Jedro

Tožeča stranka je torej trdila, da naj bi tožena stranka dala vložek v smislu 475. člena ZGD-1, in sicer kot stvarni vložek. Za to bi bilo treba spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Tega že tožeča stranka ni trdila. Izpovedi in zaslišanja prej navedenih oseb pa tudi niso izkazala prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožena stranka takšen izdatek nameravala napraviti za vložek v smislu 475. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi stranki Pogodbe o sodelovanju pri projektu kadarkoli poskusili spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Že glede na to okoliščino zaslišanja in izpovedi navedenih prič niso potrdili trditev tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče v izjavah U. P., D. P. in F. K. tudi sicer ne najde ničesar takšnega, kar bi potrjevalo trditve tožeče stranke o vložku v smislu določb ZGD-1, niti ne o dogovoru o vložku posebne vrste (sui generis). Kakšen naj bi takšen dogovor o vložku posbne vrste bil tožeča stranka ni nikoli pojasnila in ga niti pritožbeno sodišče ne najde.

Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev bi bila pravilna, če bi vsaka od obeh strank uveljavljala zahtevke v enaki, ali vsaj približno enaki višini. Tožeča stranka pa je uveljavljala glavnični zahtevek v višini 89.218,57 EUR, tožena stranka pa zahtevek v višini 122.311,42 EUR. Tožeča stranka je uspela s svojim glavničnim zahtevkom v celoti, tožena stranka pa skoraj v celoti; njej neuspeh je bil manjši od odstotka celotne zahtevane terjatve. Razlika v višini glavnic je vendarle razmeroma prevelika, da bi bilo še primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba A. d. o. o. zoper 1., 2. in 3. odstavek točke II izreka prvostopenjske sodbe, in pritožba J. d. o. o. zoper 2. odstavek točke I izreka se zavrneta in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožbi J. d. o. o. zoper točko III izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se glasi: "A. d. o. o. je dolžan J. d. o. o. povrniti stroške pravdnega postopka v višini 787,31 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči s 16. dnem od vročitve sodbe pritožbenega sodišča."

III. A. d. o. o. mora J. d. o. o. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 979,96 EUR v 15 dneh od dneh od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči s 16. dnem od vročitve sodbe pritožbenega sodišča.

Obrazložitev

1. A. d. o. o. je vložila predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine zoper J. d. o. o. dne 20. 1. 2016. Po dolžničinem ugovoru se je postopek nadaljeval kot gospodarski spor.

2. J. d. o. o. je vložila predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine zoper A. d. o. o. dne 3. 2. 2016. Po dolžnikovem ugovoru se je postopek nadaljeval kot gospodarski spor.

3. Prvostopenjsko sodišče je obe zadevi združilo v skupno obravnavanje.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo pobotna ugovora obeh strank. Tožbenemu zahtevku A. d. o. o., je ugodilo v celoti glede plačila glavnice v višini 89.218,57 €, in glede zamudnih obresti od 1. 2. 2016 naprej. V presežku, glede obresti, ga je zavrnilo (točka I izreka). Zahtevku J. d.o.o. je prvostopenjsko sodišče ugodilo glede glavnice v višini 122.176,89 € v celoti in glede zamudnih obresti od 13. 1. 2016 naprej do plačila, ter glede izvršilnih stroškov v višini 44,00 EUR. V presežku ga je zavrnilo (točka II izreka).

5. A. d. o. o. bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju označevalo kot "tožeča stranka" zaradi poenostavitve obrazložitve ne glede na to, da je bila po nasprotni tožbi tožena stranka. J. d. o. o. bo pritožbeno sodišče označevalo kot tožena stranka, ne glede na to, da je bila tožeča stranka po nasprotni tožbi.

6. Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe stranki.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

