Jedro

V zvezi s stroški vloge z dne 17. 4. 2014 sodišče enako kot drugostopni davčni organ ugotavlja, da gre za stroške, ki so nastali v zvezi z opravili v postopku pritožbe na odločbo z dne 20. 6. 2013, kar niti ni sporno. Sporna je priglasitev omenjenih stroškov, ki mora biti oziroma bi morala biti opravljena do izdaje odločbe, sicer stranka skladno z določbami ZUP (116. člen) izgubi pravico do povrnitve stroškov. Iz upravnih spisov povsem jasno sledi, da tožeča stranka v vlogi in do izdaje odločbe stroškov ni priglasila. To tudi jasno sledi iz odločbe z dne 17. 9. 2014, v kateri se to izrecno ugotavlja v izreku odločbe. To pa pomeni, da je davčni organ s tem, ko tožeči stranki ni priznal nagrade za posel - stroškov vloge z dne 17. 4. 2014, ravnal pravilno in skladno s predpisi, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu.

Najnižjega količnika prvostopni organ v obrazložitvi odločbe res ne pojasni. Zato pa pojasni njegovo uporabo drugostopni organ v svoji odločbi. Sodišče se z razlogi druge stopnje strinja. Očitana kršitev materialnega zakona (ZOdvT) zato ni podana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom v izpodbijanem delu odločil, da se tožeči stranki na osebni transakcijski račun, odprt pri banki A., vrnejo stroški v skupnem znesku 466,65 EUR.

2. Iz razlogov sklepa v izpodbijanem delu sledi, da je pooblaščenec tožeče stranke v pritožbi priglasil stroške, in sicer nagrado za posel (tar. št. 2200 ZOdvT, količnik 2,0) v znesku 1 370,00 EUR, pavšal (tar. št. 6002 ZOdvT) v znesku 20,00 EUR, pavšal za izdelavo in izročitev dokumentacije (tar. št. 6000 ZOdvT) v znesku 20,00 EUR, 22% DDV ter sodno takso po odmeri sodišča. 3. Ob sklicevanju na 79. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem gredo stroški postopka v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, 27. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa da se stroški pooblaščenca, ki je odvetnik, odmerijo po odvetniški tarifi ter ob upoštevanju odvetniške tarife, je davčni organ tožeči stranki priznal: nagrado za zastopanje v znesku 342,50 EUR (po tar. št. 2200 in s količnikom 0,5) ter 22% DDV v znesku 75,35 EUR, kar znese skupaj 417,85 EUR, stroške ptt in tk storitev – pavšal v znesku 20,00 EUR (po tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22% DDV, kar znese skupaj 24,40 EUR in pavšal za izdelavo in izročitev dokumentacije (po tar. št. 6000 ZOdvT) ter 22% DDV, kar znese skupaj 24,40 EUR. Pri tem pojasnjuje, da je količnik 0,5 pri nagradi za zastopanje upošteval glede na zahtevnost pritožbe.

4. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje.

5. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi moral prvostopni organ priznati kot stroške postopka tudi nagrado za posel – odgovor na poziv z dne 17. 4. 2014 v višini 1 370,00 EUR (tar. št. 2200, kol. 2,0) ugotavlja, da gre za stroške, ki so nastali v zvezi z opravili v postopku pritožbe na odločbo z dne 20. 6. 2013 in ki jih tožeča stranka ni priglasila. O stroških v tem postopku s pritožbo je bilo že odločeno z odločbo druge stopnje z dne 17. 9. 2014, v kateri se ugotavlja, da tožeča stranka stroškov ni priglasila. Pojasni še, da se v tem postopku presoja sklep, s katerim se prizna višina stroškov v zvezi s pritožbo na odločbo z dne 17. 9. 2014, zato tožeča stranka z ugovori glede (ne)priznanja stroškov, ki so nastali v zvezi z opravili v drugem pritožbenem postopku, ne more uspeti.

