Jedro

Presoja po 76. členu ZKP.

Ne gre le za kraj in čas storitve kaznivih dejanj, ki bi naj bila po pritožbeni obrazložitvi znana, ampak zlasti za njihove opise glede izvršitvenih ravnanj, ki morajo biti skozi nadaljnje faze postopka formalno in vsebinsko preizkušeni. Če opisov v vlogah ni oziroma so ti nerazumljivi, navedeni preizkusi niso mogoči.

Izrek

I. Pritožba oškodovancev kot tožilcev J. in V.Z. ter njunega pooblaščenca se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Pritožba B. in T.Z. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I Kr 22790/2012 z dne 7. 5. 2014 po tretjem odstavku 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 168. člena ZKP zavrglo zahtevo za preiskavo z dne 26. 4. 2012, dopolnjeno z dne 24. 12. 2013, kot nepopolno.

2. Zoper sklep sta se pritožila oškodovanca kot tožilca, njun pooblaščenec ter še B. in T.Z.. Prva dva in zadnji dve so vložili eno pritožbo, s katero po obrazložitvi sodeč nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju ter smiselno predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi. Podobno je razbrati iz pooblaščenčeve pritožbe.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po razumljivih razlogih predmet s pritožbama napadene odločitve ni bil v vprašanju, ali so v uvodu tega sklepa navedene osumljenke zgornja kazniva dejanja storile, ampak, ali vloga, s katero sta oškodovanca kot tožilca to dejstvo zatrjevala, vsebuje vse z zakonom predpisane sestavine, da bi jo bilo mogoče obravnavati (drugi odstavek 76. člena ZKP). Razlogi so namreč jasni tudi v delu, ko je bilo obrazloženo, zakaj ne gre (več) za pregon kaznivih dejanj po uradni dolžnosti, kaj vse vlogi oškodovancev kot tožilcev, potem ko je višja državna tožilka njuno kazensko ovadbo zavrgla, manjka, in kaj sta morala storiti, da se ne bi zgodilo tisto, za kar se sedaj pritožujeta.

5. Glede prve okoliščine pritožnika vztrajata, da bi se navedena kaznivega dejanja, zaradi predpisanega kaznovalnega okvirja morala preganjati po uradni dolžnosti, kar v splošnem drži, vendar po drugi strani državnega tožilca v kazenski pregon ni mogoče/dovoljeno prisiliti. V danem primeru je po zavrženju kazenske ovadbe s strani višje državne tožilke dne 30. 3. 2012 nastopil položaj iz prvega odstavka 60. člena ZKP, ko je oškodovančevi volji prepuščeno, ali se bo z odločitvijo o zavrženju sprijaznil, ali pa bo kazenski pregon začel sam z vložitvijo obtožnice ali zahteve za preiskavo. Oškodovanca kot tožilca sta se odločila za drugo možnost, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila njuna vloga nerazumljiva ter da je zato ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Ne gre le za kraj in čas storitve kaznivih dejanj, ki bi naj bila po pritožbeni obrazložitvi znana, ampak zlasti za njihove opise glede izvršitvenih ravnanj, ki morajo biti skozi nadaljnje faze postopka formalno in vsebinsko preizkušeni. Če opisov v vlogah ni oziroma so ti nerazumljivi, navedeni preizkusi niso mogoči. Od tod potem zahteva po popravi oziroma dopolnitvi vloge iz tretjega odstavka 76. člena ZKP in od tod potem posledice, ki jih pritožnika po pritožbeni obrazložitvi sedaj ne sprejemata, hkrati pa ne zatrjujeta, da sta z dopolnjeno vlogo ravnala tako, kot jima je bilo zapovedano, zaradi česar tovrstnih ugotovitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče niti ni preizkušalo (prvi odstavek 383. člena ZKP).

7. Podobno kot zgoraj oškodovanca kot tožilca, tudi njun pooblaščenec v pritožbeni obrazložitvi predmeta odločitve ni zadel. Navaja le, da se z vsebino pritožbe, ki sta jo vložila njegova varovanca, strinja, da se jima godi krivica, da je pritožba utemeljena in podkrepljena z dokazi. Gre za navajanja, ki z vprašanjem razumljivosti in popolnosti vloge niso v nobeni zvezi oziroma so tako splošna, da zveze s tem vprašanjem ni bilo mogoče prepoznati.

8. Drugače je pritožbeno sodišče ravnalo glede pritožbe B. in T.Z., ki po vlogi z dne 26. 4. 2012 kazenskega pregona nista začeli, hkrati pa s podatki spisa ni izkazano, da bi šlo za osebi, katerih pravice so bile z napadenim sklepom kakorkoli kršene (prvi odstavek 399. člena ZKP), česar pa končno niti sami v pritožbi ne zatrjujeta.

9. Obrazložena odločba pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.