7. Tožeča stranka jo je vložila zoper odločitev v ugodilnem delu točke II izreka. V pritožbi je navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da je šlo pri izgradnji G. (v nadaljevanju: G.) za skupen projekt obeh strank. Plačilo stroškov za načrte ("projektne dokumentacije") naj bi bil vložek tožene stranke (J. d. o. o.) v tožečo stranko. Zanj naj bi bilo dogovorjeno, da se vrne po zaključku projekta in po poplačilu obveznosti do bank. O tem naj bi izpovedale priče. Da naj bi šlo za vložek, naj bi potrjevala tudi okoliščina, da tožena stranka plačila za načrte ni vodila v svoji bilanci stanja kot terjatve, temveč kot opredmeteno osnovno sredstvo v izgradnji. Prvostopenjsko sodišče naj bi to trditev tožeče stranke spregledalo. Dogovor o vložku naj bi bil dogovor sui generis in ne dogovor o vplačilu osnovnega vložka. Ker je bilo dogovorjeno v 4. členu Pogodbe o sodelovanju pri projektu, da se ta vložek vrne, naj bi bila ta določba nična. Nepravilno pa naj bi prvostopenjsko sodišče tudi presodilo, da razlogi za nedokončanje projekta G. do 31. 1. 2015 niso pomembni. Tožeča stranka naj bi namreč v teku prvostopenjskega postopka vseskozi trdila, da do izgradnje G. do 31. 12. 2015 ni prišlo iz razlogov, na katere tožeča stranka ni imela nobenega vpliva.

8. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o obrestih. Obresti bi po mnenju pritožnice lahko zapadle v plačilo najprej od 1. 1. 2016. Poleg tega naj bi tožena stranka obresti odpustila z listino IOP z dne 18. 12. 2016. Tudi to trditev naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo.

9. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in zahtevala vrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

10. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

11. Stranki tega spora sta sklenili "Pogodbo o sodelovanju pri projektu" 7. 10. 2013. S to pogodbo se je tožena stranka (J. d. o. o.) zavezala, da bo "naročila in plačala izdelavo potrebne projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo G." (2. člen navedene pogodbe). Kratica G. je pomenila "G.", kot je določal 1. člen navedene pogodbe. V 4. členu iste pogodbe sta se stranki dogovorili, da je dolžna tožeča stranka, če "G. ne bo zgrajen ... najkasneje do 31. 12. 2015 družbi J. d. o. o. povrniti vse stroške v zvezi z naročeno dokumentacijo iz 2. člena te pogodbe, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne plačila s strani družbe J. d. o. o. dalje."

12. Trditve tožeče stranke v teku prvostopenjskega postopka so bile, da naj bi bil za izdelavo načrtov potreben izdatek tožene stranke nič drugega kot vložek v družbo. Določba 4. člena Pogodbe o sodelovanju pri projektu pa naj bi bila kar nična, ker naj bi nasprotovala prisilnim predpisom v ZGD-1, ki prepoveduje izplačilo vložkov (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 30. 1. 2017, str. 2 in 3 = l. št. 53 in 54; podobno potem še v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2017, str. 2 in 3 = l. št. 57 in 58). Tožeča stranka je torej trdila, da naj bi tožena stranka dala vložek v smislu 475. člena ZGD-1, in sicer kot stvarni vložek. Za to bi bilo treba spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Tega že tožeča stranka ni trdila. Izpovedi in zaslišanja prej navedenih oseb pa tudi niso izkazala prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožena stranka takšen izdatek nameravala napraviti za vložek v smislu 475. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi stranki Pogodbe o sodelovanju pri projektu kadarkoli poskusili spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Že glede na to okoliščino zaslišanja in izpovedi navedenih prič niso potrdili trditev tožeče stranke.

13. Pritožbeno sodišče v izjavah U. P., D. P. in F. K. tudi sicer ne najde ničesar takšnega, kar bi potrjevalo trditve tožeče stranke o vložku v smislu določb ZGD-1, niti ne o dogovoru o vložku posebne vrste (sui generis). Kakšen naj bi takšen dogovor o vložku posbne vrste bil tožeča stranka ni nikoli pojasnila in ga niti pritožbeno sodišče ne najde. D. P. je bil podpisnik Pogodbe o sodelovanju pri projektu za tožečo stranko. Izpovedal je, da je (on) "takrat tudi razumel, da tudi tožena stranka svojega vložka, t. j. vrednosti izdelane projektne dokumentacije ne bo uveljavljal proti tožeči stranki." Ne glede na to pa ni nikoli zahteval od tožene stranke, da bi se odrekla svojemu zahtevku, ki ga je imela na temelju 4. člena Pogodbe o sodelovanj pri projektu. Priča ni ničesar določnega izjavila o morebitnih dogovorih obeh pogodbenih strank o vložku (zapisnik z naroka za glavno obravnavo dne 6. 4. 2017, str. 2 = l. št. 76)

14. Bivši poslovodja tožene stranke (sedaj pa prokurist tožeče stranke) U. P. je izpovedal, da je bil prepričan, da tožena stranka ne bo zahtevala povrnitve izdelave načrtov od tožeče stranke, dokler ne bi bili poplačani vsi krediti, vendar le, če bi jih banke dale. Niti priča U. P. ni potrdila obstoja dogovora o vložku; je pa bila kot poslovodja tožene stranke pripravljena odložiti svojo zahtevo o vrnitvi izdatka za načrte, vendar le, če bi banke kredit dale - te pa tega niso storile. Na noben način pa ni bil pripravljen tožeči stranki odpustiti dolga, ki je izviral iz stroškov za izdelavo načrtov (zapisnik z naroka za glavno obravnavo dne 6. 4. 2017, str. 3 in 4= l. št. 76 in 77).

