Jedro

Utemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica s trditvami v predlogu verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe namreč navedla, da bi v primeru prodaje nepremičnin tretjemu dobrovernemu kupcu izgubila možnost delitve skupnega premoženja. S tem je po presoji sodišča druge stopnje glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlaga, verjetno izkazala že obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena. Z zatrjevanimi grožnjami, ki jih je tožnici podal toženec, in z odvozom plovila z dosedanje lokacije, pa je tožnica zatrjevala celo subjektivno nevarnost. Tožničin (končni) cilj je kasnejša delitev skupnega premoženja, zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni razumnih razlogov, da tožnica ne bi smela že v tem postopku predlagati izdajo zavarovalne začasne odredbe. Gre namreč za tipično zavarovalno začasno odredbo, katere cilj je v ohranitvi pogojev za bodočo izpolnitev oziroma izvršitev tožničine terjatve na podlagi sodne odločbe, ko bo (in če bo) ta izdana oziroma za sredstvo, s katerim se bo odpravila ali zmanjšala možnost onemogočitve ali otežitve takšne izpolnitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo predlog za začasno odredbo, po katerem bi se tožencu v zavarovanje tožničine nedenarne terjatve zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deleža na njem: (1.) prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnini katastrska občina ... parcela 559/3 (ID ...) in katastrska občina ... parcela 559/4 (ID ...) z vknjižbo te zaznambe v korist tožnice; (2.) prepovedalo odtujiti in obremeniti 100 % poslovni delež pri gospodarski družbi A. d.o.o. z vknjižbo te zaznambe v sodnem registru v korist tožnice; (3) prepovedalo odtujiti in obremeniti gliser Bayliner 2052CK Capri z reg. oznako ... z vknjižbo te zaznambe v register plovil (Upisnik brodova) in (4) po kateri bi začasna odredba veljala še 30 dni po izvršljivosti sodne odločbe v tem postopku ter (5) po kateri ugovor zoper začasno odredbo ne bi zadržal njene izvršitve. V II. točki izreka je še sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe.

2. Zoper ta sklep se tožnica po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi pritrjuje, da so bile njene navedbe o čolnu medsebojno nasprotujoče, vendar vztraja, da je to posledica toženčevih izjav, ki ji je lagal o čolnu in ga odpeljal v Slovenijo. Meni, da so njene navedbe dovolj konkretne in jasne ter kažejo na toženčev namen po preprečitvi delitve skupnega premoženja, z njimi pa je izkazala več, kot zgolj možnost, da bo toženec razpolagal s predmetom skupnega premoženja. Nadalje opozarja, da je v zvezi s podano prijavo na Policijski postaji ... predložila listino v tujem jeziku, ki je sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, saj bi jo moralo pozvati k predložitvi prevoda listine. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedbe, da je toženec tožnici povedal, da je 2. 5. 2023 prodal čoln v okvari za 2.500,00 EUR, overjena kupoprodajna pogodba pa naj bi bila v Krapini, kot tudi ne do navedbe, da je toženec vedel, da je tožnica pooblaščenka za čoln, plovilo pa je bilo prej v kraju, kjer so tožničini starši in kamor tožnica redno prihaja. Prav tako sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno očita, da ni podala navedb glede nevarnosti uveljavitve terjatve na poslovnem deležu v d.o.o. Pri tem poudarja, da je skupno premoženje enoten in nedeljiv pojem, ki v času vložitve tožbe še ni razdeljeno. Njena tožba je usmerjena v nedenarno terjatev, ki je delitev vsega skupnega premoženja, zato ima že v primeru, da izkaže namen toženca po omejevanju ali uveljavitvi te enotne terjatve, možnost zahtevati, da se z začasno odredbo zavaruje celotno skupno premoženje. V nadaljevanju se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4330/2009 z dne 2. 12. 2009 in sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 25/2020 z dne 13. 2. 2020, ki ju tudi povzema. V bistvenem izpostavlja, da se pri nedenarni terjatvi ne zahteva izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico, saj zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnost za bodočo izterjavo. Tudi ni potrebno izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje onemogočilo oziroma otežilo uveljavitev terjatve. Prav tako poudarja, da ima upravičen interes, da prejme stvar v delitvi v nepravdnem postopku takšno, kot je bila v trenutku razpada zakonske skupnosti z vsemi sestavinami oziroma da ima upravičen interes pridobiti stvar v naravi, namesto obligacijske terjatve. Iz teh razlogov meni, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da navaja, da zavarovanje zahteva za svojo nedenarno terjatev iz naslova delitve skupnega premoženja, pa nima zahtevka zanj. Skupno premoženje se deli v nepravdnem postopku, predpogoj za njegovo delitev pa je, da je ugotovljen njegov obseg in deleži na njem, kar pa je predmet tožbe tega postopka. Kritična je še, da je sodišče prve stopnje zaradi napačno formuliranega predloga ni pozvalo k popravi, temveč je njen predlog (neutemeljeno) zavrnilo. V nadaljevanju predlog popravlja. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni v zanjo pozitivno odločitev s stroškovno posledico za toženca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

