Jedro

Pravilno je pritožniku že sodišče prve stopnje pojasnilo, da stroškov ugovora, ki ga je laično sestavil in vložil sam kot stranka (izvršilnega) postopka, ne more uveljavljati skladno z veljavno OT.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu, to je v II. točki izreka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje umik tožbe tožnice vzelo na zanje in ustavilo predmetni pravdni postopek (I. točka izreka). Tožnico je zavezalo, da tožencu plača nastale pravdne stroške v višini 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dni po vročitvi sklepa o ustavitvi tožnici.

2. Zoper prvostopenjsko stroškovno odločitev (II. točka izreka) se pravočasno laično pritožuje toženec iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o njemu zakonito pripadajočih stroških za ugovor zoper sklep o izvršbi. Obrazložitve, da do teh stroškov ni upravičen, ker ni odvetnik, namreč ne sprejema. Izpostavlja, da mu za vložitev pravočasnega ugovora pripada pravično plačilo za skrb, trud, delo, aktivnosti, porabljeni življenjski čas ter odrekanje družinskemu življenju. Zraven navedenega pa je toženec, ki se s pisanjem vlog ne ukvarja profesionalno, za vložitev ugovora porabil še več časa in imel nevšečnosti v večjem obsegu, kot bi jih imel povprečni odvetnik. Iz tega razloga je zato zahteval povračilo stroškov po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), vendar v nižji meri, kot bi tožencu dejansko pripadali. Svoj stroškovni zahtevek je tudi natančno specificiral. Pravica toženca do povračila stroškov pa je še toliko bolj utemeljena zato, ker je ugovor moral vložiti pod prisilo (53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), da bi se izognil krivični izvršbi. Glede na navedeno se pritožnik smiselno zavzema za ugodno rešitev zadeve v luči pritožbenih navedb in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja zgolj, da je po umiku tožbe in ustavitvi predmetnega pravdnega postopka tožencu materialne stroške po izpodbijanem sklepu v višini 10,00 EUR že poravnala. Glede na navedeno smiselno predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopenjske stroškovne odločitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (II. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Prvostopenjsko pravno presojo o tem, da za priznanje stroškov pravdnim strankam po OT za procesna dejanja, ki so jih opravile same, ni pravne podlage, pa podpira kot pravno pravilno.

6. Predmetni pravdni postopek je tekel po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V tem je tožnica od toženca terjala denarni znesek v višini 117,36 EUR s pripadki iz naslova porabljene električne energije. Tožnica je tako postavljen tožbeni zahtevek v teku predmetnega pravnega postopka nato umaknila, saj je bila njena terjatev v celoti poplačana, toženec pa se je s podanim umikom strinjal. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje umik tožbe vzelo na znanje in ustavilo pravdni postopek, kar niti ni pritožbeno sporno. V nasprotju s prepričanjem pritožbe pa je ob tem pravilno odločilo tudi o priglašenih stroških toženca. Materialne stroške mu je priznalo v zahtevani višini 10,00 EUR, čeravno toženec niti ni izkazal, da so dejansko nastali prav v tem obsegu. Pravilno pa mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, ki jih je toženec priglasil v višini 200 točk skladno z OT. Naslovno sodišče sicer ne dvomi, da je bila vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi varovanja toženčevih premoženjskih interesov potrebna. Pravočasno vložen in obrazložen ugovor je namreč povzročil razveljavitev sklepa o izvršbi in posledično obravnavanje postavljenega zahtevka v predmetni pravdi, v okviru katere je bil ta zahtevek kasneje umaknjen. Pravilno pa je pritožniku že sodišče prve stopnje pojasnilo, da stroškov ugovora, ki ga je laično sestavil in vložil sam kot stranka (izvršilnega) postopka, ne more uveljavljati skladno z veljavno OT. Izhajajoč iz določbe drugega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv)1 sodišče potrebne pravdne stroške skladno z veljavno OT namreč lahko prizna le pooblaščencem, ki odvetništvo opravljajo kot samostojen poklic, to je odvetnikom (1. člen ZOdv).2 Za priznanje stroškov na podlagi OT pravdnim strankam, ki so same opravile določeno procesno dejanje, pa v pozitivno pravnih normah ni podlage. Pravdne stranke sicer imajo pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče ter nadomestila plače oziroma izgubljenega zaslužka skladno z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, vendar stroški iz tega naslova v obravnavanem primeru niso bili priglašeni.

7. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženca skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani II. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Z ozirom na neuspeh s predmetno pritožbo toženec skladno z določbo prvega ostavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP (čeravno za priglašene stroške za vložitev pritožbe po OT velja povsem enako kot obrazloženo zgoraj) že zgolj iz tega razloga sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

9. Stroški odgovora na pritožbo niso bili priglašeni, zato je odločitev o teh odpadla.

1 Prvi odstavek ZOdv: »Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi.« 2 1. člen ZOdv: »(1) Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba. (2) Odvetništvo opravljajo odvetniki oziroma odvetnice (v nadaljnjem besedilu: odvetnik) kot svoboden poklic. (3) Pravica opravljati odvetniški poklic se pridobi z vpisom v imenik odvetnikov oziroma odvetnic (v nadaljnjem besedilu: imenik odvetnikov). V imenik iz prejšnjega stavka se vpisujejo tudi odvetniške družbe.«