15. F. K. pri sklepanju Pogodbe o sodelovanju pri projektu sploh ni bil prisoten, ker je njegova mama kot družbenica vstopila v družbo šele kasneje, v decembru 2014, pogodba pa je bila sklenjena 7. 10. 2013. Sam je trdil, da je za pogodbo izvedel šele v letu 2015. Po izjavi F. K. naj bi bilo dogovorjeno, da "bo predstavljal 3 % delež tožene stranke ravno delež, ki predstavlja vrednost izdelane projektne dokumentacije." S kom naj bi bilo to dogovorjeno, priča ni navedla, vsekakor pa ne z vsemi družbeniki, kot trdi pritožba. Tudi sicer ni tožeča stranka v teku prvostopenjskega postopka trdila, da naj bi delež tožene stranke znašal 3 %. Priča je za Pogodbo o sodelovanju pri projektu izvedela celo šele v letu 2015, vso svojo vednost pa je črpala iz izjav druge priče, D. P., torej iz druge roke. O tem, da bi se kaj spremenila družbena pogodba, pa ni priča vedela izpovedati nič, bila pa je po tem izrecno vprašana. Tega ni vedela kljub temu, da naj bi bil domnevno sklenjen dogovor o vstopu tožene stranke kot družbenika z deležem v višini 3 % kapitala.

16. Ker ni bila družbena pogodba tožeče stranke, ki je v obliki d. o. o. nikoli spremenjena, 4. člen Pogodbe o sodelovanju pri projektu tudi ni ničen, saj za ničnost ni nobenega pravnega temelja.

17. Pritožba je sicer utemeljeno grajala opustitev prvostopenjskega sodišča, ki ni ničesar obrazložilo v zvezi s trditvijo tožeče stranke glede bilanciranja terjatve tožene stranke do tožeče stranke. To napako pa bo odpravilo pritožbeno sodišče samo.

18. Tožeča stranka je namreč trdila, da tožena stranka vodi znesek 88.310,00 EUR kot opredmeteno sredstvo v izgradnji (pripravljalna vloga z dne 14. 2. 2017, str.3 = l. št. 58). Na to je tožena stranka odgovorila tako, da je navedla, da gre za stanje na dan 31. 12. 2015, ko tožena stranka še ni imela terjatve do tožeče stranke, ker bi do tega dne tožeča stranka še lahko izpolnila pogoje, da ne bi bilo potrebno vrniti izdatka, ki je nastal z izdelavo načrtov. Na to tožeča stranka ni več odvrnila ničesar. Pojasnilo tožene stranke, da se trditev tožeče stranke nanaša na stanje dne 31. 12. 2015, in zakaj je takšno, je povsem logično. Poleg tega je knjiženje dejanje same (ene) stranke in kot takšno ne pomeni še nobenega dokaza o skupnih namenih obeh strank pri sklepanju Pogodbe o sodelovanju pri projektu.

19. Brez uspeha je pritožba ostala tudi v delu, v katerem tožeča stranka navaja, da je nepravilna presoja prvostopenjskega sodišča glede pomena 4. člena Pogodbe o sodelovanju pri projektu. Stranki pogodbe sta se v 4. členu navedene pogodbe sami dogovorili, da bo morala tožeča stranka toženi povrniti vrednost načrtov za G., če "G. ne bo zgrajen ... najkasneje do 31. 12. 2015 družbi J. d. o. o." Nista se dogovorili, da bo tožeča stranka dolžna plačati vrednost načrtov le, če objekt ne bo zgrajen do 31. 12. 2015 iz vzrokov, ki bi jih bilo mogoče pripisati tožeči stranki. Plačilo je bilo, nasprotno, vezano na objektivno okoliščino: če G. ne bo zgrajen do 31. 12. 2015, mora tožeča stranka povrniti stroške načrtov. Takšen dogovor pa ni "pravno nesprejemljiv", kot je menila pritožnica. Pri njem je sicer tožeča stranka prevzela precejšnje tveganje, kar pa ni pravno nedopustno.