3. Tožnica je predlog za izdajo začasne odredbe podala za zavarovanje svoje nedenarne terjatve zaradi ugotovitve skupnega premoženja in 1/2 deleža na njem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v tej fazi postopka z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala nastanek svoje terjatve, glede katere je predlagala izdajo začasne odredbe. Predlagano začasno odredbo pa je zavrnilo, ker je presodilo, da tožnica ni uspela izkazati tudi ene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki mora biti kumulativno podana z izpolnjenim pogojem po prvem odstavku istega določila.

4. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica ni za verjetno dokazala pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ta pogoj je tožnica utemeljevala zgolj z navedbami, da bo toženec nepremičnino lahko še vedno uporabljal ali pa oddajal v najem oziroma bo še vedno zastopnik d.o.o., ki lahko neomejeno posluje. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, mora ob uveljavljanju tega pogoja predlagatelj izkazati konkretnejše dejanske okoliščine, ki bi izkazovale in omogočale primerjavo in tehtanje morebitnih hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika, prav tako pa je v novejši sodni praksi uveljavljeno stališče, da je vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika škodljiv, pravica razpolaganja pa je bistven element lastninske pravice, zato prepoved (razpolaganja) predstavlja za lastnika hudo posledico. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da podane navedbe ne omogočajo tehtanja posledic, saj tožnica zase ni konkretno navedla, kakšna (hujša) škoda pa bi nastala njej, če sodišče predlagane začasne odredbe ne bi izdalo.

5. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe, da je toženec tožnici rekel, da je 2. 5. 2023 prodal čoln v okvari za 2.500,00 EUR, overjena kupoprodajna pogodba pa je v Krapini, kakor tudi do navedbe, da je toženec vedel, da je tožnica pooblaščenka za čoln, da je plovilo odpeljal in da prej bilo v kraju, kjer so tožničini starši oziroma kamor sama prihaja. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je pojasnilo, da so tožničine navedbe pavšalne in oprte le na tisto, kar ji je toženec povedal, hkrati pa se je izrecno opredelilo tudi do po tožnici zatrjevanega aktivnega ravnanja toženca, ko je plovilo odpeljal v Slovenijo.

6. Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje pojasnilo, da (dveh) listin v hrvaškem jeziku v okviru odločanja o verjetnosti podanih pogojev za zavarovanje ne more dokazno oceniti, saj mora biti v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZPP (v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ) listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati k predložitvi prevoda listine. Tega sodišče prve stopnje v postopku za izdajo začasne odredbe, ki je in mora biti hiter, ni dolžno storiti. Iz enakega razloga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati pritožnice k popravi napačno formuliranega predloga za začasno odredbo (t. j. predlagana vknjižba zaznambe namesto njen vpis), sicer pa sodišče prve stopnje predloga ni zavrnilo iz tega razloga. Prav tako takšna napaka po mnenju sodišča druge stopnje ne vpliva na samo utemeljenost predloga. Podana sprememba predloga za začasno odredbo v pritožbi je prepozna in je sodišče druge stopnje ne more upoštevati.

