Jedro

Za izpolnitev pogodbe z izstavitvijo listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo, ni pomembno ali je stranka v celoti poravnala kupnino po pogodbi, če veljavnosti le-te nihče ni izpodbijal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni izstaviti za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1202/18 travnik, vl. št. ... k.o. .., sposobno listino, sicer bo takšno listino nadomestila sodba in ji povrniti pravdne stroške v znesku 259.324,00 SIT. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je lastnica nepremičnine parc. št. 1202/18 k.o. ...

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je sodišče napačno sklepalo, da je tožeča stranka plačala celotno kupnino, saj ta ni predložila dokazila o plačilu tretjega manjkajočega obroka. Pa tudi ostali obroki so bili plačani po pogodbeno določenem roku. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tožeča stranka ne razpolaga z originalom pogodbe, saj naj bi tega imela tožena stranka. Iz pogodbe namreč izhaja, da je bila ta sestavljena v 8 izvodih, od katerih prejme tožeča stranka dva izvoda.

Ni razumljivo, kako lahko sodišče tožeči stranki verjame, da je kljub temu, da ne razpolaga z materialnimi dokazi, plačala celotno kupnino za sporno zemljišče, hkrati pa ne ve, kam je dala dva originalna izvoda pogodbe. Tožeča stranka tako ni upravičena do izstavitve listine, sposobne za zemljiškoknjižni vpis, ne da bi predhodno plačala celotno kupnino. Svet Mestne občine Kranj je na svoji 9. seji sprejel sklep, da bi s tožečo sklenil poravnavo pod pogojem, da bi ta plačala proporcionalni del manjkajoče kupnine, vendar pa ta na takšno poravnavo ni pristala. Odločitev prvostopnega sodišča pa tudi ni pravična, saj pomeni prenos zemljišča tožene stranke kot lokalne skupnosti na fizično osebo brez dokaza o plačilu celotne pogodbeno določene kupnine za to zemljišče. Tako gre v bistvu za delno brezplačno razpolaganje s premoženjem tožene stranke, kar pa je v nasprotju z določili Uredbe o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je pogodba o oddaji funkcionalnega zemljišča, sklenjena med Skladom stavbnih zemljišč O... in tožnico z dne 3.9.1986, iz katere izhaja, da je omenjeni sklad odplačno odstopil tožnici pravico uporabe na sporni parceli št. 1202/18 z vsemi pravicami in dolžnostmi ter ji dovolil, da se na tem zemljišču vknjiži pravica uporabe v njeno korist. Med strankama ni sporno, da je tožnica od takrat dalje ves čas uživala posest navedene nepremičnine kot funkcionalnega zemljišča za redno uporabo stanovanjske hiše. Nadalje je iz 4. člena omenjene pogodbe razvidno, da bi za zemljiškoknjižni prepis moral poskrbeti prodajalec, ki pa svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, ko je toženo stranko zavezalo, naj tožeči izstavi listino, na podlagi katere bo možen njen vpis lastninske pravice, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Pri tem ni pomebno, kot skuša prikazati pritožba, ali je tožeča stranka v celoti poravnala kupnino po citirani pogodbi, saj veljavnosti le-te ni nihče izpodbijal. Po določilu 124. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89, ZOR), ki je veljal ob nastanku pravnega posla, bi imela tožena stranka v primeru, če tožeča ne bi poravnala celotne kupnine, možnost zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti ali pa pod določenimi pogoji razdreti pogodbo (125. do 132. člen ZOR). Takšnega zahtevka pa toženka ni podala, zato je tožeča od nje upravičena zahtevati izpolnitev pogodbeno dogovorjene obveznosti, torej izstavitve za vpis stvarne pravice primerne listine. Pri tem tudi ni pomembno, ali tožeča stranka razpolaga z originalom pogodbe, ali s kopijo, saj tožena samemu obstoju in veljavnosti pogodbe ni oporekala, na njeni osnovi pa so bila opravljena tudi plačila za oddajo zemljišča (priloga A10). Ta pa izkazujejo, da je tožeča stranka plačala pretežni del pogodbeno dogovorjenega nadomestila za uporabo zemljišča, zato tudi ni utemeljen očitek, da bi s sprejeto odločitvijo prvostopnega sodišča tožena stranka razpolagala z zemljiščem neodplačno. Pa tudi sicer sklicevanje na kasnejši predpis (Uredbo iz leta 2003) ne more imeti pravnih posledic za realizacijo pravnega posla, sklenjenega v letu 1986. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, podani pa tudi niso bili zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče ob preizkusu paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 36/04, ZPP).