20. Tožena stranka tožeči stranki tudi ni odpustila dolga v višini 14.573,22 € (prilogi A19 in A20; 1. odstavek 319. člena OZ). Na listini (A19) je tožena stranka zapisala "storno obresti po računu 1-2016." Na drugi listini (priloga A20) pa niti tega pripisa ni. Trditvi tožeče stranke, da je hotela obresti odpustiti, je tožena stranka nasprotovala. Ravnanje tožene stranke naj bi imelo zgolj pomen za vodenje računov pri toženi stranki. Kaj je "s stornom obresti" tožena stranka nameravala, iz samih listin ni mogoče nedoumno razbrati, zato tudi ni mogoče sklepati, da je hotela odpustiti obveznosti.

21. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tudi o zamudnih obrestih. Dogovor obeh strank Pogodbe o sodelovanju pri projektu je bil, da mora tožeča stranka plačati vrednost načrtov, zamudne obresti pa od dne plačila s strani tožene stranke (4. člen Pogodbe o sodelovanju pri projektu) in ne od 1. 1. 2016, ko je bilo jasno, da projekt ni uresničen. Prvostopenjsko sodišče je glede na takšen dogovor strank tudi odločilo v r. št. 14 svoje odločbe.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

22. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper 2. odstavek točke I izreka (ki se nanaša na sklep o izvršbi opr. št. VL 5090/2016) in zoper točko III izreka. V svoji pritožbi je navedla in obširno obrazložila svoje mnenje, da likvidnost terjatve ni predpostavka za pobotanje terjatev.

23. Kolikor se njena pritožba nanaša na stroške postopka pa je tožena stranka navedla, da je bila vrednost spornih predmetov v tožbah tožeče in tožene stranke prevelika, da bi bila pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

24. Pritožba ni utemeljena, kolikor je bila vložena zoper 2. odstavek točke I izreka. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

25. Pritožba sploh ni izpodbijala odločitve prvostopenjskega sodišča, kolikor se nanaša na terjatev tožeče stranke v višini 89.218,57 EUR in zakonske zamudne obresti.

26. V prvem, in najobsežnejšem del pritožbe tožene stranka pa skuša utemeljiti, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna zato, ker naj bi likvidnost ne bila predpostavka za pobot terjatev.

27. Prvostopenjsko sodišče svoje odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke ni utemeljilo tako, da bi jo kakorkoli, niti smiselno, oprlo na nelikvidnost (nespornost) terjatve. Likvidnosti terjatve namreč v svoji obrazložitvi ne omenja. Pritožba je v tem delu neutemeljena; pritožbenemu sodišču ni bilo treba odločiti o pravnem vprašanju, ali je likvidnost predpostavka za pobot terjatev.

28. Pritožbeno sodišče je opravilo le še preizkus pravilnosti odločitve v tem delu po uradni dolžnosti. Odločilo je, da je bila odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP).

29. Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev bi bila pravilna, če bi vsaka od obeh strank uveljavljala zahtevke v enaki, ali vsaj približno enaki višini. Tožeča stranka pa je uveljavljala glavnični zahtevek v višini 89.218,57 EUR, tožena stranka pa zahtevek v višini 122.311,42 EUR. Tožeča stranka je uspela s svojim glavničnim zahtevkom v celoti, tožena stranka pa skoraj v celoti; njej neuspeh je bil manjši od odstotka celotne zahtevane terjatve. Razlika v višini glavnic je vendarle razmeroma prevelika, da bi bilo še primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Vsaka od strank lahko torej zahteva povrnitev stroškov postopka, kolikor je uspela s svojim zahtevkom. Vrednost spornega predmeta se določa glede na velikost glavničnega zahtevka vsake od strank.

30. Sprva se je vodil spor z opr. št. Pg 31/2016, v katerem je bila tožeča stranka A. d. o. o. Kot ločen spor se je vodil tudi spor z opr. št. I Pg 72/2016, v katerem je bil A. d. o. o. tožena stranka, tožeča stranka pa J. d. o. o. Zadevi z opr. št. Pg 31/2016 je bila kasneje pridružena še zadeva z opr. št. I Pg 72/2016. 31. Upravičeni stroški tožeče stranke (A. d. o. o.) do združitve zadev so bili: strošek za sestavo tožbe v višini 1.200 OT, prve pripravljalne vloge v višini 1.200 OT, druge pripravljalne vloge v višini 900 OT, zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (30. 1. 2017) 1.200 OT (vse tar. št. 18 (1), 19 (1), 19 (2) in 20 (1) OT), strošek po 3. odstavku 11. člena OT v višini 30 OT, potni stroški v višini 53,34 EUR in DDV od vsote prej navedenih postavk. Skupaj so stroški znašali 2.601,78 EUR. Tem stroškom je treba prišteti še strošek za doplačano sodno takso v višini 1.671,00 EUR. Skupaj so torej znašali stroški 4.272,78 €.

