Jedro

Pri začasnih odredbah velja sicer načelo, da mora biti tožba kondemnatorna, toda če se predlaga izdaja regulacijske začasne odredbe kot v konkretnem primeru, je njena izdaja možna tudi, ko je postavljen ugotovitveni ali oblikovalni zahtevek in ko je terjatev upnika oz. njegova uveljavljena pravica ogrožena z ravnanjem dolžnika, ki lahko povzroči težko ali nenadomestljivo škodo in če se z njo ureja sporno razmerje do končne rešitve sodnega postopka. Pri izdaji takih začasnih odredb je potreben zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo z dne 9.2.2005 ugodilo in navedeno začasno odredbo razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe z dne 7.2.2005, zavrnilo.

Zoper ta sklep se po svoji pooblaščenki pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. členu Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ. V pritožbi navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljila in verjetno izkazala ne samo verjetnost obstoja terjatve zoper toženo stranko, ampak tudi eno izmed predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ, kar zadošča za izdajo začasne odredbe in ni potrebno, da bi bile podane kumulativno vse predpostavke iz 2. odst. 272. člena ZIZ. Potrebnost izdaje začasne odredbe, je tožeča stranka utemeljevala z dejstvom, da ji grozi resna nevarnost, da bi bagerist I.P., po nalogu tožene stranke, zasul edino pot, ki jo tožeča stranka dnevno uporablja za dostop do svoje parcele. Z zasutjem poti bi namreč med strankama postopka lahko nastal resen konflikt, ki bi lahko prerasel v uporabo sile, tožeči stranki pa bi ob tem nastala tudi nenadomestljiva škoda, saj poti ne bi mogla več uporabljati, druge poti za dostop do svoje parcele pa nima. Po drugi strani pa toženi stranki - dolžniku zaradi uporabe poti ne bi nastale nobene hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki - upniku. Pritožnica opozarja, da v obrazložitvi sklepa niso navedeni razlogi o tem, zakaj tožeči stranki ni uspelo z verjetnostjo dokazati ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe, zaradi česar se odločitve o tem ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka in je tako tožeči stranki tudi prekršena pravica do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje pa je tudi spregledalo, da je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 z dne 16.7.1998 priznana tudi kategorija začasnih ureditvenih (regulacijskih) odredb, ki sporno razmerje začasno uredijo in bi v tem primeru lahko prišla v poštev. Navedena odločba Ustavnega sodišča RS namreč pravi:"Začasna odredba je sicer sredstvo zavarovanja terjatve, vendar pa se njen pomen ne izčrpa le v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe. Pomen 2. odst. 267. člen Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP, ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode, pa ni le v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje. Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena-to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva škoda. Začasne odredbe po 2. odst. ZIP torej predstavljajo zavarovanje terjatve s tem, da začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredijo sporno pravno razmerje - v tem smislu gre torej za ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Ker te niso namenjene omogočitvi izvršbe, pridejo v poštev tudi pri ugotovitveni in oblikovalni tožbi, torej pri oblikah tožb, pri katerih izvršba ne more priti v poštev." Tožeča stranka meni, da bi sodišče, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, lahko izdalo ureditveno regulacijsko odredbo, ki bi začasno (do zaključka postopka) uredila sporno ravno razmerje med strankama. Tožeča stranka meni, da je z dokazi, ki jih je do sedaj predlagala, uspela verjetno izkazati obstoj terjatve in verjetno dokazati predpostavko, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, zaradi česar je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala terjatve, ki je lahko podlaga za zavarovanje s konkretno začasno odredbo. Pri izdaji začasne odredbe namreč zadošča le obstoj verjetnosti, ne pa njegova gotovost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je tožeča stranka vložila hkrati tožbo zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti poti in predlog za izdajo začasne odredbe. Verjeten obstoj terjatve je izkazovala z navedeno tožbo, poleg tega pa je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da je dne 29.1.2005 ugotovila, da je tožena stranka naročila izkop zemlje, ki naj bi jo bagerist povlekel na obstoječo (sporno) pot s hriba nad potjo. S tem bi tožeči stranki onemogočil prevoz in prehod po obstoječi poti in odrezal njuno domovanje od sveta. Ker je nevarnost škode resna, toženi stranki pa ne bi nastala nikakršna škoda je tožeča stranka zaradi preprečitve uporabe sile predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo postavljati ovira ali kakorkoli drugače preprečevati uporabo poti, do zaključka pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je na ugovor tožene stranke predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da glede na to, da tožeča stranka s tožbo uveljavlja ugotovitveni zahtevek, prisilna izvršba ni potrebna, saj ima ugotovitvena sodba učinek že s svojo pravnomočnostjo, zato tudi v začasni odredbi naložena prepoved ne more služiti zavarovanju v tožbi uveljavljene terjatve. Poleg tega je odločitev sodišče prve stopnje temeljila tudi na ugotovitvi, da tožeča stranka ni podala nobenih drugih navedb, na podlagi katerih bi bila mogoča izdaja začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tak zaključek sodišča vsaj preuranjen.

Pritožba ima prav, ko opozarja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, ki je po svoji vsebini ureditvena - regulacijska začasna odredba. Predlagala je namreč, da se z začasno odredbo začasno, do pravnomočnega zaključka pravde, uredi razmerje med strankama. Pri takih začasnih odredbah (ki niso klasične začasne odredbe, ki predstavljajo zgolj sredstvo zavarovanja morebitne kasnejše izvršbe) gre za varovanje ogroženih interesov upnika (tožeče stranke) pred grozečim nasiljem ali nenadomestljivo škodo. Pri začasnih odredbah velja sicer načelo, da mora biti tožba kondemnatorna, toda če se predlaga izdaja regulacijske začasne odredbe, kot v konkretnem primeru, je njena izdaja možna tudi, ko je postavljen ugotovitveni ali oblikovalni zahtevek in ko je terjatev upnika oz. njegova uveljavljena pravica ogrožena z ravnanjem dolžnika (tožene stranke), ki lahko povzroči težko ali nenadomestljivo škodo in če se z njo ureja sporno razmerje do dokončne rešitve sodnega postopka. Pri izdaji takih začasnih odredb je potreben zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja.

Ker je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala navedb, na podlagi katerih bi bila mogoča izdaja začasne odredbe, predpostavk, ki se za izdajo takšne začasne odredbe zahtevajo, ni presojalo.

Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so so podani vsi pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe opredeljeni v 272. členu ZIZ, pri tem pa bo moralo upoštevati in oceniti tudi verjetnost navedb in trditev tožene stranke v ugovoru.