Jedro

Intervencijski interes je podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga ena od strank, to pa pomeni, da je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo na strani tožene stranke priglašeno intervencijo J. P.. Slednji je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ur. l. RS 45-1983/2008, v nadaljevanju ZPP) vsebinsko pa le zmotno uporabo materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) in predlaga, naj se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se stranski intervenciji ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo stransko intervencijo z utemeljitvijo, da pritožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, da je s toženo stranko v materialnopravnem razmerju na podlagi katerega bi imel pravni interes, da tožena stranka v pravdi zmaga. Pritožnik je tako v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbi navajal, da tožeča stranka zahteva od njega z negatorno tožbo (v zadevi z opr. št. IV P 1474/2004, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani) prenehanje uporabe oz. poseganj na parceli s parc. št 51/3 k.o. ..., ki je tudi predmet pogodbe, katere ničnost se uveljavlja v tem postopku. Meni, da v kolikor bi tožena stranka uspela, bi bilo potrjeno njeno lastništvo sporne parcele in tožeča stranka ne bi mogla uspeti z negatorno tožbo zoper njega.

Višje sodišče ugotavlja, da je intervencijski interes podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga ena od strank (glej Jože Juhart: Civilno procesno pravo, str. 317), to pa pomeni, da je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Višje sodišče ugotavlja, da ima pritožnik zaradi negatorne tožbe lahko le dejanski interes, da tožena stranka zmaga, vendar to ne pomeni, da ime tudi pravni (intervencijski) interes, ki je potreben za dovolitev intervencije (1. odstavek 199. člena). Intervencijski interes bi imel le v primeru, če bi trdil in z verjetnostjo dokazal, da med toženo stranko in njim obstaja določeno materialnopravno razmerje na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala. Ker pritožnik ni niti zatrjeval, niti izkazal nobenega razmerja s toženo stranko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan pravni interes za dovolitev intervencije in je v skladu z prvim odstavkom 200. člena ZPP pravilno zavrnilo priglašeno intervencijo.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ni podana nobena izmed kršitev določb postopka na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).