6. V zvezi z ugovorom, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero višino glavnice je organ prve stopnje uporabil in da niso navedeni razlogi za upoštevanje najnižjega količnika (0,5), drugostopni organ navaja, da je izrek sklepa zakonit in da razloge sklepa sam dopolnjuje v svoji odločbi. Pri tem z ozirom na določbe 13. člena ZOdvT, po katerih se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, in z ozirom na vsebino izpodbijanega sklepa (o ustavitvi postopka) ugotavlja, da je uporaba tarifne številke 2200 ustrezna. Obenem ob upoštevanju siceršnje kompleksnosti zadeve ugotavlja, da pooblaščeni odvetnik v pritožbi ni uporabljal tujih pravnih virov in tujega jezika in da s pravnim sredstvom ni uspel doseči ustavitve postopka zaradi pritožbenih navedb, temveč zaradi odločbe Ustavnega sodišča U-I-125/14-17. Zato je bil po mnenju druge stopnje utemeljeno uporabljen količnik 0,5 in obenem utemeljeno zavrnjena zahteva tožeče stranke za uporabo količnika 2,0. 7. Tožeča stranka se z odločitvijo o stroških postopka ne strinja in sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu (v tretjem odstavku izreka) spremeni tako, da se tožeči stranki vrnejo stroški v skupnem znesku 3 809,45 EUR ter da se ji povrnejo stroški tega postopka. Kot tožbene razloge navaja kršitve materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

8. V tožbi najprej opiše potek postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v katerem so nasta(ja)li sporni stroški postopka ter navaja, da je zato, ker niti prvostopni niti drugostopni organ do izdaje obravnavanega sklepa nista odločala o priglašenih stroških, še pred izdajo ponovne odločbe v že drugič ponovljenem postopku iz previdnosti še enkrat priglasila stroške, ki so ji nastali v teku postopka z zastopanjem po pooblaščencu. Kot izhaja iz kopije priložene vloge tožeče stranke z dne 22. 4. 2015, je tožeča stranka priglasila naslednje stroške: nagrada za posel – vloga odgovor na poziv organa z dne 17. 4. 2014 (tar. št. 2200 ZOdvT, količnik 2,0) v znesku 1 370,00 EUR, nagrada za posel – pritožba z dne 8. 10. 2014 (tar. št. 3468 ZOdvT, količnik 2,5) v znesku 1 712,50 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekom. storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) za znesek 20,00 EUR, pavšal za izdelavo in izročitev dok. (tar. št. 6000 ZOdvT) v znesku 20,00 EUR ter 22% DDV na odvetniške storitve, kar vse je tudi natančno specificirala in priglasila v skupnem znesku 3 809,45 EUR. Ker je tožeča stranka v postopku v celoti uspela, je davčni organ tožeči stranki stroške priznal, vendar le v višini 433,65 EUR. Pri tem obrazložitev sklepa vsebuje le citiranje splošnih določb predpisov, ni pa mogoče razbrati, zakaj stroški niso bili priznani v priglašeni višini in katera procesna dejanja naj bi sploh vključevali. Tožeča stranka je namreč priglasila stroške dveh procesnih dejanj po pooblaščencu, to je strošek vloge z dne 17. 4. 2015 in strošek pritožbe z dne 8. 10. 2014. Že v pritožbi je tožeča stranka zato izpostavila, da bi ji moral biti priznan kot poseben strošek strošek vloge z dne 17. 4. 2015, saj je prava neuka stranka in je za vlogo z dne 17. 4. 2015 morala pooblastiti odvetniško pisarno.

9. Tožeča stranka je v pritožbi izpostavila tudi, da prvostopni organ ni pojasnil, zakaj je upošteval najnižji količnik za opravila po pooblaščencu ter s tem bistveno kršil pravila postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ter hkrati napačno uporabil materialni predpis - tarifno številko 2200 iz ZOdvT. Ker so davčnopravna vprašanja zahtevna po svoji naravi in ker je zanje potrebno specializirano davčnopravno znanje, je davčni organ neupravičeno upošteval najnižji možni količnik. Pritožba in druga pisanja v davčnem postopku so namreč veliko bolj zahtevna kot druga enostavnejša izvensodna opravila, npr. pisni opomin civilnopravnim dolžnikom.