7. Pritožnica pa utemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni uspela izkazati predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (torej nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem presodilo, da so bile tožničine navedbe zmedene, med seboj pomešane in na nekaterih delih nejasne, oprla pa jih je, kot že povzeto, zgolj na tisto, kar ji je toženec povedal. Štelo je, da zaradi vloženega ugotovitvenega zahtevka ni uspela pojasniti, kako bo uveljavitev njene terjatve otežena, s tem ko je toženec premestil čoln v Slovenijo, glede navedb, da je toženec na novo partnerko prepisal štirikolesnik in dva motorja, pa je, opirajoč na tožničine navedbe, pojasnilo, da ne sodijo v skupno premoženje, saj je slednje toženec pridobil po njenem odhodu in ne nakazuje na ravnanje toženca v smislu razpolaganja s skupnim premoženjem. Tako je ugotovilo, da tožnica ni ustrezno zatrjevala in izkazala, da namerava toženec na kakršen koli način razpolagati s skupnim premoženjem z namenom, da tožnica ne bi uspela z uveljavitvijo svoje terjatve. Pojasnilo je še, da za zavarovanje nedenarne terjatve sicer zadošča obstoj objektivne nevarnosti, vendar pa mora upnik dokazati nekaj več od zgolj možnosti, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Tako ne zadostuje abstraktno vedno grozeča možnost kršitve pravice, saj mora upnik verjeten obstoj takšne nevarnosti natančno zatrjevati in izkazati, zgolj domnevno dejstvo odtujitve pa še ne kaže na to, da bo izvršitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Utemeljene so smiselno podane pritožbene navedbe, da je tožnica s trditvami v predlogu verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe namreč navedla, da bi v primeru prodaje nepremičnin tretjemu dobrovernemu kupcu izgubila možnost delitve skupnega premoženja. S tem je po presoji sodišča druge stopnje glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlaga, verjetno izkazala že obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena. Z zatrjevanimi grožnjami, ki jih je tožnici podal toženec,1 in z odvozom plovila z dosedanje lokacije na Rabu, pa je tožnica zatrjevala celo subjektivno nevarnost. Ne glede na postavljen ugotovitveni zahtevek, iz tožbenih navedb in navedb v predlogu izhaja, da je tožničin (končni) cilj kasnejša delitev skupnega premoženja, zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni razumnih razlogov, da tožnica ne bi smela že v tem postopku predlagati izdajo zavarovalne začasne odredbe. Gre namreč za tipično zavarovalno začasno odredbo, katere cilj je v ohranitvi pogojev za bodočo izpolnitev oziroma izvršitev tožničine terjatve na podlagi sodne odločbe, ko bo (in če bo) ta izdana oziroma za sredstvo, s katerim se bo odpravila ali zmanjšala možnost onemogočitve ali otežitve takšne izpolnitve. Pritožnica nadalje tudi utemeljeno opozarja, da je za svoje trditve (glede izrečenih groženj v neposredni komunikaciji) predlagala tudi dokaz z zaslišanjem strank. Pravilno v tem delu navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tak dokaz izvesti, v kolikor je ocenilo, da priloženi dokazi ne zadoščajo za verjeten izkaz nevarnosti. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da namerava toženec razpolagati s skupnim premoženjem, preuranjen. Sodišču prve stopnje je sicer pritrditi, da tožnica posebnih navedb o grožeči nevarnosti za uveljavitev vtoževane terjatve glede poslovnega deleža v d.o.o. ni podala. Vendar pritožba v nadaljevanju pravilno opozarja, da je skupno premoženje enoten in nedeljiv pojem, ki v času vložitve tožbe še ni razdeljeno. Predlagano zavarovanje na poslovnem deležu je zato potrebno presojati skupaj s preostalimi navedbami.

9. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da mora upnik skladno s 1. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ izkazati zgolj objektivno nevarnost (da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena). To pa pomeni, da ni potrebno dokazovati, da nevarnost za uspešnost bodoče izvršbe povzroča toženec s svojim ravnanjem. Nevarnost utemeljuje zgolj že resna bojazen, da se bo sedanje stanje spremenilo. Tudi ni potrebno, da bi se sprememba sedanjega stanja že začela, temveč mora groziti nevarnost v prihodnosti. Konkretno izkazana nevarnost bi po mnenju sodišča druge stopnje dejansko izničila razlike med predpostavko za zavarovanje denarne terjatve (drugi odstavek 270. člena ZIZ) in ustrezno predpostavko za zavarovanje nedenarne terjatve (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Na slednje s sklicevanjem na sodno prakso v bistvenem opozarja že tožnica sama.

10. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje ne more samo odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot predlaga pritožba, saj bi s tem onemogočilo morebiten ugovorni postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju gornjega stališča ponovno presoditi pogoje za izdajo začasne odredbe.

11. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

1 Tožnica je zatrjevala, da ji toženec grozi, da bo dal vse prepisati na svojo novo partnerko in da ne bo ničesar dobila, odplačevati pa bo morala njegove dolgove in da bo uredil tako, da ne bo dobila nič.