Jedro

Če tožnik v času izdaje inšpekcijskega ukrepa ni imel niti lokacijskega dovoljenja niti odločbe o dovolitvi priglašenih del, pač pa je bilo lokacijsko dovoljenje izdano že po izrečenem ukrepu, ta okoliščina ni relevantna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 851/96-11 z dne 29.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 19.4.1996. Z njo je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Urbanistične inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote v K. z dne 22.11.1995, s katero je bilo tožniku kot investitorju naloženo, da do 31.1.1996 odstrani nadzidek nad jedilnico, tlorisnih izmer 10,50 x 9.50 m, na zemljišču parc. št. 2995/40 in 2995/41 k.o. S. ter vzpostavi prvotno stanje na lastne stroške.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Po določbi 50. člena si mora investitor za gradnjo objektov in naprav ter za druge posege v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje. Iz odločbe tožene stranke, upravnih spisov in same tožbe izhaja, da tožnik v času inšpekcijskega pregleda ni imel lokacijskega dovoljenja za navedeni objekt. Tega dejstva v ničemer na spreminjajo njegove navedbe, da je vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja že aprila leta 1995 torej nekaj mesecev pred inšpecijskim pregledom. Te okoliščine za odločitev inšpekcijskega organa niso pomembne. Urbanistična inšpekcija ugotavlja le, ali je bilo, za dela, ki se izvajajo, izdano lokacijsko dovoljenje oziroma odločba o dovolitvi priglašenih del in ali se posegi v prostor izvajajo v skladu z izdanimi dovoljenji oziroma odločbami. Zato je ravnanje urbanističnega inšpektorja v skladu s 1. odstavkom 73. člena ZUN, ko je tožniku z odločbo odredil odstranitev objekta, ki ga je zgradil brez ustrezne upravne odločbe.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka, zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in neprevilne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo "odpravi ali spremeni". Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je Upravna enota P. tožniku 6.3.2000 izdala lokacijsko dovoljenje za poseg, ki je predmet spora. Prav ta poseg pa je tožena stranka "sankcionirala".

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je urbanistični inšpektor izdal odločbo na podlagi 73. člena ZUN. Ta določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške.

Med strankama ni spora o tem, da v času izdaje inšpekcijskega ukrepa tožnik ni imel niti lokacijskega dovoljenja niti odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zato na odločitev o tej zadevi - kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje - ne more vplivati dejstvo, da je tožniku, že po izrečenem ukrepu urbanističnega inšpektorja bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Navedena okoliščina ne more biti relevantna pri presoji zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, saj je predmet presoje le dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Če je izdano lokacijsko dovoljenje za prav tak nadzidek, ki je bil predmet inšpekcijskega ukrepa, pa do izvršbe tega ukrepa ne bo prišlo, če seveda prisilna izvršba še ni bila opravljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev postopka pa tožnik niti ne pojasni. Ker je bilo na ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.