem temelji v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe.

16. Iz obrazložitve odločbe, izdane v pritožbenem postopku, izhaja, da je tožnik v upravnem postopku predlagal ugotovitev ničnosti inšpekcijske odločbe, vendar je bil njegov predlog z odločbo Ministrstva za infrastrukturo št. 360-133/2020/3-02411756 z dne 20. 7. 2021 kot neutemeljen zavrnjen. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, o kateri še ni bilo odločeno.

17. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da bi morebitna naknadna ugotovitev ničnosti inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova v tej zadevi) imela po zakonu za posledico ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj (prvi odstavek 293. člena ZUP), tožnik pa bi bil tudi upravičen zahtevati vrnitev tistega, kar je na podlagi napačne odločbe plačal oziroma mu je bilo vzeto (prvi odstavek 300. člena ZUP).

18. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa so relevantne okoliščine, ki so obstajale v času njegove izdaje. Ker tožnik v tožbi v upravnem sporu ne zatrjuje, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe izvršilni naslov odpravljen, razveljavljen ali da je bil izvršilni naslov zaradi katerega od razlogov, naštetih v zakonu, ugotovljen za ničnega, tožnik pa tudi ni predlagal odloga upravne izvršbe,1 organ v času izdaje izpodbijanega sklepa ni imel podlage za to, da bi po uradni dolžnosti ne začel postopka upravne izvršbe, potem, ko je ugotovil, da obveznost, naložena v inšpekcijski odločbi, v postavljenem roku ni bila izpolnjena. Po drugem odstavku 290. člena ZUP je namreč organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, dolžan izdati sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, brez odlašanja oziroma najpozneje v 30 dneh, ko je takšna odločba postala izvršljiva.

19. Ker je torej izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

20. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev (da je bila tožniku z inšpekcijsko odločbo, ki se izvršuje, naložena obveznost, ki v postavljenem roku ni bila izpolnjena), med strankama sporno.

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

1 V primeru vloženih pravnih sredstev zoper izvršilni naslov ali zoper izvršbo, je tožniku pod pogoji iz tretjega odstavka 293. člena ZUP na voljo možnost vložitve predloga za odlog upravne izvršbe.