10. Drugostopni organ pa je napačno ugotovil dejansko stanje, ko je navedel, da naj bi bilo o stroških postopka že odločeno z odločbo prve stopnje z dne 17. 9. 2014. To ne drži. V omenjeni odločbi prvostopni organ ni odločil o stroških postopka, poleg tega pa je bila odločba odpravljena. Na nobenem mestu tudi ni ugotovil, da tožeča stranka stroškov ni priglasila. Tožeča stranka zato izpostavlja, da je stroške obeh vlog, t.j. vloge z dne 17. 4. 2014 in pritožbe z dne 18. 10. 2014 priglasila med postopkom, najkasneje pa z vlogo z dne 22. 4. 2015. Poleg tega je strošek po tarifni številki 2200 tožeči stranki odmerjen nepravilno in v nasprotju s 13. členom OdvT z uporabo najnižjega količnika, čeprav že davčni organ ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za nov davek, ki je brez sodne in upravne prakse, ter da zahteva poglabljanje v relativno nove registre, kar ne utemeljuje le uporabe tarifne številke, temveč tudi višji količnik. Zato bi bilo potrebno upoštevati količnik vsaj za povprečen primer, če ne težji, in nagrado odmeriti z uporabo količnika najmanj 1. 11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Kot sledi iz tožbenih navedb in ugovorov, je sklep o stroških sporen v dveh pogledih: ker se ne upošteva vloge (odgovor na poziv) tožeče stranke z dne 17. 4. 2014 in ker se pri vlogi - pritožbi z dne 8. 10. 2014 upošteva pri točkovanju po tar. št. 2200 najnižji možni količnik (0,5). Glede ostalih priglašenih stroškov (dvakrat pavšal) in DDV tožeča stranka nima ugovorov niti ni videti nepravilnosti pri preizkusu po uradni dolžnosti.

14. V zvezi s stroški vloge z dne 17. 4. 2014 sodišče enako kot drugostopni davčni organ ugotavlja, da gre za stroške, ki so nastali v zvezi z opravili v postopku pritožbe na odločbo z dne 20. 6. 2013, kar niti ni sporno. Sporna je priglasitev omenjenih stroškov, ki mora biti oziroma bi morala biti opravljena do izdaje odločbe, sicer stranka skladno z določbami ZUP (116. člen) izgubi pravico do povrnitve stroškov. Iz upravnih spisov povsem jasno sledi, da tožeča stranka v vlogi in do izdaje odločbe stroškov ni priglasila. To tudi jasno sledi iz odločbe z dne 17. 9. 2014, v kateri se to izrecno ugotavlja v izreku odločbe. Drugačne tožbene navedbe so torej v nasprotju s spisi in jih sodišče zato kot neresničnih pri odločanju ne upošteva. To pa pomeni, da je davčni organ s tem, ko tožeči stranki ni priznal nagrade za posel - stroškov vloge z dne 17. 4. 2014, ravnal pravilno in skladno s predpisi, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu.

15. Najnižjega količnika prvostopni organ v obrazložitvi odločbe res ne pojasni. Zato pa pojasni njegovo uporabo drugostopni organ v svoji odločbi. Sodišče se z razlogi druge stopnje strinja in jih zato ne ponavlja. Očitana kršitev materialnega zakona (ZOdvT) zato ni podana. Podana pa tudi ni očitana bistvena kršitev pravil postopka, saj je drugostopni organ skladno z določbami ZUP (251. člen) obrazložitev ustrezno dopolnil in s tem uspešno odpravil pomanjkljivost prvostopne odločbe.

16. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 18. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa.