Jedro

Odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku sta nižji sodišči pravilno utemeljili na določilu 557. člena ZOR, ki posojilojemalca zavezuje k vrnitvi denarja v enakem znesku, kot mu je bilo posojeno.

Tožnik je nastopal v vlogi posojilodajalca pri vseh spornih pogodbah. Če je bila poleg tožnika na pogodbi z dne 19. 2. 1996 kot posojilodajalka navedena tudi E. J., tožniku to aktivne legitimacije ne jemlje.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 3. 10. 1997 do 31. 12. 2001, v presežku pa se ta del obrestnega zahtevka zavrne (za obdobje po 31. 12. 2001). V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjen, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka." Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 12.015,80 EUR (prej 2.879.466,65 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 1997 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da na narok za glavno obravnavo dne 21. 10. 2004 ni bil pravilno vabljen. Na podlagi česa sodišče druge stopnje ocenjuje, da naj bi mu tožnik izročil zatrjevane zneske posojil, iz razlogov pritožbene sodbe ne izhaja. Obstajajo tudi dejanska protislovja med navedbami tožnika in predloženimi listinami. Toženec pogodbe z dne 6. 2. 1997 ni podpisal s svobodno voljo in prišteven. Pri sestavi posojilnih pogodb so sodelovale različne osebe. E. J. je tako enkrat sodelovala kot priča, drugič pa kot posojilodajalka poleg tožnika. Neutemeljeno so bili zavrnjeni dokazni predlogi za zaslišanja prič S. H., A. H., E. J. in B. M. Pogodbene obresti v višini pet odstotkov mesečno so oderuške in tožniku ne bi smele biti priznane. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je dolg z obrestmi iz prvotnih 17.000 DEM zrasel na 29.000 DEM. Očita zmotno uporabo 557. in 558. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Zamudne obresti so do dne 1. 1. 2002 že presegle glavnico.

4. Sodišče je revizijo v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Uveljavljane procesne kršitve niso podane. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da toženec na narok za glavno obravnavo dne 21. 10. 2004 ni bil nepravilno vabljen. V odgovoru na tožbo je kot svoj naslov res navedel M. 19, Z., vendar pa je tudi po tem sodna pisanja sprejemal na S. 61, M. Sodišču ni nikoli izrecno sporočil, da na slednjem naslovu ne prebiva več (145. člen ZPP). Pošiljka, s katero je sodišče skušalo vročiti tožencu vabilo na konkretni narok, se je vrnila z oznako, da je naslovnik ni dvignil in ne z oznako, da je preseljen, zato sodišče ni imelo razloga, da bi lahko upravičeno sklepalo, da se je toženec z naslova na S. odselil. Toženca je na tem naroku zastopal odvetnik, zaslišan pa je bil na prejšnjem naroku, kjer mu je bilo vabilo uspešno vročeno na spornem naslovu. Dokazni predlogi za zaslišanje prič S. H., A. H., E. J. in B. M. so bili utemeljeno zavrnjeni, saj so bili podani prepozno, in sicer na prvem naroku ponovljenega postopka. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo namreč stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dosedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP). Zakaj toženec, ob nespremenjeni trditveni podlagi, tega ni mogel storiti že preje, ni pojasnil. Utemeljeni tudi niso revizijski očitki glede kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nižji sodišči sta obrazloženo pojasnili na podlagi katerih dokazov sta zaključili, da je tožnik tožencu izročil denar po spornih posojilnih pogodbah (glej stran tri sodbe sodišča druge stopnje ter stran štiri in pet sodbe sodišča prve stopnje). Drugostopenjsko sodišče je odgovorilo tudi na pritožbene očitke glede obstoja in vsebine pogodbenih razmerij med pravdnima strankama (glej stran tri sodbe sodišča druge stopnje). Z zatrjevanji, da obstaja neskladje med razlogi sodbe ter listinami in izpovedbami prič, revident obravnavane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more uspešno utemeljiti. Protispisnost obstaja namreč le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so revizijske trditve, ki ugotovljena dejstva izpodbijajo, relativizirajo, obhajajo ali celo spreminjajo (npr. da toženec spornih pogodb ni podpisal s svobodno voljo in prišteven, da tožnik denarja po posojilnih pogodbah tožencu ni izročil, itd.), pa čeprav v preobleki navideznih procesnih kršitev

, neupoštevne.

7. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo med pravdnima strankama sklenjenih pet pogodb, imenovanih posojilne pogodbe. Na podlagi posojilne pogodbe z dne 9. 8. 1994 je tožnik tožencu izročil 10.000 DEM, 7.000 DEM pa je bilo izročenih na podlagi pogodbe z dne 19. 8. 1994. Toženec se je zavezal posojeni denar vrniti v roku pol leta s pet odstotnimi mesečnimi pogodbenimi obrestmi. S preostalimi tremi posojilnimi pogodbami, sklenjenimi dne 20. 4. 1995, 19. 2. 1996 in 6. 2. 1997, pa sta pravdni stranki zgolj na novo uredili obstoječe obveznosti po prvih dveh posojilnih pogodbah. Tako se je toženec s pogodbo z dne 6. 2. 1997 na račun prvih dveh posojilnih pogodb zavezal v roku šestih mesecev vrniti znesek 29.000 DEM s pogodbenimi obrestmi v višini 1,5 odstotka mesečno. Iz tega naslova je tožniku plačal le 200 DEM. Odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku sta nižji sodišči pravilno utemeljili na določilu 557. člena ZOR, ki posojilojemalca zavezuje k vrnitvi denarja v enakem znesku, kot mu je bilo posojeno. Revizijske navedbe, ki izpostavljajo vlogo E. J. pri sklepanju spornih pogodb, niso relevantne. Bistveno je namreč, da je tožnik nastopal v vlogi posojilodajalca pri vseh spornih pogodbah. Če pa je bila poleg tožnika na pogodbi z dne 19. 2. 1996 kot posojilodajalka navedena tudi omenjena, pa slednjemu to aktivne legitimacije ne jemlje. Pritrditi tudi ni mogoče revizijskim očitkom v zvezi z oderuškimi obrestmi. Dogovorjene pogodbene obresti s prisojenim zneskom niso zaobjete. Prav zato je sodišče zavrnilo zahtevano plačilo razlike med 12.118,56 EUR (prej 2.904.092,40 SIT) in 11.640,57 EUR (prej 2.789.546,98 SIT), ki jo je tožnik uveljavljal iz tega naslova. Revizijska zatrjevanja glede zmotne uporabe 558. člena ZOR tako niso utemeljena. Nižji sodišči sta v svojih razlogih opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke pojasnili, "kako je dolg iz 17.000 DEM zrastel na 29.000 DEM". Gre namreč za seštevek glavnic po prvih dveh posojilnih pogodbah in kapitaliziranih zakonitih zamudnih obresti, ki so se do dne 6. 2. 1997, ko sta pravdni stranki na novo uredili svoja pogodbena razmerja, natekle. Sodišči sta pri tem izhajali iz trditvene podlage tožnika.

8. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti

iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti, ki so tekle od 3. 10. 1997, do 1. 1. 2002 že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05-21 z dne 6. 3. 2008 je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v obrestnem delu zahtevka za plačilo 12.015,80 EUR (prej 2.879.466,65 SIT) spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti

prenehajo teči z dnem 31. 12. 2001 (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu pa revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

9. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je toženec v revizijskem postopku uspel le s sorazmerno majhnim delom, glede katerega posebni stroški niso nastali, sam krije svoje stroške revizijskega postopka, odločitvi nižjih sodišč o stroških postopka pa glede na navedeno tudi nista terjali sprememb.