Jedro

Osebe, ki se znajdejo v okoliščinah, ko s samostojnim opravljanjem svojega dela ne dosegajo dohodka v višini bruto minimalne plače in bi jim zato sicer lahko pripadala brezplačna pravna pomoč, te ne dobijo, ker opravljajo (primerno) delo v okoliščinah neodvisnosti in avtonomnosti in se jim (zgolj) zato kot njihov dohodek, ki je pomemben za ugotovitev njihovega materialnega položaja, upošteva neki fiktivni dohodek in ne njihov dejanski, realni dohodek iz tega naslova. Za takšno ureditev ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da je uporaba drugega odstavka 15. člena ZSVarPre v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči protiustavna, in da se do razjasnitve podzakonskih predpisov, sprejetih na podlagi ZSVarPre, Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči uporablja tudi za ugotavljanje lastnega dohodka prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, Bpp 2225/2013 z dne 2. 12. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči A.A. (tožnika v tem sporu), kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Sežani, št. I K 25445/2012. Tožena stranka navaja določbe členov 11. in 24. Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa dva kumulativna pogoja in sicer finančno materialni kriterij oziroma tako imenovani subjektivni kriterij o finančnem in materialnem položaju prosilca in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Minimalni dohodek od 1. julija 2013 dalje znaša 265,22 EUR. V skladu z Zakonom o uravnoteženju javnih financ in sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2013 povprečni dohodek na člane družine (lastni dohodek) ne sme presegati 530,44 EUR. 15. člen ZSVarPre, ki se uporablja v skladu s 12. členom ZBPP določa, da če upravičenec dejavnost šele začne opravljati, ali če je njegov mesečni nižji od višine bruto minimalne plače, se kot njegov dohodek upošteva dohodek v višini 75% bruto minimalne plače. To pomeni, ZSVarPre kriterije za ugotovitev dohodka razširja tudi na posameznika, ki ima pri opravljanju svoje dejavnosti izgubo. V primeru, ko nosilec dejavnosti izkazuje zgubo, se za potrebe ugotavljanja pravic do socialnovarstvenih prejemkov, kot dohodek upošteva bruto minimalna plača v višini 75%. Tožnik je opravljal kurirsko in tajniško dejavnost A.A. s.p., za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2012 pa izhaja, da je v navedenem obdobju posloval z izgubo v višini 3.888 EUR. V skladu z drugim odstavkom 15. člena ZSVarPre se upošteva bruto minimalna plača v višini 75%. Bruto minimalna plača v skladu z Zakonom o minimalni plači pa znaša 734,15 EUR, 75% pa 550,51 EUR. Upoštevaje navedeno se kot prosilčev lastni dohodek upošteva 75% minimalne plače, torej 550,51 EUR, kar pa presega z zakonom določene cenzus, ki znaša 530,44 EUR na osebo. To vpliva na zmanjšanje dohodka ureja le 14. člen ZSVarPre, ki določa, da se od ugotovljenih dohodkov odštejejo le izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova. Prosilec takšnih obveznosti nima. Prosilec tako presega finančni cenzus, s tem pa tudi ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, nepravilno uporabila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje. Tožnik nima nobenega dohodka, niti nima plače. Kot samostojni podjetnik nima možnosti izplačevati plačo, ker mu to onemogoča trajno poslovanje z izgubo, katere je tudi izkazal z dokazili. Podatki iz bilance stanja kažejo na obveznost do virov sredstev v višini 47.152,57 EUR. Iz izpiskov banke izhaja, da tožnik nima nobene plače. Predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo, ter da izpodbijano odločbo razveljavi in mu dodeli brezplačno pravno pomoč zaradi vložitve pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Sežani, št. I K 25445/2012. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP).

6. V spornem primeru odločitev tožene stranke temelji na naslednji pravni podlagi, ki je veljala do odločitve Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014:

7. Finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavlja na podlagi prejemkov in premoženja prosilca in njegovih družinskih članov. Šteje se, da je finančni pogoj izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca oziroma njegovi družinskih članov ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z ZSVarPre. V skladu s 30. členom Zakona o socialnem varstvu se dohodek iz dejavnosti, iz katerih je davčni zavezanec po predpisih o dohodnini dolžan plačevati dohodek od dohodkov iz dejavnosti pri ugotavljanju lastnega dohodka, šteje v skladu z metodologijo o upoštevanju dohodka iz dejavnosti, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo v soglasju z ministrstvom, pristojnim za finance. Navedeni Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči (Pravilnik) v 5. členu določa, da se za posameznika, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči in je dejavnost šele začel opravljati, kot mesečni dohodek iz dejavnosti šteje minimalna plača, znaša na dan vložitve vloge, zmanjšana za akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. ZSVarPre tako v samem 15. členu glede dohodkov iz dejavnosti določa, da če je upravičenec šele začel opravljati dejavnosti, ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, se kot njegov dohodek upošteva dohodek v višini 75% bruto minimalne plače. To pomeni, da se je v primeru, ko nosilec dejavnosti izkazuje izgubo, za potrebe ugotavljanja pravic do socialnovarstvenih prejemkov kot dohodek upoštevala bruto minimalna plača v višini 75% (550,61 EUR).

8. Po odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča, na seji 20. 2. 2014 z odločbo št. U-I-161/12-16 odločilo, da člen 14 Zakona o brezplačni pravni pomoči je, kolikor se je na njegovi podlagi lastni dohodek prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače, ugotavljal na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, v neskladju z Ustavo.

9. Ustavno sodišče v točki 22 navedene odločbe navaja, da se na podlagi izpodbijane ureditve, prosilcem za brezplačno pravno pomoč, ki opravljajo dejavnost, pa je njihov (dejanski) dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njihov dohodek upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Navedeno pomeni, da samostojni podjetnik (oziroma drugi samozaposleni z registrirano dejavnostjo) do brezplačne pravne pomoči ni upravičen že na podlagi izpodbijane odločbe in ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti oziroma siceršnjega materialnega položaja. To hkrati pomeni, da te osebe, ki se znajdejo (iz različnih razlogov, v določenem obdobju) v okoliščinah, ko s samostojnim opravljanjem svojega dela ne dosegajo dohodka v višini bruto minimalne plače in bi jim zato sicer lahko pripadala brezplačna pravna pomoč, te ne dobijo, ker opravljajo (primerno) delo v okoliščinah neodvisnosti in avtonomnosti in se jim (zgolj) zato kot njihov dohodek, ki je pomemben za ugotovitev njihovega materialnega položaja, upošteva neki fiktivni dohodek in ne njihov dejanski, realni dohodek iz tega naslova. Za takšno ureditev ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari.

10. Nadalje v 25. točki Ustavna odločba določa, da takšna odločitev, da je uporaba drugega odstavka 15. člena ZSVarPre v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči protiustavna, pomeni, da se do razjasnitve podzakonskih predpisov, sprejetih na podlagi ZSVarPre, navedeni Pravilnik uporablja tudi za ugotavljanje lastnega dohodka prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače. 11. V ponovnem postopku, bo tožena stranka pri presoji prosilčevega (tožnikovega) socialno premoženjskega pogoja na dodelitev brezplačne pravne pomoči, upoštevala tudi zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča. 12. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (nepravilna uporaba materialnega prava) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

13. Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zato je skladno z smiselno uporabo določbe drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV (62,70 EUR).