Jedro

V gospodarskih sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati vsebine pravnega standarda (dejanskega stanja), ampak le njegovo uporabo (materialno pravo). Izjava upnika, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (zaradi nepravočasne izpolnitve pogodbe), ni podana nemudoma, če je podana "po dobrem mesecu po prevzemu opreme".

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. 2. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za 324.760,35 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1995 do plačila, v 3. točki izreka pa za 23.625,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.09.1997 do plačila (1. točka izreka prvostopenjske sodbe); medtem ko je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za zakonske zamudne obresti od 324.760,35 SIT od 15.12.1995 do 16.12.1995 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka prvostopenjske sodbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 119.331,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izreka prvostopenjske sodbe). Tožena stranka se je pritožila proti ugodilnemu in stroškovnemu delu navedene sodbe, saj v tem delu ni zmagala v sporu (1. odst. 350. čl. v zvezi s 1. odst. 498. čl. "novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99)). Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP/99 in zmotne uporabe materialnega prava (5. odst. 273. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Predlagala je spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (v celoti) oz. njegovo razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je očitala prvostopenjskemu sodišču, da je nepravilno ugotovilo, da je bil "dan zaključka vseh medsebojnih obveznosti oziroma dan izročitve oziroma prevzema opreme 06.10.1995". Vendar pa ta očitek predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (po 340. čl. ZPP/99), ne pa pritožbeni razlog absolutne bistvene postopkovne kršitve (iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP/99). Takšen pritožbeni razlog pa v postopku v gospodarskih sporih majhne vrednosti ni dovoljen (1. odst. 495. čl. v zvezi s 1. odst. 458. čl. ZPP/99). Tožena stranka je prvostopenjskemu sodišču tudi očitala, da je nepravilno ugotovilo, da bi tožena stranka pridržek pravice do pogodbene kazni morala uveljavljati po 06.10.1995, ne pa po 07.12.1995, ko je šele "tožena stranka videla, kaj je tožeča stranka (z zadnjo situacijo) obračunala in kaj ne". Vendar pa gre tudi pri tem očitku za nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Sicer pa gre pri pojmu "nemudoma" iz 5. odst. 273. čl. ZOR za pravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje napolnilo, mu dalo vsebino. Zato v tem sporu, v katerem gre za gospodarski spor, niti ni mogoče izpodbijati njegove vsebine (dejanskega stanja), ampak le njegovo uporabo (materialno pravo). Pa še to ne, saj pridržek pravice do pogodbene kazni ni bil podan nemudoma, ampak (glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga ni mogoče izpodbijati) "po dobrem mesecu po prevzemu opreme" (prim. odločbo Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 16.12.1983, opr. št. II Ips 273/83). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP/99 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu kot zakonito in pravilno potrdilo (1. točka izreka). Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/99 sklenilo, da sama krije pritožbene stroške (2. točka izreka).