32. Tožeči stranki so nastajali stroški še kasneje, v združenem sporu, ki pa se je vodil pod opr. št. I Pg 31/2016 in ne I Pg 72/2016, kot je tožeča stranka pomotoma navedla. V tem sporu so ji nastali naslednji stroški: nagrada za tretjo pripravljalno vlogo v višini 600 OT (z dne 14. 2. 2017), ker se je nanašala na zahtevek po nasprotni tožbi, in nagrada za drugi narok v višini 600 OT, ker je prvi narok za glavno obravnavo že bil pred tem (tar. št. 19 (3) in 20 (2) OT). Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve DDV. Ti stroški so znašali še 671,98 EUR, skupni stroški tožeče stranke pa znašajo 4,944,76 EUR.

33. Stroški tožene stranke v zadevi z opr. št. I Pg 72/2016 (v kateri je bila v položaju tožeče stranke) so znašali: 1.400 OT za dopolnitev tožbe, DDV in sodna taksa v višini 2.071,00 EUR. Stroški tožeče stranke so znašali 2.854,97 EUR.

34. Nagrada za delo pooblaščenca tožene stranke v združeni zadevi je za prvi narok znašala 1.400 OT, za drugi narok pa 700 OT. Tožena stranka je upravičena zahtevati še nagrado v višini 1.400 OT za 3. pripravljalno vlogo; ta je bila sicer, kolikor se je nanašala na zahtevek, ki ga je tožena stranka uveljavljala v zadevi z opr. št. I Pg 72/2016, 1. pripravljalna vloga. Nadaljnji strošek je nastal še v zvezi z zadnjo pripravljalno vlogo, in sicer v višini 1050 OT (vse tar. št. 19 (2) in 20 (1) in (2) OT).

35. Predlog za povrnitev stroškov posvetovanja s stranko se zavrne zato, ker je nagrada za to delo vključena že v nagrado za sestavitev vloge.

36. Toženi stranki so nastajali še nadaljnji upravičeni stroški. Urnina za prvi narok je znašala 50 OT, za drugi narok pa 100 OT, ker se prizna le urnina za na naroku porabljen čas, kolikor ta presega 1 uro. Upravičeni strošek tožene stranke je tudi 80 OT za odsotnost iz pisarne zaradi prvega in 80 OT za odsotnost iz pisarne zaradi drugega naroka. Nadaljnji upravičen strošek je potni strošek, za prvi narok v višini 50,32 EUR in še 50,32 EUR za drugi narok. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve materialnih stroškov v višini 58,60 OT. Upravičeni strošek tožene stranke znaša skupaj 4.918,60 OT (v denarju: 2.257,64 EUR). Temu je treba prišteti še potne stroške v višini skupaj 100,64 EUR in DDV. Skupaj znašajo stroški tožene stranke v združeni zadevi še 2.877,10 EUR, skupni stroški tožene stranke pa 5.732,07 EUR.

37. Po pobotanju obeh zahtevkov je tožena stranka upravičena do povrnitve 787,31 EUR. Izpodbijano točko III izreka je tako pritožbeno sodišče spremenilo v korist tožene stranke.

38. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA.

39. Pritožbi obeh strank sta bili neuspešni, kolikor sta se nanašali na glavno stvar. Pritožba tožene stranke je bila uspešna le toliko, kolikor se je nanašala na stroške postopka, in še to le v razmeroma majhnem znesku. Zato morata vsaka nositi svoje stroške, kolikor so povezani s pritožbo (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

40. Pač pa je tožena stranka (J. d. o. o.) odgovorila na pritožbo. Z njim je uspela, zato je upravičena do povrnitve tega stroška. Vrednost spornega predmeta je znašala 122.176,89 EUR. Upravičena je do povrnitve 1.750 OT kot nagrade za delo odvetnika, ne pa tudi do povrnitve 50 OT za konferenco s stranko, ker je ta nagrada že vključena v nagrado za delo pri odgovoru na pritožbo. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve DDV. Skupaj ji bo morala tožeča stranka povrniti 979,96 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.